VSM Sodba I Cpg 218/2017-26

I. Pritožbi prve in druge tožene stranke se ugodi in vmesna sodba sodišča prve spremeni, tako da se tožbeni zahtevek, ki glasi:

" Prva tožena stranka in druga tožena stranka sta dolži tožeči stranki plačati 23,090.451,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2013 do plačila, se

zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti prvi toženi stranki stroške postopka v znesku 213.354,00 EUR v roku 15 dni od dneva prejema odločbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Tožeča stranka je dolžna povrniti drugi toženi stranki stroške postopka v znesku 213.725,00 EUR v roku 15 dni od dneva prejema odločbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Tožeča stranka je dolžna povrniti prvemu stranskemu intervenientu stroške postopka v znesku 213.312,00 EUR v roku 15 dni od dneva prejema odločbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Tožeča stranka je dolžna povrniti drugemu stranskemu intervenientu stroške postopka v znesku 144.081,00 EUR v roku 15 dni od dneva prejema odločbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Tožeča stranka je dolžna povrniti tretjemu stranskemu intervenientu stroške postopka v znesku 213.251,00 EUR v roku 15 dni od dneva prejema odločbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Tožeča stranka je dolžna povrniti četrtemu stranskemu intervenientu stroške postopka v znesku 212.967,00 EUR v roku 15 dni od dneva prejema odločbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Tožeča stranka je dolžna povrniti petemu stranskemu intervenientu stroške postopka v znesku 143.883,00 EUR v roku 15 dni od dneva prejema odločbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Tožeča stranka je dolžna povrniti šestemu stranskemu intervenientu stroške postopka v znesku 143.883,00 EUR v roku 15 dni od dneva prejema odločbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila."

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti prvi toženi stranki stroške pritožbenega postopka postopka v znesku 211.202,00 EUR v roku 15 dni od dneva prejema odločbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Tožeča stranka je dolžna povrniti drugi toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 161.370,00 EUR v roku 15 dni od dneva prejema odločbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Tožeča stranka je dolžna povrniti prvemu stranskemu intervenientu stroške pritožbenega postopka v znesku 161.170,00 EUR v roku 15 dni od dneva prejema odločbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Tožeča stranka je dolžna povrniti drugemu stranskemu intervenientu stroške pritožbenega postopka v znesku 161.348,00 EUR v roku 15 dni od dneva prejema odločbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Tožeča stranka je dolžna povrniti tretjemu stranskemu intervenientu stroške pritožbenega postopka v znesku 161.359,00 EUR v roku 15 dni od dneva prejema odločbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Tožeča stranka je dolžna povrniti četrtemu stranskemu intervenientu stroške pritožbenega postopka v znesku 161.359,00 EUR v roku 15 dni od dneva prejema odločbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Tožeča stranka je dolžna povrniti petemu stranskemu intervenientu stroške pritožbenega postopka v znesku 161.170,00 EUR v roku 15 dni od dneva prejema odločbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Tožeča stranka je dolžna povrniti šestemu stranskemu intervenientu stroške pritožbenega postopka v znesku 161.170,00 EUR v roku 15 dni od dneva prejema odločbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno vmesno sodbo v točki I izreka odločilo, da je tožbeni zahtevek po podlagi, in sicer glede vseh petih kreditnih poslov, ki so predmet tožbe, utemeljen. Odločanje o višini tožbenega zahtevka in stroških postopka je pridržalo za končno odločbo (točka II izreka).

2Vmesno sodbo s pritožbo izpodbijata obe toženi stranki (v nadaljevanju toženca oziroma prvi toženec in druga toženka), in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi kršitev določb Ustave RS.

Povzetek pritožbenih navedb prvega toženca:

3Sodišče prve stopnje o podlagi tožbenega zahtevka ni odločilo tako, kot bi moralo, s tem pa je kršilo določbo tretjega odstavka 324. člena ZPP.

Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) v zadevi ni aktivno legitimirana. Do prenosa odškodninske terjatve na Družbo za upravljanje terjatev bank (v nadaljevanju DUTB) je prišlo „ex lege“ na podlagi Zakona o ukrepih Republike Slovenije za krepitev stabilnosti bank (v nadaljevanju ZUKSB). Tožnica bi morala izpolnitev obveznosti zahtevati v korist prevzemnika terjatve (DUTB).

Sodba, ki v večjem delu le povzema tožbene navedbe, ni ustrezno obrazložena (procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 23. ter 25. člena Ustave RS).

V zvezi z izvedbo dokazov prvi toženec sodišču prve stopnje očita procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, v zvezi s predloženimi revizijskimi poročili, upoštevanimi v dokazne namene, pa tudi kršitev 286. člena ZPP, ki lahko vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe (stran 26 pritožbe). Sodišče prve stopnje je upoštevalo prepozne navedbe in dokaze tožnice (tožnico je celo pozivalo k predložitvi dokazov) in nanje oprlo svojo odločitev. Takšna procesna kršitev pa lahko vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe (stran 26 pritožbe).

V postopkih pred delovnim sodiščem je bilo (pravnomočno) ugotovljeno, da člani kreditnega odbora banke (v nadaljevanju KOB) pri odobravanju posameznih naložb niso ravnali protipravno. To pa pomeni, da tožencema ni mogoče očitati, da sta na nivoju sistema dopuščala takšna in podobna protipravna ravnanja, ki so imela za posledico nastanek škode.

V zvezi s samostojnostjo sklenjenih pravnih poslov (razlogi odločbe v točkah 317 - 330) prvi toženec poudarja, da gre pri podaljšanju roka za vrnitev posojila po zapadlosti, za določitev novega roka, ne pa za odobritev nove naložbe. Glavna obveznost se ni spremenila (ni se spremenil predmet obveznosti oziroma njena pravna podlaga). Po vsebini je šlo za refinanciranje naložb (za odobritev novih za poplačilo prejšnjih oziroma za poplačilo odprtih terjatev bank do kreditojemalcev). Izpostavljenost banke se ni povečala. Odločba III Ips 126/1997 z dne 4. 12. 1998 za konkretni primer ni uporabljiva. Dejstvo, da toženca v internih aktih instituta obnove kredita (ki je v bančni praksi poznan, omenja ga tudi Zakon o bančništvu, Ur. l. 131/2006 s spremembami, ki je veljal v času sklenitve spornih pravnih poslov, v nadaljevanju ZBan-1) nista uredila, ni bistveno, saj jima tožnica ne očita, da ustreznih internih aktov nista sprejela, ampak, da nista zagotovila njihovega spoštovanja. Nasprotna presoja sodišča prve stopnje, da gre za novo naložbo, je napačna. Odobritev naložbe družbi G. C. d.d. ni pri tem nobena izjema.

Tožba je glede vprašanja obstoja vzročne zveze nesklepčna, nesklepčnost pa med postopkom ni bila odpravljena. Tožnica bi morala v zvezi s spornimi posli zatrjevati in dokazati, kaj bi se zgodilo, če sporne naložbe ne bi bile odobrene. Zatrjevati bi morala, da v tem primeru škoda ne bi nastala (da bi se terjatve izterjale, poplačale z realiziranimi zavarovanji) oziroma, da bi bila škoda nižja, za svoje trditve pa ponuditi ustrezne dokaze. Procesno vodstvo sodišča v nakazani smeri ni bilo potrebno, saj sta na opisane pomanjkljivosti opozorila že toženca.

Razlogi odločbe v tej smeri (točke 486 - 502 obrazložitve) so splošni in nejasni, tako da se odločbe v tem delu ne da preizkusiti (procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje se do ugovorov tožencev ni opredelilo. Predvidljivost prepovedane posledice je pomembna tako pri presoji protipravnosti, krivde, kot tudi vzročne zveze. Sodišče prve stopnje tega v novem sojenju ni upoštevalo, pa čeprav je bilo na to pomanjkljivost s strani višjega sodišča opozorjeno.

V zvezi z odločitvami KOB in s tem povezanimi bonitetnimi poročili, ocenami tveganja in zavarovanji na splošno in pri posameznih poslih, pritožnik izpostavlja naslednje:

Bonitetna poročila (mnenja o ustrezni bonitetni razvrstitvi) je treba presojati po namenu. Ne drži, da so le pisna mnenja in ocene ustrezen garant, da so člani KOB pred sejo imeli vse potrebne informacije. Bistvena je presoja, ali so člani KOB pred sejo vedeli, kakšna je boniteta komitenta in tveganost naložbe. Le, če s tem, niso bili seznanjeni, je mogoče zaključiti, da odločitev ni bila sprejeta na podlagi popolnih informacij in zato ni razumna. Izpodbijana sodba samo predvideva, da ustna pojasnila niso bila zadostna. Ne vsebuje ocene, ali so bonitetna poročila, natisnjena iz sistema za sejo KOB, vsebovala aktualno boniteto komitenta in, ali so bili člani KOB-a z njo (z boniteto, ki izhaja iz pisnega bonitetnega poročila ali tisto, ki jim je bila ustno predstavljena na seji KOB-a), seznanjeni in katero boniteto so pri odločanju upoštevali. Če so bili z aktualno boniteto seznanjeni in so jo upoštevali, je bilo namenu predpisa (Splošnim navodilom za odobravanje naložb gospodarskim subjektom, januar 2007, v nadaljevanju Navodila za odobravanje naložb), zadoščeno.

Na strani 15 in 16 pritožbe prvi toženec polemizira z izdelavo in predložitvijo bonitetnega poročila pri posamezni naložbi.

Člani KOB so bili po mnenju pritožnika seznanjeni tudi z aktualnimi podatki, pomembni za presojo tveganosti naložbe (stran 16 in 17 pritožbe).

Ne drži, da so bili pri vseh petih kreditnih poslih kršeni interni akti banke glede zavarovanja naložb, predvsem Navodila za zavarovanje naložb, marec 2003 (v nadaljevanju Navodila za zavarovanje naložb). Pritožba o tem obširno polemizira na straneh 17 - 24 pritožbe. Odstop od priporočenih kriterijev zavarovanja je bil pri vseh naložbah strokovno utemeljen, saj je banka na ta način vsaj pridobila določena zavarovanja. Njen položaj se je izboljšal oziroma se ni poslabšal. Ne drži, da toženca nista zatrjevala niti dokazala utemeljenih razlogov za odstop od priporočenih kriterijev zavarovanja in da o tem v kreditnih mapah ni najti nobene obrazložitve. Čeprav zavarovanja niso dosegala priporočenih kriterijev, so bila vsaj pridobljena. Prvi toženec v pritožbi (strani 17 - 22) polemizira z zavarovanjem vsake od naložb, ugovore pa bo sodišče druge stopnje povzelo v sklopu obrazložitve.

Glede na to, da je sodišče prve stopnje izhajalo iz točke "nič“ (kot da predhodne izpostavljenosti ni bilo), je napačna tudi njegove presoja v zvezi z nastankom (obstojem) škode.

Prvi toženec graja tudi razloge izpodbijane sodbe v zvezi s protipravnostjo ravnanja tožencev (njuno kršitvijo dolžne skrbnosti) v točkah 443 - 466 obrazložitve.

Sodišče prve stopnje se je s t.i. merilom pomembnosti poslov ukvarjalo le na splošni ravni, pa čeprav je prvi toženec v tej smeri podal konkretne navedbe, (ponovno) povzete na strani 12 in 13 pritožbe. Vztraja pri svojih trditvah, da ne gre za posle, s katerimi bi se bil dolžan posebej seznaniti in jih nadzirati.

Prvi toženec obširno nasprotuje tudi zaključkom izpodbijane sodbe o obstoju sistemskih kršitev pri vodenju banke (strani 27 - 32 pritožbe). V prvi vrsti meni, da glede na število odobrenih naložb, v primerjavi z deležem naložb, pri katerih naj bi se kršitve na nivoju sistema pojavile, o sistemskih kršitvah sploh ni mogoče govoriti. O ostalih pritožbenih ugovorih v tej smeri, ki so povezani z ugotovitvami internih revizij, izpovedbami zaslišanih uslužbencev banke, vsebino e-mail sporočil in vsebino odgovorov na pritožbo v delovnih sporih, pa se bo sodišče druge stopnje, kolikor bo to potrebno, izreklo v sklopu obrazložitve.

Prvi toženec predlaga, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in vmesno sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne, v njegovo korist pa odloči o stroških postopka. Podrejeno se zavzema za njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Povzetek pritožbenih navedb druge toženke

4Struktura izpodbijane sodbe je identična prejšnji, razveljavljeni. Njena obrazložitev ni takšna, da bi stranka, katere argumenti niso bili sprejeti, (lahko) spoznala, da se je sodišče z njimi seznanilo in jih obravnavalo. Sodišče prve stopnje je, ne da bi širilo dokazni postopek, obrazložitev sodbe nerazumno podaljšalo, s tem pa kršilo pravico stranke iz 22. člena Ustave RS. Stališč Višjega sodišča v Mariboru v odločbi I Cpg 318/2015 z dne 11. 2. 2016 ni upoštevalo.

Tudi druga toženka opozarja na dejstvo pravnomočnih odločb v delovnih sporih in na stališča, zavzeta v teh odločbah.

Na straneh 13, 14 in 15 pritožbe obširno ugovarja aktivni legitimaciji tožnice.

Sodišče prve stopnje je nepravilno zavrnilo večino z njene strani predlaganih dokazov, s tem pa kršilo pravila pravdnega postopka (16. in 17. stran pritožbe). Ne soglaša z obrazložitvijo v točkah 295 - 304 v zvezi s pravočasnostjo navedb in dokazov, ki jih je ponudila tožnica v novem sojenju.

Tudi druga toženka poudarja, da je koncept tožbene podlage napačen. Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo z bistvenim vprašanjem, zakaj sploh so bile sporne naložbe odobrene. Za tožnico ni razlike med položajem, ko so denarna sredstva kreditojemalcu na novo izplačana in položajem, ko pride (le) do obnove naložbe, brez (negativnih) sprememb v premoženjski sferi tožnice. Presojo, ali se je tveganje za tožnico zmanjšalo, je mogoče opraviti le z upoštevanjem (že) obstoječega stanja posameznega komitenta.

Druga toženka polemizira z odločbo VSL I Cpg 734/2015, ki v zadevi ni neposredno uporabljiva in dodaja, da je treba v obravnavani zadevi presoditi, ali je šlo pri odobritvi spornih naložb (ki niso posel vodenja družbe) za očitno prekoračitev proste podjetniške presoje (za dejanja, ki niso usmerjena k interesu družbe, ki ne temeljijo na primernih informacijah, ki niso v skladu s predpisi in pravili, pri katerih je podan konflikt interesov). Druga toženka je mnenja, da je na podlagi primernih informacij razumno sklepala, da deluje v korist družbe (v situaciji, ko je bil položaj kreditojemalcev že poslabšan, ob hkratnem, občutnem padcu zavarovanj, ni vedela oziroma ni mogla vedeti, da krediti ne bodo vrnjeni, računala pa je s tem, da je razumno pričakovati, da v stabilnem finančnem položaju krizni pogoji prenehajo in se stanje izboljša).

V zvezi s tem, kako se je v banki upravljalo s kreditnim tveganjem, druga toženka opozarja predvsem na izpovedbo priče S. B. C., v spornem obdobju direktorice Sektorja za ekonomsko svetovanje in merjenje kreditnega portfelja (v nadaljevanju SES).

V nadaljevanju pritožbe (stran 33 - 36) se druga toženka ukvarja z zaključki sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na posamezne kreditne posle, nato pa s vprašanjem obstoja škode in vzročne zveze (součinkovanje več vzrokov, predvidljivost škodnih posledic). Izpostavlja točki 401 in 519 obrazložitve in poudarja, da ugotovitve sodišča v tem delu ne odražajo dejanskega stanja, v katerem so se znašli (banki poznani) komitenti, ki jim je bila naložba odobrena in denar izplačan že v preteklosti, s spornimi posli pa se je le "reševalo" obstoječe stanje.

Druga toženka predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne in v njeno korist odloči o vseh stroških postopka. Podrejeno predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Povzetek odgovorov na pritožbi

5Tožnica je odgovorila na pritožbi prvega toženca in druge toženke. V obeh vlogah soglaša s presojo izpodbijane sodbe glede pravne narave sklenjenih pravnih poslov. Poudarja, da je škoda posledica spornih naložb. Če toženca menita, da temu ni tako, naj to dokažeta. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta toženca kršila bančne predpise, v ključno z internimi akti (za vse vrste naložb so bila pravila enaka), v takšnem primeru pa ni dvoma, da je (bila) škoda za toženca, ki sta bančna strokovnjaka, predvidljiva. Kršitve, ki so se pojavile pri spornih poslih, sta dopuščala na nivoju sistema, zato sta zanje odgovorna. Sodišče prve stopnje je v okviru protipravnosti pravilno ugotovilo, da odstop od priporočenih kriterijev zavarovanja ni bil strokovno utemeljen (uprava banke mora sprejeti takšne akte, ki dajejo zaposlenim jasna navodila, kako ravnati v določenem primeru). Sicer pa sta za razvrednotenje zavarovanj v preteklosti odgovorna toženca. V okviru presoje, ali naložbo odobriti ali ne, je v prvi vrsti bistvena primarna kreditna sposobnost (zagotovljen denarni tok). Če se ta okoliščina na nivoju banke ne upošteva in se naložbe odobravajo družbam, ki niso kreditno sposobne, ni mogoče govoriti o skrbnem ravnanju tožencev, kot članov uprave.

Tožnica nasprotuje obstoju zatrjevanih procesnih kršitev, ugovoru aktivne legitimacije in kakršnikoli vezanosti rednega sodišča na odločitve v delovnih sporih.

Predlaga zavrnitev obeh pritožb in potrditev izpodbijane sodbe.

6Na pritožbo druge toženke so odgovorili stranski intervenienti, I. P., I. V., D. J. in A. J.. Vsi se zavzemajo, da sodišče druge stopnje sledi pritožbenemu predlogu druge toženke.

7Pritožbi sta utemeljeni.

8Sodišče druge stopnje je preizkus zadeve opravilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

9O zadevi odloča drugič. Najprej je odločalo o pritožbi tožencev zoper vmesno sodbo I Pg1229/2013 z dne 26. 2. 2016, ki jo je razveljavilo in zadevo (z zavzetjem dovolj jasnih in ustreznih stališč) vrnilo v novo sojenje. V novem sojenju je sodišče prve stopnje (ne da bi širilo dokazni postopek) v bistvenem zavzelo vsebinsko enaka stališča kot prvič in ponovno izdalo vmesno sodbo. Res je, da glede na takšno stanje zadeve (na to opozarja predvsem druga toženka) v novem sojenju ni bilo potrebe po izdaji toliko daljše odločbe (v njej sodišče prve stopnje v veliki meri pritrjuje stališčem tožnice, po drugi strani pa, tudi glede na smer sojenja in razumevanje zadeve, "zanemari“ določene utemeljene ugovore tožencev), a ta okoliščina, pa naj si gre za očitek procesne kršitve ali kršitve določb Ustave RS, ni bistvena. To pa zato, ker je sodišče druge stopnje v okviru obravnavanja obeh pritožb spoznalo, da je treba na pritožbeni stopnji v skladu z določbo drugega odstavka 347. člena ZPP¹ za pravilno ugotovitev dejanskega stanja opraviti narok, ponoviti (že) izvedene dokaze in o zadevi odločiti. Namen tako opravljene obravnave ni v varovanju pravice do pritožbe, ampak v varovanju načela neposrednosti in (kadar gre za ponovitev dokazov) v izenačevanju spoznavnih možnosti sodišča prve in druge stopnje. Po pisnem pozivu pritožbenega sodišča z dne 6. 12. 2017, ali stranke in stranski intervenienti vztrajajo pri (ponovnem) zaslišanju strank, stranskih intervenientov in prič, je tožnica izjavila, da vztraja pri (ponovni) neposredni izvedbi teh dokazov.

10Sodišče druge stopnje je zadevo obravnavalo na dveh narokih. Prvega je opravilo 21. 12. 2017 (na njem je zaslišalo oba toženca, stransko intervenientko, I. P. in priče, S. B. C., A. P., D. A., K. M., A. O. in I. L., drugega pa dne 15. 1. 2018 (na njem je zaslišalo stranska intervenienta, S. H. in A. J., ter priče M. P., P. B. in P. K.). Dokazni predlog z zaslišanjem priče M. Š. je zavrnilo. Ostale, pisne dokaze, je v soglasju s strankami, po tem, ko je povzelo vse dokazne sklepe, štelo za vpogledane in prebrane. Enako velja za izpovedbo priče, I. Ž., ki se pritožbene obravnave zaradi bolezni ni mogla udeležiti.

11Oba toženca sta na naroku v okviru obrazložitve svoje pritožbe (ponovno) poudarila, da tožba temelji na napačnem izhodišču, da je šlo za samostojne kreditne posle (da so bile prejšnje terjatve v celoti poplačane, da so na podlagi pobota „ugasnile“). Zaradi tega ne vsebuje vsega, kar bi za zatrjevani obstoj odškodninske odgovornosti morala vsebovati, da bi bila sklepčna.

12Tožnica, ki je vztrajala pri navedbah v (obeh) odgovorih na pritožbi, je poudarila, sta toženca tista, ki sta ustvarila konstrukt t.i. obnove kredita, nista pa v tej smeri zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu.

13Stranski intervenienti, ki so vztrajali pri že podanih vlogah, so se v bistvenem pridružili navedbam druge toženke.

14Tožnica je na naroku dne 21. 12. 2017 uveljavljala obstoj procesne kršitve zaradi ponovnega izvajanja dokazov (zaslišanja strank, stranskih intervenientov in prič), saj je pritožbena obravnava namenjena zgolj "dopolnitvi nekaterih ali posameznih dokazov, ne pa ponovnemu izvajanju celotnega dokaznega postopka“. Ker sodišče druge stopnje ni pojasnilo, glede katerega dokaza in katerega dejstva, ki je predmet dokazovanja, dvomi v dokazno presojo izpodbijane sodbe, tožnici ni preostalo drugega, kot da vztraja pri neposredni (ponovni) izvedbi vseh, že pred sodiščem prve stopnje izvedenih zaslišanjih.

15Na pritožbeni obravnavi uveljavljena procesna kršitev ni podana.

16Sodišče druge stopnje je pritožbeno obravnavo opravilo zato, ker je v zvezi z obstojem predpostavk odškodninske odgovornosti tožencev v celoti dvomilo v sprejeto dokazno oceno, ki temelji (tudi) na izpovedbah prič, strank in stranskih intervenientov. Da v celoti dvomi v sprejeto dokazno oceno izpodbijane sodbe (ki temelji na protipravnosti ravnanja članov KOB, kršitve, ugotovljene pri spornih poslih pa so se pojavljale na nivoju sistema, za kar sta kot predsednik in članica uprave odgovorna toženca), je pojasnilo (tudi) na naroku dne 21. 12. 2017. Sicer pa je v domeni sodišča, tako prve kot druge stopnje, katere dokaze bo v nakazani smeri (ponovno) neposredno izvedlo (287. člen ZPP). S tem, ko je sledilo (tudi) predlogu tožnice, da se ponovno zaslišita toženca, stranski intervenienti (tisti, ki so bili zaslišani že pred sodiščem prve stopnje) in priče, ni nepravilno uporabilo citirane določbe ZPP, tako da ni podana smiselno zatrjevana procesna kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Še toliko bolj zato, ker tožnica ni pojasnila, v čem bi lahko takšna kršitev, če bi obstajala, vplivala na pravilnost in zakonitost postopka, izvedenega pred sodiščem druge stopnje. S takšno izvedbo postopka na pritožbeni stopnji sodišče tudi ni poseglo v pravico tožnice do učinkovitega pravnega varstva iz 23. člena Ustave RS.

17Na (drugem) naroku dne 15. 1. 2018 je tožnica po pozivu sodišča, ali vztraja pri (ponovnem) zaslišanju priče, M. Š., izjavila, da odločitev o tem prepušča sodišču. Ko je pritožbeno sodišče s sklepom odločilo, da tega dokaza ne bo (ponovno) izvedlo, sprejeti odločitvi ni nasprotovala zato, ker bi bila mnenja, da je izvedba tega dokaza za sprejem odločitve bistvena, ampak zato, ker je sodišče druge stopnje zavzelo stališče, da v celoti dvomi v sprejeto dokazno oceno, torej tudi v zvezi z izvedbo tega dokaza. V tej smeri je ponovno uveljavljala obstoj procesne kršitve in kršitev 23. člena Ustave RS.

18Na pritožbeni obravnavi (ponovno) uveljavljena procesna kršitev in kršitev Ustave RS ni podana.

19Najprej iz razlogov, navedenih v točki 16 obrazložitve te odločbe. Hkrati pa zato, ker odločitev, da se ta dokaz ponovno ne izvede, ni ključnega pomena za presojo utemeljenosti pritožbe, kar izhaja iz razlogov v nadaljevanju obrazložitve.

20Vsi, ki so bili (ponovno) zaslišani pred sodiščem druge stopnje (toženca kot predsednik in članica uprave, vsi ostali pa, ali kot predstavniki SES ali kot člani KOB ali kot tisti, ki so sestavljali oziroma (so)podpisali kreditne predloge), so v celoti vztrajali pri (že) podanih izpovedbah. Odgovarjali so predvsem na dodatna vprašanja pooblaščenca tožnice, ki so se nanašala na t.i. institut obnove kredita, delno pa tudi na posameznega komitenta in njegovo naložbo. Iz njihovih izpovedb izhaja, da so takratna navodila (tako za odobravanje kot tudi za zavarovanje naložb) veljala tudi za obnove naložb, morebitna odstopanja od njih pa so bila posledica "reševanja zatečenega stanja“, z določitvijo novega roka za poplačilo kreditne obveznosti, v pričakovanju, da se stanje na trgu z gospodarskega in finančnega vidika izboljša oziroma težnje, da se že začeti gradbeni projekt družbe S. d.o.o. dokonča, doseže prodaja nepremičnin na trgu, na ta način pa omogoči poplačilo kredita.

21V zvezi z izjavami, ki so jih priče oziroma stranski intervenienti podali predstavnikom družbe P. v postopku forenzične revizije in vprašanji pooblaščenca tožnice tem istim osebam na pritožbeni obravnavi dne 15. 1. 2018, sodišče druge stopnje zgolj pripominja, da so pisne izjave, pridobljene izven sodnega postopka, z vsebino katerih toženca nista soglašala (predlagala sta neposredno zaslišanje teh oseb v sodnem postopku), le del tožničine trditvene podlage, katerih resničnost mora stranka v postopku dokazovanja s stopnjo prepričanja potrditi. Tega tožnici iz razlogov, ki sledijo v nadaljevanju, tudi ob upoštevanju tožbenega koncepta odškodninske odgovornosti tožencev, ni uspelo.

22Pritožbeno sodišče po tehtni presoji vseh (ponovno) izvedenih dokazov (zaslišani niso povedali ničesar bistveno novega ali vsebinsko drugačnega od tistega, kar izhaja iz njihove, že dane izpovedbe pred sodiščem prve stopnje) ugotavlja, da tožbeni zahtevek po materialnem pravu ni utemeljen.

23Sodišče druge stopnje na pritožbene očitke obeh tožencev odgovarja po posameznih sklopih.

I. Procesne kršitve

24Neutemeljen je pritožbeni očitek prvega toženca, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je na prvem naroku za glavno obravnavo 22. 1. 2014 izvedlo dokaz z vpogledom v "vse ostale listine in priloga spisa“, storilo procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 16. 4. 2014 (spis, l. št. 546) izhaja pripomba prvega toženca, da soglaša, da se štejejo za prebrane le tiste listine, s katerimi je bil (do takrat) seznanjen. Sodišče prve stopnje je njegovo pripombo upoštevalo in pojasnilo, da so (bile) predmet dokazovanja na prvem naroku le v dokaznem sklepu izrecno naštete listine, to pripombo pa v zapisniku naroka z dne 22. 1 .2014 tudi označilo (spis, l. št. 307). Obema pravdnima stranka je sodišče prve stopnje tudi v nadaljevanju dalo dovolj možnosti, da se izjavita o navedbah in dokazih nasprotne stranke in nanje odgovorita, tako da kakršenkoli očitek v tej smeri ni utemeljen.

25Drži tudi ne očitek prvega toženca, da je sodišče prve stopnje v nasprotju s šestim odstavkom 286. člena ZPP upoštevalo dokaze (revizijske zapisnike), ki so bili predloženi v nasprotju z drugim do petim odstavkom tega člena. Ne gre za nove dokaze, temveč za celotna revizijska poročila, katerih izseki so sestavni del strokovnega poročila o postopku forenzične revizije. Neutemeljeni so pritožbeni ugovori, da gre za vsebinsko drugačne listine, „prirejene postopku“, ki jih sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati, ker jih je, pa je z nepravilno uporabo citirane določbe ZPP storilo procesno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

26Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek prvega toženca, da bi moralo sodišče prve stopnje v skladu s petim odstavkom 226. člena ZPP šteti, da je dokaz s "prirejenimi“ revizijskimi zapisniki umaknjen, saj tožnica ni zadostila pogojem iz četrtega odstavka citiranega člena (ni povzela bistvene vsebine predloženih listin). Sodišče prve stopnje, ki je bilo upravičeno drugačnega mnenja, je svoje razloge v tej smeri ustrezno pojasnilo. Res je, da npr. očitek "neustrezna zavarovanja“ lahko zajema tako neustrezen faktor zavarovanja, zavarovanje z eno vrsto zavarovanja (s tem polemizira pritožba), kar pa še ne pomeni, da takšna navedba predstavlja neustrezen povzetek bistvene vsebine listine. V zvezi z e-maili je tožnica npr. v povzetku res navedla, da "dokazuje prikrojitev dejanskega stanja s preknjižbo zaradi prikaza boljšega finančnega položaja banke in iskanje prihrankov pri odpisih“ in se ni izrecno sklicevala na dejstvo neopravljenih ali nepravočasno opravljenih prekvalifikacij komitentov, kar pa vsebinsko ni (nujno) različno. Kaj je iz revizijskih zapisnikov v odločbo povzelo sodišče (npr. tožnica je v povzetku listine navedla, da z njo dokazuje neustrezna zavarovanja oziroma neustrezne cenitve, sodišče pa se je v zvezi s to listino sklicevalo na nizke stopnje zavarovanja in dejstvo, da cenitve ni izdelal uradni cenilec), pa nima nobene zveze s posledicami iz petega odstavka 226. člena ZPP.

27Na vse očitke v zvezi s (prirejenimi) revizijskimi poročili je sodišče prve stopnje povsem zadostno odgovorilo v točkah 284 - 288 obrazložitve.

28Neutemeljen je tudi očitek prvega toženca, da je sodišče prve stopnje po tem, ko je potekel rok 60 dni od zaključka prvega naroka, upoštevalo prepozne navedbe tožnice. Z navedbami, ki jih je tožnica (morebiti) podala kasneje, je le odgovarjala na navedbe tožencev, kar izhaja iz razlogov odločbe v točkah 289 - 294. Sodišče prve stopnje je tožnico res pozvalo k dopolnitvi navedb v zvezi z zapadlostjo naložb in nastankom škode, a je to njegova dolžnost po 285. členu ZPP, saj se (le) tako lahko ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta po presoji sodišča (ki o zadevi odloča) pomembna za odločbo. Očitek prvega toženca, da je dokaze pridobivalo "po uradni dolžnosti“, je tako neutemeljen.

29Sodišče druge stopnje (v nasprotju z drugo toženko) soglaša s presojo izpodbijane sodbe v točkah 295 - 299 obrazložitve, da dejstva in dokazi, na katere se je tožnica sklicevala v novem sojenju, izpolnjujejo pogoje iz drugega odstavka 362. člena ZPP. Sicer pa Pogodba o udeležbi med tožnico in P. d.d. z dne 17. 11. 2008 z dodatkom po pravilni presoji izpodbijane sodbe (točki 328 in 329 obrazložitve), ki sledi stališču tožencev, itak učinkuje samo med tožnico in P. d.d. (v razmerju do komitenta P. - I. d.d. je bila vedno izpostavljena tožnica). V zvezi z vsebino kreditne mape tega komitenta, ki je vseskozi sporna predvsem za drugo toženko, pa velja poudariti, da če tudi še vedno ne vsebuje vsega, to glede na ponujeno tožbeno podlago in nasprotne ugovore tožencev za sprejem pravilne odločitve niti ni bistveno.

30V zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov na naroku dne 30. 11. 2016 (o tem polemizira predvsem pritožba druge toženke) velja poudariti, da toženca kršitve določb pravdnega postopka zaradi takšnega ravnanja sodišča nista uveljavljala takoj, ko je to bilo mogoče, torej na naroku (prvi odstavek 286.b člena ZPP). Zaradi tega dodatni odgovori na pritožbene ugovore niso potrebni.

II. Aktivna legitimacija

31Tudi v novem sojenju toženca še vedno ugovarjata aktivni legitimaciji tožnice.

32Za presojo, ali je tožnica aktivno legitimirana za vložitev odškodninske tožbe, je odločilen odgovor na vprašanje, ali je z odplačnim prenosom premoženja iz banke upravičenke do ukrepov po ZUKSB (eden od njih je po 1. točki drugega odstavka 2. člena odkup oziroma odplačni prevzem premoženja banke) na DUTB po Potrditvenem sporazumu o odstopu terjatev z dne 20. 12. 2013 (v nadaljevanju Potrditveni sporazum, priloga A148) prešla tudi odškodninska terjatev oziroma, ali iz določb citiranega zakona izhaja podlaga za cessio legis. Eden od ciljev ustanovitve DUTB (po mnenju teoretikov, ob upoštevanju primerljivih struktur slabe banke, sicer neobičajen²) je namreč tudi ugotavljanje odgovornosti za nastanek kreditov in naložb, ki se vodijo kot slabitve v bilancah bank, deležnih ukrepov po tem zakonu. S tem ciljem je povezan osmi odstavek 11. člena (v primeru naznanitve suma kaznivega dejanja DUTB ni zavezana k varovanju zaupnih podatkov) in tretji odstavek 33. člena ZUKSB (daljši zastaralni rok za zastaranje kaznivih dejanj članov organov vodenja in nadzora bank, ki so deležne ukrepov po tem zakonu, ki nastanejo zaradi ali v povezavi z opravljanjem funkcije).

33Po ZUKSB se prevzem premoženja izvede s pravnim poslom cesije (primerjaj 417. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). S prenosom terjatev in drugega premoženja pride tudi do prenosa stranskih pravic (pravice razpolaganja in upravljanja, zastavne pravice, pravice do prednostnega poplačila, pravice, zahtevati plačilo obresti) in zavarovanj (primerjaj 418. člen OZ). V tem kontekstu ni odveč pripomniti, da je odškodninska terjatev samostojna terjatev in se ne uvršča v pojem stranskih pravic, ki preidejo na novega upnika. DUTB vstopi v položaj upnika (banke), kar pomeni, da ne sme biti v slabšem položaju od položaja banke upravičenke pred prenosom.

34Da bi se podpisnici sporazuma dogovorili (tudi) za odstop odškodninske terjatve, iz Potrditvenega sporazuma o odstopu terjatev ne izhaja. Da bi bil takšen njun namen (volja), toženca ne zatrjujeta, zatrjujeta pa, da je s prenosom premoženja (že) po zakonu na DUTB prešla tudi odškodninska terjatev. Sklicujeta se na šesto alinejo drugega odstavka 10. člena ZUKSB (namenski prihodki DUTB).

35Po oceni sodišča druge stopnje za kaj takega v določbah ZUKSB in na njegovi podlagi sprejete Uredbe o ukrepih za krepitev stabilnosti bank (Ur. l. RS, št. 103/2013, v nadaljevanju Uredbe) ni najti podlage, pa čeprav iz strokovnih izvajanj pravnih teoretikov³, izhaja, da so interpretacije pravnih norm v primeru, ko zakon ne vsebuje opredelitve temeljnih pravnih pojmov, kar velja za ZUKSB, hkrati pa ne pojasnjuje razmerja do pojmov, ki se sicer pojavljajo v drugih zakonih, lahko različne. Citiram“:

„...ZUKSB ne opredeljuje natančno, kaj je predmet prenosa oziroma zakon v primeru opredelitve tega vprašanja ni dosleden. ZUKSB na določenih mestih glede predmeta prenosa uporablja pojem „premoženje“ (drugi odstavek 2. člena), na določenih mestih pojem "terjatve“ (5. točka četrtega odstavka 11. člena, osmi odstavek 11. člena in prvi odstavek 12. člena) na enem mestu pa celo pojem "kreditne mape“ (osmi odstavek 11. člena), kar pa sploh ni pravni termin.

Ta nedoslednost odpira nadaljnja vprašanja. Glede na to, da ni jasno, kaj točno je predmet prenosa iz banke upravičenke z ukrepov po ZUKSB na DUTB, se npr. postavlja vprašanje glede aktivne legitimacije iz naslova odškodninske odgovornosti - ali se s prenosom osnovne terjatve (glavnice in obresti, stranskih pravic ter zavarovanja), prenesejo tudi terjatve iz naslova odškodninske odgovornosti? Če glede na namen zakonodajalca sklepamo, da so predmet prenosa terjatve, potem je potrebno ločiti osnovno terjatev in stranske pravice te terjatve na eni strani ter terjatve iz naslova odškodninske odgovornosti na drugi strani, saj imata omenjeni terjatvi različne pravne temelje. V tem primeru s prenosom terjatve na DUTB, kot to določa ZUKSB, dejansko pride le do prenosa osnovne terjatve (posojila) in stranskih pravic, medtem ko terjatve iz naslova odškodninske odgovornosti ostanejo pri tistem, ki mu je škoda nastala.

Možno pa bi si bilo vprašanje prenosa terjatve iz naslova odškodninske odgovornosti razlagati tudi povsem nasprotno. ZUKSB sicer tega vprašanja nikjer ne ureja neposredno, določa pa, da med namenske prihodke SSB (Sklada za stabilnost bank), ki predstavlja namensko premoženje in je brez lastne pravne osebnosti, spadajo tudi sredstva iz naslova povrnitve škode ali protipravno pridobljene premoženjske koristi, pravnomočno ugotovljene v sodnih postopkih zoper oškodovalce in storilce kaznivih dejanj zoper banke, ki so bile deležne ukrepov po tem zakonu (6. alineja drugega odstavka 10. člena). Iz tega določila bi bilo mogoče sklepati, da s prenosom glavne terjatve pride hkrati tudi do prenosa terjatve iz naslova odškodninske odgovornosti. Vsaj v praksi pa taka razlaga ni mogoča, ker DUTB kljub zakonski zahtevi še ni ustanovil sklada za stabilnost bank...“ (konec citata).

36Nobenega dvoma ni, da citirana določba šeste alineje drugega odstavka 10. člena ZUKSB jasno pove, da je lahko prihodek DUTB tudi prisojena denarna odškodnina. Ni pa po oceni sodišča druge stopnje v ZUKSB in na njegovi podlagi sprejeti Uredbi najti določb, ki bi jih lahko razumeli (interpretirali) tako, da v okviru odkupa oziroma odplačnega prevzema premoženja banke, „ex lege“ pride tudi do prenosa odškodninske terjatve. Pri takšnem prenosu namreč z zakonom niso določeni le pogoji, po katerih je stranka dolžna prenesti (odstopiti) določeno terjatev, ampak je določen tudi prehod terjatve iz premoženja enega subjekta v premoženje drugega. Z izpolnitvijo teh pogojev preide terjatev po samem zakonu. Učinki so določeni z zakonsko normo ali njeno interpretacijo. Ker ne gre za razpolagalni posel (kot pri pogodbenem prenosu), se udeležena subjekta ne moreta dogovarjati glede obsega in učinkov prenosa⁴. Takšnih določb zakonski (ZUKSB) oziroma podzakonski akt (Uredba) ne vsebujeta. Kot je že bilo omenjeno, iz zakonskih določb izhaja le, kaj je namensko premoženje SSB, niso pa določeni drugi pogoji za prehod (odškodninske) terjatve po zakonu. To pa pomeni, da je mogoč le njen pogodbeni prenos, ki pa ni izkazan (iz Potrditvenega sporazuma je natančno razvidno, katere terjatve so bile predmet prenosa). Če pa upoštevamo še dejstvo, da SSB, kjer naj bi se sredstva zbirala, kljub zakonski zahtevi še ni bil ustanovljen, pa so pritožbeni ugovori tožencev v smeri pomanjkanja aktivne legitimacije še toliko bolj neutemeljeni.

III. Vpliv pravnomočno zaključenih postopkov Delovnega sodišča v Mariboru (zadeve Pd 406/2013, Pd 407/2013 in Pd 409/2013)

37Tožnica je v postopkih pred Delovnim sodiščem v Mariboru zahtevala plačilo odškodnine zaradi protipravnega ravnanja članov KOB, ki so odločali o spornih naložbah in tistih, ki so pripravili in podpisali predloge za odobritev naložb (skrbniki komitentov). Kot stranka intervenienta sta se postopkov udeleževala sedanja toženca (predsednik in članica uprave), tudi člana KOB, saj se jima v sedaj obravnavani zadevi očita, da so se kršitve, zatrjevane pri posameznih poslih, pojavljale na nivoju sistema. Ker jih nista preprečila, sta kot člana uprave, zadolžena za upravljanje z vsemi vrstami tveganj v bančništvu, odgovorna zanje oziroma za škodo, ki je zaradi tega nastala.

38V zvezi z razlogi izpodbijane sodbe v točki 434 in ugovore druge toženke, da je nedopustno, da eno sodišče v zvezi z isti pravnimi posli in istimi očitki kršitev ugotovi protipravnost ravnanja članov KOB, drugo sodišče pa presodi, da protipravnost njihovega ravnanja ni izkazana, pritožbeno sodišče pojasnjuje:

39Zgolj dejstvo, da se je v postopkih pred delovnim sodiščem v zvezi s plačilom odškodnine obravnaval isti historični dogodek (postopki odobritve petih naložb in v zvezi s tem zatrjevane kršitve), še ne dopušča zaključka, da je redno sodišče na sprejeto odločitev v teh postopkih kakorkoli vezano. Ob upoštevanju 13. člena ZPP so sodni postopki načeloma prirejeni, načelo vezanosti na sprejeto odločitev je uveljavljeno le v primeru, če je o vprašanju, ali obstoji določena pravica ali pravno razmerje, pravnomočno odločeno v izreku odločbe, kar za konkretni primer (ko je bil v delovnih sporih v izreku zavrnjen zahtevek na plačilo odškodnine) brez dvoma ne velja. Tudi, če gre za odločanje o istem historičnem dogodku (identičnem dejanskem stanju), je civilno sodišče vezano le na kazensko obsodilno sodbo, in še to le glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti (14. člen ZPP).

40To pa pomeni, da mora sodišče v rednem postopku (v tem postopku bo to storilo sodišče druge stopnje) presoditi, ali so člani KOB, vključno s tožencema (prvi toženec v enem, druga toženka pa v štirih primerih), ki sta kot predsednik in članica uprave tožena pred rednim in ne delovnim sodiščem, pri odobritvi posamezne naložbe smeli razumno domnevati, da na podlagi primernih in zadostnih informacij ravnajo v dobro družbe. Le v tem primeru jim ni mogoče očitati kršitve dolžnega ravnanja (opustitve dolžne skrbnosti).V tem smislu pa je brez dvoma treba kritično presoditi tudi vsebino pravnomočno zaključenih delovnih sporov. V enem je svoje stališče zavzelo tudi VS RS (VIII Ips 301/2016 z dne 6. 6. 2017), kar brez dvoma ni zanemarljivo.

IV. Splošno o odškodninski odgovornosti članov organov vodenja

41Odškodninsko odgovornost članov organov vodenja (v nadaljevanju članov uprave) ureja 263. člen Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). V skladu s prvim odstavkom citirane določbe so člani uprave pri opravljanju svojih nalog dolžni ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika ter varovati poslovno skrivnost družbe. Njihova odgovornost je individualna. Zakonska določba ima v skladu z večinskim stališčem teorije dvojni pomen. Je merilo za presojo krivde, hkrati pa v obliki generalne klavzule opisuje objektivno dolžnost ravnanja. Če člani uprave svojih nalog ne opravljajo z zahtevano stopnjo skrbnosti (v skladu s svojimi dolžnostmi), ravnajo v nasprotju z določbo prvega odstavka 263. člena ZGD-1. Hkrati pa kršijo tudi druge zakonske ali pogodbene norme, če slednje določajo njihova dolžnostna ravnanja. To pa pomeni, da neizpolnjevanje zakonskih ali pogodbenih obveznosti članov uprave ali njihovo izpolnjevanje z nezadostno skrbnostjo, pomeni protipravno ravnanje, takšno ravnanje pa utemeljuje krivdo kot predpostavko odškodninske odgovornosti⁵.

42Opisana zakonska ureditev velja tudi za banke kot delniške družbe. ZBan-1 v 66. členu posebej definira dolžnosti in odgovornosti članov uprave, a ohranja načelo krivdne odgovornosti, na kateri temelji splošna ureditev v ZGD-1. Tudi to, da se od članov uprave zahteva profesionalna skrbnost in da je merilo presoje objektivno, izhaja že iz splošnih pravil obligacijskega prava⁶ (drugi odstavek 6. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ).

43Drži pa, o tem med drugim članek pravnega teoretika, P. Podgorelca⁷, da za banko veljajo bančno specifične dolžnosti. Gre za večjo stopnjo konkretizacije obveznih ravnanj organov zvezi z upravljanjem, tako glede vodenja kot tudi nadzora (v splošnem pravilu iz prvega odstavka 263. člena ZGD-1 so dolžnosti definirane le v obliki generalne klavzule). Težišče regulacije in nadzora je na upravljanju različnih vrst tveganj (operativnih, kreditnih, tržnih), ki jim banka je, ali bi jim lahko bila izpostavljena pri svojem poslovanju. V ZBan-1 je temu namenjeno 4. poglavje (108. - 203. člen), natančneje pa je upravljanje s tveganji regulirano v podzakonskih predpisih.

V. Protipravnost ravnanja

44Merilo protipravnosti je objektivno. Protipravno je vsako ravnanje (aktivno ali pasivno), za katerega obstaja objektivno predvidljiva možnost nastanka škode (splošno merilo protipravnosti⁸). Poudarek je na objektivno predvidljivi vzročni zvezi med ravnanjem in možnostjo nastanka škode, kar pomeni, da ni pomembno, ali je odgovorna oseba lahko predvidela, da bo njeno ravnanje povzročilo negativno posledico.

V/1 Pravna narava sklenjenih kreditnih poslov

45Iz razlogov odločbe 317 - 330 izhaja, da sodišče prve stopnje vztraja pri svojem stališču, da so sporne naložbe povsem novi, samostojni kreditni posli. Glede na ugotovljeno dejansko stanje se opira na pravno stališče VS RS v odločbi III Ips 126/1997 z dne 4. 12. 1998 in opozarja na dejstvo, da so sodišča, izhajajoč iz 22. člena Ustave RS, dolžna enake položaje obravnavati enako in dosledno uporabljati zakon, brez upoštevanja osebnih okoliščin, ki v pravnem pravilu niso navedene kot odločilne. Ob povsem enakem dejanskem stanju ne sme priti do drugačne odločitve (tako tudi odločba Ustavnega sodišča RS Up-647/15-15 z dne 19. 5. 2016)

46Pritožbeno sodišče argumentov izpodbijane sodbe v tem delu ne sprejema.

47Kakorkoli že imenujemo sporne naložbe, ali obnove naložb ali nove naložbe, je dejstvo, mimo katerega enostavno ni mogoče, da se je nov kredit (izjema je delno naložba, odobrena družbi S. g. d.o.o. - v stečaju) črpal za poplačilo prejšnjega - banka je odobrila novo izpostavljenost zaradi poplačila prejšnje, ali nasprotno, prejšnja izpostavljenost je prenehala zaradi odobritve nove. Na to bistveno okoliščino je pritožbeno sodišče opozorilo že v svoji prejšnji odločbi I Cpg 318/2015 z dne 11. 2. 2016, a sodišče prve stopnje tega, ne da bi za to navedlo tehtne razloge, ni upoštevalo.

48Enostavno je sledilo stališčem tožnice in spregledalo določbo 1065. člena Zakona o obligacijskih razmerjih v zvezi z drugim odstavkom 1061. člena OZ, ki ureja kreditno pogodbo in s katero se banka zaveže dati uporabniku kredita na voljo določen znesek denarnih sredstev za določen ali nedoločen čas, za neki namen ali brez določenega namena, slednji pa se zavezuje banki plačevati dogovorjene obresti, dobljeni znesek denarja pa vrniti v času in na način, ki sta določena v pogodbi. Dejstvo je, da v obravnavanih primerih (izjema je delno komitent S. g. d.o.o. - v stečaju) banka ni izpolnila svoje osnovne obveznosti po kreditni pogodbi (uporabniku kredita ni dala na voljo določenega zneska denarnih sredstev). Kredit (izpostavljenost) je sicer odobrila, a zaradi poplačila prejšnje(ga). Res je, da so bili pravni posli sklenjeni v obliki novih kreditnih pogodb (s samostojno kreditno partijo), a to ni odločilno, saj je šlo za poplačilo prejšnjih obveznosti, tudi ob pridobitvi novih zavarovanj (prejšnja zavarovanja niso prenehala, z njimi je banka ohranjala njihov vrstni red). S sklenitvijo novih pogodb ni bil dan nov kredit (odobrila se je le nova izpostavljenost za poplačilo prejšnje), tako da gre za nadaljevanje že obstoječega razmerja (tudi v primeru G. C.. - v stečaju je šlo za nadomestilo določenega denarnega zneska z vrednostjo istega denarnega zneska, pa čeprav je šlo delno za obstoječe terjatve iz naslova tihega odkupa terjatev, nastali so le dodatni stroški odobritve).

49Res je, kar v točki 323 obrazložitve navaja sodišče prve stopnje, da v spornem obdobju (predloženi) interni akti tožnice pojma obnove kredita niso posebej urejali (v zvezi s pridobitvijo ocene tveganja omenjajo le reprogramiranje dolga), kar pomeni, da pojem obnove kredita ni bil ustrezno reguliran. Ni pa bil ta institut v bančni praksi (tožnice) neznan, kar potrjujejo izpovedbe zaslišanih prič, S. B. C., P. K., M. P., A. J. in I. Ž.. Izrecno ga omenja tudi tretji odstavek 177. člena ZBan-1⁹. To pa pomeni, da je šlo za zakonsko dopustno rešitev poplačila prejšnjih kreditov. Da je bil takšen osnovni namen sklenjenih spornih poslov, ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, a pri tem napačno zaključi, da so novi posli samostojni, neodvisni od prejšnjih. Dejstvo je, da se stranki kreditne pogodbe nista dogovorili za drugačen predmet ali drugačno pravno naravo obveznosti, spremenili sta le obseg obveznosti (obračunali stanje dolga, dogovorili obresti), določili nov rok plačila in uredili zavarovanja. Sporne naložbe ne predstavljajo na novo nastale obveznosti, ki je nadomestila obstoječo ob pogojih iz prvega odstavka 323. člena OZ (za obveznost z drugačnim predmetom ali drugačno pravno podlago), ali, kot zatrjuje tožnica in v točki 324 obrazložitve zaključuje sodišče prve stopnje, celo "za nekaj več kot novacijo“ (prejšnja obveznost je prenehala šele na podlagi poplačila - naknadne transakcije pobota).

50Brez dvoma je pravilno razumevanje pravne narave sklenjenih pravnih poslov pomembno. Tudi, če so za sporne posle, enako kot za vse ostale naložbe, veljala Navodila za odobravanje naložb in Navodila za zavarovanje naložb, saj drugih, drugačnih navodil v spornem obdobju v banki ni bilo, in tudi, če bi se ugotovila protipravnost ravnanja, tako KOB pri posameznih poslih, kot tudi tožencev na nivoju sistema (pritožbeno sodišče je sicer nasprotnega mnenja), ni dvoma, da se tožbeni koncept "zalomi“ pri vprašanju škode in vzročne zveze.

51V nakazani smeri sodišče druge stopnje soglaša z obema pritožbama, ki pravilno izpostavljata tudi dejstvo, da obravnavana zadeva z dejanskega vidika nikakor ni primerljiva s tisto, ki jo je v letu 1998 obravnavalo VR RS, ali da gre celo za enake položaje, ki jih je treba obravnavati enako in dosledno spoštovati zakon. V sedaj obravnavani zadevi gre za razmerje med dajalcem kredita (banko) in njegovim prejemnikom, v tisti drugi pa je šlo za razmerje med dajalcem kredita in zavarovateljem terjatve, kar je bistveno razlika. VS RS se glede na vsebino zadeve tudi ni opredeljevalo do vprašanja dopustnosti obnove kredita, kot ga pozna ZBan-1.

52Sodišče druge stopnje, ki odločbi argumentirano ne sledi, ne krši strankine pravice iz 22. člena Ustave RS.

V/2 Vodenje poslov in vodenje družbe

53Tožnica zatrjuje, da obstajajo okoliščine, ki kažejo na to, da je zaradi opustitev, ki izhajajo iz sfere tožencev in so povezane z zakonsko dolžnostjo upravljanja s tveganji, predvsem kreditnim tveganjem (108. in 109. člen ZBan-1), kvalificirati pa jih je mogoče kot protipravne, banki nastala škoda (odobrene so bile naložbe, ki ob ustreznem spoštovanju internih aktov ne bi smele biti odobrene, zaradi njih pa je nastala v postopku zatrjevana škoda).

54V tem kontekstu je treba na kratko vendarle pojasniti, da uprava v skladu s prvim odstavkom 265. člena ZGD-1 vodi posle družbe samostojno in na lastno odgovornost. Pravna teorija¹⁰, ob upoštevanju nemškega Zakona o delnicah (Aktiengesetz - AktG, 76. in 77. člen), pojasnjuje, da pojem vodstva družbe zajema tako pojem vodenja poslov, kot tudi pojem vodenja družbe. Vodenje poslov se v pravni teoriji razlaga zelo široko, in sicer je to vsaka dejanska ali pravno poslovna dejavnost družbe. Vodenje družbe je delno področje vodenja poslov. Kljub delni nedoslednosti našega zakona je po stališču pravnih teoretikov uveljavitev razlikovanja med vodenjem poslov in vodenjem družbe pomembno, in sicer zaradi opredelitve neprenosljivih nalog uprave kot celote, to je nalog, ki jih uprava ne sme "izpustiti iz rok“ in mora zanje prevzeti vso odgovornost. Člani uprave lahko opravljanje določenih nalog (pristojnosti) prenesejo tudi na nižje ravni (na delavce v podjetju), kar pa ne more veljati brez vsakršnih omejitev. Meja prenosa nalog v zvezi z vodenjem poslov, so prav naloge, ki jih označujemo s pojmom vodenja družbe. Teh nalog ni mogoče prenesti niti horizontalno (prepustitev vodstvene odločitve enemu od članov uprave) niti vertikalno (nosilcu nižje ravni vodenja v podjetju) in predstavljajo jedro dejavnosti uprave. Če člani uprave to storijo, kršijo svoje dolžnosti. O tem, katere so vodstvene naloge uprave, v ekonomski teoriji obstajajo različne opredelitve, večinoma pa se mednje uvrščajo načrtovanje, organiziranje in nadzor. K tej funkcionalni opredelitvi je treba dodati že naloge, katerih „vodstveno naravo“ presojamo od primera do primera, v odvisnosti od posebnosti podjetja. Gre za različne ukrepe in pravne posle, ki imajo za družbo poseben pomen, ali pa je z njimi povezano neobičajno tveganje (t.i. merilo pomembnosti) in t.i. merilo normativnosti (ko je s predpisom določeno, da mora o zadevi odločati uprava).

55Ker je osnovna pravno poslovna dejavnost banke sprejemanje depozitov od javnosti in dajanje kreditov za svoj račun (7. člen ZBan -1), ni mogoče soglašati s stališčem izpodbijane sodbe v točki 447, ki pritrjuje stališču tožnice iz točke 446 obrazložitve, da je sklenitev kreditne pogodbe pravni posel vodenja družbe. Prvi toženec temu v pritožbi utemeljeno nasprotuje.

56Ker gre za odločitev, sprejeto v okviru pravno poslovne dejavnosti družbe, je pritožbeno sodišče že v svoji prvi odločbi opozorilo, da je treba v novem sojenju upoštevati ugovore prvega toženca, da se kot predsednik uprave, glede na t.i. merilo pomembnosti poslov, z naložbami, pri katerih kot član KOB ni sodeloval (s štirimi od petih), ni bil dolžan seznaniti (posli za banko niso bili izjemnega pomena, v vseh primerih je šlo le za podaljšanje kreditnega razmerja, za reševanje oziroma zboljševanje nastale situacije, ni šlo za posle, ki bi v skladu s stališčem sodne prakse družbi prinašali nesorazmerno velika tveganja, takšna, ki bi v primeru uresničitve lahko ogrozila njen obstoj).

57Iz navedb prvega toženca torej izhaja, da se slednji ni le posplošeno skliceval na okoliščino, da določeni posli ne sodijo v njegov delokrog (delokrog predsednika uprave) in zato zanje ni odgovoren. Je pa sodišče prve stopnje, ob upoštevanju stališča tožnice, ki je trdila, da toženca na nivoju sistema, nista zagotovila okolja, v katerem bi se predpisi spoštovali, pa bi to morala zagotoviti, zato sta za škodo, nastalo v posledici protipravno odobrenih naložb, odgovorna, v točki 448 obrazložitve posplošeno zaključilo, da kreditiranje (kot celota) brez najmanjšega dvoma predstavlja dejavnost, ki je imela za banko poseben pomen in je lahko povzročila izjemne ekonomske učinke. V okviru te dejavnosti, ki je imela za posledico velike izgube v banki (potrebna je bila dokapitalizacija v višini 870 milijonov EUR), pa so bili sklenjeni sporni posli.

58S takšnim (splošnim) stališčem izpodbijane sodbe ni mogoče soglašati.

59Sodišče prve stopnje se je v tem kontekstu v razdelku (Protipravnost tožencev - kršitev poslovne dolžnosti oz. dolžne skrbnosti) sklicevalo na odločbo VS RS III Ips 75/2008 z dne 21. 12. 2010, ki se ukvarja s t.i. merilom pomembnosti posameznega posla (posla, ki ni del rutine v poslovanju družbe) in opustitvijo dolžne skrbnosti uprave z jasnimi in predvidljivimi posledicami, pa čeprav takšne presoje v zvezi s spornimi naložbami ni opravilo, ampak je na splošni ravni zaključilo, da spornih pet poslov, medsebojno povezanih, predstavlja dejavnost, ki je imela za banko poseben pomen, in je povzročila izjemne ekonomske učinke (točka 458 obrazložitve).

60Če bi sledili takšnemu sklepanju, bi bilo mogoče v nadaljevanju sprejeti le zaključek, da so sporni posli, ki so bili sklenjeni v okviru osnovne pravno poslovne dejavnosti banke (dejavnosti kreditiranja), zaradi tega že sami po sebi tako pomembni oziroma tvegani, da se član uprave, ki sicer ni glasoval o posamezni naložbi, ne more razbremeniti odgovornosti zanjo s sklicevanjem na dejstvo, da se z naložbo ni bil dolžan seznaniti, ker ne gre za posel, ki je zaradi svoje pomembnosti ali visoke tveganosti „pridobil vodstveno naravo“.

61Takšno stališče je za pritožbeno sodišče povsem nesprejemljivo.

62Le, če bi tožnica zatrjevala in dokazala (pa tega ni storila), da je posamezna naložba tako pomembna za družbo oziroma, da prinaša tako visoko tveganje, bi lahko tistemu, ki o njej ni odločal, očitali, da bi se moral z njo kljub temu seznaniti. Le v tem primeru bi lahko že iz te podlage (in ne le iz morebiti ugotovljene opustitve funkcije nadzora), seveda pod pogojem, da se ugotovi protipravnost posamezne odločitve KOB, izhajala njegova odškodninska odgovornost. Načeloma torej za presojo protipravnosti ravnanja tožencev res ni (edino) odločilno, ali sta o posamezni naložbi odločala (o tem sodišče prve stopnje v točki 444 obrazložitve¹¹), jima pa hkrati ni mogoče že na načelni ravni, ker gre za tvegano dejavnost kreditiranja, v okviru te dejavnosti pa so bile odobrene sporne naložbe, "naprtiti“ odškodninske odgovornosti.

V/3 Razmejitev pristojnosti in nalog v banki

63Toženca sta bila kot člana uprave v skladu z določbo 173. člena ZBan-1 v okviru odgovornosti, da banka posluje v skladu s pravili o upravljanju s tveganji, odgovorna za jasno razmejitev pristojnosti in nalog v banki in z njo povezane odgovornosti. V okviru tega je (bila) pri tožnici bančna storitev odobravanja naložb (vertikalno) prenesena na nižje ravni odločanja, med drugim tudi na KOB, kar izhaja iz Sklepa o pristojnostih, postopkih in načinu odločanja o odobravanju naložb v N. K. d.d. z dne 20. 12. 2006 in takšnega sklepa z dne 16. 7. 2009, točka B - priloga A 98. To seveda uprave ne odvezuje vsakršne odgovornosti, na njej še vedno ostane dolžnost nadziranja, kar je že bilo poudarjeno. Je pa bistveno, da je bil KOB (druga toženka je bila po funkciji predsednica KOB, prvi toženec pa njen namestnik) tisti, ki je samostojno, z večino glasov (prisotnost enega od tožencev je bila pogoj za sklepčnost KOB, a je bil njun glas enakovreden ostalim, (pri katerih spornih odločitvah sta toženca kot člana KOB sodelovala, izhaja iz točke 443 obrazložitve izpodbijane sodbe) odločal o predlogih za naložbe komitentom banke, ki so v njegovi pristojnosti (2., 5. in 26. člen Poslovnika o delu kreditnega odbora banke, priloga A92). Tisti, ki odloča, pa mora (na lastno odgovornost) preizkusiti pravilnost podlag za sprejeto odločitev (četrti odstavek 177. člena ZBan-1¹²). Takšno je primerjalno gledano tudi stališče nemške sodne prakse¹³.

64Nobenega dvoma torej ni, da toženca nista neposredno odgovorna za zakonitost posamezne kreditne pogodbe. Čeprav sta bila kot člana KOB seznanjena z načinom delovanja tega organa, to še ne pomeni, da sta na tem nivoju kot člana uprave na splošno odgovorna za zakonitost posameznega kreditnega posla ali celo za (ne)dosežen rezultat pri posameznem poslu. S takšno presojo v točki 461 obrazložitve (načeloma) soglaša tudi sodišče prve stopnje¹⁴. Kot je že bilo navedeno, je na tožencih ostala dolžnost nadziranja - pravni standard, ki ga je treba v okviru tožbene podlage zapolniti v vsakem posameznem primeru. V tem kontekstu sodišče druge stopnje (ne glede na sprejeto odločitev) soglaša z zaključkom izpodbijane sodbe v točki 461 obrazložitve, da sta bila toženca kot predsednik in članica uprave (v okviru nadzora) dolžna zagotoviti okolje spoštovanja internih predpisov in s tem vzpostaviti ustrezen sistem upravljanja s tveganji.

65Če povzamemo: KOB samostojno odloča o naložbah, ki so v njegovi pristojnosti. Njegova samostojnost je lahko omejena (npr. v primeru zahtevanih soglasij uprave ali nadzornega sveta). Uprava je (če ne gre za posle, ki "dobijo vodstveno naravo“ zaradi posebnega pomena za družbo ali je z njimi povezano neobičajno tveganje oziroma je s predpisi določeno, da o njih odloča uprava) v primeru, da se ugotovi protipravnost ravnanja KOB, lahko odškodninsko odgovorna le, če se v povezavi s spornimi posli zatrjuje in izkaže, da je v okviru dolžnosti upravljanja s tveganji (njene odgovornosti za spoštovanje pravil o upravljanju s tveganji iz 173. člena ZBan-1), opustila ustrezen nadzor - ali pri izbiri delavcev, ki so odločali o naložbah ali pri tem, da imajo tisti, ki odločajo, ustrezna navodila ali pri nadzoru nad opravljanjem prenesenih nalog. Ker gre za tožbeni očitek o opustitvi dolžnega ravnanja, mora tisti, ki takšen očitek postavi, konkretno zatrjevati, česa za to odgovorni ni storil, pa bi moral storiti, da do zatrjevanih kršitev ne bi prišlo (trditev o neobstoju dolžnega pozitivnega ravnanja).

V/4 Pravna narava odločitve KOB o naložbah

66Odločitev, ali naložbo odobriti ali ne, je prognostična odločitev, kot takšna pa tipična poslovna (podjetniška) odločitev. Tistemu, ki o tem odloča, je dopuščena zavestna izbira med dvema ali več alternativami, ki so dejansko mogoče in tudi pravno dopustne. Takšno stališče je precej obširno v postopku na prvi stopnji zagovarjala druga toženka.

67Kot izhaja iz že citiranega prispevka pravnega teoretika, P. Podgorelca (opomba pod točko 7), ima v okviru korporacijske odgovornosti osrednji pomen t.i. pravilo podjetniške presoje (angl. business judgment rule). Pravilo razmejuje med napačnimi ravnanji uprave, s posledico odgovornosti za nastalo škodo, in napačnimi podjetniškimi odločitvami, brez te posledice. Upošteva specifično naravo podjetniške dejavnosti, ki je nujno povezana s tveganji. Če se pravilo ne bi upoštevalo, bi se uprava (lahko) izogibala tveganim odločitvam, kar bi imelo ne le negativne narodnogospodarske učinke, ampak bi bilo tudi v nasprotju z interesi delničarjev. Pravilo upošteva tudi specifičnost menedžerskega odločanja (delovanje v negotovem okolju, časovni pritisk). Upošteva tudi problem "pristranskosti pogleda nazaj“ (angl. hindsight bias). Ker sodišče neko poslovno odločitev presoja ex post, ko so že znana kasneje nastala dejstva, vključno z nastankom škode, lahko pri presoji, kako bi uprava morala ravnati, da bi ravnala v skladu s standardom profesionalne skrbnosti, postavi pretirano stroge zahteve. Pretirano stroge zahteve bi imele enake negativne učinke, kot če bi upravo bremenili odgovornosti za uspeh. Uprava mora pri sprejemu odločitve ravnati v dobri veri, na podlagi primernih informacij, v dobro družbe in brez nasprotja interesov ali tujih vplivov. Če so te predpostavke izpolnjene (njihov obstoj mora dokazati član uprave ali nadzornega sveta), velja neizpodbitna domneva (kot v primerljivem nemškem pravu, za razliko od ameriškega), da je ravnanje v skladu s standardom profesionalne skrbnosti. Kot izhaja iz odločbe VS RS III Ips 80/2010, ni nujno, da je odločitev optimalna, mora pa biti razumna, sprejemljiva (presoja se opravi ex ante glede na okoliščine v času odločanja, ko so bili učinki še negotovi).

68V zvezi z uporabo pravila v bančnem sektorju avtor opozarja na bančno regulacijo (ZBan-1 in podzakonske predpise), ki dolžna ravnanja uprave, v primerjavi z ZGD-1 (263. člen), konkretizira in širi. Uvaja specifične zahteve, ki jih mora uprava spoštovati in implementirati v poslovanje banke. Predvsem ima avtor v mislih upravljanje s tveganji (politike, strategije, notranji postopki, procesi). In prav te zahteve v reguliranem bančnem sektorju močno ožijo polje podjetniške presoje.

69Čeprav se pravilo podjetniške presoje v okviru korporacijske odgovornosti nanaša na upravo, sodišče druge stopnje ne vidi nobenega tehtnega razloga, da se tudi presoja razumnosti odločitve KOB-a (organa uprave¹⁵, v katerem sta sodelovala in soodločala toženca) v zvezi s posameznim kreditnim poslom, predvsem v zvezi s priporočenimi kriteriji zavarovanja (Navodila za zavarovanje naložb, točka 5, Priporočeni kriteriji zavarovanja glede na vrsto zavarovanja¹⁶) ne bi presojala ob upoštevanju tega pravila (takšno stališče je v enem od omenjenih delovnih sporov zavzelo že VS RS, in sicer v odločbi VIII Ips 301/2016 z dne 6. 6. 2017¹⁷). Presoditi je torej treba, ali je smel KOB pri vsaki od naložb razumno domnevati, da na podlagi primernih informacij ravna v najboljšem interesu banke.

V/5 Namen internih predpisov

70Že iz določbe četrtega odstavka 177. člena ZBan-1, nanjo se sklicuje tudi sodišče prve stopnje (točka 400 obrazložitve), izhaja, da je treba pred vsako odobritvijo naložbe ali sklenitvijo posla, katerega temelj je nastanek izpostavljenosti banke, oceniti dolžnikovo sposobnost, izpolnjevati obveznosti do banke in kvaliteto zavarovanja terjatev banke po vrsti in obsegu tega zavarovanja. Kako in kaj je treba pridobiti za odločanje o posamezni naložbi, pa je še natančneje definirano v internih aktih, predvsem Navodilih za odobravanje naložb (predvsem točka 7.2.1.) in Navodilih za zavarovanje naložb (predvsem točki 5 in 6), ki so pri tožnici v spornem obdobju veljala za vse vrste naložb iz tretjega odstavka 177. člena ZBan-1 (odobritve, spremembe, obnove, refinanciranje kreditov).

V/5/A Navodila za odobravanje naložb in primerne informacije

71Sodišče druge stopnje soglaša s stališčem, da je pomembno, da je postopek odobravanja naložbe ustrezno dokumentiran¹⁸. V primeru spora je tako tistemu, ki je odločal o naložbi, lažje zatrjevati in dokazati prepričljive razloge za svojo odločitev. Tudi zaradi sledljivosti odločanja je pomembno in v skladu z načeli bančnega poslovanja, da se poročila in ocene izdelujejo pisno. Dvoma tudi ni, da je v skladu z Navodili za klasifikacijo gospodarskih subjektov v spornem obdobju spremenjena klasifikacija komitentov začela veljati z dnem sprejetja sklepa na upravi banke (o tem sodba v 333 in 334 točki obrazložitve).

72Glede na navedeno drži, da ustno seznanjanje članov KOB z aktualnimi podatki o bonitetni razvrstitvi posameznega komitenta s strani direktorice sektorja za ekonomsko svetovanje in merjenje kreditnega portfelja (v nadaljevanju SES), ni (bilo) v skladu z internimi akti banke (točke 338 - 340 obrazložitve). A tudi, če način seznanitve pri določeni naložbi ni bil ustrezen, ni dvoma, da so bili člani KOB z aktualno boniteto (boniteto C), pa čeprav ne uradno potrjeno (G. C. d.d. - v stečaju), seznanjeni in so jo tudi upoštevali (tožnica nasprotnega ni zatrjevala), kar je za presojo, ali so imeli primerno in pravilno informacijo, bistveno. S tem pa je namenu predpisa s tega vidika zadoščeno, kar v pritožbi utemeljeno zatrjuje prvi toženec. V potrditev navedenega pritožbeno sodišče še dodaja, da KOB sestavljajo posamezniki, ki so strokovnjaki na svojem področju, tako da jim je že napovedana sprememba bonitete komitenta iz B v C skupino (Sklep o ocenjevanju izgub iz kreditnega tveganja, 13. člen - razvrščanje finančnih sredstev in prevzetih obveznosti v skupine¹⁹), za presojo, ali naložbo v "zatečenih“ razmerah obnoviti, ali ne, ob upoštevanju vseh ostalih okoliščin, brez dvoma zadoščala oziroma ne bi bilo nič drugače, če bi imeli pred sabo pisno poročilo z ugotovljeno isto boniteto komitenta.

73Kar zadeva bonitetna poročila, kreirana (natisnjena) iz sistema na dan 10. 5. 2011 (o obnovi naložbe družbi C. d.o.o. - v stečaju je KOB odločal dan kasneje, 11. 5. 2011) in na dan 2. 3. 2009 (o obnovi naložbe družbi C. n. d.d. - v stečaju je KOB odločal dva dni kasneje, 4. 3. 2009), za katera sodišče prve stopnje ugotavlja, da niso vsebovala aktualne bonitete in so bila zato neustrezna, velja poudariti naslednje: za družbo C. d.o.o - v stečaju je bila v avgustu 2010 opravljena ocena posamične slabitve in predlog za prekvalifikacijo, na podlagi katerega je bila družba razporejena iz B v C bonitetno skupino, s čimer je bil KOB seznanjen, kar zadeva družbo C. n. d.d. - v stečaju pa iz poročila izhaja, da je bila boniteta nazadnje potrjena 16. 10. 2008, pri čemer ni odveč pripomniti, da je bila po odobritvi sporne naložbe v marcu 2009, boniteta ponovno preverjena v juniju 2009 - ostala je enaka, komitent je bil še vedno razporejen v skupino B. Sicer pa je S. B. C. v svoji izpovedbi potrdila, da so v zvezi s tem komitentom v pisni oceni iz oktobra 2008 opozorili na povečano tveganje zaradi padca delnic IFFR, v trenutku odločanja o tej naložbi pa ni bilo novih podatkov o poslovanju tega komitenta, saj se zaključni računi izdelujejo v aprilu naslednje leto (zadnjo navedbo sta potrdila tudi zaslišana A. J. in S. H.).

74V zvezi z izdelavo ocene tveganosti naložbe (gre za komitente P.- I. d.d. - v stečaju, C. d.o.o. - v stečaju in C. n. d.d. v stečaju) velja ponovno opozoriti na izpovedbo priče S. B. C., ki je pojasnila, da v zvezi z bonitetnim poročilom in oceno tveganja v bistvu ne gre za dve oceni (analizi), ampak je bila za posameznega komitenta v enem izdelana ocena njegovega poslovanja z oceno bonitetne razvrstitve. V njej je bilo upoštevano tako (splošno) tveganje pri poslovanju s komitentom, kot tudi tveganje, povezano s posamezno naložbo. Poročila, natisnjena iz sistema, so vsebovala vse potrebne parametre v zvezi s poslovanjem družbe (tudi) za oceno tveganosti naložbe (zgodovino klasifikacije komitenta, zgodovino zamud, podatke bilance stanja, izkazov uspeha, planirane dohodke, kazalnike finančnega poslovanja). To pa pomeni, da so bili člani KOB v danih razmerah s parametri tveganja naložbe, poleg tega pa tudi z lastniško strukturo družbe, z njeno zadolženostjo in z zadolženostjo z njo povezanih družb do banke, seznanjeni. Takšna ocena je bila po izpovedbi priče v marcu 2009 (11. 3. 2009) izdelana tudi za družbo P.- I. d.d. Sicer pa je direktorica SES, B. C., v svoji izpovedbi (še) pojasnila, da je bilo kreditnemu odboru predloženo vso potrebno gradivo za obravnavo naložbe, glede na spremenjeno stanje pri posameznem komitentu pa je sama prinesla zaključne ugotovitve na sejo KOB in z njimi seznanila člane. V zvezi s komitentom P.- I. d.d. (za katerega je prvi toženec zatrjeval, da je bilo vsem kristalno jasno, da je njegova boniteta „padla v C“, uradno potrjena je bila B), je npr. na seji KOB, na kateri je glasovala proti tej naložbi, pojasnila, da je knjigovodska vrednost delnic izredno padla, portfelj družbe se je bistveno slabšal, podjetje je začelo zamujati, če bi izgube ocenjevali posamično (posamično se izgube po ugotovitvah dokaznega postopka ocenjujejo pri finančnih obveznostih, ki spadajo v skupino C, D ali E), bi zaradi diskontiranja denarnih tokov znašale preko 50%. Iz navedenega izhaja, da je direktorica SES opozorila na aktualna tveganja pri poslovanju s tem komitentom.

75Pritožbeno sodišče sicer brez pomislekov soglaša s stališčem izpodbijane sodbe v točki 341 obrazložitve, da je namen internih aktov, zagotoviti ustrezen in učinkovit sistem upravljanja, za kar sta zadolžena toženca. Če se pisna mnenja in ocene glede na interne predpise niso dosledno pridobivale (to naj bi se po izpovedbah prič pogosto dogajalo pri obnovah naložb), sta takšen način poslovanja nedopustno podpirala. Ne glede na to pa takšna kršitev internih aktov, čeprav ugotovljena, še ne dopušča zaključka, da so člani KOB o spornih obnovah naložb odločali na podlagi neprimernih (neustreznih) informacij. Informacije so imeli in to ustrezne, le pridobljene niso bile v celoti na primeren (predpisan) način. Sicer pa tudi tožnica (pravočasno) ni zatrjevala, da je imel KOB napačne, "neuradno“ pridobljene podatke, zatrjevala je le, da na podlagi zavedanja članov KOB, da so komitenti plačilno nesposobni, zavarovanja pa nezadostna, krediti ne bi smeli biti odobreni oziroma, da v primeru pisno pridobljenih mnenj in ocen krediti ne bi bili odobreni, saj za to ne bi bili izpolnjeni pogoji.

76Ne drži torej, da je šlo z vidika procesne skrbnosti pri pridobivanju informacij, ob upoštevanju dejstva, da krediti, v celoti štirje (pri družbi G. C. d.d. - v stečaju je razlika le ta, da je imela banka "odprte“ terjatve z naslova kreditov in odkupljenih terjatev) in delno eden (družba S. G. d.o.o.), niso bili "na novo“ odobreni (vrstni red že pridobljenih zavarovanj je bil varovan), za neustrezno odobravanje večmilijonskih naložb (točka 340 obrazložitve) in da so člani KOB odločali na podlagi neaktualnih podatkov (točka 342 obrazložitve).

77Obe pritožbi v tej smeri sta utemeljeni.

V/5/B Navodila za zavarovanje naložb

78Po splošnih pravilih korporacijskega prava velja, da naložbe, pri katerih obstaja dvom v sposobnost njihovega vračila, niso dopustne, razen, če so ustrezno zavarovane (ob ustreznem donosu so dopustne tudi bolj tvegane naložbe).

79Pritožbeno sodišče soglaša s presojo prvostopenjskega, da Navodila za zavarovanje naložb s priporočenimi kriteriji zavarovanja poznajo določeno polje proste presoje, odstopanja znotraj polja diskrecijske pravice pa morajo biti strokovno utemeljena. Ne soglaša pa s presojo v isti točki obrazložitve (351), da tako pomemben element poslovanja banke, kot je upravljanje s tveganji, ne sme biti prepuščen prosti presoji zaposlenih na način, kot se je to zgodilo pri spornih petih poslih.

80Ne glede na to, da so Navodila za zavarovanje naložb veljajo za vse vrste kreditnih poslov, je treba vendarle izhajati iz pravilnega izhodišča, da je šlo v obravnavanih primerih (izjema je delno ena naložba) za obnove naložb, ko se banka ni dodatno izpostavila. Reševalo se je "zatečeno“ stanje (položaj komitentov v zvezi z njihovo plačilno sposobnostjo je bil poslabšan, vrednost zavarovanj je padla), pri čemer tožnica, izhajajoč iz teze, da gre za nove (samostojne) naložbe, ne zatrjuje, da je bilo karkoli narobe že s prvo odobritvijo kredita, ko je bil denar izplačan, ali s kasnejšimi obnovami naložb, pred sporno. Zatrjuje in dokazuje tudi ne, da se komitent in odobrena naložba nista ustrezno spremljala in da se v ta namen, ko je bilo to potrebno, niso sprejeli ustrezni ukrepi. Tožnica je med postopkom le "navrgla“ (konkretno tega glede na tožbeni koncept ni zatrjevala in dokazovala, ker to po njenem ni bilo pomembno), da sta toženca sama kriva za nastalo situacijo, ravnanje tožencev, ki se temu upirata in poskušata dokazati, da temu ni tako, da gre (tudi) za vpliv gospodarske in finančne krize in da je treba presoditi celotno kreditno razmerje, pa ocenila za najmanj nepošteno, čemur (nepravilno) pritrjuje tudi sodišče prve stopnje (točka 497 obrazložitve). Prav tako tožnica ni zatrjevala ali kakorkoli dokazovala, da bi lahko posamezni komitenti (poseben primer je družba S. G. d.o.o. - v stečaju, pri kateri je šlo za dokončanje že začete investicije) ob zapadlosti prejšnji kredit vrnili oziroma bi lahko bil v spornem obdobju kredit z realizacijo zavarovanj poplačan, kar je pomembno z vidika stanja, v katerem so se znašli člani KOB, ko so sprejemali odločitev.

81Ker sodišče prve stopnje vsega tega ni upoštevalo, je v točki 401 obrazložitve napačno presodilo, da so člani KOB (med njimi tudi toženca), čeprav so se zavedali plačilne nesposobnosti kreditojemalcev, da izpolnijo obveznosti do banke in nezadostnih zavarovanj, odobrili še te naložbe brez ustreznih in zadostnih zavarovanj, ob očitanih in ugotovljenih kršitvah internih aktov, ki so pravzaprav edino orodje pri upravljanju s tveganji. Glede na opisano napačno izhodišče je neustrezna tudi presoja izpodbijane sodbe v točki 408 in 409 obrazložitve, da si tožnica zaradi ravnanja članov KOB, ki ob upoštevanju stanja v katerem so bili komitenti, ni bilo skrbno, ni izboljšala položaja, ampak se je tveganje povečalo.

82Prav zaradi utemeljenega dvoma v dokazno presojo, na kateri temeljijo nadaljnji materialno pravni zaključki izpodbijane sodbe, je sodišče druge stopnje opravilo pritožbeno obravnavo in na tej podlagi ponovno presodilo, ali je KOB, kot organ uprave banke, ki je odobril sporne naložbe, ravnal protipravno. Le v primeru, če bi se takšna protipravnost pri spornih petih poslih ugotovila, bi bilo mogoče tožencema v nadaljevanju karkoli očitati na nivoju sistema. Sodišče druge stopnje po skrbni in celoviti oceni izvedenih dokazov takšne protipravnosti ne ugotavlja.

V/6 Odločitve KOB pri posameznih poslih

83Tožnica v tožbi v zvezi s posameznimi posli zatrjuje da člani KOB niso spoštovali internih predpisov (odobrili so naložbe, pa čeprav ni bilo pridobljeno bonitetno poročilo oziroma ocena tveganja, ustrezne cenitve po pooblaščenem cenilcu, odstop od kriterijev zavarovanja ni bil strokovno utemeljen). Takšne kršitve so se pojavljale na nivoju sistema in ker toženca nista ustvarila okolja, v katerem bi se predpisi spoštovali, pri čemer so bile posledice predvidljive, sta za škodo odgovorna.

84V nasprotju s tem pa toženca zatrjujeta, da je KOB pridobil, pa čeprav v določenih primerih ustno, vse potrebne, zadostne in razpoložljive informacije, odločitev o odobritvi obnove naložbe pa je bila glede na "zatečeno stanje“, v katerem se je zaradi pojava gospodarske in finančne krize (to velja predvsem za naložbe iz leta 2009 in 2011), pa tudi zaradi okoliščin, povezanih s posameznim poslom, znašla banka, strokovno utemeljena. Glede na to, da so kreditojemalci (P. - I. d.d. - v stečaju, C. n. d.d. - v stečaju in C. d.o.o - v stečaju), pri družbi G. C. d.d. - v stečaju je situacija nekoliko drugačna, že delno odplačali dolg, so pa v preteklosti redno izpolnjevali obveznosti do banke (iz izpovedb tako rekoč vseh zaslišanih v postopku izhaja, da redno izpolnjevanje obveznosti pomeni redno plačevanje obresti, stroškov, provizij), ob tem, da se izpostavljenost banke do komitenta ni povečala (s tem tudi rasti poslovanja ni bilo), se je utemeljeno pričakovalo, da bo s podaljšanjem oziroma določitvijo novega roka za plačilo obveznosti doseženo nadaljnje odplačevanje glavnice, pridobila so se tudi dodatna zavarovanja, saj so že pridobljena zaradi svetovne gospodarske in finančne krize ter padca kapitalskih trgov postala nezadostna tudi od 60 do 80%.

85Glede vprašanja, ali so člani KOB v okviru procesne skrbnosti pridobili primerne in ustrezne informacije, je pritožbeno sodišče v predhodnem delu obrazložitve (točke 70 - 76) že zavzelo stališče. Presoditi je tako še treba, ali so člani KOB, med njimi pri zgoraj omenjenih štirih poslih tudi druga toženka (zanjo, pa tudi za prvega toženca in za ostale člane KOB se kakršnakoli vpletenost v poslovno okolje ne zatrjuje), glede na stanje, v katerem so odločali o posamezni naložbi, ob tem, da so imeli na voljo dve (slabi) možnosti (realizirati zavarovanja, katerih vrednost je izrazito padla ali določiti nov rok plačila in "sprejeti“ nova, bolj ali manj primerna zavarovanja v primeru komitentov P. - I. d.d. - v stečaju, C. n. d.d. - v stečaju in G. C. d.d. - v stečaju) ali spremenjene pogoje plačila glavnice pri komitentu C. d.o.o. - v stečaju), ravnali v poštenem prepričanju, da je njihova odločitev v najboljšem interesu banke.

P. i. d.d. - v stečaju

86KOB (A. J., S. H., K. M., P. B. S. B. C. in druga toženka kot predsednica, predlog sta pripravili A. O. in D. A.) je 28. 5. 2009 odločal o dolgoročni naložbi št. 28127/84 v višini 6,5 mio EUR, ki je bila namenjena poplačilu kratkoročnega kredita št. 21311/36 v višini 6,5 mio EUR (ta kredit je bil odobren na KOB dne 12. 11. 2008 in je bil namenjen poplačilu kratkoročnega kredita št. 20563/98 z rokom zapadlosti 11. 5. 2009). Oba kredita, št. 21311/36 in št. 20563/98, sta imela isto zavarovanje kot sporni kredit št. 28127/84 (lastne delnice kreditojemalca), s to razliko, bila sta kratkoročna kredita z zagotovljeno 100 % udeležbo P. d.d. (v obliki odkupa kredita v višini 100 %). Vračilo glavnice kredita št. 28127/84 je bilo predvideno v 4 obrokih (večji del glavnice v višini 4,1 mio EUR bi zapadel v plačilo 10. 6. 2014), kot zavarovanje je bila predvidena zastava vrednostnih papirjev, in sicer 8.587 delnic družbe. Iz ocene bonitetne razvrstitve družbe z dne 11. 3. 2009 izhaja, da je bil komitent razvrščen v bonitetno skupino B (premoženje kreditojemalca je bilo nižje od obveznosti). Zaradi tega je SES ugotovil, da je sodelovanje z njim povezano s povečanim tveganjem in predlagal pridobitev dodatnih zavarovanj. Priporočal je tudi revizijo računovodskih izkazov družbe, saj je bilo zastavljenih 67,36 % celotne izdaje delnic. V zavarovanje naložbe so bili (že do takrat) zastavljeni netržni vrednostni papirji komitenta, kar pomeni, da je (bila) kvaliteta zavarovanja povezana z osnovnim tveganjem dolžnika. Tožnica zatrjuje kršitev točke 7.2.1. Navodil za odobravanje naložb in točke 5 Navodil za zavarovanje naložb. Nad družbo se je 1. 12. 2012 začel stečajni postopek.

87Iz navedb tožencev izhaja, da je bila sporna (dolgoročna) naložba namenjena poplačilu kratkoročnega kredita, pri čemer je jasno, da je bil kredit izvorno odobren v bistveno drugačnih okoliščinah (pred nastopom svetovne gospodarske in finančne krize), pokritost naložbe z zavarovanji pa je bila še dne 14.5.2008, ko je bil obnovljen predhodni kredit, 282%. Posel je bil začet v letu 2007, ko je bilo obdobje izjemne gospodarske rasti (komitent je izkazoval 48,9 mio EUR kapitala in 12,7 mio čistega dobička). Uvrščen je bil v najvišjo bonitetno skupino A, vrednosti zastavljenih vrednostnih papirjev pa so presegale priporočene stopnje pokritja kredita. Do sporne naložbe je bil kredit odplačan v višini 700.000,00 EUR, vse nadaljnje aktivnosti pa so se odvijale po nastopu svetovne gospodarske krize. Vrednost premoženja kreditojemalca (naložbe v vrednostne papirje) se je skladno s padcem borznih tečajev, znatno znižala. Tega pa nihče, še zlasti zaposleni pri tožnici, niso mogli predvideti. Tožnica (zanjo člani KOB) je bila pred veliko dilemo, ali kredit glede na pozitivne prognoze gibanja svetovnih kapitalskih trgov obnoviti ali "odpoklicati“. V zadnjem primeru bi bilo tveganje za banko še večje (takojšnja blokada TRR in celo insolventnost družbe). Tožnica bi s prodajo naložb za poplačilo kredita zaradi nizkih tečajev delnic iztržila manj. Sicer pa je soglasje k sklenitvi tega posla dal tudi nazorni svet.

88Tožnica tem trditvam ni konkretizirano ugovarjala (jih zanikala), zatrjevala je le, da sta toženca odgovorna za nastalo situacijo, zato je njuno sklicevanje na okoliščine, v katerih se je znašla banka, najmanj nepošteno. Toženca prejšnjih kršitev ne moreta sanirati z novimi. Sicer pa gre za samostojne posle in sklicevanje na nastale razmere ni pravno odločilno (vloga tožnice z dne 2. 9. 2014²⁰).

89Sodišče druge stopnje je v točkah 70 - 76 obrazložitve dovolj nazorno pojasnilo, da so člani KOB v primeru te naložbe razpolagali z aktualnimi podatki za oceno tveganosti naložbe, tako da jim ni mogoče očitati sprejema odločitve na pomanjkljivi informacijski podlagi.

90Med pravdnima strankama ni sporno, da so bili v zavarovanje tega kredita (že) zastavljeni netržni vrednostni papirji družbe kreditojemalke, z oznako POIN. V skladu z Navodili za zavarovanje naložb (točka 5.3.) je bil priporočeni faktor zavarovanja s takšnimi vrednostnimi papirji 2,5 do 3,0, pokritost sporne naložbe pa je bila le 100 % (sklep KOB z dne 28. 5. 2009, priloga A 11). Kot dodatno zavarovanje je bila pridobljena izjava Z. M. II o odkupu zastavljenih delnic v primeru realizacije zavarovanja, ki pa je bila krajša od ročnosti naložbe. Dogovorjena je bila tudi ureditev dodatnega zavarovanja ob sprostitvi zavarovanj, ki presegajo dogovorjene stopnje pokritja pri drugih bankah, do obnove kredita pa je ta kreditojemalec obveznosti do tožnice (obresti, stroške provizije) izpolnjeval.

91Sodišče prve stopnje se je pri sprejemu odločitve oprlo predvsem na izpovedbo priče S. B. C., tudi članice KOB, ki je glede zastave lastnih delnic povedala, da je SES že vsa leta, posebej na vseh sejah KOB poudarjal, da to niso primerna zavarovanja, ker niso tržna in so težko unovčljiva. Takrat so kot sektor ocenjevali, da bodo v primeru kritičnega dogodka (neplačila) utrpeli veliko izgubo, zato je glasovala proti odobritvi te naložbe. Knjigovodska vrednost teh delnic je izredno padala, portfelj družbe se je bistveno slabšal, podjetje je že začelo zamujati in prepričana je, da bi bile že takrat ocenjene izgube na osnovi posamičnega tveganja, če bi ga ocenjevali, preko 50 %, in sicer zaradi diskontiranja denarnih tokov. Zato so ves čas na kreditnem odboru apelirali, naj se zavarovanja zamenjajo.

92Glede mnenja Sektorja investicijskega bančništva (v nadaljevanju SIB) z dne 27.5.2009 (priloga B 86), na katerega sta se sklicevala toženca (iz njega izhaja predvidevanje potencialne rasti družbe P.-i., ob predpostavki, da se bo situacija na vodilnih finančnih trgih začela umirjati, pri čemer trenutno unovčevanje portfelja ne bi bila racionalna odločitev), je zaslišana priča povedala, da je bil ta portfelj s strani SIB ocenjen optimistično, saj je bila stranka že tvegana in bolj racionalna rešitev bi bila iskati dodatno zavarovanje in se ne zadovoljiti z delnicami kreditojemalca.

93Glede na situacijo, v kateri se bili člani KOB v trenutku odločitve (ob upoštevanju dejstva, da tožba temelji na odobritvi novih, od prejšnjih poslov neodvisnih naložb naložb in tožencema kot eno od kršitev ne očita, da že pred sporno naložbo nista spremljala poslovanja tega komitenta in kvaliteto zavarovanja ter ustrezno ukrepala - zahtevala dodatna ali druga zavarovanja, v nasprotnem primeru pa odstopila od pogodbe in realizirala pridobljena zavarovanja), izpovedba B.C., da so KOB že v preteklosti opozarjali na neustrezna zavarovanja, ne more biti odločilna. Pri tem pa ni odveč pripomniti, da je slednja potrdila tudi, da bi takrat za "vnovčitev tega plasmaja potrebovali leto ali dve, za likvidacijo portfelja pa sploh ne more reči“. To (na splošno za posle, ki so bili zavarovani z vrednostnimi papirji) izhaja tudi iz izpovedbe priče A. J.²¹.

94V zvezi z izjavo Z. M. II in izpovedbo B. C., da stranka ni bila prvovrsten porok, velja poudariti, da glede na Navodila za zavarovanje naložb (točka 4) res ni šlo za prvovrstno zavarovanje, očitno tudi za ustrezno ne, a je dejstvo, da komitent očitno boljšega zavarovanja, ki bi ga lahko ponudil banki, ni imel. Nasprotno niti ni bilo zatrjevano. Da je bila ročnost izjave omejena, pa člani KOB, vključno z direktorico SES, niso vedeli. To je bilo v domeni skrbnika komitenta in če o tem niso bili obveščeni, jim tega po utemeljenih trditvah prvega toženca ni mogoče šteti v škodo. Sicer pa (to se toženca upravičeno sprašujeta), kakšna pa bi bila glede na "zatečeno“ stanje, drugačna, boljša rešitev od določitve daljšega roka za izpolnitev obveznosti, ob tem, da drugih, boljših zavarovanj ni bilo, da bi se za banko raven tveganja znižala. Glede na izrazit padec delnic in pozitivne napovedi v prihodnje, ob upoštevanju dejstva, da komitent kredita v tistem trenutku ni bil sposoben vrniti (v tem kontekstu velja pripomniti, da je tožnica le pavšalno zatrjevala in z ničemer izkazovala, da bi lahko komitent v februarju 2009 kreditne obveznosti v celoti izpolnil), je bila odobritev obnove prej kratkoročnega kredita s spremembo v dolgoročnega, brez dvoma racionalna rešitev in se z njo tveganje za banko ni povečalo. Če se naložba ne bi odobrila, bi se v tistem trenutku možnost poplačila kredita celo zmanjšala, saj, kot ugotavlja že sodišče prve stopnje, komitent ni imel zagotovljenega denarnega toka, vrednost zavarovanj pa je izrazito padla.

95Sicer pa je druga toženka v odgovoru na tožbo podala v tej smeri konkretne navedbe (Gibanje borznih indeksov in presoja tveganj²²), ki jim tožnica ni izrecno ugovarjala, ki ob ex ante presoji potrjujejo razumnost sprejete odločitve o odobritvi dolgoročne naložbe.

96O pozitivni prognozi (o napovedi strokovnjakov, da se bo kriza v dveh letih začela umirjati, ne samo v Sloveniji, tudi v svetu, v svetu se je to dejansko tudi zgodilo), je izpovedal tudi S. H., ki je glasoval za naložbo, in dodal, da je imel komitent v svojem portfelju tudi "papirje“ znanih slovenskih podjetij, tako da je bila edina racionalna rešitev, da se naložba obnovi. V pisni izjavi z dne 11. 3. 2014 je še zapisal, da je bil to edini način, da družba preživi kritično obdobje in nato kredit odplača. V letu 2010 je bilo pričakovati "okrevanje“ po "izbruhu“ gospodarske krize, kar je pomenilo rast vrednosti delnic, s tem pa zvišanje vrednosti naložb v delnice. Zanemariti tudi ni mogoče njegove izpovedbe, dane v pritožbenem postopku²³ Odveč tudi ni opozoriti na izpovedbo priče, D. A., ki je sodelovala pri pripravi kreditnega predloga. Pojasnila je, da so bila predvidevanja komitenta, da se bodo vrednosti delnic oziroma portfelja popravile. Komitent je imel razpoložljiv denarni tok za poplačilo obresti, banki pa se je zdelo smiselno, da odplačilo kredita prilagodi zmožnostim komitenta, s tem pa doseže tekoče poravnavanje obresti in predvideno poplačilo glavnice v prihodnje. Komitent se je tudi zavezal, da bo ob sprostitvi delnic zaradi popravka vrednosti pri drugih bankah, te delnice zastavil kot dodatno zavarovanje. Takrat so strokovne službe "prečesale“ vse napovedi komitenta, vrednost portfelja, denarne tokove in edina smiselna rešitev je bila, da se predlaga odobritev naložbe dolge ročnosti z dinamiko, ki je skladna z dinamiko podjetja.

97Izpovedbam prič v tej smeri tožnica ni izrecno ugovarjala.

98Ob upoštevanju dejstva, da je bil KOB pristojen za odločanje o odstopu od priporočenih kriterijev zavarovanja (točka 5.4. Splošnih navodil za zavarovanje naložb) in ob upoštevanju (ugotovljenih) okoliščin, ki so obstajale v času odločanja, ko so bili učinki odločitve še negotovi (ex ante presoja), ni dvoma, da je bila njegova odločitev, da naložbo komitentu obnovi, razumna in sprejemljiva, pa čeprav ni bila optimalna. KOB je imel dejansko na voljo dve (slabi) možnosti: ali naložbo, s katero se izpostavljenost banke in tveganje zanjo nista povečala (njen premoženjski položaj se ni poslabšal), odobriti ali pa pogodbo odpovedati in začeti postopke prisilne izterjave terjatev z blokado TRR komitenta in možnostjo takojšnje insolventnosti družbe.

C. n. d.d. - v stečaju

99KOB (A. J., S. H., K. M., P. B., S. B. C. in druga toženka kot predsednica, predlog sta pripravili M. P. in A. O.) je dne 4. 3. 2009 odločal o kratkoročni naložbi v višini 6,25 mio EUR, z rokom vračila 1. 9. 2009. Njen namen je bil poplačilo kredita št. 21057/20, v zavarovanje naložbe je ostala v veljavi zastava 3.092.257 delnic IFFR (delnic I. H. d.d.). Odločitev o odobritvi naložbe je KOB sprejel soglasno. Dne 12. 3. 2009 je bila podpisana pogodba o kratkoročnem kreditu, 5. 6. 2009 pa aneks št. 1, s katerim je kreditojemalec oziroma zanj družba P. L. d.d., zastavil še 345.304 delnic RARG (delnic R. d.d.). Tudi v primeru tega komitenta tožnica zatrjuje kršitev točke 7.2.1 Splošnih navodil za odobravanje naložb in kršitev Navodil za zavarovanje naložb (točka 5). Nad družbo se je 13. 8. 2010 začel stečajni postopek.

100Toženca zatrjujeta, da je tudi v tem primeru šlo za "podaljšanje“ že danega kredita iz leta 2007, izplačanega v znesku 10 mio EUR. Premoženjsko stanje komitenta je bilo v letu 2007 dobro, tedaj dano zavarovanje z delnicami IFFR je bilo zadostno in ustrezno. Do sporne obnove je komitent vrnil glavnico v znesku cca 3 mio EUR. S sporno obnovo se je reševalo stanje, ki je bilo posledica svetovne gospodarske krize in sprejetja “protitajkunske“ zakonodaje (I. h. d.d. N. L. d.d. ni obnovila kredita, kar je pomenilo propad tega holdinga, verižno reakcijo s propadom drugih udeležencev na trgu in padcem vrednosti delnic). Člani KOB so sprejeli razumno in smiselno odločitev, da se rok odplačila kredita podaljša in pridobi dodatno zavarovanje z delnicami izdajatelja, R. d.d. (343.304 delnic RARG), kar je predstavljalo več kot 200% pokritje. Utemeljeno se je namreč pričakovalo, da bo tako doseženo nadaljnjo odplačilo glavnice, namesto realizacije že danih zavarovanj, ki so postala zaradi svetovne finančne krize in padca kapitalskih trgov nezadostna. V zvezi z zastavo delnic IFFR je bila upoštevana notranja ocena SIB (121% pokritje naložbe). Družba se je zavezala ves čas kredita zagotavljati 120% pokritost naložbe. Druga toženka je na seji KOB opozorila, da je družba dolžna predložiti plan denarnih tokov, iz katerega bo razvidna dinamika plačil.

101Tožnica tem trditvam ni konkretizirano ugovarjala (jih zanikala), zatrjevala je le, da sta toženca odgovorna za nastalo situacijo, zato je njuno sklicevanje na okoliščine, v katerih se je znašla banka, najmanj nepošteno. Toženca prejšnjih kršitev ne moreta sanirati z novimi. Sicer pa gre za samostojne posle in sklicevanje na nastale razmere ni pravno odločilno.

102Sodišče druge stopnje je v točkah 70 - 76 obrazložitve dovolj nazorno pojasnilo, da so člani KOB v primeru te naložbe razpolagali z aktualnimi podatki o bonitetni razvrstitvi komitenta, pa tudi s podatki za oceno tveganosti naložbe, tako da jim ni mogoče očitati sprejema odločitve na pomanjkljivi informacijski podlagi.

103Zaradi tega ni odločilno zatrjevanje prvega toženca v pritožbi, da v primeru te naložbe ne gre za reprogram dolga (pri tej vrsti naložbe se je v skladu z internimi akti zahtevala pisna ocena tveganja), ampak za obnovo kratkoročnega kredita. Da gre pri kreditih, ki se obnavljajo, v bistvu za reprogram obveznosti (v obeh primerih se banka dodatno ne izpostavi, reprogram obveznosti je namenjen problematičnim dolžnikom, z njim se, običajno pri dolgoročnih naložbah, dogovori odlog plačila, kar so nazorno pojasnile tudi zaslišane priče), naj bi bilo tudi stališče Banke Slovenije, kar izhaja iz zapisnika seje KOB z dne 4. 3. 2009, ko se je o tej naložbi odločalo. Ni odveč pripomniti, da iz zapisnika izhaja tudi opozorilo druge toženke (in S. B. C.), da je družba dolžna predložiti plan denarnih tokov, iz katerega bo razvidna dinamika plačil. Očitno je bilo opozorilo upoštevano, saj je KOB sprejel sklep, da je komitent dolžan predložiti plan denarnih tokov za leto 2009, družba pa se je zavezala do roka zapadlosti (1. 9. 2009) odplačati kredit v višini 500.000,00 EUR. Da je tako pri obnovi, kot tudi pri prestrukturiranju obveznosti namen enak, je potrdila priča A. P. (član uprave od začetka leta 2010, prej izvršni direktor področja spremljave in kontrole poslovanja)²⁴.

104Med pravdnimi strankami ni sporno, da so bile v zavarovanje kredita zastavljene delnice IFFR in z dodatkom št. 1 z dne 5.6.2009 še delnice R. d.d. (RARG). Sodišče prve stopnje, ki je sledilo tožnici, je zavzelo stališče, da je (bilo) zavarovanje naložbe neustrezno, ker so bile delnice RARG zastavljene šele kasneje in ne ob odločanju o tej naložbi (točka 397 obrazložitve). Glede na izpovedbe zaslišanih prič, predvsem J., B. C. in P., sodišče s druge stopnje s takšnim zaključkom ne soglaša, saj izpovedbe potrjujejo, da je bilo že ob odločanju o tej naložbi (4. 3. 2009) napovedano, da se poleg delnic IFFR, ki niso imele posebne vrednosti, pridobi dodatno zavarovanje z delnicami RARG (takšno zavarovanje je bilo čez tri mesece z aneksom k osnovni pogodbi z dne 5. 6. 2009 dejansko realizirano). Priča B. C., direktorica SES, je pojasnila, da je šlo za povečano tveganega komitenta, bonitete B, ki je svoje obveznosti do banke izpolnjeval, zaradi padca vrednosti delnic IFFR pa se je komerciala dogovarjala za dodatno zavarovanje naložbe z delnicami RARG. To je bila prava poteza komerciale, vrednost delnic je bila dovolj visoka, s pridobitvijo takšnega zavarovanja bi se tveganje za banko zmanjšalo, zato je glasovala za naložbo.

105Glede na takšne ugotovitve dokaznega postopka (tožnica je z naslova vrednosti delnic RARG od DUTB na podlagi Potrditvenega sporazuma o odstopu terjatev prejela 3,535.844,00 EUR) ni mogoče soglašati z zaključkom sodišča prve stopnje o kršitvi Navodil za zavarovanje naložb. Res je, da ob obnovi naložbe (4. 3. 2009) zavarovanje z delnicami RARG še ni obstajalo, je pa bilo po ugotovitvah dokaznega postopka napovedano in kasneje (5. 6. 2009) tudi dejansko realizirano, kar pomeni, da je bila naložba glede na razmere, v katerih sta se znašla tako komitent, kot tudi banka, ustrezno zavarovana. V tem kontekstu je treba soglašati s prvim tožencem, da je nenazadnje pomembno predvsem to, da je tožnica ustrezno dodatno zavarovanje z več kot 200% pokritostjo naložbe dejansko pridobila.

106Ostale okoliščine, povezane s tem poslom, predvsem da naj naj bi ocena o 121 % pokritosti naložbe z delnicami IFFR temeljila zgolj na priporočeni oceni notranje službe SIB, ne pa na ustrezni cenitvi, glede na navedeno niso pravno odločilne.

107Glede na situacijo, v kateri so bili člani KOB, ko so odločali o obnovi naložbe (ob upoštevanju dejstva, da tožnica tožencema ne očita, da že pred sporno naložbo nista spremljala poslovanja tega komitenta in kvaliteto zavarovanja ter ustrezno ukrepala) in ob upoštevanju dejstva, da je bil KOB pristojen za odločanje o odstopu od priporočenih kriterijev zavarovanja (točka 5.4. Splošnih navodil za zavarovanje naložb), pri čemer so bili v času odločanja učinki sprejete odločitve še negotovi (ex ante presoja), ni dvoma, da je bila odločitev, da se naložba (povečano tveganemu) komitentu, ki v tistem trenutku ni bil sposoben poravnati dolga, ob izrazitem padcu vrednosti zavarovanj, ki jih je že imel (delnice IFFR), kar med pravdnima strankama ni bilo sporno, in napovedi pridobitve dodatnih zavarovanj (delnic RARG) obnovi, razumna in sprejemljiva, pa četudi ni bila optimalna. Premoženjski položaj banke se ni poslabšal, tveganje, povezano s to naložbo, pa se je po izpovedbi B. C. zaradi napovedanega in dejansko realiziranega zavarovanja zmanjšalo.

C. d.o.o. - v stečaju

108KOB (A. J. kot predsednik po pooblastilu druge toženke, S. H., P. B., K. M. in I. L. predlog sta pripravili D. A. in A. O.) je dne 11. 5. 2011 odločal o dolgoročni naložbi v višini 6,3 mio EUR, ki je bila namenjena poplačilu kratkoročnega kredita št. 23742/92. Naložba je bila zavarovana z zastavo vrednostnih papirjev, in sicer 160.261 delnic IALG, 257.104 delnic MKIR in 34.102 delnic NF2R. Dne 29. 9. 2011 je bil z družbo C. d.o.o. podpisan Dodatek št. 1 k pogodbi, s katerim je bil spremenjen rok vračila, tako da je celoten kredit zapadel v plačilo najkasneje do 30. 11. 2012. Tožnica v zvezi z odobritvijo naložbe zatrjuje kršitev točke 7.2.1 Splošnih navodil za odobravanje naložb in točke točke 5 Navodil za zavarovanje naložb. Za zavarovanje naložbe so služili vrednostni papirji IALG, NF2R in MKIR, pri čemer je bila pokritost z zavarovanjem v višini količnika 0,49 (49%), količnik pa bi moral znašati najmanj 1,4. Nad družbo se je 7. 11. 2013 začel stečajni postopek.

109Po trditvah tožencev tudi v primeru tega komitenta ni šlo za novo odobritev naložbe, ampak obnovo že obstoječe. Začetek posla sega v leto 2007, ko je bil družbi SFM d.o.o. (kasneje je dolg prevzela družba C. d.o.o) odobren kratkoročni kredit v znesku 21,5 mio EUR za nakup 391.000 delnic z oznako IALG družbe I.a A. d.d. Šlo je za "nakup z vzvodom“, ki je bil načrtovan v več fazah, pri čemer je vrednost delnic IALG od leta 2007 rasla (tako njihova knjigovodska vrednost, kot tudi vrednost na borzni kotaciji - delnica od 26. 10. 2014 kotira na Ljubljanski borzi). Zaradi zapletov pri lastniških konsolidacijah družbe I.A. d.d in z njo povezanih družb, se je zgoraj navedeni kredit (večkrat) obnovil. Vmes so bila v zavarovanje naložbe pridobljena še dodatna zavarovanja. V maju 2011 je bila predlagana sedaj sporna obnova naložbe družbi C.d.o.o v višini 6,3 mio EUR, z zastavo že zastavljenih delnic IALG, MKIR in NF2R, s tem da se ob odobritvi izvede delno plačilo kredita v višini 3,304.274,96 EUR z naslova zastavljenih 27.254 delnic ETOG družbi D. d.o.o., in sicer v skladu s terminsko pogodbo. Prodaja je bila realizirana. Odobritev naložbe je bila pogojena tudi z zavezo komitenta, da do 1. 7. 2011 izvrši poplačilo kredita do ½ z naslova sklenitve terminske pogodbe o prodaji polovice zastavljenih delnic IALG družbi H. B. po ceni najmanj 39,00 EUR za delnico. Ker tožnica do 1. 7. 2011 ni uspela realizirati poplačila polovice kredita, je skrbnica komitenta 28. 9. 2011 predlagala podaljšanje roka za plačilo do 30. 11. 2011. Vir za izvedbo poplačila bi še naprej predstavljala sprostitev polovice zastavljenih delnic IALG. Iz navedenega izhaja, da je bil posel začet v letu 2007, ko je bilo obdobje gospodarske rasti, da se je kredit odplačeval, odobritve podaljšanja tega kredita pa so reševale način poravnavanja zgolj preostanka obveznosti. Odobritve so bile ekonomsko utemeljene in pravilna poslovna odločitev, saj se je v primeru I. A. d.d. utemeljeno pričakoval vstop strateškega partnerja. So pa morali člani KOB pri sprejemu odločitve upoštevati tudi novo nastalo situacijo, ki je bila posledica nastanka svetovne finančne in gospodarske krize. Obnova naložbe kot rešilni ukrep je bila smiselna tudi zato, ker se je kazal trend rasti vrednosti delnice I. A. d.d. (knjigovodska vrednost delnice je na dan 31. 12. 2010 znašala 21,09 EUR in je bila za 9 % višja kot ob koncu leta 2009, na dan 30. 6. 2011 pa je znašala že 21,81 EUR). To pa pomeni, da se je v času odločanja o predmetnih obnovah kredita kazal trend rasti vrednosti delnic.

110Tožnica tem trditvam ni konkretizirano ugovarjala (jih zanikala), zatrjevala je le, da sta toženca odgovorna za nastalo situacijo, zato je njuno sklicevanje na okoliščine, v katerih se je znašla banka, najmanj nepošteno. Toženca prejšnjih kršitev ne moreta sanirati z novimi. Sicer pa gre za samostojne posle in sklicevanje na nastale razmere ni pravno odločilno.

111Kar zadeva kršitev točke 7.2.1 Splošnih navodil za odobravanje naložb je sodišče druge stopnje je v točki 70-75 obrazložitve dovolj nazorno pojasnilo, da so člani KOB v primeru te naložbe razpolagali z aktualnimi podatki za oceno tveganosti naložbe, tako da jim ni mogoče očitati sprejema odločitve na pomanjkljivi informacijski podlagi.

112Po oceni sodišča druge stopnje tudi ni izkazana zatrjevana kršitev 5. točke Navodil za zavarovanje naložbe (priporočeni kriteriji zavarovanja).

113Iz trditev tožencev, ki niso bile prerekane, in listin, ki so sestavni del kreditne mape, izhaja, da je bil kredit večkrat obnovljen v nižjem znesku zaradi delnega poplačila s strani družbe Z. D. H. d.d. (prodaja delnic IALG). Na tem mestu velja poudariti, da iz izpovedb zaslišanih prič izhaja, da je osnovni namen obnove naložbe ta, da se komitentu, ki redno izpolnjuje svoje obveznosti do banke (obresti, stroški, provizije), omogoči nadaljnje poplačilo še (ne)odplačanega kredita. So pa bile pri vsaki obnovi, kot je izpovedal A. J., podane neke dodatne zahteve, saj je kredit, ki se je obnovil, že zapadel - ali dodatno zavarovanje ali sprememba obrestne mere ali znižanje kredita (delno plačilo).

114In takšne zahteve (pogoji) so bili upoštevani (tudi) pri tem komitentu. Ena od njih je (bila) znižanje izpostavljenosti banke do komitenta, ki jo potrjuje tudi vsebina predloga za odobritev naložbe/limita (priloga A127 - izpostavljenost banke pred odobritvijo 9,649.643,29, izpostavljenost po odobritvi 6,300.000,00 EUR). To dejstvo izhaja tudi iz Kratke predstavitve družbe, naložbe in ocene predlagatelja ter ocene SES, ki je sestavni del kreditne mape, potrdila pa ga je tudi priča I. L., v spornem obdobju vodja SES, ki je glasovala za naložbo. Iz trditev tožencev, iz že omenjene kratke predstavitve in sklepa o odobritvi naložbe (priloga A81) tudi izhaja, da je bila naložba odobrena še pod dodatnim pogojem - odobri se za obdobje 18 mesecev, z zastavo že do takrat zastavljenih delnic, pod pogojem, da družba do 1. 7. 2011 podpiše terminsko pogodbo o prodaji 80.130 delnic IALG z družbo H. B., po predvideni ceni najmanj 39,76 EUR za delnico. Z dnem sklenitve terminske pogodbe se kredit podaljša še za preostalih 18 mesecev. Vse to pa so bile zahteve, ki so po mnenju priče S. H., člana KOB, zmanjševale tveganja te naložbe v razmerju do banke (pisna izjava priče z dne 11. 3. 2014).

115Iz navedenega izhaja, da so člani KOB temu komitentu v situaciji, ko je pokritost naložbe padla pod 100% (takšno pokritost je bil dolžan zagotavljati v skladu s sklenjeno kreditno pogodbo), komitent pa ni bil sposoben kredit ustrezno zmanjšati ali ponuditi dodatno zavarovanje (povzeto iz kratke predstavitve), naložbo odobrili pod natančno definiranimi pogoji in premišljeno.

116Med pravdnima strankama ni sporno, da je bila naložba zavarovana z zastavo vrednostnih papirjev, in sicer delnic IALG, MKIR in NF2R. V skladu s točko 5.3. Navodil za zavarovanje naložb je priporočen faktor zavarovanja naložb pri vrednostnih papirjih odvisen od kvalitete vrednostnih papirjev, ki služijo kot zavarovanje in se giblje od faktorja 1,0 (za najkvalitetnejše vrednostne papirje) do faktorja 3,0 (za najslabše vrednostne papirje). Pokritost z zavarovanjem z vrednostnimi papirji je bila v obravnavanem primeru 0,49 (49 %). Sodišče prve stopnje je zaključilo, da za odstop od priporočenih kriterijev zavarovanja ni bilo utemeljenih razlogov, kar pomeni, da kredit ne bi smel biti odobren.

117S takšnim stališčem ni mogoče soglašati iz razlogov, ki so že bili navedeni in razlogov, ki sledijo.

118Iz kratke predstavitve naložbe (stran 3) izhaja, da se je družba v letu 2010 srečevala z veliki likvidnostnimi težavami, in sicer zaradi negativnih trendov na kapitalskem trgu, ki za veliko večino vrednostnih papirjev ni kazal znakov delovanja kapitalskega trga. Največji vpliv na njihovo likvidnost je imela neuspešna realizacija pogodbene kazni z družbo Z. E. H. d.d. z naslova nerealizirane opcijske pogodbe (iztržili so le polovico pogodbene kazni, delno v denarju, večino pa s kompenzacijo z drugimi vrednostnimi papirji). Družba je poslovanje zaključila z izgubo v višini 1,2 mio EUR. Predvsem zaradi nestabilnih borznih tečajev družba čaka na ustrezni trenutek za prodajo svojih naložb, v skladu s svojo strategijo - predvidena je prodaja zastavljenih delnic ETOG in IALG, zaradi česar je naložba sprejemljiva.

119Glede na pogoje, pod katerimi je KOB odobril naložbo (znižanje izpostavljenosti, zahteva po dodatni prodaji delnic IALG do določenega roka), ob upoštevanju poslabšanega položaja komitenta (za družbo C. d.o.o je bila v avgustu 2010 opravljena ocena posamične slabitve in predlog za prekvalifikacijo, na podlagi katerega je bila družba razporejena iz B v C bonitetno skupino, kar pomeni, da komitent ni imel zagotovljenega denarnega toka za plačilo obveznosti), in pričakovane nadaljnje rasti vrednosti delnic IALG (v zvezi s prodajo I. A. d.d. se je pričakoval vstop novega strateškega partnerja, čemur tožnica ni ugovarjala), ob upoštevanju dejstva, da tožnica tožencema ne očita, da že pred sporno naložbo nista spremljala poslovanja tega komitenta in kvaliteto zavarovanja ter ustrezno ukrepala in dejstva, da je bil KOB pristojen za odločanje o odstopu od priporočenih kriterijev zavarovanja (točka 5.4. Splošnih navodil za zavarovanje naložb), pri čemer so bili v času odločanja učinki sprejete odločitve še negotovi (ex ante presoja), ni dvoma, da je bila odobritev naložbe temu komitentu, razumna in sprejemljiva, pa četudi ni bila optimalna. Premoženjski položaj banke se ni poslabšal (izpostavljenost se je celo znižala), tveganje pa se ni povečalo. Sicer pa so zaslišane priče B., H. L., člani KOB, pojasnile, da so glasovali za naložbo, saj bi v nasprotnem primeru sledil stečaj družbe.

120Sodišče prve stopnje, ki je sledilo trditvam tožnice in tako izhajalo iz napačnega izhodišča, je v točki 390 obrazložitve povsem nepravilno zaključilo, da so se člani KOB zavedali likvidnostnega položaja družbe, pa so kljub temu odobrili nov kredit, ob očitnih kršitvah internih aktov, predvsem z nezadostnim zavarovanjem naložbe²⁵.

G.s C. d.d. - v stečaju

121KOB (A. J. kot predsednik po pooblastilu druge toženke, S. H., P. B., K. M., I. Ž. in S. B. C., predlog sta pripravili I. P. in D. A.) je dne 25. 3. 2009 družbi G. C. d.d. odobril kratkoročni kredit za obratna sredstva v višini 7.714.035,51 EUR z zapadlostjo dne 20. 9. 2009. Odločitev o odobritvi naložbe je bila sprejeta soglasno, pogodba o kratkoročnem kreditu je bila sklenjena dne 26. 3. 2009. Osnovno zavarovanje so predstavljale bianco podpisane menice, kot dodatno zavarovanje je bilo ponujenih in zastavljenih več, predhodno že obremenjenih nepremičnin v lasti komitenta (banka se je vpisala kot zastavni upnik na 3., 4., 5., ali 6. mesto). Za zavarovanje kredita je bilo dano tudi poroštvo družbe H. G. d.o.o., za katero pa se je izkazalo, da ne posluje. Kasneje (23. 9. 2009) je bila naložba reprogramirana, a morebitne nepravilnosti pri sprejemu te odločitve niso predmet tožbenih navedb. Tudi v zvezi z obravnavano naložbo tožnica tožencema očita kršitev točke 7.2.1. Navodil za odobravanje naložb in kršitev točke 6 Navodil za zavarovanje naložb. Nad družbo se je dne 29. 3. 2010 začel stečajni postopek.

122Iz navedb tožencev izhaja, da je banka s predmetno naložbo, ki je bila sicer zelo rizična, izvajala rešilne ukrepe. Tožnica je družbi G. C. d.d. že pred tem odobrila štiri kredite, ki so bili zavarovani z zastavo oziroma odstopom terjatev. Od nje je tudi odkupila terjatve do DURS z naslova vračila DDV in terjatve do MNZ v skupni višini 3,273.583,30 EUR. Za prve se je kasneje izkazalo, da družba do njih ni upravičena, ministrstvo pa je svoje terjatve pobotalo. Šlo je za reševanje poslov factoringa. Namen sporne naložbe je bil poplačilo že odkupljenih terjatev, za katere se je izkazalo, da banka do njih ni upravičena, namenjene pa so bile zavarovanju naložb, in "odprtih“ štirih kreditov v vrednosti cca 4 mio EUR. Banka se s sporno naložbo ni dodatno izpostavila. Sklep o odobritvi oziroma obnovi kredita v znesku 7,439.053,88 EUR je bil na seji KOB sprejet soglasno. Zanj je glasovala tudi predstavnica SES. Tožnici je namreč zaradi nezavarovanih (štirih) naložb grozila večja škoda. Čeprav je bil znesek kredita nakazan na TRR komitenta, s tem se je tožnica zavarovala za primer izpodbijanja pravnih dejanj dolžnika v stečaju, le - ta z denarjem ni mogel razpolagati. Nakazilo je bilo izvedeno šele po tem, ko so bili vidni nalogi o poplačilu kreditnih obveznosti in odkupljenih terjatev do DURS in MNZ. Čeprav so bile nepremičnine predhodno že obremenjene, so bile terjatve vsaj (delno) zavarovane. Kredit je v tistem trenutku predstavljal optimalno rešitev, kasneje je bila dolgoročna naložba, ki ni predmet tožbenih navedb, prijavljena tudi v jamstveno shemo.

123Tožnica tem trditvam ni konkretizirano ugovarjala (jih zanikala), zatrjevala je le, da sta toženca odgovorna za nastalo situacijo, zato je njuno sklicevanje na okoliščine, v katerih se je znašla banka, najmanj nepošteno. Toženca prejšnjih kršitev ne moreta sanirati z novimi. Sicer pa gre za samostojne posle in sklicevanje na nastalo situacijo ni pravno odločilno.

124Sodišče druge stopnje je v točkah 70 - 76 obrazložitve že dovolj nazorno pojasnilo, da so člani KOB v primeru te naložbe razpolagali z aktualnimi podatki o bonitetni razvrstitvi komitenta, ocena tveganja pa za odobritev naložbe z dne 25. 3. 2009 (očitek protipravnosti se nanaša le na to naložbo in ne na njene kasnejše spremembe) ni bila potrebna, tako da jim ni mogoče očitati sprejema odločitve na pomanjkljivi informacijski podlagi.

125Tožnica tudi ni dokazala kršitve Navodil za zavarovanje naložb.

126Med pravdnima strankama ni sporno, da cenilec F. G., ki je izdelal cenitve nepremičnin, ni bil na seznamu cenilcev, ki so cenili za banko po metodi "poštene tržne vrednosti“, a iz točke 6 navodil izhaja, da se lahko izjemoma upošteva cenitev sodnega cenilca, ki ni na seznamu cenilcev banke, če cenitev ni starejša od 6 mesecev. Ta pogoj pa so cenitve F. G. izpolnjevale (cenitve so bile izdelane v marcu 2009). Prav tako je zaradi "kritičnega dogodka“, do katerega je prišlo pri komitentu G. C., KOB po mnenju sodišča druge stopnje upravičeno upošteval mnenja cenilca, ki sicer ni bil na seznamu cenilcev banke (tudi o tej izjemi je bil v skladu z Navodili za zavarovanje naložb pristojen odločati KOB). Res je, da ima seznam cenilcev, ki so za banko sprejemljivi, svoj namen, saj s tem banka upravlja s tveganjem netočnih cenitev (glej 124. člen ZBan-1, ki določa, da mora banka vzpostaviti in uresničevati trden in zanesljiv sistem upravljanja), a tožnica ni zatrjevala in izkazala, da cenitve ne bi bile ustrezne oziroma ne bi odražale "poštene tržne vrednosti“ nepremičnin. Glede na navedeno sodišče druge stopnje ni imelo razloga ne slediti izpovedbam prič S. H., I. P., D. A., A. O. in S. B. C., da so bile cenitve ustrezne.

127Res je, da ena od zastavljenih nepremičnin (zemljišče v T.) ni bila ocenjena oziroma banka s cenitvijo te nepremičnine ni razpolagala (KOB je bil po Navodilih za zavarovanje naložb pristojen tudi za odločanje o naložbah, pri katerih v izjemnih primerih s cenitvijo ne razpolaga), a je bila po oceni sodišča druge stopnje iz razlogov, ki sledijo v nadaljevanju, v povezavi s tem komitentom takšna izjemna situacija podana.

128Iz Kratke predstavitve družbe in naložbe ter ocene predlagatelja, ki je sestavni del kreditne mape, izhaja, da so v Oddelku za odkupe terjatev odkupovali terjatve do DURS (očitno tudi do ministrstev). Šlo je za tihi odkup terjatev. Ker je DURS ugotovil, da komitent do terjatev ni upravičen, terjatve do MNZ pa so se pobotale, banka svoje naložbe v skupni vrednosti 4,125.599,46 EUR ni imela zavarovane. Izpostavljenost komitenta do banke se je povečala tudi zaradi (že) odkupljenih terjatev (3,273.583,30 EUR), do katerih slednja ni bila upravičena. Zaradi tega je bil podan predlog odobritve kratkoročnega kredita, s katerim bi pokrili vse nezavarovane terjatve in jih zavarovali z zastavo nepremičnin in poroštvom povezane družbe.

129Da je prišlo pri poslovanju s tem komitentom do "kritičnega trenutka“ (kako se je lahko zgodilo, da zavarovanje naložb ni bilo ustrezno urejeno, ni predmet te pravde), so potrdili tudi vsi, ki so sodelovali pri tej naložbi (tako člani KOB, skrbniki komitentov, predstavnica SES). S. B. C. je pojasnila, da so imeli zaradi tega predstavniki SES, komerciale in podjetja nujni sestanek pri izvršnem direktorju A. J.. Krediti bi morali biti zavarovani, pa niso bili. Treba je bilo najti neko rešitev, saj je bilo podjetje v zelo slabi likvidnostni situaciji. Komitent ni imel na razpolago adekvatnih zavarovanj, tako da sta obstajali dve opciji - ali banka poskuša izterjati cca 7 mio EUR terjatev (do takrat so bili krediti zavarovani le z menico, banka pa je imela še "odprto“ terjatev z naslova tihega odkupa terjatev) ali pa poskuša pridobiti neka dodatna zavarovanja, ki bodo tveganja za banko zmanjšala. Podjetje je razpolagalo le z že obremenjenimi nepremičninami, direktorica SES je zaradi tega na seji KOB tudi napovedala spremembo bonitete komitenta iz B v C skupino. Če se za to naložbo ne bi odločili, bi banka utrpela 100% škodo²⁶. To izhaja tudi iz izpovedbe D. A.²⁷

130Da so poskušali naložbe vsaj delno zavarovati, tudi za primer stečaja (zaradi pridobitve ločitvene pravice), so potrdili tudi vsi, ki so pri tej naložbi sodelovali. Poudarili so, da se banka s to naložbo ni dodatno izpostavila (izpostavljena je že bila), tudi tveganje se ni povečalo.

131Res je, da Navodila za zavarovanje naložb v točki 6. določajo, da nepremičnina praviloma ne sme biti obremenjena s predhodno vknjižbo zastavne pravice, če pa je, se pri izračunu pokritosti naložbe upošteva skupna obremenitev. Odločitev o naložbi je odvisna tudi od vpisanih zastavnih pravic (stanja naložb), vrstnega reda vpisanih zastavnih pravic in od ocenjene vrednosti zastavljenih hipotek. Kot je že bilo navedeno o izjemi odloča organ, pristojen za odločanje o naložbah. Po oceni sodišča druge stopnje je takšna izjema v obravnavanem primeru brez dvoma izkazana. Potrjujejo jo tako listine iz kreditne mape komitenta, kot tudi izpovedbe zaslišanih prič H., P., A., O. in B. C.. Glede na situacijo, v kateri se je znašla banka, ko je reševala opisano že "zatečeno“ situacijo, ne drži zaključek izpodbijane sodbe v točki 380 obrazložitve, da je bilo tveganje banke pri tem poslu nedvomno podcenjeno in skrb za ustrezno zavarovanje kredita opuščena. Banka je enostavno lahko, ali sprejela ponujeno zavarovanje ali pa pustila kredite nezavarovane (razpolagala je le z bianco menicami), kot je že bilo povedano, je imela še "odprto“ terjatev z naslova tihega odkupa terjatev, pri čemer je imel komitent težave z likvidnostjo, na seji KOB je bila napovedana sprememba bonitete iz B v C skupino (Sklep o ocenjevanju izgub iz kreditnega tveganja, 13. člen - razvrščanje finančnih sredstev in prevzetih obveznosti v skupine) in na ta način, kot je izpovedala B. C., utrpi 100% izgubo.

132Ne drži sicer očitek prvega toženca v pritožbi, da kršitev točke 6 Navodil za zavarovanje naložb ni bila zatrjevana, saj se je tožnica sklicevala na dejstvo zastave že obremenjenih nepremičnin. Je pa res, da ni zatrjevala, da pri izračunu pokritosti naložbe ni bila upoštevana skupna obremenitev (ni navedla zneska skupne obremenitve in izračuna pokritosti naložbe). Iz izračuna, ki ga je napravil prvi toženec, pa izhaja, da vsota predhodnih obremenitev ponuja zaključek o "prosti vrednosti“ nepremičnin, danih v zavarovanje. Soglašati je treba s prvim tožencem, da je na tej podlagi zaključek izpodbijane sodbe, da ob upoštevanju vrstnega reda ni mogoče govoriti o kakršnemkoli izboljšanju položaja, pavšalen oziroma ga ni mogoče preizkusiti (točka 381 obrazložitve), pri čemer sodišče druge stopnje nima razloga, da pritožbenih ugovorov prvega toženca v tej smeri ne bi upoštevalo, saj tožnica v tožbi svojih trditev v tej smeri ni konkretizirala. Drži pa, da poroštvo družbe H. G. d.o.o., kot izhaja iz Kratke predstavitve družbe in naložbe ter ocene predlagatelja, ni imelo nobene vrednosti, saj porok ni posloval, a to dejstvo ne vpliva na sprejeto odločitev.

133Glede na opisano situacijo, v kateri so bili člani KOB, ko so odločali o tej naložbi (KOB je v utemeljenih primerih lahko odstopil od pravil, določenih v 5. in 6. točki Navodil za zavarovanje), pri čemer so bili njeni učinki v času sprejema odločitve še negotovi (ex ante presoja), ni dvoma, da je bila njegova odločitev, da naložbo komitentu odobri (izpostavljenost banke do komitenta je ostala nespremenjena, njen premoženjski položaj se ni poslabšal), razumna in sprejemljiva, pa čeprav ni bila optimalna. KOB je dejansko imel na voljo dve (slabi) možnosti: ali v danih razmerah naložbo komitentu odobriti in terjatve vsaj delno zavarovati, tudi za primer stečaja, ali pa je ne odobriti in zaradi resnih likvidnostnih težav komitenta, ki terjatev ni bil sposoben poravnati (tožnica nasprotnega ni zatrjevala), utrpeti 100 % izgubo.

S. g. d.d. - v stečaju

134KOB (M. K. kot predsednik, A. J., P. B., K. M., I. Ž. in S. B. C., predlog sta pripravili I. P. in D. A.) je 6. 8. 2008 odločal o odobritvi kratkoročnega kredita v višini 4.400.000,00 EUR z rokom vračila 7. 2. 2009. Del zneska (1,190.000,00 EUR) je bil namenjen poplačilu kredita št. 20155/27, preostali del pa za izgradnjo poslovnega objekta. Za zavarovanje je bila ustanovljena hipoteka na nepremičninah, ki so bile po cenitvi družbe G., z dne 12. 6. 2006 vrednotene na 1.515.920,00 EUR. Dne 8. 8. 2008 je bila podpisana pogodba o kratkoročnem kreditu, št. 20957/09, na podlagi katere je banka komitentu odobrila kredit v višini 4,400.000,00 EUR. K osnovni pogodbi je bilo sklenjenih pet aneksov. Dodatek št. 1 je predvidel spremembo obrestne mere in podaljšanje roka vračila kredita do 5. 8. 2009, z Dodatkom št. 2 sta stranki zvišali znesek kredita za 1,700.000,00 EUR, določili način koriščenja kredita in s sklenitvijo dodatka k pogodbi o zastavi nepremičnin dogovorili dodatna zavarovanja. Z Dodatkom št. 3 je bil rok vračila kredita podaljšan do 1. 2. 2010, z dodatkom št. 4 pa do 1. 8. 2010. Z Dodatkom št. 5 sta stranki dogovorili način odplačila dela glavnice v znesku 300.000,00 EUR, za ta znesek dogovorili osebno poroštvo M. T. in sklenili dodatno pogodbo o zastavi nepremičnin. Tožnica (iz navedb izhaja, da ima v mislih le odobritev z dne 6. 8. 2008) zatrjuje kršitev točke 7.2.1. Navodil za odobravanje naložb in kršitev točke 5 in 6 Navodil za zavarovanje naložb.

135Tudi iz navedb tožencev izhaja, da je bil del kredita namenjen za poplačilo prejšnjega, del pa za izgradnjo poslovnega objekta v skladu s situacijami, fakturami in drugo dokumentacijo. S povišanjem kredita (k osnovni naložbi je bilo podpisanih pet aneksov) se je omogočilo dokončanje poslovne stavbe, za katero je bilo podpisanih že več pisem o nameri za nakup poslovnih prostorov. Tekom projektnega financiranja je bilo v skladu s priporočili SES pridobljeno še dodatno zavarovanje. Prodaja poslovnih prostorov ni stekla po planu, saj je gospodarska kriza, do katere je prišlo po odobritvi naložbe, najbolj prizadela prav gradbeništvo. Tožnica ni izkazala, da bi bile cenitve neustrezne oziroma da bi se nepremičnine previsoko vrednotile. Zatrjevane kršitve Navodil za odobravanje naložb in Navodil za zavarovanje naložb niso podane.

136Najprej velja poudariti, da že sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je bila ocena bonitetne razvrstitve za tega komitenta izdelana 31. 7. 2008 - „P. P.l“, tako da ni podana zatrjevana kršitev iz točke 7.2.1. Navodil za odobravanje naložb (točki 361 in 362 obrazložitve). V tem kontekstu velja pripomniti, da se za komitenta bonitete B (takšno bonitetno oceno je S. G. d.o.o. zadržal vse do konca 2009) pričakuje, da bo redno izpolnjeval svoje obveznosti, njegovo finančno stanje je sicer šibko, ne kaže pa, da se bo v prihodnje poslabšalo (Sklep o ocenjevanju izgub iz kreditnega tveganja bank in hranilnic, 13. člen - razvrščanje finančnih sredstev in prevzetih obveznosti v skupine).

137Obravnavana naložba se nanaša na t.i. P. P. in sega v leto 2006. Iz kratke predstavitve naložbe, ki je sestavni del kreditne mape tega komitenta, izhaja, da je družba poleti 2006 odkupila 22.943 m2 zemljišč na območju Ob železnici za ceno 3,910.698,95 EUR. Na delu zemljišča s kvadraturo 7.000 m² namerava družba zgraditi poslovno stavbo s 3113 m² uporabnih površin. Od tega imajo namen prodati 2.224 m2, 889 m² prostorov pa bodo imeli za lastne potrebe. Ocenjena stroškovna vrednost objekta bi naj znašala 6,181.782,00 EUR, prodajna pa 6,604.554,00 EUR, od tega vrednost prostorov za lastne potrebe znaša 1,735.314,00 EUR. Za vse prostore, namenjene prodaji, že imajo kupce, ki so podpisali pisma o nameri. Družba razpolaga s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem od 6. 5. 2008. Z deli so že začeli. Izvedena so zemeljska dela, trenutno se izvajajo armirano betonska dela kletne etaže, ki so končana v obsegu cca 80 %, v gradnjo so že vložili 1,500.000,00 EUR. Zemljišče v velikosti 7.000 m2, ki je namenjeno gradnji poslovnega prostora, je vredno 1,190.000,00 EUR in je že financirano z obstoječim kreditom. Predračunska vrednost investicije je ocenjena na 5,412.144,00 EUR (brez stroškov financiranja) oziroma na 6,181.782,00 EUR (s stroški financiranja). Predlagana je odobritev kredita v višini 4,400.000,00 EUR, od tega je 1,190.000,00 EUR namenjenih za poplačilo že obstoječega kredita, preostanek v višini 3,210.000,00 EUR pa je namenjen za gradnjo - za plačila po potrjenih situacijah. Po zadnji situaciji z dne 31. 7. 2008 so bila opravljena dela v vrednosti 2,298.013,29 EUR z DDV oziroma 1,915.011,07 EUR brez DDV. Iz kratke predstavitve je tudi razvidna prodajna cena poslovnih površin po posameznih kupcih. Družba bo za dokončanje investicije potrebovala 3,200.000,00 EUR sredstev, zaradi česar se predlaga odobritev naložbe v višini 4,400.000,00 EUR. Ocenjena vrednost zemljišča znaša v skladu s cenitvijo družbe G. d.o.o. z dne 12. 6. 2006 1,515.920,00 EUR, kar pomeni 136,7 % pokritost naložbe glede na izkoriščen kredit. V skladu z gradnjo bo vrednost nepremičnine rasla. Ob dokončanju bo znašala 6,600.000,00 EUR, stanje kredita pa 4,400.000,00 EUR, kar predstavlja 150 % pokritost naložbe z zavarovanjem.

138V zvezi s cenitvijo zemljišča družbe G. d.o.o. z dne 12. 6. 2006 v vrednosti 1,515.920,00 EUR, velja poudariti, da zgolj dejstvo uporabe dve leti stare cenitve še ne dopušča zaključka, da je cenitev neustrezna. Teh trditev tožnica ni uspela dokazati.

139V zvezi s pokritostjo naložbe in razlogi v točki 364 obrazložitve je treba najprej pojasniti, da so zaključki o pokritosti naložbe v višini 34% napačni. Sodišče prve stopnje je pri izračunu te pokritosti napačno izhajalo iz dejstva, da se komitentu v enem izplača 4,400.000,00 EUR, saj je šlo za postopno črpanje kredita (le) v znesku 3,210.000,00 EUR v skladu s predloženimi situacijami, fakturami in drugimi dokumenti. To potrjuje tudi sklep KOB o odobritvi naložbe z dne 6. 8. 2008 (priloga A30).

140V zvezi z očitki, da pokritost naložbe ni bila ustrezna, za odstop od priporočenih kriterijev zavarovanja pa ni bilo utemeljenih razlogov v isti točki obrazložitve, pa velja poudariti naslednje:

141Kot je že bilo navedeno, je (bila) naložba ob odobritvi glede na ocenjeno vrednost zemljišča (1,515.920,00 EUR) in glede na (do takrat) izkoriščen kredit (1,190.000,00 EUR) "pokrita“ v obsegu 136,7 %, ob zaključku gradnje pa naj bi bila, glede na to, da bo vrednost nepremičnin rasla (ob zaključku gradnje naj bi znašala 6,600.000,00 EUR), ob upoštevanju stanja izkoriščenega kredita (4,400.000,00 EUR), "pokrita“ v obsegu 150% (sklep o odobritvi naložbe z dne 6. 8. 2008, priloga A30). Takšno odstopanje od priporočenih kriterijev zavarovanja je (bilo) po oceni sodišča druge stopnje (pa čeprav se v skladu z Navodili za zavarovanje naložb v primeru cenitve nepremičnine zahteva pokritost s faktorjem 2), iz razlogov, ki sledijo, strokovno utemeljeno. Razlogi zanj vsaj delno izhajajo (že) podatkov kreditne mape, potrjujejo pa jih tudi izpovedbe zaslišanih v postopku.

142Res je, da vrednost nepremičnin ob koncu projekta (6,600.000,00 EUR) ne temelji na strokovni oceni, a je iz Kratke predstavitve družbe in naložbe mogoče razbrati, da je predračunska vrednost investicije ocenjena na 5,412.144,00 EUR (brez stroškov financiranja) oziroma na 6,181.782,00 EUR (s stroški financiranja). Ocenjena vrednost nepremičnin ob zaključku gradnje (razvidna je tudi iz sklepa KOB z dne 6. 8. 2008, priloga A30) torej le ni pavšalna in z ničemer argumentirana, pa čeprav zanjo ni bila pridobljena cenitev.

143Z argumenti, kot jih je izpostavilo sodišče prve stopnje v točki 365 obrazložitve, pa tudi ni mogoče (v celoti) postaviti pod vprašaj strokovnosti cenitvenega poročila družbe G. d.o.o. iz maja 2009 (po tej cenitvi je tržna vrednost nepremičnine ob zaključku gradnje ocenjena na 8,225.000,00 EUR). Še posebej tega ni mogoče storiti s predložitvijo poročila družbe E. d.o.o. iz maja 2011 (kar je storila tožnica, sodišče prve stopnje pa ji je sledilo), ki je nepremičnino ocenila na znesek likvidacijske vrednosti (2,920.000,00 EUR), saj gre za dva različna pristopa ocenjevanja nepremičnin. Na to prvi toženec v pritožbi utemeljeno opozarja, pri čemer ni odveč pripomniti, da je v tej smeri slednji predlagal imenovanje ustreznega izvedenca, sodišče prve stopnje pa njegovemu predlogu ni sledilo.

144Ko je KOB odločal o tej naložbi, je bila torej investicija že v teku. In ker je imel izvajalec (za katerega je banka očitno ocenila, da je projekt sposoben izpeljati²⁸, glede investicije že podpisana pisma o nameri, potencialni kupci poslovnih prostorov so bili znani), je bilo brez dvoma edino logično in smiselno naložbo, začeto v letu 2006, izpeljati do konca. To je potrdila tudi predstavnica SES, S. B. C., ki je pojasnila, da je komitent, ki je bil sicer povečano tvegan, že začel z deli, za poslovne prostore je že imel potencialne kupce, zato so ocenjevali, da je za banko manjše tveganje, da se objekt dokonča in pridobi gradbeno dovoljenje, kot pa da se „pusti odprta gradbena jama in se objekt pusti v fazi kot je“. Podobno je izpovedala tudi članica KOB, I. Ž., ki je v zvezi z odmiki od priporočenih kriterijev zavarovanja povedala, da je bila v teku investicija, ki so jo financirali ("rastoča hipoteka“). Natančnega pokritja naložbe se ne spomni, je pa pokritje raslo z vsakim dnem. Odmik, če je bil narejen, je bil narejen v skladu z navodili, s ciljem, da se investicija zaključi in izvede prodaja na trgu, saj le tako lahko podjetje sredstva vrne banki. Tudi prvi toženec je med svojo izpovedbo poudaril, da so naložbo odobrili, saj je šlo za delno že prodano investicijo.

145Res je, da je pri odločanju o posamezni naložbi treba upoštevati interne akte, kot poudarja sodišče prve stopnje v točki 402 obrazložitve, ni pa mogoče soglašati s nadaljnjo presojo izpodbijane sodbe, da okoliščina že sklenjenih predpogodb oziroma delno prodane investicije, za člane KOB ne bi smela biti bistvena. Po oceni sodišča druge stopnje so člani KOB, ki so odločali o tej naložbi in so v določenih primerih lahko odstopili od priporočenih kriterijev zavarovanja, glede na takratne razmere (investitor je z deli že začel, ocenjuje se, da je projekt sposoben dokončati, za projekt ima že zagotovljene kupce, z nadaljevanjem del se dviguje vrednost zavarovanja (rastoča hipoteka) in veča možnost poplačila kredita), pri čemer so bili v času odločanja učinki sprejete odločitve še negotovi (ex ante presoja), sprejeli smiselno in razumno odločitev, da se naložba odobri in na ta način delno poplača "stari“ kredit, delno pa pridobi komitent možnost "črpanja“ novih sredstev za plačilo opravljenih del. Da je kasneje zaradi svetovne gospodarske in finančne krize prišlo do izrazitih težav prav na področju gradbeništva, kar vse je vplivalo na uspešen zaključek začetih projektov, pa je splošno znano dejstvo.

V/7 Zaključek v zvezi s predpostavko protipravnosti

146Iz gornjih razlogov izhaja, da sodišče druge stopnje pri nobenem od navedenih kreditnih poslov, o katerih je odločal KOB, ni ugotovilo protipravnosti ravnanja članov KOB, med njimi tudi tožencev. Ker tožba temelji na tezi, da so se protipravnosti, storjene pri spornih poslih, "dogajale“ na nivoju sistema, toženca, ki sta bila seznanjena z načinom dela KOB, pa nista poskrbela za okolje spoštovanja predpisov (glede na to, da gre za očitek opustitve, tisti, ki takšen očitek postavi, pa mora zatrjevati, česa za to odgovorni ni storil, pa bi moral storiti, da do zatrjevanih kršitev ne bi prišlo), je (še) najbolj konkretiziran očitek v zvezi s priporočenimi kriteriji zavarovanja - da toženca nista sprejela takšnih aktov, ki dajejo jasna navodila, kako ravnati v določenih primerih), nadaljnji razlogi v zvezi s protipravnostjo (in na drugi strani skrbnostjo) ravnanja tožencev kot članov uprave in pritožbenimi ugovori v tej smeri, niso potrebni (prvi odstavek 360. člena ZPP).

VI. Škoda

147Ne glede na to, da zahtevku glede na vse predhodno navedeno ni mogoče ugoditi, pa sodišče druge stopnje v zvezi s tožbenim konceptom nastanka škode (23,090.451,00 EUR z obrestmi) kot ene od predpostavko odškodninske odgovornosti in pritožbenimi ugovori v tej smeri, vseeno (ponovno) izpostavlja naslednje:

148Pravno priznana škoda je samo tista kršitev pravice drugega, ki povzroči še nadaljnjo posledico, zmanjšanje premoženja v vsebini in obliki, kot je zatrjevana. Presoja, za kakšne posle je šlo, je z vidika škode brez dvoma pomembna (odškodnino lahko predstavlja le tisti znesek, ki je potreben za to, da postane premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodnega dejanja).

149V primeru (protipravne) odobritve kredita je škoda enaka višini nevrnjenega kredita z morebiti nastalimi stroški in obrestmi. Sedanje stanje se primerja s stanjem, ki bi moralo biti (fiktivnim stanjem), če ne bi bilo protipravnega ravnanja. Takšna razlaga izhaja iz prvega odstavka 164. člena OZ, pa tudi iz primerjalne razlage, uveljavljene v nemški teoriji in sodni praksi.²⁹V zvezi z obstojem škode, kot predpostavke odškodninske odgovornosti, je torej edino pravilno izhodišče, da se v trenutku odobritve spornih naložb upošteva "sedanje stanje“ - višina obstoječe izpostavljenosti na podlagi danih kreditov, za katere se ne očita, da bi bili protipravno odobreni ali da bi kreditojemalci svoje obveznosti ob zapadlosti lahko poravnali. Če se ob navedenih predpostavkah kreditojemalcu odobri nova izpostavljenost zaradi poplačila prejšnje, predstavlja takšno ravnanje z vidika dajalca kredita (banke) oziroma z vidika njegovega premoženja nevtralno operacijo (v njegovem premoženje se ničesar ne spremeni). Škoda je (lahko) v tem primeru le morebiti višje odobren (nov) kredit oziroma nova (dodatna) izpostavljenost do banke, ali nove obresti, novi stroški. Samo v primeru ugotovljenega poslabšanega premoženjskega položaja banke (zmanjšanja njenega premoženja), ki je posledica protipravnih odobritev spornih naložb in v nadaljevanju tudi ugotovljenega protipravnega ravnanja tožencev, je mogoče zaključiti, da je podana škoda kot predpostavka odškodninske odgovornosti.

VII. Vzročna zveza

150Glede na do sedaj zavzeta stališča, ob uporabi prvega odstavka 360. člena ZPP, razlogi v zvezi s pritožbenimi ugovori o (ne)obstoju vzročne zveze, kot nepotrebni odpadejo.

VIII. Sklepno

151Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbama tožencev ugodilo in izpodbijano sodbo v skladu s prvo alinejo 358. člena ZPP spremenilo, kar je razvidno iz izreka odločbe.

VIII. Stroški postopka

152Sodišče druge stopnje je v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP odločilo o stroških vsega postopka. Ker sta bila toženca v postopku pred sodiščem prve stopnje uspešna, sta v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) upravičena do povrnitve vseh, za ta spor potrebnih stroškov postopka (prvi odstavek 154. v zvezi s 155. členom ZPP). Enako velja tudi za stranske interveniente, saj so se pridružili stranki, ki je v postopku uspela. Toženca in stranski intervenienti so v skladu s citiranimi določba ZPP upravičeni tudi do povrnitve stroškov pritožbenega postopka.

153Prvemu tožencu za postopek na prvi stopnji pripadajo naslednji stroški: nagrada za postopek na prvi stopnji po tar. št. 3100 v znesku 61.327,00 EUR, nagrada za narok v prvem sojenju (ko je bila izdana vmesna sodba z dne 26. 2. 2015) po tar. št. 3102 v znesku 56.610,00 EUR in nagrada za narok v novem sojenju (ko je bila izdana vmesna sodba z dne 28. 12. 2016) po tar. št. 3102 v znesku 56.610,00 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v znesku 20,00 EUR, stroški pristopa na narok na relaciji Šmarje pri Jelšah - Maribor - Šmarje pri Jelšah za osem pristopov na naroke v skupnem znesku 355,00 EUR (120 km x 8 x 0,37 EUR), stroški parkirnine v skupnem znesku 32,00 EUR (8x 4,00 EUR). Skupaj (vključno z 22% DDV v znesku 38.400,00 EUR) stroški znašajo: 213.354,00 EUR.

Za postopek na drugi stopnji mu pripadajo naslednji pravdni stroški: nagrada za postopek z rednim pravnim sredstvom po tar. št. 3210 v znesku 75.480,00 EUR, nagrada za narok pred sodiščem druge stopnje po tar. št. 3212 v znesku 56.610,00 EUR, sodna taksa za pritožbo zoper vmesno sodbo z dne 26. 2. 2015 v znesku 50.000,00 EUR, stroški pristopa na narok v znesku 44,40 EUR (120 km x 0,37 EUR) in stroški parkirnine (2 x 4,00 EUR). Skupaj stroški (vključno z 22% DDV v znesku 29.060,00 EUR) v znesku znašajo 211.202,00 EUR.

154Drugi toženki za postopek na prvi stopnji pripadajo naslednji stroški: nagrada za postopek na prvi stopnji po tar. št. 3100 v znesku 61.327,00 EUR, nagrada za narok v prvem sojenju (ko je bila izdana vmesna sodba z dne 26. 2. 2015) po tar. št. 3102 v znesku 56.610,00 EUR in nagrada za narok v novem sojenju (ko je bila izdana vmesna sodba z dne 28. 12. 2016) po tar. št. 3102 v znesku 56.610,00 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v znesku 20,00 EUR, kilometrina na relaciji Ljubljana - Maribor - Ljubljana za osem pristopov na naroke v skupnem znesku 758,00 EUR (256 km x 8 x 0.37 EUR). Skupaj (vključno z 22% DDV v znesku 38.400,00 EUR) stroški znašajo: 213.725,00 EUR.

Za postopek na drugi stopnji ji pripadajo naslednji pravdni stroški: nagrada za postopek z rednim pravnim sredstvom po tar. št. 3210 v znesku 75.480,00 EUR in nagrada za narok pred sodiščem druge stopnje po tar. št. 3212 v znesku 56.610,00 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v znesku 20,00 EUR, stroški pristopa na dva naroka (4 x 128 km x 0.39 EUR/km) v znesku 200,00 EUR. Stroški skupaj (vključno z 22% DDV v znesku 29.060,00 EUR) znašajo 161.370,00 EUR.

155Prvi stranski intervenientki za postopek na prvi stopnji pripadajo naslednji pravdni stroški: nagrada za postopek na prvi stopnji po tar. št. 3100 v znesku 61.327,00 EUR, nagrada za narok v prvem sojenju (ko je bila izdana vmesna sodba z dne 26. 2. 2015) po tar. št. 3102 v znesku 56.610,00 EUR in nagrada za narok v novem sojenju (ko je bila izdana vmesna sodba z dne 28. 12. 2016) po tar. št. 3102 v znesku 56.610,00 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v znesku 20,00 EUR in stroški pristopa na narok na relaciji Ljubljana - Maribor - Ljubljana po stroškovniku v znesku 345,00 EUR. Skupaj (vključno z 22% DDV v znesku 38.400,00 EUR) stroški znašajo: 213.312,00 EUR .

Za postopek na drugi stopnji ji pripadajo naslednji pravdni stroški: Za postopek na drugi stopnji ji pripadajo naslednji pravdni stroški: nagrada za postopek z rednim pravnim sredstvom po tar. št. 3210 v znesku 75.480,00 EUR, nagrada za narok pred sodiščem druge stopnje po tar. št. 3212 v znesku 56.610,00 EUR in pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v znesku 20,00 EUR. Stroški (vključno z 22% DDV v znesku 29.060,00 EUR) znašajo 161.170,00 EUR.

156Drugi stranski intervenientki za postopek na prvi stopnji pripadajo naslednji pravdni stroški: nagrada za postopek na prvi stopnji po tar. št. 3100 v znesku 61.327,00 EUR, nagrada za narok v prvem sojenju (ko je bila izdana vmesna sodba z dne 26. 2. 2015) po tar. št. 3102 v znesku 56.610,00 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v znesku 20,00 EUR in stroški pristopa na dva naroka na relaciji Ljubljana - Maribor - Ljubljana v skupnem znesku 177,60 EUR (480 km x 0,37 EUR). Skupaj (vključno z 22% DDV v znesku 25.946,00 EUR) stroški znašajo: 144.081,00 EUR.

Za postopek na drugi stopnji ji pripadajo naslednji pravdni stroški: nagrada za postopek z rednim pravnim sredstvom po tar. št. 3210 v znesku 75.480,00 EUR, nagrada za narok pred sodiščem druge stopnje po tar. št. 3212 v znesku 56.610,00 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v znesku 20,00 EUR in stroški pristopa na dva naroka (480 km x 0.37 EUR), kar znese 177,60 EUR. Skupaj stroški (vključno z 22% DDV v znesku 29.060,00 EUR) znašajo 161.348,00 EUR.

157Tretjemu stranskemu intervenientu za postopek na prvi stopnji pripadajo naslednji pravdni stroški: nagrada za postopek na prvi stopnji po tar. št. 3100 v znesku 61.327,00 EUR, nagrada za narok v prvem sojenju (ko je bila izdana vmesna sodba z dne 26. 2. 2015) po tar. št. 3102 v znesku 56.610,00 EUR in nagrada za narok v novem sojenju (ko je bila izdana vmesna sodba z dne 28. 12. 2016) po tar. št. 3102 v znesku 56.610,00 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v znesku 20,00 EUR in stroški pristopa na dva naroka na relaciji Ljubljana - Maribor - Ljubljana za pristop na tri naroke v skupnem znesku 284,00 EUR (256 km x 3 x 0,37 EUR). Skupaj (vključno z 22% DDV v znesku 38.400,00 EUR) stroški znašajo: 213.251,00 EUR.

Za postopek na drugi stopnji mu pripadajo naslednji pravdni stroški: nagrada za postopek z rednim pravnim sredstvom po tar. št. 3210 v znesku 75.480,00 EUR, nagrada za narok pred sodiščem druge stopnje po tar. št. 3212 v znesku 56.610,00 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v znesku 20,00 EUR, stroški pristopa na dva naroka na relaciji Ljubljana - Maribor - Ljubljana (128 km x 4 x 0.37 EUR), kar znese 189,00 EUR. Skupaj stroški (vključno z 22% DDV v znesku 29.060,00 EUR) znašajo 161.359,00 EUR.

158Četrtemu stranskemu intervenientu za postopek na prvi stopnji pripadajo naslednji pravdni stroški: nagrada za postopek na prvi stopnji po tar. št. 3100 v znesku 61.327,00 EUR, nagrada za narok v prvem sojenju (ko je bila izdana vmesna sodba z dne 26. 2. 2015) po tar. št. 3102 v znesku 56.610,00 EUR, nagrada za narok v novem sojenju (ko je bila izdana vmesna sodba z dne 28. 12. 2016) po tar. št. 3102 v znesku 56.610,00 EUR in pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v znesku 20,00 EUR. Skupaj (vključno z 22% DDV v znesku 38.400,00 EUR) stroški znašajo: 212.967,00 EUR.

Za postopek na drugi stopnji mu pripadajo naslednji pravdni stroški: nagrada za postopek z rednim pravnim sredstvom po tar. št. 3210 v znesku 75.480,00 EUR, nagrada za narok pred sodiščem druge stopnje po tar. št. 3212 v znesku 56.610,00 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v znesku 20,00 EUR in stroški pristopa na dva naroka na relaciji Ljubljana - Maribor - Ljubljana (128 km x 4 x 0.37 EUR), kar znese 189,00 EUR. Skupaj stroški (vključno z 22% DDV v znesku 29.060,00 EUR) znašajo 161.359,00 EUR.

159Petemu stranskemu intervenientu za postopek na prvi stopnji pripadajo naslednji pravdni stroški: nagrada za postopek na prvi stopnji po tar. št. 3100 v znesku 61.327,00 EUR in nagrada za narok v novem sojenju (ko je bila izdana vmesna sodba z dne 28. 12. 2016) po tar. št. 3102 v znesku 56.610,00 EUR. Skupaj (vključno z 22% DDV v znesku 25.946,00 EUR) stroški znašajo znašajo: 143.883,00 EUR.

Za postopek na drugi stopnji mu pripadajo naslednji pravdni stroški: nagrada za postopek z rednim pravnim sredstvom po tar. št. 3210 v znesku 75.480,00 EUR, nagrada za narok pred sodiščem druge stopnje po tar. št. 3212 v znesku 56.610,00 EUR in pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v znesku 20,00 EUR. Skupaj stroški (vključno z 22% DDV v znesku 29.060,00 EUR) znašajo 161.170,00 EUR.

160Šestemu stranskemu intervenientu za postopek na prvi stopnji pripadajo naslednji pravdni stroški: nagrada za postopek na prvi stopnji po tar. št. 3100 v znesku 61.327,00 EUR in nagrada za narok v novem sojenju (ko je bila izdana vmesna sodba z dne 28. 12. 2016) po tar. št. 3102 v znesku 56.610,00 EUR. Skupaj (vključno z 22% DDV v znesku 25.946,00 EUR ) stroški znašajo: 143.883,00 EUR.

Za postopek na drugi stopnji mu pripadajo naslednji pravdni stroški: nagrada za postopek z rednim pravnim sredstvom po tar. št. 3210 v znesku 75.480,00 EUR, nagrada za narok pred sodiščem druge stopnje po tar. št. 3212 v znesku 56.610,00 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v znesku 20,00 EUR. Skupaj stroški (vključno z 22% DDV v znesku 29.060,00 EUR) znašajo 161.170,00 EUR.

¹ Če senat sodišča druge stopnje spozna, da je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ponoviti vse ali nekatere od že izvedenih dokazov pred sodiščem druge stopnje ali če je bistvene kršitve določb pravdnega postopka glede na njihovo naravo mogoče odpraviti z opravo procesnih dejanj pred sodiščem druge stopnje, mora razpisati obravnavo.
² Mag. Peter Merc,V iskanju optimalnega modela slabe banke, Pravna praksa 2013, št. 11
³ Mag. Peter Merc, Implementacija kriznega okvira EU za sanacijo in reševanje bank v slovenskem bančnem sistemu, april 2015
⁴ M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 2. knjiga, stran 307
⁵ P. Podgorelec, Odškodninska odgovornost članov poslovodstva - analiza nekaterih sodb Vrhovnega sodišča RS, Podjetje in delo, 2013, št. 5, stran 763
⁶ O tem sodba VS RS III Ips 75/2008 z dne 21. 12. 2010
⁷ P. Podgorelec, Pravilo podjetniške presoje in odškodninska odgovornost članov uprave banke, Podjetje in delo 2015, št. 3-4, str. 445
⁸ N. Plavšak, OZ s komentarjem, 1. knjiga, str. 703
⁹ Banka mora jasno opredeliti postopke odločanja o odobritvi, spremembi, obnovi in refinanciranju kreditov.
¹⁰ P. Podgorelec, Odškodninska odgovornost članov poslovodstva
¹¹ Sodišče je sicer menja in ocenjuje, da vprašanje oz. okoliščina, ali sta toženca pri vsakem od obravnavanih spornih petih kreditnih poslov tudi aktivno sodelovala pri sprejemanju odločitev na sejah KOB, za presojo protipravnosti njunega ravnanja in posledično odgovornosti, ni bistvena, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.
¹² Pred odobritvijo vsakega kredita oziroma pred sklenitvijo druge pogodbe, ki je temelj nastanka izpostavljenosti banke, mora banka oceniti dolžnikovo sposobnost izpolnjevati obveznosti do banke in kvaliteto zavarovanja terjatev banke po vrsti in obsegu tega zavarovanja.
¹³ "Izključno tisti, ki odloča, mora obsežno preizkusiti in preveriti pravilnost podlag za odločanje. Mora biti prepričan, da so podane predpostavke za dodelitev kredita. Pri zbiranju in pridobivanju ustreznih podlag oz. dejstev za odločanje mu lahko pomagajo sodelavci, toda dolžnost preverjanja ostane pri njemu. Če bi se njegova pristojnost omejila zgolj na podpisovanje listin, odgovornost za odločitev pa lahko prenesla, bi se moralo postaviti vprašanje, kakšen je smisel in namen njegovega položaja. Tisti organ, na katerega je prenesena pristojnost odločanja o dodelitvi kredita, mora tudi obsežno in na njegovo lastno odgovornost, preizkusiti (ne)obstoj pogojev zanj.“ Prevod iz sodbe Deželnega sodišča Düsseldorf, opr. št. 33 0 119/09 z dne 27.7.2011, v zvezi s sodbo Naddeželnega sodišča Düsseldorf, opr. št. I-6U 182/2011 z dne 21.2.2013 in sklepom Zveznega Vrhovnega sodišča Republike Nemčije, opr. št. II ZR 112/13 z dne 15.9.2014.
¹⁴ Sodišče pri tem nima v mislih, da sta (bila) toženca neposredno in na splošno odgovorna zazakonitost vsake posamezne kreditne pogodbe, temveč sta odgovorna na način, kot jeobrazloženo.
¹⁵ Poslovnik o delu uprave N. K. M. d.d., VI. Organi in telesa uprave banke
¹⁶ O odstopanju od priporočenih faktorjev odloči organ, pristojen za odločanje o naložbah.
¹⁷ Glede na to, da je bil KOB pristojen za odločanje o odstopu od priporočenih kriterijev zavarovanja, je sodišče ravnanje tožencev, vsaj v tem delu, utemeljeno presojalo tudi v okviru pravila podjetniške presoje.
¹⁸ Iz 26. člena Sklepa o ocenjevanju izgub iz kreditnega tveganja bank in hranilnic (Ur. l. RS, št. 28/2007) izhaja, da banka zagotavlja informacije in dokumentacijo o dolžniku z vodenjem kreditnih map. Iz kreditnih map morajo biti razvidni osnovni podatki o dolžniku, njegovem finančnem stanju in položaju ter o vsebini kreditnega razmerja. V sklepu so določene tudi obvezne sestavine kreditne mape. Tako mora kreditna mapa med drugim vsebovati: analizo in oceno finančno - ekonomskega položaja dolžnika oziroma finančnega instrumenta, vlogo za odobritev posla in predlog strokovne službe, dokazila o zavarovanju, sklep organa, pristojnega za odobritev posla in pogodbo o sklenjenem poslu.
¹⁹ V skupino C se razvrstijo finančna sredstva oziroma prevzete obveznosti po zunaj bilančnih postavkah do dolžnikov:a) za katere se ocenjuje, da denarni tokovi ne bodo zadoščali za redno poravnavanje dospelih obveznosti;b) ki plačujejo obveznosti z zamudo do 90 dni, občasno tudi od 91do 180 dni;c) ki so izrazito podkapitalizirani;d) ki nimajo zadosti dolgoročnih virov sredstev za financiranje dolgoročnih naložb.
²⁰ Ponovno: tožeča stranka toženim strankam ničesar ne očita v zvezi s „predhodnimi“ krediti, saj ostali krediti niso predmet tega postopka. Tožeča stranka toženim strankam očita izključno doslej že natančno opisane in substancirane nepravilnosti pri odobritvi spornih petih kreditov (in ne morebitnih drugih predhodnih, vzporednih ali naknadnih kreditov).
²¹ "Če bi zahtevali plačilo, denarja klient na računu ni imel. Če bi imel na računu denar, bi zahtevali vračilo, ker pa ga ni imel, bi lahko do plačila prišli samo tako, da bi vnovčili zavarovanja. Ocenilo se je, da tisti trenutek ni bil pravi in da je bila boljša varianta ta, da bo kriza popustila, da se bodo cene nepremičnin začele spreminjati, da se bodo cene vrednostnim papirjem zviševale in da se bo kredit lahko poplačal.“
²² Druga tožena stranka pojasnjuje, da so se v relevantnem obdobju, v letu 2009 in naprej, napovedi institucij, ki analizirajo makroekonomske razmere, med seboj razlikovale, bile pa so si enotne, da ponovnega zdrsa v krizo, kot se je zgodil ob koncu leta 2008, ne bo. Napovedi so bile, da se bo globalna ekonomska rast gibala okoli 4%. Pričakovanja so bila pozitivna, kazalniki so nakazovali vzpon gospodarske aktivnosti tudi v razvitih državah, kar se je začelo odražati na borznih tečajih, ki so že vključili pričakovano rast gospodarstva v cene delnic. Borzni indeksi svetovnih borz, kot npr. DAX in Dow Jones (DJIA) so že konec leta 2008 in v letu 2009 kazali na okrevanje kapitalskih trgov z močnim trendom vrnitve na nivoje vrednotenj kapitalskih instrumentov pred krizo. Vse je kazalo na pozitiven preobrat, zato v takih razmerah po mnenju toženih strank (podobno poslovno politiko so zavzele tudi druge slovenske in tuje banke) ni bilo smiselno povzročati številnih stečajev kreditojemalcev.
²³ V tistem trenutku je bilo sigurno, da bi za banko nastala večja škoda, če v podjetjih, ki so bila vezana na gradbeno dejavnost in v finančnih holdingih, ne bi obnovili kreditov. Podjetja takrat, v tistem trenutku, niso imela na računu 5 ali 6 mio EUR, da bi jih vrnila banki. Če prva banka reče ne, banke pa so usklajeno delovale (Nova KBM ni bila edini kreditodajalec teh podjetij), in gre zadeva v izvršbo, ji sledijo še druge. Gradbena podjetja z napol dokončanimi objekti in finančni holdingi s portfeljem vrednostnih papirjev slovenske borze, katerih vrednost je izrazito padla, pa so praktično „nevredna“ oziroma „nevnovčljiva“. Po gospodarskih napovedih UMAR-ja naj bi se kriza v letu 2010 končala, tem napovedim so, kot vsi drugi verjeli, svet se je izvil iz krize, Slovenija pa žal ne. Za sporne primere bi se v nasprotnem primeru, če kreditov ne bi obnovili, zgodil še slabši scenarij.
²⁴ Banka poskuša pridobiti dodatna zavarovanja, če je banka to naredila, je ravnala v interesu družbe. Tudi, če zavarovanje ni bilo zadostno, je bilo narejeno. Najslabše, kar se lahko zgodi, je to, da družbo pahneš v stečaj. Delujoča družba ima neko vrednost, nedelujoča pa ne.
²⁵ Da je bila odločitev ne le razumna, ampak se je kasneje izkazalo, da (morebiti) tudi ne napačna, potrjuje dejstvo, da je vrednost delnice IALG (Letrike) po odobritvi te naložbe še vedno rasla - vrednost delnice po javno objavljenih tečajih Ljubljanske borze je na dan 28. 2. 2014 znašala 42,00 EUR za delnico, malo pred tem, konec leta 2013, ko je tožnica terjatev do družbe C. d.o.o. - v stečaju skupaj z zavarovanji prenesla na DUTB, pa je bila vrednost delnice 33,00 EUR (navedbe prvega toženca v vlogi z dne 18. 7. 2014, ki jim tožnica, predvsem glede vrednosti delnice IALG na trgu, ni ugovarjala, v zvezi s tem je v vlogi z dne 2. 9. 2014 zatrjevala le, da je bila naložba v okviru krepitve stabilnosti bank prenesena na DUTB, za kar sta na nivoju sistema odgovorna toženca).
²⁶ Priča je v svoji izpovedbi na splošno v zvezi z vsemi štirimi naložbami, odobrenimi v letih 2009 in 2011 še povedala, da je odobritev kredita, pri kateri se že vnaprej pričakuje izguba, v skladu z internimi akti, saj je imel KOB možnost odobravati naložbe komitentom z boniteto, nižjo od A. V teh primerih so se vnaprej oblikovale rezervacije v višini 5 ali 25%. Bi pa morali biti vsi krediti zavarovani tako, da se tveganje zmanjša. V letu 2009 so se stvari bistveno poslabševale in so banke reševale svoje „plasmaje“. Banke so imele kredite (več kreditov) pri enem komitentu zavarovane z njegovim celotnim premoženjem, tako da bi sproženi postopki pripeljali do bistveno poslabšanega poslovanja.
²⁷ "Če te odobritve ne bi bilo, bi banka izgubila takrat vse naložbe, ki jih je imela do komitenta, ker terjatev ni bilo mogoče pridobiti za poplačilo“
²⁸ I. P., ki je sodelovala pri pripravi predloga, je pojasnila, da je celotno investicijo pregledala bonitetna služba, ki je podala oceno o boniteti komitenta in tveganosti naložbe. Iz tega mnenja izhaja, da je družba sposobna izpeljati projekt in poplačati kredit, zaradi česa so zadeva predložili kreditnemu odboru.
²⁹ Par. 249. BGB, ki določa smiselno enako kot 164. člen OZ. Ta paragraf določa, da mora povzročitelj škode vzpostaviti takšno premoženjsko stanje, ki bi bilo, če ne bi bilo protipravnega ravnanja. V literaturi se uporablja termin teorija diference; bistvo je torej primerjava med nastalim premoženjskim položajem in tistim, ki bi obstajal, če ne bi bilo protipravnega ravnanja. Pri odobritvi kredita je torej škoda višina zneska, ki ni bil poplačan oz. vrnjen. Deutsch E., Ahrens H.J., Deliktsrecht, C.H. Verlag 2009, str. 191-193; že citirana sodba opr. št. 33 o 119/09 z dne 27.7.2011.