189. člen ZUP

Z izdelavo strokovnega mnenja carinskega laboratorija je opredeljena trditvena podlaga, ki jo mora izpolniti carinski zavezanec, da utemeljeno nasprotuje ugotovitvam glede lastnosti blaga, ki vplivajo na uvrstitev v določeno tarifno oznako KNCT. Carinski zavezanec mora podati jasne, utemeljene navedbe, ki so strokovno dovolj kvalitetne in izčrpne, da lahko ustvarijo dvom v pravilnost ugotovljenih lastnosti blaga, kot izhajajo iz strokovnega mnenja carinskega laboratorija. Predlog za postavitev izvedenca mora torej temeljiti na tako konkretnih navedbah, da te vzbudijo pri carinskem organu dvom v pravilnost ugotovitev strokovnega mnenja carinskega laboratorija (npr. tudi s predložitvijo strokovnega mnenja) in s tem dvom v pravilnost uvrstitve blaga v tarifno oznako KN. V primeru, če je za odpravo tega dvoma, torej za ugotovitev pravilnega dejanskega stanja, potrebno strokovno znanje, s katerim carinski organ sam ne razpolaga, pa mora za dokončno ugotovitev resničnega dejanskega stanja ter s tem za razrešitev vseh dvomov postaviti izvedenca. Vrhovno sodišče RS je v sklepu X Ips 286/2012 z dne 4. 4. 2013 predložitev izvida in mnenja drugega laboratorija o istem blagu v smislu

Po presoji sodišča so tožniki zaključkom izvedenke nasprotovali z zadostno konkretnimi pravno relevantnimi navedbami, zato bi upravni organ moral razpisati ustno obravnavo, na kateri bi izvedenka ustno predstavila in obrazložila zaključke svojega izvedenskega mnenja, stranke postopka in uradna oseba pa bi ji imele možnosti zastaviti vprašanja in zahtevati pojasnila, pri čemer bi se izvedenka lahko obrazloženo opredelila do razlik v drugih listinskih dokazilih.

Stališča, ki jih zagovarja toženka, so v nasprotju s temeljnimi določbami ZUP in Ustave, ki ne le dajejo pravico stranki, da se pred odločitvijo izjavi o vseh dejstvih in dokazih, na katere se opira upravna odločitev, pač pa na drugi strani organu nalagajo dolžnost, da se konkretno opredeli do navedb in ugovorov stranke in dokazov, ki jih je predlagala (te mora izvesti in obrazloženo presoditi, sicer pa navesti dopustne razloge za neizvedbo posameznih dokazov). V obravnavanem postopku bi torej morala toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa konkretno presoditi navedbe, ki jih je podal tožnik v pisni izjavi, in se opredeliti do vseh tam predlaganih dokazov. Glede na predložena zdravniška potrdila psihiatra ter opisano pravno ureditev in stališča sodne prakse, je treba v predpisanem postopku odpraviti vsakršen resen pomislek v zvezi z učinkom odstranitve na tožnikovo zdravstveno stanje. Pri tem se mora toženka konkretno opredeliti do tožnikovih navedb in dokazov z vidika učinka odstranitve na njegovo zdravstveno stanje. Pomembna je tudi presoja, ali je morebiti treba sprejeti kakšne preventivne ukrepe, da bo odstranitev izvedena na način, ki bo omogočil ustrezno in zadostno var

V konkretnem primeru tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe v upravnem postopku torej ni angažirala izvedenca s potrebnimi medicinskimi strokovnimi znanji z relevantnih strokovnih (pod)področij, kakršna sicer imajo zgolj medicinski izvedenci, za pridobitev strokovnega odgovora na vprašanje, ali je tožnikov protokol skladen s pravili stroke iz Priročnika Zdravniške zbornice Slovenije, saj vse do izdaje izpodbijane odločbe tožena stranka ni postavila izvedenca medicinske stroke v skladu s prvim odstavkom 190. člena ZUP za izdelavo ustreznega izvedeniškega izvida in mnenja iz prvega odstavka 191. člena ZUP. Opustitev izvedbe tega dokaza predstavlja bistveno kršitev določb postopka.

Ugotovitev davčnih organov, da nesporen obstoj zapadlih in neplačanih davčnih obveznosti iz davčnih obdobij pred odsvojitvijo, zgolj iz razloga, ker te obveznosti niso bile izkazane v bilanci stanja, ker je bila odmerna odločba izdana po odsvojitvi in ker davek zaradi stečaja ni bil plačan, ne vpliva na primerljivo tržno vrednost poslovnega deleža, je nelogična na prvi pogled in zato neprepričljiva. Obstoj dodatnih davčnih obveznosti družbe je namreč nesporen, glede na definicije primerljive tržne in knjigovodske vrednosti podjetja (poslovnega deleža), pa sodišče kot logičen ocenjuje zaključek, da obstoj obveznosti vpliva tudi na obe kategoriji vrednosti podjetja. Zato bi bilo treba takšno dokazno oceno navedb tožnice preveriti na podlagi pravil stroke ocenjevanja vrednosti podjetij, kar je tožnica z dokaznim predlogom za postavitev izvedenca tudi predlagala.

V zvezi z zmanjšanjem osončenja obstoječih objektov zaradi načrtovane gradnje je Ustavno sodišče v sklepu U-I-238/00 z dne 3. 7. 2000 pojasnilo, da se pravica do zdravega okolja varuje s standardi, ki veljajo za posege v prostor, in s standardi oziroma normami, ki zagotavljajo, da ne pride do takšnih vplivov na okolje, ki bi bili tako prekomerni, da bi ogrožali zdravje ljudi. Ljudje, ki živijo v določeni krajevno povezani skupnosti, pa morajo nujno trpeti tudi nekatere neprijetnosti, ki so neogibno potrebne zaradi življenja v taki skupnosti. Do škodljivih posegov v okolje bi lahko prišlo le v primeru, če bi šlo pri omenjenih vplivih za čezmerne obremenitve okolja, ki bi presegale predpisane mejne vrednosti ali okvire dovoljenih posegov v okolje, pri čemer se v skladu z ustaljeno upravnosodno prakso pravni interes, ki izhaja iz pravice do osončenja, nanaša le na bivalne prostore v stavbi. Vse navedeno pomeni, da tožnik ne more preprečiti izdaje gradbenega dovoljenja zaradi kakršnekoli spremembe osončenja njegove stavbe – ta mora biti taka, da gradnja ne bi bila več v skladu s pogoji iz prostorskega akta.

Glede na spornost namena uporabe konkretnih vozil glede na konstrukcijske lastnosti le teh, kar je relevantna okoliščina glede uvrstitve v pravilno tarifno številko KN, zavrnitev dokaznih predlogov tožnice, s sklicevanjem zgolj na listinske dokaze, pomeni omejevanje dokazovanja določenih dejstev zgolj na določena dokazna sredstva in poseg v pravico do enakega varstva pravic, zato zavrnitev tožničinih dokaznih predlogov ne izpolnjuje zakonskih pogojev za zavrnitev dokaznega predloga stranke.

Tožena stranka investitorja objekta ni ugotavljala, pač pa je oba tožnika določila za inšpekcijska zavezanca za (oba) sporna objekta na podlagi podatkov o lastništvu nepremičnin, na katerih sta objekta postavljena. Zavezanec v inšpekcijskih postopkih je primarno investitor oziroma lastnik pridobljene gradnje, šele če tega ni mogoče ugotoviti pa lastnik zemljišča, na katerem je taka gradnja oziroma objekt. Tožena stranka bi zato morala v postopku ugotoviti, kdo od tožnikov je investitor in dejanski lastnik posameznega od objektov (npr. z njunim zaslišanjem, z njunimi dosedanjimi pisnimi izjavami, s ponovnim ogledom v navzočnosti strank, z listinami v postopkih poskusa legalizacije objekta, ki jo omenjata oba tožnika...), nato pa na podlagi te ugotovitve vsakomur od njiju določiti inšpekcijski ukrep (kolikor bi bili za to izpolnjeni tudi drugi pogoji) in to le za objekt, ki ga je investiral oziroma je njegov lastnik.

Prvostopenjski organ tožnikov dokazni predlog za postavitev izvedenca zavrnil in sicer se sklicuje na 189. člen ZUP. Navaja, da v carinskih postopkih, v katerih carinski laboratorij izdela strokovno mnenje, ni potrebno postaviti izvedenca, da bi opravil isto strokovno delo kot carinski laboratorij, razen v primeru, če bi carinski zavezanec z dokazi, ki bi jih predložil pri uradni osebi vzbudil utemeljen dvom v pravilnost strokovnega mnenja. Po presoji sodišča je prvostopenjskega organa zgolj pavšalno zavrnil tožnikov dokazni predlog postavitve izvedenca in se do njega ni konkretno opredelil.

Tožnik pravilno opozarja, da se dokazovanje z izvedencem praviloma opravi na ustni obravnavi. Dokaz z izvedencem je primarno ustni dokaz. Toženka je tako s tem, ko dokazovanja ni izvedla na ustni obravnavi (čeprav je tožnik to zahteval), kršila postopek. Tožnik je ves čas postopka ugovarjal temu, da je izvedenec prihodke po pogodbi z Ministrstvom za kulturo in vse prihodke, prejete od občin in knjižene na kontu 7602, opredelil kot prihodke iz televizijske dejavnosti, kar je ugovor, ki se tiče višine osnove za izračun plačila. Zato je zaradi odstranitve dvoma o pravilnosti uvrstitve vseh teh prihodkov v prihodke od televizijske dejavnosti izvedenčevo dodatno zaslišanje na ustni obravnavi potrebno, saj je tožniku potrebno dati možnost, da mu postavlja konkretna vprašanja o uvrstitvi posameznih dohodkov v dohodke iz televizijske dejavnosti, še posebej, ker trdi, da so dohodki nastali zaradi snemanja vsebin za naročnika, njihovega arhiviranja in zaradi storitev osvetljevanja. Toženkina opustitev izvedbe tega dokaza zato predstavlja bistveno kršitev določb postopka.

Tožnik varuje svoj pravni interes s trditvami, da bo hrup iz objekta, ki je predmet gradbenega dovoljenja, presegel predpisano stopnjo varstva pred hrupom in da so določbe Odloka o številu parkirnih mest nepravilno uporabljene. Glede hrupa je tožnik svoje ugovore podkrepil z mnenji prof. dr. B.B., sodnega izvedenca strojne stroke za področje hrupa in predlagal, naj toženka v zvezi z vprašanjem, ali bo hrup presegal predpisano stopnjo varstva, postavi izvedenca za hrup. Prvostopenjski organ se o njegovem dokaznem predlogu ni izrekel in ni pojasnil, zakaj mu ni ugodil, tj. iz katerih razlogov mu tožnik ni vzbudil dvomov. Stranka strokovno podkrepljenih dokazov ne more predložiti drugače, kot da naroči mnenje strokovnjaka in ga predloži. Za odločitev o zavrnitvi dokazovanja z izvedencem so relevantni razlogi, zaradi katerih kljub konkretnim, strokovno podkrepljenim ugovorom, ki izhajajo iz mnenj dr. B.B., pri toženki ni nastal dvom v pravilnost PGD. Glede parkirnih mest je toženka svojo odločitev, da za prostore fitnesa ni potrebno zagotoviti nobenega parkirnega mesta oprla izključno na pojasnilo investitorja, da prostor ni namenjen zunanjim uporabnikom in ga je treba šteti k

Sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločba kot obveznega sestavnega dela ne vključuje načrta parcelacije, kot bi ga odločba o denacionalizaciji, s katero je odločeno o vračanju v naravi delov nepremičnin, ki po stanju zemljiškega katastra nimajo parcelnih številk, morala obsegati, skupaj z navedbo, da je ta načrt parcelacije podlaga za vodenje postopka evidentiranja parcelacije pri geodetskem organu, katerega izvedbo zahteva denacionalizacijski organ po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Že navedeno predstavlja razlog za odpravo izpodbijane odločbe – zaradi povezanosti odločitve – v celoti. Ob tem sodišče poudarja, da mora biti nepremičnina, ki se vrača v naravi, v izreku upravne odločbe opredeljena z rezerviranimi parcelnimi številkami na podlagi elaborata parcelacije. Iz določb ZUP oziroma ZUP/86 izhaja, da odločitev o postavitvi (novega) izvedenca sprejme organ, kar je v predmetnem denacionalizacijskem postopku s sklepom tudi storil. Stranke njegovo postavitev (le) predlagajo. V obrazložitvi izpodbijane odločbe organ tudi ni pojasnil, zakaj po nezaložitvi dela predujma s strani tretjega tožnika o tem ni obvestil prvega tožnika in druge tožnice in zakaj jima ni o

Tožnika ugotovljenega dejanskega stanja ne moreta uspešno izpodbiti le s posplošenim zatrjevanjem, da je le del parcele cesta in da bi morala toženka pridobiti mnenje izvedencev. Izvedba predlaganih dokazov je namenjena dokazovanju dejstev, ki jih mora stranka najprej zatrjevati. Tožnika tako ne moreta predlagati dokaza z izvedencem na način, da poskušata zgolj s tem dokaznim predlogom izpodbiti dejstva, ki jih je prvostopenjski organ ugotovil skladno z načelom proste presoje dokazov (10. člen ZUP), ne da bi podala zadostne konkretne pravno relevantne navedbe, s katerimi bi lahko utemeljeno omajala njegove dejanske zaključke

Tožena stranka je napravila napačno dokazno oceno, ko ni sledila mnenju izvedenke, saj je že iz fotografij nedvomno razvidno, da je vlaga prisotna. Torej so bili zmotno presojani dokazi, saj je ugotovljeno dejansko stanje v nasprotju s podatki spisa.

Če so dokazi v tujem jeziku, je pravno relevantne dokaze treba najprej prevesti, da se lahko dokazi izvajajo. Dokazovanje se po ZUP izvaja pred izdajo odločbe in ne šele z izdajo odločbe. V predmetni zadevi se dokaz s tolmačenjem pomembnega dela predloženih listin ni izvajal ob ustnem razgovoru. Ti dokazi se torej sploh niso izvajali. Nobenega dvoma ne more biti, da so v konkretnem primeru predloženi listinski dokazi in prevodi teh listin vplivali na odločitev v konkretni zadevi in da so dejstva v zvezi s tem sporna, a kljub temu uradna oseba ni odločila, da bi se prevodi listinskih dokazov, ki jih je ocenila tožena stranka, "izvajali kot dokaz" na osebnem razgovoru. Ker je tožnik v konkretnem primeru predložil listinske dokaze oziroma določene elemente v zvezi s svojo prošnjo v tujem jeziku, bi za "ugotavljanje razlogov in vseh drugih dejstev in okoliščin, ki so lahko pomembna za odločitev" (2. in 3. alineja 2. odstavka 46. člena ZMZ-1) ter za ustrezno komunikacijo med uradno osebo in prosilcem na osebnem razgovoru moral biti angažiran tolmač zaradi izvajanja dokaza s prevodom predloženih listinskih dokazov (elementov). To se v postopku ni zgodilo. Listi

S strani tožnika predloženi mnenji po oceni sodišča nista bili takšne narave oziroma njuna vsebina ni bila takšna, da bi zaradi pomanjkanja medicinskega znanja uradni osebi povsem onemogočala njuno ocenjevanje. Zgolj dejstvo, da sta bili mnenji izdelani po tožnikovem naročilu, še ne pomeni, da se takšnim mnenjem lahko odreče vsakršno dokazno vrednost, še posebej, ker sta bili mnenji aktualni, izdani s strani tožnikovih lečečih zdravnikov, za katera je mogoče sklepati, da tožnikovo zdravstveno stanje dovolj dobro poznata, obe mnenji pa se tudi izrecno opredelita do prekinitve prestajanja kazni in posledic prestajanja kazni na tožnikovo zdravje. Tožena stranka bi morala predloženi mnenji ustrezno upoštevati in, v kolikor je menila, da za zadevo relevantnih dejstev ni mogoče ugotoviti že na podlagi predložene listinske dokumentacije, to tudi obrazložiti bodisi v sklepu o postavitvi izvedenca, vsekakor pa v izpodbijanem sklepu, s katerim je tožniku naložila plačilo stroškov postopka dokazovanja z izvedencem. Pravilo iz 113. člena ZUP ni absolutno in ne more pomeniti, da mora stranka, nositi tudi stroške upravnega postopka, za katere je ugovarjala, da so nepotrebni, upravni org

Dokaze je treba najprej izvajati in šele nato je mogoče narediti dokazno oceno. In če so dokazi v tujem jeziku, je pravno relevantne dokaze treba najprej prevesti, preden se dokazi izvajajo. Dokazovanje se po ZUP izvaja pred izdajo odločbe in ne z izdajo odločbe. Tožena stranka v konkretnem primeru pred izvajanjem listinskih dokazov na osebnem razgovoru ni prevedla pravno-relevantnih listinskih dokazov, kar ni v skladu z ZUP, Procesno direktivo 2013/32/EU ter ZMZ-1. Kršitev določb ZUP je podana tudi iz razloga, ker je tožena stranka sporno dejstvo, v zvezi s katero je ugotovila določeno nekonsistentnost, ugotavljala z dvema različnima dokaznima sredstvoma – z zaslišanjem stranke in z naknadnim prevodom listinskega dokaza, pri čemer je prvo dokazno sredstvo z zaslišanjem izvedla na osebnem razgovoru ob sodelovanju tožnika, drugo »dokazno sredstvo« pa je „izvedla“ sama brez sodelovanja stranke. Soočenje morebitnega neskladja med izjavo prosilca glede določenega dejstva na zaslišanju in predloženim listinskim dokazom glede istega spornega dejstva je po naravi stvari del izvajanja dokazov.

Na podlagi navedb služnostnega upravičenca in izvedenega dokaznega postopka je tudi po presoji sodišča prvostopenjski organ mogel zaključiti, da je pridobitev konkretne služnosti nujen pogoj za nadaljnje obratovanje in vzdrževanje bazne postaje oziroma za zagotavljanje nadaljnjega nemotenega delovanja javnega komunikacijskega omrežja. Sodišče sodi, da je (že) v fazi uvedbe postopka ugotovljen tudi pogoj v smislu 1. točke prvega odstavka 21. člena ZEKom-1. Tožnica v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja ne more uspešno izpodbiti le s posplošenimi zatrjevanji, češ da bi moral organ pridobiti mnenja več različnih izvedencev v zvezi z dejstvi in okoliščinami, glede katerih na osnovi svojega mnenja (po lastnem zatrjevanju) dvomi, da so bili v upravnem postopku pravilno oziroma v celoti ugotovljeni. Tudi ni izkazano na podlagi navedb tožnice, da bi ta njen dvom lahko bil utemeljen. Izvedba predlaganih dokazov je namenjena dokazovanju dejstev, ki jih mora stranka najprej zatrjevati. Obstoj konkretne javne koristi za posamezno bazno postajo ne more biti povezan z vprašanjem zasebnopravnih razmerij med različnimi operaterji oziroma vprašanjem razmerij konkretnega

V postopku pridobivanja kremenovega peska se kremenova surovina ni niti mehansko niti kemijsko preoblikovala, kar je pogoj za uvrstitev v predelovalno dejavnost, kamor se uvršča tudi proizvodnja nekovinskih mineralnih izdelkov. Iz poročila A. sicer izhaja, da je v postopku pridobivanja kremenovega peska prišlo do spremembe mineraloške sestave vhodne surovine, iz opisa postopka pa je razvidno, da je navedeno posledica postopka odstranjevanja nečistoč in ne kemijskih reakcij.

ZUP/86 v zvezi s 6. členom ZDen v prvem odstavku 190. člena določa, da se izvedencu lahko naloži, da opravi izvedensko delo tudi izven ustne obravnave. V takem primeru se sme zahtevati od njega, da na ustni obravnavi obrazloži svoj pismeni izvid in mnenje.