145. člen ZUP

Čeprav drži, da enostranska odpoved pooblastila predstavlja razlog na strani upravičenca do brezplačne pravne pomoči, zaradi katerega postavljeni odvetnik več ne more v redu opravljati svoje dolžnosti, pa je tožniku pred odločitvijo o razrešitvi odvetnika, ki obenem pomeni uporabo določb o vračilu brezplačne pravne pomoči, kljub temu treba dati možnost, da uveljavi in zavaruje svoje pravice in pravne koristi na način, da se pred izdajo odločbe izjavi o vseh okoliščinah konkretnega primera.

Pravica do izjave omogoča stranki tri temeljne pravice: pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka, pravico izjaviti se o vseh dejstvih in okoliščinah ter pravico izpodbijati ugotovitve in navedbe organa, nasprotnih strank ter drugih udeležencev postopka.

Toženka v obravnavanem primeru ni imela podlage za izvedbo skrajšanega ugotovitvenega postopka, saj ni bila izkazana dejanska nevarnost za zdravje in življenje psov, kar bi bilo podlaga za sprejem nujnih ukrepov po postopku, kot ga urejajo določbe tretjega in četrtega odstavka 92. člena ZVMS. Toženka bi torej morala izpeljati posebni redni ugotovitveni postopek, v katerem bi zbrala vse za presojo in odločitev potrebne dokaze ter tožnika pred izdajo odločbe s svojimi ugotovitvami seznaniti in mu dati možnost, da se o njih izjavi. S tem, ko je toženka namesto tega izvedla skrajšani ugotovitveni postopek, četudi zanj, kot je obrazloženo, niso bili izpolnjeni pogoji (saj nevarnost za zdravje in življenje psov ni bila izkazana) in posledično tožniku ni dala možnosti, da bi se izjavil o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, je bistveno kršila določbe postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

Tožnik sicer v predlogu za povrnitev stroškov ni izrecno predlagal razrešitve oziroma spremembe odločbe zaradi upokojitve, vendar to smiselno izhaja iz predloga, zato je bila tožena stranka dolžna to dejstvo ugotoviti v ugotovitvenem postopku v skladu s 145. členom ZUP.

Tožena stranka v odločbi ni obrazložila, zakaj dokazov ni izvedla oziroma niso pomembni pri odločitvi. Prav tako ni obrazložila, katere so tiste pogodbe, ki jih poseduje, sklenjene s tožnico iz preteklosti, za katere je v obrazložitvi drugostopenjske odločbe zapisala, da nimajo ustrezne zakonske podlage, saj ne opredeljujejo, na kateri pravni podlagi in na podlagi katere dokumentacije je tožnica upravičena do neprofitne najemnine. Kakorkoli že tožena stranka odloči, mora biti ustrezno obrazloženo, in sicer konkretizirano. V nasprotnem primeru se namreč tožnik v svojih navajanjih ne more ustrezno opredeliti do razlogov v odločbi v času izvedbe postopka kot tudi ob morebitni vložitvi pravnega sredstva.

Kot je sodišče pravilno izpostavilo, gre v primeru zdravstvenega zavarovanja po 15. členu ZZVZZ za obvezno zavarovanje, ki nastane ex lege z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje. Lastnost zavarovanca na obravnavanem temelju traja od dneva vpisa tožnika kot družbenika in poslovodne osebe družbe v register in vse do dneva izbrisa vsaj enega od teh statusov iz registra. Obvezno zavarovanje družbenika, ki je hkrati poslovodna oseba, je vezano izključno na pravni položaj in s tem na status, zaradi česar je pravilno razlogovanje sodišča, da so obstajali pogoji po 2. točki prvega odstavka 144. člena ZUP.

Pravice do izjave v postopku ne predstavlja samo pravica do predložitve oziroma predočenja izjave priče (zapisnika o zaslišanju) ali nekega dokaza stranki (kot je bilo v predmetnem upravnem postopku), temveč pomeni tudi pravico stranke do neposrednega soočenja stranke s pričami in ugotovljenimi dokazi ali dejstvi, s čimer se zagotavlja kontradiktornost v postopku in s tem izvedba poštenega postopka, ki ga v postopku mora zagotavljati in upoštevati tudi upravni organ v okviru zagotavljanja načela materialne resnice.

Ker tožnik ne razpolaga z javno listino iz prvega odstavka 26. člena ZVV, v zadevi pa ni sporno, da se po takrat veljavnih predpisih evidenca o radioamaterjih, ki so opravljali naloge obrambe v vizualni opazovalnici, ni vodila, bi po presoji sodišča v obravnavanem primeru moral organ prve stopnje postopati po četrtem odstavku 26. člena ZVV in izpeljati ugotovitveni postopek v skladu z določili 145. člena ZUP ter v njem tudi izvesti predlagane dokaze (zaslišati predlagane priče in tožnika) oziroma jih obrazloženo zavrniti.

Stališče pravne teorije je, da je izgubljeni dobiček razlika med tistimi prihodki, ki bi jih oškodovanec ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in tistimi odhodki, ki bi v zvezi s temi prihodki nastali.

Upravna enota odobri ali zavrne odobritev pravnega posla z odločbo. Ko upravna enota prejme izjavo o sprejemu ponudbe na način, kot je določeno v prvem odstavku 21. člena ZKZ, je pravni posel sklenjen pod odložnim pogojem odobritve s strani upravne enote (tretji odstavek 22. člena ZKZ).3 Stranke v postopku odobritve so pogodbene stranke in vsi, ki so sprejeli ponudbo v skladu s tem zakonom, in so v predpisanem roku vložili vlogo za odobritev pravnega posla (drugi odstavek 22. člena ZKZ).

Toženka bi morala po pridobitvi podatkov izvesti posebni ugotovitveni postopek z namenom, da se ugotovi resnično dejansko stanje in v ta namen vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. V upravnem spisu ni podatkov, da bi bil tožnik z ugotovitvami dokaznega postopka pred izdajo izpodbijane odločbe seznanjen, zato je podana bistvena kršitev pravil postopka.

Pravno relevantne predpostavke oz. pogoji za uveljavljani varstveni dodatek so v predsodnem upravnem postopku ostali nerazčiščeni izključno zaradi tožničinega nesodelovanja in zavrnitve pisne izjave, da bi CSD lahko kontaktiral njene polnoletne otroke.

Tožnik je z dopisom posredoval zahtevane podatke in zapisal, da za sina ne bo izpolnjeval obrazca, ker ne spada več v skupno gospodinjstvo, ker je postal samostojen. Glede na navedeno, Organ za BPP ni imel podlage za zavrženje prošnje tožnika, kar naj bi tožnik ne predložil vseh podatkov.

Upravni organ je pred izdajo izpodbijane odločbe seznanjal tožnika z ugotovitvami v postopku, vendar bi ga moral konkretneje in jasneje seznaniti, da ni dokazal upravičene odsotnosti zaradi vojnih razmer v BiH. Tega pa tožena stranka ni storila. Tožena stranka ni upoštevala napotkov Upravnega sodišča o tem, katera dejstva, ki so razvidna iz podatkov v spisu v zvezi z izjavami tožnika in njegovih družinskih članov kot prič, so pravno pomembna in bi jih tožena stranka morala upoštevati, a jih tožena stranka ponovno ni vključila v dokazno oceno v izpodbijanem aktu.

Zahtevati izdajo odločbe v roku sedmih dni je bila tožnikova pravica in obenem procesna predpostavka za vložitev nadaljnje tožbe, kot to izhaja iz drugega odstavka 69. člena ZUS-1 v povezavi z drugim in tretjim odstavkom 65. člena ZUS-1. Tožnikovi zapisi o uveljavljanju odškodninske in kazenske odgovornosti, četudi jih je uradna oseba razumela kot grožnjo in sredstvo pritiska, enako pa tudi navodilo ministra, naj se odločba izda nemudoma, niso utemeljen in zakonit razlog za uporabo skrajšanega postopka 144. člena ZUP. Zato je organ odločitev sprejel s kršenjem procesnih pravil v zvezi z samim postopkom odločanja. Ob povedanem sodišče ugotavlja, da je bila v postopku storjena absolutno bistvena kršitev po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP in je izpodbijana odločba že iz tega razloga nezakonita in jo je treba odpraviti.

Skrajšani postopek je mogoč, če so dejstva na prvi pogled očitno nesporna oziroma se navedbe stranke ujemajo s podatki organa ali pa varstvo javne koristi zahteva takojšnjo odločitev že z verjetnim dejanskim stanom in brez izjasnitve stranke. V obravnavani zadevi za nobenega od teh primerov ne gre, zato je za ugotovitev dejanskega stanja treba izvesti posebni ugotovitveni postopek (145. člen ZUP) in pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, strankam pa mora biti omogočeno, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi.

Pri razlagi „drugega dohodka“ iz 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 je treba upoštevati, da gre za dohodek sui generis, in da se lahko šteje za drugi dohodek le tisti dohodek, ki ga je davčni zavezanec dejansko dosegel s svojo aktivnostjo in s ciljem povečanja svojega premoženja. Tožnik je po pooblaščencu sporočil prvostopenjskemu organu, da je pooblaščenec tožnika seznanjen s postopkom in se odpoveduje osebni seznanitvi ter pričakuje pisne odpravke za tožnika. Tako so neutemeljene navedbe tožnika, da mu ni bila dana možnost sodelovanja v upravnem postopku. V upravnem postopku je treba ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Upravni organ je zato dolžan izvesti poseben ugotovitveni postopek za ugotovitev dejstev in okoliščin, ki so pomembne za razjasnitev zadeve ali zato, da se da strankam možnost, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi.

Veterinarska zbornica Slovenije med drugim opravlja nadzorno funkcijo nad delom veterinarjev in veterinarskih organizacij kot javno pooblastilo, ki jo je nanjo prenesla država, zaradi česar morajo biti tudi pri postopkih, ki jih vodi, spoštovana pravila postopka, določena v ZUP.

V predmetni zadevi niso bili izpolnjeni zakonsko določeni pogoji iz 144. člena ZUP za skrajšani ugotovitveni postopek, marveč bi moral prvostopenjski organ izvesti poseben ugotovitveni postopek na podlagi 145. člena ZUP, v katerem bi moral stranki zagotoviti vsa procesna varstva. Posledično tudi dejansko stanje v zadevi ni bilo pravilno ugotovljeno. Tožnik upravičeno graja dokazno oceno inšpekcijskega organa, saj svoje odločitve v konkretni zadevi ni oprl le na ugotovljena dejstva in dokaze, ki jih je navedel in predložil tožnik, marveč tudi na izpovedbo prič v drugem upravnem postopku, z vsebino katerih pa se je tožnik lahko seznanil šele s prejemom izpodbijane odločbe.

V konkretnem primeru, ko iz zahteve za verifikacijo izhaja, da naj ne bi prišlo do prenosa deviznih sredstev na posebni privatizacijski račun, po podatkih sklada, pa naj bi do prenosa prišlo, niso izpolnjeni pogoji za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku. Niti ne gre za to, da bi tožena stranka pridobila sama podatke, ki bi le potrjevali, kar je navedla tožeča stranka, temveč pridobljeni podatki potrjujejo ravno nasprotno, kar zatrjuje in izkazuje tožnica. Tožena stranka je šele k odgovoru na tožbo predložila dokument, ki je bil podlaga za njeno odločitev. Tožena stranka s tem ne more sanirati nezakonitosti odločbe, saj z odgovorom na tožbo razlogov izpodbijanega akta ni možno dopolnjevati, kakor tudi ni mogoče odpraviti pomanjkljivosti glede uresničevanja pravice stranke glede izjave oziroma obrambe v upravnem postopku.