46. člen ZMZ-UPB2

Opustitev osebnega razgovora niti po ZMZ niti po ZUP ne pomeni absolutne bistvene kršitve pravil postopka, torej take, za katero bi zakon izrecno določal, da sama po sebi vodi do odprave izpodbijane upravne odločbe. Gre torej za relativno bistveno kršitev pravil zakona, pri kateri je treba ugotoviti, ali je vplivala oziroma mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve v zadevi (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1). Mladoletni prosilec za mednarodno zaščito in njegov zakoniti zastopnik glede na zakonsko ureditev v ZMZ upravičeno pričakovala, da bo po osebnem sprejemu prošnje za mednarodno zaščito pristojna uradna oseba izvedla še osebni razgovor iz 45. člena ZMZ. Vendar pa glede iz okoliščin konkretnega primera ne izhaja, da bi tožnik kot mladoletni prosilec zaradi nezakonite opustitve izvedbe osebnega razgovora pri razgovoru ob sprejemu prošnje za mednarodno zaščito opustil navedbo kakšne od informacij, ki so pravno pomembne za odločitev.

Dokaze je treba najprej izvajati in šele nato je mogoče narediti dokazno oceno. In če so dokazi v tujem jeziku, je pravno relevantne dokaze treba najprej prevesti, preden se dokazi izvajajo. Dokazovanje se po ZUP izvaja pred izdajo odločbe in ne z izdajo odločbe. Tožena stranka v konkretnem primeru pred izvajanjem listinskih dokazov na osebnem razgovoru ni prevedla pravno-relevantnih listinskih dokazov, kar ni v skladu z ZUP, Procesno direktivo 2013/32/EU ter ZMZ-1. Kršitev določb ZUP je podana tudi iz razloga, ker je tožena stranka sporno dejstvo, v zvezi s katero je ugotovila določeno nekonsistentnost, ugotavljala z dvema različnima dokaznima sredstvoma – z zaslišanjem stranke in z naknadnim prevodom listinskega dokaza, pri čemer je prvo dokazno sredstvo z zaslišanjem izvedla na osebnem razgovoru ob sodelovanju tožnika, drugo »dokazno sredstvo« pa je „izvedla“ sama brez sodelovanja stranke. Soočenje morebitnega neskladja med izjavo prosilca glede določenega dejstva na zaslišanju in predloženim listinskim dokazom glede istega spornega dejstva je po naravi stvari del izvajanja dokazov.

Vrhovno sodišče je v svoji praksi že poudarilo, da se razgovor ob podaji prošnje in osebni razgovor v smislu Procesne direktive II nujno ne razlikujeta. Stališču sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da osebnega razgovora s prosilcem v skladu z ZMZ ni mogoče opuščati s sklicevanjem zgolj na spoštovanje procesnih garancij sekundarnega evropskega prava, je sicer treba pritrditi. Vendar pa ne gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, če je osebni razgovor izveden skladno z zahtevami Procesne direktive II, pa čeprav v neskladju s postopkom, ki ga zahteva ZMZ. Vrhovno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je treba mladoletnim prosilcem za mednarodno zaščito skladno z zakonom (16. člen ZMZ) nuditi ustrezno stopnjo zaščite in posebnega varstva njihovih pravic in interesov ter da je to dolžnost vseh pristojnih organov, ki morajo temu ustrezno prilagajati tudi svoje postopke. Kot je Vrhovno sodišče že večkrat pojasnilo, ZMZ ureja eno pravico do mednarodne zaščite, ki se lahko podeli v dveh oblikah, in sicer kot status begunca oziroma kot status subsidiarne zaščite. Ne gre torej za dve pravici in dva samostojna zahtevka, ne gre torej za pravico do s

V obravnavani zadevi bi morala tožena stranka skladno z 2. alinejo 46. člena ZMZ opraviti s tožnikom osebni razgovor, saj navedeno določilo določa, da se osebni razgovor lahko opusti le, če pristojni organ lahko odloči na podlagi 1., 2., 4., 6. in 13. točke 55. člena tega zakona. Ker pa je tožena stranka svojo odločitev oprla tudi na 3. in 5. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ, je potrebno osebni razgovor obvezno opraviti. Tožnik je v prošnji povedal, da se je aktivno udeleževal demonstracij, da je bil tudi priprt, da so ga v priporu pretepli in mu očitali, da deluje proti varnosti države. To pa je že navajanje takih okoliščin, da brez osebnega razgovora ni mogoče natančno in popolnoma ugotoviti, ali te predstavljajo take lastnosti dejanj preganjanja, kot so opisane v 26. členu ZMZ. Ob upoštevanju načela primarnosti je treba določbe ZMZ razlagati v duhu Direktive 2013/32/EU, kar pomeni, da ob upoštevanju določb te direktive ni mogoče presojati, ali je opustitev osebnega razgovora vplivala ali bi mogla vplivati na zakonitost oziroma pravilnost zavrnitve prošnje za mednarodno zaščito.

Glede predložitve krstnega lista sodišče ugotavlja, da je datiran z dne 13. 3. 2016, kar je pred izdajo izpodbijane odločbe, vendar ga je tožena stranka prejela 22. 3. 2016, tako da zanj ni mogla vedeti. Ne glede na navedeno pa bi kljub temu morala skladno z določilom 46. člena ZMZ s tožnico opraviti osebni razgovor, kjer bi lahko tožnica natančneje pojasnila vse okoliščine v zvezi s spremembo vere kot tudi v zvezi s tem, kakšni nevarnosti se v primeru vrnitve v Iran izpostavlja tisti, ki se po zapustitvi Irana odreče islamu in sprejme krščansko vero.

Če prosilec v svoji prošnji navaja katerokoli od oblik preganjanja, a je ne utemelji, ne gre za razlog iz 2. prvega odstavka 55. člena ZMZ, temveč za razlog iz 3. točke prvega odstavka istega člena. Pristojni organ pri odločitvi o očitni neutemeljenosti prošnje na podlagi 3. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ ne more opustiti osebnega razgovora.

V obravnavani zadevi bi morala tožena stranka skladno z 2. alinejo 46. člena ZMZ opraviti s tožnikom osebni razgovor, saj navedeno določilo določa, da se osebni razgovor lahko opusti le, če pristojni organ lahko odloči na podlagi 1., 2., 4., 6. in 13. točke 55. člena tega zakona. Ker pa je tožena stranka svojo odločitev oprla tudi na 3. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ, je potrebno osebni razgovor obvezno opraviti.

V obravnavanem primeru pa je tožena stranka odločila o tožnikovi prošnji v pospešenem postopku na podlagi 3., 4. in 5. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, torej bi morala glede na določbo druge alineje 46. člena ZMZ v tem primeru opraviti osebni razgovor vsaj v zvezi s 3. in 5. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ.

Toženka je odločila brez osebnega razgovora s tožnikom. Njegove izjave ni vzela na zapisnik na način oziroma v smislu določb 2. in 3. alineje tretjega odstavka 45. člena ZMZ, ampak je tožniku zgolj postavila nekaj samostojnih vprašanj in na podlagi njegovih odgovorov ni natančneje razčiščevala okoliščin niti glede morebitnega zavedanja tožnika, ali je krvno maščevanje podlaga za preganjanje, niti glede ugotovljenih nekonsistentnosti niti glede tega, kako je tožnik poiskal pomoč oziroma zaščito pri policiji. Zato sprejema izjave na zapisnik ni mogoče šteti kot osebni razgovor. Ob uporabi 4. točke 55. člena ZMZ toženka sicer lahko odloči v pospešenem postopku brez osebnega razgovora, vendar le pod pogojem, da ugotovi, da je tožnik očitno lažno predstavil razloge, predvsem če so njegove navedbe nekonsistentne, protislovne, malo verjetne, nezadostne in v nasprotju z informacijami o izvorni državi. Iz ustavno-pravne prakse izhaja, da je treba določbe pospešenega postopka razlagati restriktivno in da je treba tudi v pospešenem postopku popolno ugotoviti dejansko stanje.

Toženka ni imela dejanske podlage za oceno, da iz tožnikove prošnje nedvoumno izhaja, da je prišel v Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov (1. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ). Prav tako ni mogla zavrniti prošnje kot očitno neutemeljene na podlagi 2. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, saj tožnikove navedbe v prošnji ne pomenijo dejstev, ki bi bila nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Izpodbijana odločba pa ima zakonito podlago v 3. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ. Dejanja preganjanja državnih oblasti na Kubi v tožnikovem primeru namreč ne dosegajo ravni iz 1. in 2. alineje prvega odstavka 26. člena ZMZ. Tožnik ni navedel nobenega dejanja, ki bi bilo tako resno ali ponavljajoče, da bi pomenilo hudo kršitev človekovih pravic, ki jih ni mogoče omejiti, niti ni navedel zbira kakšnih različnih ukrepov v smislu 2. alineje omenjene določbe ZMZ. Intenzivnosti dejanj v tožbi niti ne omenja in jih zato tudi ne utemeljuje. Drugačen družbenopolitičen sistem na Kubi, ki v primerjavi z ureditvijo v Sloveniji morebiti pomeni več neposrednega nadzora nad državljani s strani državnih organov glede političnega prepričanja posameznikov, ka

Tožnik je prošnjo za mednarodno zaščito vložil (tudi) zato, ker je menil, da je v izvorni državi preganjan s strani policije in teroristov ter da je preganjan, ker je pripadnik Berberov. Ker je s tem navajal okoliščine, ki bi lahko pomenile preganjanje oziroma resno škodo, je toženka napačno uporabila določbe pospešenega postopka; morala bi bodisi bolj konkretno izpeljati intervju s prosilcem ob sprejemu prošnje ali pa z njim izvesti osebni razgovor. Toženka bi smela določilo 6. alineje prvega odstavka 55. člena ZMZ uporabiti samo, če bi ugotovila, da je tožnik vložil prošnjo z edinim namenom, da bi odložil prisilno odstranitev. Dejstvo, da je trikrat samovoljno zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil tekom postopka, je vsekakor okoliščina, ki ne govori v prid tožnikovi verodostojnosti, vendar v obravnavanem primeru ne zadošča za uporabo 6. alineje prvega odstavka 55. člena ZMZ. Vse tri tožnikove pobege je mogoče do neke mere pripisati njegovi mladostniški lahkomiselnosti in ne morejo biti odločilni za zavrnitev prošnje z argumentom, da je tožnik, ker ni počakal na konec postopka, prošnjo vložil samo za to, da bi preprečil prisilno odstranitev. Prav pa je, da so ti pobegi

Tožnik je v prošnji res navajal, da je zapustil Kosovo zaradi nasilja in groženj sosedov – Albancev, na glavni obravnavi (v zvezi z omejitvijo gibanja) pa je pred sodiščem izjavil, da je imel dobre sosede in da so mu pomagali (zbrati denar za odhod). Res je, da gre za neskladje, ki bi ga tožena stranka, če bi njena odločitev temeljila samo na tej zakonski podlagi, morala dodatno razjasniti, vendar ker ni, ne gre za tako kršitev, zaradi katere bi bilo treba odločbo tožene stranke odpraviti. Zavrnitev prošnje namreč v prvi vrsti temelji na izpolnjenih pogojih iz 15. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, ki so jasno pokazali na to, da želi tožnik zavajati organ in da zlorablja postopke mednarodne zaščite. Poleg tega odločitev tožene stranke (glede izpolnjevanja pogojev iz 4. točke) ne temelji samo na teh tožnikovih izjavah (glede odnosa s sosedi), ampak tudi na njegovih nasprotujočih si, neskladnih in zavajajočih izjavah glede dokumentov, kar je tožena stranka v svoji odločbi izčrpno in logično pojasnila (na strani 4 in 5). Če pa je sodišče prve stopnje stopnje že menilo, da bi bilo navedena neskladja treba razjasniti, bi to lahko (in moralo) storiti samo na glavni obravnavi.

Informacije o poteku državljanske vojne, o voditelju upornikov in njegovi usodi ter procesu razoroževanja in reintegracije niso informacije, ki bi bile povezane izključno s konkretnim primerom. Tožena stranka je res te informacije ugotavljala v zvezi s tožnikovo izjavo, kdo je napadel njegovo družino, kdo je voditelj upornikov in kakšne so tožnikove možnosti, da bi v matični domovini prebival v kakšnem drugem kraju (v zvezi z zadnje navedenim je tožnik izjavil, da so uporniki povsod). Gre za generalne informacije stanja v državi v določenem preteklem obdobju. S temi informacijami tožena stranka ni preverjala konkretnih dogodkov, ki jih je navajal tožnik. Navedene splošne informacije je tožena stranka uporabila za preverjanje verodostojnosti tožnikovih izjav in napravila povsem logičen zaključek, da so tožnikove izjave v tem delu nekonsistentne in protislovne ter v nasprotju z informacijami v izvorni državi iz 8. alineje 23. člena ZMZ.

S tem, ko je tožena stranka ugotovila izpolnitev zakonskega dejanskega stanu iz določila 4. alinee 55. člena ZMZ v t.i. pospešenem postopku po 1. alinei 1. odstavka 46. člena ZMZ, je posledično ugotovila tudi, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za zaščito po 2. odstavku 2. člena ZMZ, ker ni podan utemeljen sum, da je preganjan zaradi ene izmed predpisanih petih podlag. Tudi iz določila 1. alinee 1. odstavka 52. člena ZMZ in 54. člena ZMZ jasno izhaja, da je namen pospešenega postopka ugotavljanje pogojev za pridobitev statusa begunca. V obravnavani zadevi pristojni organ osebnega razgovora ni opustil, ampak ga je opravil, kar je razvidno iz 32. točke formularja o prošnji za azil, saj je razgovor s tožnikom uradna oseba vodila tako, da ustreza bistvenim zahtevam iz 47. člena ZMZ.