23. člen ZMZ-UPB2

Če gre po interpretaciji Sodišča EU za dva različna statusa in za dva različna režima in ne za eno »pravico do mednarodne zaščite«, je razumljivo, upoštevajoč nenazadnje tudi ZUP, da je treba odločati o vsakem statusu posebej. Mednarodna zaščita torej ni ena pravica, ki ima dve obliki, ampak gre v teh zadevah za to, da obstaja ena prošnja za mednarodno zaščito, ki ima (običajno) dejansko dva zahtevka, ki si v smislu časovnega poteka odločanja v postopku sledita en za drugim. Če v upravnem sporu ne gre za situacijo, ko tožnik upravičeno navaja nova in relevantna dejstva in dokaze, ki bi jih bilo treba izvajati na glavni obravnavi, potem velja, da določba člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite, ki ima neposredni učinek, pomeni, da zaslišanje tožnika na sodišču ni potrebno, če se v zadevi ne pojavljajo dejanska ali pravna vprašanja, ki jih ni mogoče ustrezno rešiti na podlagi spisa in pisnih stališč strank. Toženi stranki sicer ni treba, da pred izdajo odločbe v vsakem primeru predoči končno dokazno oceno, zato da bi se prosilec lahko učinkovito branil

Dokaze je treba najprej izvajati in šele nato je mogoče narediti dokazno oceno. In če so dokazi v tujem jeziku, je pravno relevantne dokaze treba najprej prevesti, preden se dokazi izvajajo. Dokazovanje se po ZUP izvaja pred izdajo odločbe in ne z izdajo odločbe. Tožena stranka v konkretnem primeru pred izvajanjem listinskih dokazov na osebnem razgovoru ni prevedla pravno-relevantnih listinskih dokazov, kar ni v skladu z ZUP, Procesno direktivo 2013/32/EU ter ZMZ-1. Kršitev določb ZUP je podana tudi iz razloga, ker je tožena stranka sporno dejstvo, v zvezi s katero je ugotovila določeno nekonsistentnost, ugotavljala z dvema različnima dokaznima sredstvoma – z zaslišanjem stranke in z naknadnim prevodom listinskega dokaza, pri čemer je prvo dokazno sredstvo z zaslišanjem izvedla na osebnem razgovoru ob sodelovanju tožnika, drugo »dokazno sredstvo« pa je „izvedla“ sama brez sodelovanja stranke. Soočenje morebitnega neskladja med izjavo prosilca glede določenega dejstva na zaslišanju in predloženim listinskim dokazom glede istega spornega dejstva je po naravi stvari del izvajanja dokazov.

Splošna verodostojnost ni enaka pogoju iz 3. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ, ki zahteva, da so prosilčeve izjave skladne in verjetne ter da ne nasprotujejo specifičnim in splošnim informacijam, povezanimi z njegovim primerom. V okviru ugotavljanja splošne verodostojnosti gre za ugotavljanje okoliščin, na podlagi katerih je mogoča opredelitev, ali je prosilec oseba, ki ji je mogoče verjeti. Pogoj iz 3. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ je treba razumeti ožje, in sicer, da se nanaša na tiste prosilčeve izjave v zvezi z okoliščinami, pomembnimi z vidika njegovega primera, ki so preverljive na podlagi specifičnih in splošnih informacij o izvorni državi (2. odstavek 22. člena v zvezi z 8. in 9. alinejo 23. člena ZMZ), to pa so okoliščine, ki se nanašajo na razloge, zaradi katerih prosilec vlaga prošnjo, oziroma gre za okoliščine, ki predstavljajo oviro za njegovo vrnitev v izvorno državo. Tožena stranka tožniku pred izdajo odločbe ni dala možnosti, da bi se izjasnil o okoliščinah, ki jih je tožena stranka štela za protislovne ali malo verjetne, čeprav je prav na njih oprla svojo odločbo. V postopku do izdaje izpodbijanega akta bi morala dati tožniku možnost, da se izjasni o

Dokazno breme glede obstoja ustrezne razselitvene alternative v okviru prosilčeve izvorne države je na toženi stranki, saj z njo odkloni zaščito v Republiki Sloveniji. Ukrajina je sicer res sprejela določene predpise, katerih namen je zagotavljanje pomoči notranje razseljenim osebam, vendar tožena stranka pri tem ni preverjala, kako se navedeni predpisi in ukrepi dejansko izvajajo. To bi tožena stranka morala storiti v skladu z deveto alinejo 23. člena ZMZ, ki določa, da pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito uradna oseba upošteva predvsem, med drugim, specifične informacije o izvorni državi, ki so podrobne, poglobljene in povezane izključno s konkretnim primerom, lahko pa vključujejo tudi način izvajanja zakonov in drugih predpisov izvorne države.

Splošna verodostojnost ni enaka pogoju iz 3. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ, ki zahteva, da so prosilčeve izjave skladne in verjetne ter da ne nasprotujejo specifičnim in splošnim informacijam, povezanimi z njegovim primerom. V okviru ugotavljanja splošne verodostojnosti gre za ugotavljanje okoliščin, na podlagi katerih je mogoča opredelitev, ali je prosilec oseba, ki ji je mogoče verjeti. Pogoj iz 3. alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ je treba razumeti ožje, in sicer da se nanaša na tiste prosilčeve izjave v zvezi z okoliščinami, pomembnimi z vidika njegovega primera, ki so preverljive na podlagi specifičnih in splošnih informacij o izvorni državi (2. odstavek 22. člena v zvezi z 8. in 9. alinejo 23. člena ZMZ), to pa so okoliščine, ki se nanašajo na razloge, zaradi katerih prosilec vlaga prošnjo, oziroma gre za okoliščine, ki predstavljajo oviro za njegovo vrnitev v izvorno državo. Materialnopravno napačno je stališče tožene stranke, da nosi breme dokazovanja pretežno le prosilec. Tožena stranka tožniku pred izdajo odločbe ni dala možnosti, da bi se izjasnil o okoliščinah, ki jih je tožena stranka štela za protislovne ali malo verjetne, čeprav je prav na nj

Ocena (ne)verodostojnosti pride v poštev, kadar prosilec ne predloži nobenega dokaza, ali pa tudi, če predloži določen(e) dokaz(e) in je njegova prošnja vseeno precej neprepričljiva zaradi nekonsistentnih, malo verjetnih, protislovnih ali nezadostnih navedb. Ugotovitev splošne verodostojnosti mora biti vselej rezultat celovite presoje izjav in ravnanja prosilca pred in med postopkom za pridobitev mednarodne zaščite. Zatrjevana dejanja preganjanja je treba ocenjevati v časovni perspektivi in za naprej. Za priznanje statusa begunca je bistveno, ali je podan utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti posebni družbeni skupini v prihodnosti, ob vrnitvi v izvorno državo. Ne glede na to, da ni izpolnjena nobena izmed pravnih podlag grozeče resne škode ob morebitni vrnitvi na Kosovo, sodišče - upoštevajoč načelo varovanja otrokovih koristi - dodaja, da je v obravnavanem primeru bistveno, da se imajo tožniki kam vrniti na Kosovu. Če ima zavrnitev statusa subsidiarne zaščite za posledico zmanjšanje ravni uresničevanja določenih pravic do te mere, da gre za nečloveško ravnanje, je to lahko podlaga za podelitev subsidiarne zaščite samo pod pogojem, da je to zmanjšanje

Prošnjo za mednarodno zaščito je mogoče zavrniti v pospešenem postopku ne le na podlagi prosilčeve izjave in dokazov (prva do četrta alineja 23. člena), ampak tudi na podlagi dokazov, podatkov, s katerimi razpolaga upravni organ, in splošnih informacij (peta do osma alineja istega člena). Iz prošnje ni razvidno, da bi tožnica kot razlog za zapustitev Ukrajine navedla vojno ali to, da jo okolica dojema kot pripadnico banderovcev. Ugotovitev sodišča prve stopnje je zato v nasprotju z zapisanim v prošnji, je torej protispisna, in pomeni kršitev določb upravnega spora iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z drugim odstavkom 75. člena ZUS-1. Prosilec za mednarodno zaščito mora razloge, zaradi katerih pričakuje to zaščito, navesti v prošnji. V tožbi se zato ne more sklicevati na to, da je razloge navedel že v svoji izjavi v predhodnem postopku, in s tem utemeljevati nezakonitosti odločanja v pospešenem postopku. Ker tožnika v prošnji nista navedla, da sta Ukrajino zapustila zaradi vojne, sporno pa ni niti, da prihajata iz predela, kjer ni notranjega ali mednarodnega oboroženega spopada, jima očitno ne grozi resna škoda iz

Pri ugotavljanju splošne verodostojnosti je treba upoštevati ne le elemente, ki govorijo v škodo, ampak tudi v prid prosilčevi verodostojnosti, in upoštevati posameznikovo subjektivno dojemanje dogodkov ter vpliv poteka časa na pomnjenje. Kaznivost homoseksualnih dejanj v državi je pokazatelj, da družba dojema osebe, ki taka dejanja prakticirajo, za nesprejemljive in zato drugačne, s tem pa za pripadnike določene družbene skupine. Vendar sodba C-199/12 do C-201/12 ne izpostavlja kaznivosti tovrstnih ravnanj kot okoliščine, ki mora biti vselej podana, da je mogoče šteti, da družba neko skupino dojema kot (od sebe) različno. Odločitev, da sodna odločba o priznanju statusa begunca velja kot dovoljenje za stalno prebivanje v Sloveniji, začne učinkovati s pravnomočnostjo sodbe. Vprašanje „ali menite, da je bilo srečanje v kavarni z napadalci slučajno, ali pa je bilo srečanje vnaprej predvideno in posilstvo načrtovano, še preden ste se spoznali v kavarni?“ pomeni kršitev prepovedi iz prvega odstavka 239. člena ZPP. V obravnavani zadevi, ko je bila odločitev odvisna med drugim tudi od tega, ali je bil tožnik že žrtev preganjanja zaradi istospolne usmerjenosti, t

V obravnavnem primeru okoliščine, da so tožniki prišli v Slovenijo in v njej zakonito bivali, šele nato pa na podlagi spremenjenih okoliščin (pretečenih dovoljenj za prebivanje oziroma težav z moževim oz. očetovim podjetjem) zaprosili za mednarodno zaščito, same zase ni mogoče razlagati v njihovo škodo na način, da tudi to ravnanje kaže, da jim ob vrnitvi v Irak ne grozi preganjanje zaradi njihove veroizpovedi ali pa resna škoda v smislu 28. člena ZMZ. Iz izpodbijane odločbe razen napačnih materialnopravnih stališč, na katere je sodišče odgovorilo, ni mogoče razbrati drugih argumentov, ki so upravni organ vodili k zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito, zlasti v delu, ki se nanaša na subsidiarno zaščito (če je že štel, da pripadnost sunitski veroizpovedi ne more biti razlog za preganjanje – v nasprotnem primeru bi sicer moral ugotavljati dejansko stanje o položaju sunitov v Iraku oziroma Bagdadu, od koder prihajajo tožniki, ki so v postopku med drugim zatrjevali, da je v Iraku državljanska vojna med šiiti in suniti, da je tam prisotna tudi islamska država in da so njihova življenja ogrožena zaradi tega, ker so sunitski muslimani).

Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilen zaključek tožene stranke in sodišča prve stopnje, da se tožnik ni kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje, da ni podal utemeljenih razlogov, zakaj ni mogel predložiti dokazov ter da tožnikove izjave niso skladne in verjetne, posledično pa njegova splošna verodostojnost ni bila ugotovljena. Dejstvo je, da je skladnost izjav najpomembnejši element pri oceni verodostojnosti prosilca, saj v azilnem postopku ugotavljanje dejanskega stanja v konkretnem primeru temelji na navedbah prosilca in je zato odločitev pristojnega organa predvsem odvisna od prepričljivosti, verodostojnosti in konsistentnosti prosilčevih navedb, to še posebej, če za utemeljitev svoje prošnje poda zgolj izjavo. V primeru, ko prosilec zatrjuje okoliščine, glede katerih je bilo v postopku ugotovljeno, da ne obstajajo ali da niso mogoče oziroma okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja ali resne škode, potem ni podlage za pridobivanje in presojo informacij o izvorni državi.

Tožena stranka je v svoji odločbi (v okviru presojanja pogojev za priznanje statusa begunca) obravnavala tudi oba napada na tožnika in ugotovila, da ni mogoče zavzeti stališča, da tožnikova izvorna država ne bi bila sposobna ali ne bi hotela tožniku nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Vendar pa v okviru presoje pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite ni opravila potrebne subsumpcije ugotovljenega dejanskega stanja pod abstraktno pravno normo (28. člen ZMZ).

Dejstvo, da so se v kraju, kjer je tožnik prebival, dogajali incidenti med pripadniki Nove patriotske stranke in stranke Nacionalnega demokratskega kongresa, samo po sebi ne pomeni, da sta bila tudi napada na tožnika tak incident. Tudi različna politična prepričanja pripadnikov muslimanske vere in kristjanov in incidenti med pripadniki različnih političnih strank oz. veroizpovedi, na katere se tožnik sklicuje, sami po sebi ne pomenijo, da je bil tožnik preganjan, ker je kristjan. Bi se pa moral organ do teh napadov opredeliti tudi z vidika desete alineje 23. člena ZMZ in pojasniti, zakaj ta dva napada ne pomenita, da je tožniku že bila povzročena resna škoda, oz. navesti utemeljene razloge za prepričanje, da se takšna resna škoda (če gre za resno škodo), ne bo ponovila.

Ni bistveno, kdaj in kako je tožnik postal formalni član organizacije, ampak je bistveno, v katerem obdobju je bil politično javno aktiven. Tožnik je nesporno na osebnem razgovoru povedal, da ni siguren in da je bil včlanjen leta 2007 do dneva, ko je zapustil Egipt, med tem ko je v drugi prošnji na isto vprašanje povedal, da je bil član v organizaciji od leta 2006 do 2007 (2 leti). To je prva pomembna nekonsistentnost v zvezi s prvim kriterijem za oceno neverodostojnosti (notranje nekonsistentnosti) in zatrjevanim preganjanjem na podlagi političnega prepričanja, kajti ta element je neposredno povezan z zatrjevano podlago za preganjanje. Drugi pomemben element v oceni tožnikove neverodostojnosti je v tem, da je tožnik na osebnem razgovoru izjavil, da je bil organizator v okraju B. in da je organiziral sestanke in zborovanja, med tem ko je kasneje povedal, da je v povezavi z aktivnostjo in funkcijo, ki jo je imel v organizaciji, vse pozabil. Ta element zmanjšuje verjetnost, da so se dohodki glede političnega delovanja tožnika v celoti zgodili tako, kot je navedel tožnik. Ne dovolj točen opis teh dogodkov s strani tožnika, predstavlja določen element, ki zmanjšuje verjetnost

Tožena stranka je izpolnila svoj del dokaznega bremena glede pridobitve relevantnih informacij o stanju v izvorni državi in njihove pravilne ocene na podlagi kritrijev časovne relevantnosti, zanesljivosti in točnosti, celovitosti ter verodostojnjosti in raznovrstnosti virov, med tem ko prvo-tožeča stranka ni uspela izkazati utemeljenega strahu, da bi bila v primeru vrnitve v Srbijo preganjanja zaradi istospolne usmerjenosti, ker državne oblasti ne bi bile sposobne zagotoviti zaščite. Prvo-tožnik v tožbi in na glavni obravnavi ni navedel nikakrših specifičnih okoliščin, vezanih na njegov osebni položaj, mimo tega, da je istospolno usmerjen, ki bi izkazovale utemeljene razloge, da bi se preganjanje, ki sta ga tožnika skupaj doživela na Kosovu, lahko ponovilo tudi v Srbiji. Prvo-tožeča stranka pa tudi ni uspela izkazati utemeljenega strahu, da bi ji v primeru vrnitve v Srbijo grozilo nečloveško ali poniževalno ravnanje. Pravna razlika med pogoji za pridobitev statusa begunca in pogoji za pridobitev subsidiarne zaščite je v tem, da pri subsidiarni zaščiti ni potrebno, da obstaja neka vzročna zveza med razlogi za grozečo škodo in resno škodo iz 28. člena ZMZ. Tožni

Toženka je odločila brez osebnega razgovora s tožnikom. Njegove izjave ni vzela na zapisnik na način oziroma v smislu določb 2. in 3. alineje tretjega odstavka 45. člena ZMZ, ampak je tožniku zgolj postavila nekaj samostojnih vprašanj in na podlagi njegovih odgovorov ni natančneje razčiščevala okoliščin niti glede morebitnega zavedanja tožnika, ali je krvno maščevanje podlaga za preganjanje, niti glede ugotovljenih nekonsistentnosti niti glede tega, kako je tožnik poiskal pomoč oziroma zaščito pri policiji. Zato sprejema izjave na zapisnik ni mogoče šteti kot osebni razgovor. Ob uporabi 4. točke 55. člena ZMZ toženka sicer lahko odloči v pospešenem postopku brez osebnega razgovora, vendar le pod pogojem, da ugotovi, da je tožnik očitno lažno predstavil razloge, predvsem če so njegove navedbe nekonsistentne, protislovne, malo verjetne, nezadostne in v nasprotju z informacijami o izvorni državi. Iz ustavno-pravne prakse izhaja, da je treba določbe pospešenega postopka razlagati restriktivno in da je treba tudi v pospešenem postopku popolno ugotoviti dejansko stanje.

Toženka ni imela dejanske podlage za oceno, da iz tožnikove prošnje nedvoumno izhaja, da je prišel v Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov (1. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ). Prav tako ni mogla zavrniti prošnje kot očitno neutemeljene na podlagi 2. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, saj tožnikove navedbe v prošnji ne pomenijo dejstev, ki bi bila nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Izpodbijana odločba pa ima zakonito podlago v 3. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ. Dejanja preganjanja državnih oblasti na Kubi v tožnikovem primeru namreč ne dosegajo ravni iz 1. in 2. alineje prvega odstavka 26. člena ZMZ. Tožnik ni navedel nobenega dejanja, ki bi bilo tako resno ali ponavljajoče, da bi pomenilo hudo kršitev človekovih pravic, ki jih ni mogoče omejiti, niti ni navedel zbira kakšnih različnih ukrepov v smislu 2. alineje omenjene določbe ZMZ. Intenzivnosti dejanj v tožbi niti ne omenja in jih zato tudi ne utemeljuje. Drugačen družbenopolitičen sistem na Kubi, ki v primerjavi z ureditvijo v Sloveniji morebiti pomeni več neposrednega nadzora nad državljani s strani državnih organov glede političnega prepričanja posameznikov, ka

Toženka ni imela dejanske podlage za oceno, da iz tožnikove prošnje nedvoumno izhaja, da je prišel v Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov, zato izpodbijani akt ne more temeljiti na 1. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ. Tožniku tudi ni mogoče zavrniti prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene, ker ni brez utemeljenega razloga izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem času, če je za to imel možnost (5. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ). To določilo se v prvi vrsti nanaša na časovne okoliščine po tožnikovem vstopu v Slovenijo, kajti toženka nima podatkov o tem, v kolikšni meri je tožnik imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito v drugih državah; v konkretnem primeru so to Rusija, Srbija in Črna gora, ki niso članice EU. Izpodbijani akt ima zakonito podlago v 3. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ. Lastnosti dejanj preganjanja državnih oblasti na Kubi v primeru tožnika ne dosegajo ravni, ki jo določata 1. ali 2. alineja prvega odstavka 26. člena ZMZ. Tožnik namreč ni navedel nobenega dejanja, ki bi bilo tako resno ali ponavljajoče, da bi predstavljalo hudo kršitev človekovih pravic, ki jih v skladu z 15. členom Konvencije o varstvu človek

Na podlagi neverodostojnih izjav prvega tožnika in druge tožnice glede obstoja treh dogodkov, v katerih naj bi bila poškodovana, neskladnih in nasprotujočih si izjav o manj pomembnih dejstvih, in ker zatrjevanja prvega tožnika in druge tožnice glede (drugih oblik) preganjanja zaradi njihove romske narodnosti, niso podprta s splošnimi informacijami o izvorni državi, je zaključek tožene stranke, da prosilci niso izkazali utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na narodni pripadnosti (v primeru vrnitve v izvorno državo) in jim zato ni mogoče priznati statusa begunca, tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilen.

Pritožniki so ugovarjali predvsem ugotovljenim razhajanjem v izjavah tožnikov, kot jih je ugotovila tožena stranka. Ta razhajanja je tudi sodišče prve stopnje štelo za relevantna za odločitev. Na glavni obravnavi jih je preverilo in ugotovilo, da so se potrdile ugotovitve tožene stranke glede teh razhajanj. Na obravnavi pa je bil navzoč tudi pooblaščenec tožnikov in je torej imel možnost postaviti vprašanja v smeri pojasnitve posameznih razhajanj. Sodišče se je dolžno opredeliti do nosilnih pravnih stališč stranke, ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso nepomembna, pri tem pa ni dolžno posebej odgovarjati na vsak (pravni) argument stranke in tudi ni nujno, da je odgovor sodišča na navedbo stranke vedno izrecen, ampak zadostuje, da smiselno izhaja iz obrazložitve. V obravnavanem primeru se je sodišče v 35. do 37. točki obrazložitve izpodbijane sodbe opredelilo do ključnih tožbenih navedb, nanje obrazloženo odgovorilo, pojasnilo, da na tožbene navedbe ne bo odgovarjalo izrecno posamično od stavka do stavka, kot jih dobesedno vsebuje tožba, iz obrazložitve pa je razvidno, da se je sodišče z vsemi arg

Toženka je glede priznanja statusa begunca odločbo utemeljila s tem, da tožnika ocenjuje kot neverodostojnega, in, ker mu ni mogoče verjeti, da je v izvorni državi imel težave, zavrnila tudi vsa predložena poročila, ki jih je kot dokaz o zemljiških sporih ter o krvnem maščevanju v Afganistanu predložil tožnik, češ da nimajo nobene dokazne vrednosti. Takšno sklepanje je v nasprotju z drugim odstavkom 22. člena in 9. alinejo 23. člena ZMZ. Tretji odstavek 22. člena ZMZ je sicer res določal, da če ni ugotovljena splošna verodostojnost prosilca, pristojni organ ne upošteva informacij o izvorni državi, vendar je Ustavno sodišče to določilo razveljavilo. Čeprav so torej nekatere tožnikove izjave nekonsistentne, to toženke še ne odvezuje, da ne bi upoštevala informacij o izvorni državi. Toženka prav tako ni pravilno uporabila tretje alineje 28. člena ZMZ, ko je ugotavljala, ali tožniku grozi resna škoda zaradi resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Razmere v provinci Baghlan bi glede na ugotovitev, da je tam aktivnih med 2.500 in 3.000 bojevnikov in da so v njej