6. člen ZMZ-UPB2
(odvzem)
(1)Beguncu se status odvzame, če: – se ugotovi eno od dejstev, določenih v prvem odstavku prejšnjega člena; – se ugotovi dejstvo iz pete in šeste alineje prvega odstavka 4. člena tega zakona; – je bilo njegovo napačno prikazovanje ali izpuščanje dejstev, vključno z lažnimi dokumenti, odločilnega pomena za dodelitev statusa begunca; – obstajajo utemeljeni razlogi, da se ga obravnava kot nevarnega za varnost Republike Slovenije, kar se kaže zlasti v ogrožanju varnosti ozemeljske celovitosti, suverenosti, izvrševanja mednarodnih obveznosti in ogrožanju varstva ustavne ureditve; – po pravnomočni obsodbi za kaznivo dejanje zoper človečnost in mednarodno pravo predstavlja nevarnost za Republiko Slovenijo.
(2)Če se med postopkom podelitve mednarodne zaščite ugotovijo dejstva iz četrte ali pete alineje prejšnjega odstavka, se statusa begunca prosilcu ne prizna.
(3)Osebam, ki jim je bil status begunca odvzet zaradi razlogov iz četrte in pete alineje prvega odstavka tega člena in osebam iz prejšnjega odstavka, ki se nahajajo v Republiki Sloveniji, pripadajo pravice, kot jih določa Ženevska konvencija, in sicer: pravica do enake obravnave, svobode veroizpovedi, dostopa do sodišč, izobraževanja in usposabljanja, nekaznovanja v primeru nezakonitega prestopa državne meje, prepovedi izgona in upoštevanje načela nevračanja.
(4)Osebi se subsidiarna zaščita odvzame, če: – se ugotovi eno od dejstev, določenih v drugem odstavku prejšnjega člena, ali so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka prejšnjega člena; – se ugotovi, da so okoliščine, zaradi katerih ji je bila priznana subsidiarna zaščita, prenehale ali so se spremenile do te mere, da taka zaščita ni več potrebna; – je bilo njeno napačno prikazovanje ali izpuščanje dejstev, vključno z lažnimi dokumenti, odločilnega pomena za dodelitev subsidiarne zaščite.
- UPRS Sodba I U 2562/2018-6Upravno sodišče RS · 2018
Sodišče se strinja s presojo toženke, da tožnik zahtevka ni oprl na dejstva, ki bi nastala po izdaji predhodne odločitve in bi jih ne mogel navesti že ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, ter posledično z njenim zaključkom, da pogoji iz citiranega 64. člena ZMZ-1 za vložitev ponovne prošnje niso izpolnjeni. Tudi po oceni sodišča je bil postopek voden v jeziku, ki ga tožnik razume oziroma v jeziku, za katerega je toženka lahko (vsaj) upravičeno domnevala, da ga tožnik razume. Zato ni možno sprejeti tožbenega ugovora, da bi moral biti pri zaslišanju pri toženki prisoten tolmač za albanski jezik, kot tudi, da bi zaradi zatrjevanega nerazumevanja slovenskega jezika (predvsem uradnega slovenskega jezika) lahko bilo dejansko stanje nepopolno ali zmotno ugotovljeno.
- UPRS Sodba I U 629/2017-13Upravno sodišče RS · 2018
Dokaze je treba najprej izvajati in šele nato je mogoče narediti dokazno oceno. In če so dokazi v tujem jeziku, je pravno relevantne dokaze treba najprej prevesti, preden se dokazi izvajajo. Dokazovanje se po ZUP izvaja pred izdajo odločbe in ne z izdajo odločbe. Tožena stranka v konkretnem primeru pred izvajanjem listinskih dokazov na osebnem razgovoru ni prevedla pravno-relevantnih listinskih dokazov, kar ni v skladu z ZUP, Procesno direktivo 2013/32/EU ter ZMZ-1. Kršitev določb ZUP je podana tudi iz razloga, ker je tožena stranka sporno dejstvo, v zvezi s katero je ugotovila določeno nekonsistentnost, ugotavljala z dvema različnima dokaznima sredstvoma – z zaslišanjem stranke in z naknadnim prevodom listinskega dokaza, pri čemer je prvo dokazno sredstvo z zaslišanjem izvedla na osebnem razgovoru ob sodelovanju tožnika, drugo »dokazno sredstvo« pa je „izvedla“ sama brez sodelovanja stranke. Soočenje morebitnega neskladja med izjavo prosilca glede določenega dejstva na zaslišanju in predloženim listinskim dokazom glede istega spornega dejstva je po naravi stvari del izvajanja dokazov.
Povezano: sklici 1Pokaži ▾
Kaj je na tej strani: besedilo člena, pod njim vse sodne odločbe, ki ga navajajo. Odločbe so lahko starejše od trenutnega besedila; povezave so izpeljane iz navedb pravne podlage.
Sodna praksa
2 odločb navaja ta člen · zadnja 28. 12. 2018Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- UPRS Sodba I U 2562/2018-6Upravno sodišče RS · 28. 12. 2018
Sodišče se strinja s presojo toženke, da tožnik zahtevka ni oprl na dejstva, ki bi nastala po izdaji predhodne odločitve in bi jih ne mogel navesti že ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, ter posledično z njenim zaključkom, da pogoji iz citiranega 64. člena ZMZ-1 za vložitev ponovne prošnje niso izpolnjeni. Tudi po oceni sodišča je bil postopek voden v jeziku, ki ga tožnik razume oziroma v jeziku, za katerega je toženka lahko (vsaj) upravičeno domnevala, da ga tožnik razume. Zato ni možno sprejeti tožbenega ugovora, da bi moral biti pri zaslišanju pri toženki prisoten tolmač za albanski jezik, kot tudi, da bi zaradi zatrjevanega nerazumevanja slovenskega jezika (predvsem uradnega slovenskega jezika) lahko bilo dejansko stanje nepopolno ali zmotno ugotovljeno.
- UPRS Sodba I U 629/2017-13Upravno sodišče RS · 26. 3. 2018
Dokaze je treba najprej izvajati in šele nato je mogoče narediti dokazno oceno. In če so dokazi v tujem jeziku, je pravno relevantne dokaze treba najprej prevesti, preden se dokazi izvajajo. Dokazovanje se po ZUP izvaja pred izdajo odločbe in ne z izdajo odločbe. Tožena stranka v konkretnem primeru pred izvajanjem listinskih dokazov na osebnem razgovoru ni prevedla pravno-relevantnih listinskih dokazov, kar ni v skladu z ZUP, Procesno direktivo 2013/32/EU ter ZMZ-1. Kršitev določb ZUP je podana tudi iz razloga, ker je tožena stranka sporno dejstvo, v zvezi s katero je ugotovila določeno nekonsistentnost, ugotavljala z dvema različnima dokaznima sredstvoma – z zaslišanjem stranke in z naknadnim prevodom listinskega dokaza, pri čemer je prvo dokazno sredstvo z zaslišanjem izvedla na osebnem razgovoru ob sodelovanju tožnika, drugo »dokazno sredstvo« pa je „izvedla“ sama brez sodelovanja stranke. Soočenje morebitnega neskladja med izjavo prosilca glede določenega dejstva na zaslišanju in predloženim listinskim dokazom glede istega spornega dejstva je po naravi stvari del izvajanja dokazov.