1065. člen ZOR

Bistveno je, kdaj upnik, ki ima terjatev do odsvojitelja premoženjske celote, vlaga v povečanje te premoženjske celote oziroma kdaj se ta premoženjska celota realno povečuje oziroma realno ohranja. Ob pravilni razlagi 433. člena OZ so po presoji pritožbenega sodišča upoštevni zgolj realni premiki premoženja. OZ v 433. členu ne določa časovne komponente nastanka dolgov, vendar gre po stališču pravne teorije razumeti, da ima določba v mislih obveznosti, ki so nastale pred učinkom pogodbe o prenosu premoženja. Z vidika 433. člena OZ se upoštevajo obveznosti, ki so nastale v zvezi s pridobivanjem, vzdrževanjem ali obratovanjem stvari in pravic, ki sestavljajo premoženje. Pridobitelj odgovarja za dolgove, ki se nanašajo na to celoto oziroma njen del. Bistvena je torej funkcionalna zveza oziroma koneksnost med dolgom in premoženjsko celoto.

Za presojo poslovnega razmerja med banko in kreditojemalcem glede obračunavanja obrestne mere za kredit je upoštevno zgolj to, kar določa kreditna pogodba. V obravnavanem primeru že po naravi stvari ne more iti za pravno praznino, saj ni bilo aktualno vprašanje, ali relevantni predpisi pomanjkljivo urejajo določeno situacijo ali ne. Kakšna je oziroma kako je določena obrestna mera v razmerju med banko in kreditojemalcem, je v izključni domeni pogodbenih strank. Obvezna vsebina kreditne pogodbe je namreč tudi določitev obrestne mere (drugi odstavek 12. člena ZPotK). Če toženka ob sklenitvi kreditne pogodbe ni računala z možnostjo, da bo v času trajanja kreditne pogodbe EURIBOR dosegel negativno vrednost (in zato v tipski kreditni pogodbi pri opredelitvi višine obrestne mere ni zajela tudi takšne situacije), to z vprašanjem pravnih praznin nima nobene zveze. Posledic svoje nezadostne skrbnosti pri sklepanju kreditnih pogodb v tem pogledu toženka ne more prevaliti na ramena kreditojemalcev. Glede na to, kako je bila določena obrestna mera in kdaj se je lahko spremenila (1. člen kreditne pogodbe), toženka za enostransko obračunavanje negativne referenčne obrestne mere EURIBOR

Ob upoštevanju konkretnih značilnosti pogodbenega razmerja je treba pogodbeno razmerje umestiti med bančne posle, pri katerih so bili vrednostni papirji dani zgolj v fiduciarno lastnino kot zavarovanje za vračilo kredita.

Glede na različno pripisovanje pomena pojmu "stanje kredita" je pravilno izhodišče presoje, da je treba njegovo pravo vsebino dognati s pomočjo razlagalnih pravil. Tožnik ne zatrjuje kršitve zakonskih določb o zastavi vrednostnih papirjev ali o kreditni pogodbi, pa tudi ne določb Zakona o potrošniških kreditih. Golo poudarjanje, da naj bi sodišči ne upoštevali bistva lombardnega kredita, tako ostaja na povsem abstraktni ravni in je zato brez pomena. Če pa banka morda ni sprejela ustreznih ukrepov zaradi zagotovitve potrebne stopnje zavarovanja danega kredita in je zaradi opustitve dopolnitve danih zavarovanj kredita prevzela višje finančno tveganje, kot je to običajno pri tovrstnih poslih, to ne posega v pogodbeno razmerje med banko in tožnikom.

Pisnost pogodbe ni pogoj za njeno veljavnost ter veljavnost njenih kasnejših sprememb. Sklenjena ustna pogodba ali konkludentna dejanja sta dva različna instituta, pri čemer je iz obrazložitve sodišča prve stopnje nedvomno jasno, da je v predmetni zadevi šlo za konkludentna ravnanja strank in ohranitev spremenjene pogodbe v veljavi na podlagi teh ravnanj. Do nepravilnega ravnanja s strani tožene stranke pri izplačevanju kredita je sicer res prišlo, vendar je v takšno nepravilno izpolnitev tožeča stranka privolila oz. je z njo soglašala, s čimer je bila kršitev sanirana.

Upnik mora tudi v primeru tako imenovane regulacijske začasne odredbe, s katero se začasno uredi sporno razmerje, izkazati, da mu bo zoper dolžnika nastala nedenarna terjatev, zavarovanju katere je namenjen inštitut začasne odredbe po 272. členu ZIZ. Tudi po stališču pravne teorije za izdajo regulacijske začasne odredbe ne zadošča le verjetnost obstoja pravnega razmerja take vrste, ki bi ga bilo treba začasno regulirati, saj se z začasno odredbo ne regulira pravnih razmerij, temveč zgolj iz njih izvirajoče nedenarne terjatve. Tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe ni izrecno navedla, da ima kakšen nedenarni zahtevek nasproti toženi stranki, vendar je na podlagi zatrjevanih ničnih poslov po materialnem pravu mogoče sklepati, da ima zahtevek na prepoved dejanj, ki bi vodila k izpolnitvi ničnih poslov. Tožeča stranka je tudi trdila, da se je prvotoženka za račun obeh pogodbenih strank zavezala, da bo o gibanju obrestnih mer in tečaja EUR/CHF dnevno obveščala tožečo stranko in jo tako seznanjala z razmerami na deviznem in denarnem trgu ter bo spremljala gibanje tečaja in obrestnih mer in tožečo stranko obveščala o potencialnih instrumentih za zaščito pred va

Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) v 1065. členu (v zvezi z drugim odstavkom 1061. člena Obligacijskega zakonika, OZ) predpisuje, da se s kreditno pogodbo banka zaveže dati uporabniku na voljo določene denarni znesek. To svojo obveznost je tožeča stranka v razmerju do tožene stranke pri omenjenih treh kreditnih pogodbah v celoti izpolnila, saj je koriščenje kreditnih sredstev po omenjenih treh kreditnih pogodbah potekalo tako, da jih je tožeča stranka (razen v manjšem delu, kolikor jih je direktno nakazala na TRR tožene stranke) preknjižila neposredno na partije prejšnjih kreditov oz. akreditivov (ki jih je s tem zaprla). V tej zvezi zato pritožbeno sodišče nikakor ne soglaša s pritožbenim stališčem tožene stranke, da toženi stranki v primeru omenjenih treh kreditnih pogodb kreditna sredstva večinoma sploh niso bila dana na voljo (razpolago) in da zato niso bile izpolnjene predpostavke za kredit iz 1065. člena ZOR v zvezi z drugim odstavkom 1061. člena OZ.

Kakorkoli že imenujemo sporne naložbe, ali obnove naložb ali nove naložbe, je dejstvo, mimo katerega enostavno ni mogoče, da se je nov kredit (izjema je delno naložba, odobrena družbi S. g. d.o.o. - v stečaju) črpal za poplačilo prejšnjega - banka je odobrila novo izpostavljenost zaradi poplačila prejšnje, ali nasprotno, prejšnja izpostavljenost je prenehala zaradi odobritve nove. Spregledalo določbo 1065. člena Zakona o obligacijskih razmerjih v zvezi z drugim odstavkom 1061. člena OZ, ki ureja kreditno pogodbo in s katero se banka zaveže dati uporabniku kredita na voljo določen znesek denarnih sredstev za določen ali nedoločen čas, za neki namen ali brez določenega namena, slednji pa se zavezuje banki plačevati dogovorjene obresti, dobljeni znesek denarja pa vrniti v času in na način, ki sta določena v pogodbi. Dejstvo je, da banka ni izpolnila svoje osnovne obveznosti po kreditni pogodbi (uporabniku kredita ni dala na voljo določenega zneska denarnih sredstev). Toženca sta bila kot člana uprave v skladu z določbo 173. člena ZBan-1 v okviru odgovornosti, da banka posluje v skladu s pravili o upravljanju s tveganji, odgovorna za jasno razmejitev pristojnosti in nalog v

Ob nespornemu dejstvu, da sta pravdni stranki sklenili samo dve kreditni pogodbi z dodatki, zgolj številka oziroma oznaka pogodbe po prepričanju pritožbenega sodišča ni bistveni element predmetne tožbe, zato omenjene očitne pisne pomote tožeče stranke v številkah ni mogoče enačiti z nesklepčnostjo tožbe. Ni mogoče soglašati s pritožnikom, da že njegovo pavšalno nasprotovanje oziroma nestrinjanje z obračunom tožeče stranke terja preveritev njegove pravilnosti s pomočjo izvedenca finančne stroke. Drugi toženec bi lahko obračun tožeče stranke sam preveril z razmeroma preprostim matematičnim izračunom ter nato na podlagi svojega izračuna argumentirano nasprotoval posameznim postavkam v obračunu. Ker torej izračun vtoževanega zneska ni izven spoznavnega območja drugega toženca, bi izvedba dokaza s postavitvijo izvedenca finančne stroke v predmetni zadevi pomenila dokaz v informativne namene, ki ga tako teorija kot sodna praksa štejeta za nedovoljen dokaz. Vsi podatki za preveritev obračuna vtoževane terjatve so podani, pri tem pa zadostuje osnovno znanje matematike, s katerim sodišče zagotovo razpolaga.

Nesporno je bilo ugotovljeno, da je drugatoženka v času odstopa od pogodbe zamujala z več kot dvema obrokoma po posojilni pogodbi. Pritožbeni poskusi interpretacije izjave, ki jo je predložila tožnica, ne morejo biti uspešni. Tožnica je ves čas postopka zatrjevala in tudi uspešno dokazala, da gre za odstop od kreditne pogodbe, tako je tudi naslovljena listina o odstopu, in da je pri tem ravnala v skladu z določili pogodbe. Dejstvo, da je tožnica v listini o odstopu z dne 26. 7. 2013 navedla, da z dnem 6. 8. 2013 odstopa od pogodbe, ne more vplivati na njen dejanski (ne)odstop, kot to poskušajo interpretirati pritožnice. Za reprogram kredita je potrebno pogodbeno soglasje obeh pogodbenih strank, torej tudi tožnice, le ta pa je trdila, da svoje volje glede reprograma kredita ni podala. Tako so odveč pritožbene navedbe, da je bila za njene že obstoječe kreditne obveznosti (ustno) sklenjena pogodba, ki bi zapadle obveznosti spremenila. Pritožnice so to le pavšalno zatrjevale, brez da bi konkretno navedle, kakšen dogovor je drugatoženka sklenila s tožnico (npr. nova višina obroka, zapadlost itd.) in da bi s tem v zvezi ponudile dokaze.

Če tožeča stranka tožbo umakne, mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške. Izjema velja le, če tožeča stranka tožbo umakne zato, ker je tožena stranka izpolnila zahtevek, in če to stori takoj. Ta izjema od pravila v tej zadevi ni bila podana. Tožena stranka ni izpolnila zahtevka med pravdo, temveč že pred pravdo. Tudi če je I podal poroštveno izjavo še pred sklenitvijo kreditne pogodbe, to na veljavnost poroštva namreč ne vpliva. Porok se namreč lahko zaveže tudi za prihodnjo obveznost, če je le dovolj določena.

Pogodbeno dogovorjene obresti so torej cena (oziroma plačilo), ki jo mora plačati kreditojemalec banki zato, da dobi na razpolago njen denar. To je plačilo za njeno opravljeno storitev kreditiranja. Ob upoštevanju še načela svobode urejanja obligacijskih razmerij v 3. členu OZ (prej 10. člen ZOR) se pritožbeno sodišče ne strinja s pritožbo, da neplačilo zapadlih pogodbenih obresti pomeni neizpolnitev nebistvenega dela kreditne pogodbe. Zato je pravno pravilno stališče sodišča prve stopnje, da glede namena in pogodbene volje strank količinski kriterij glede neplačane obveznosti ni odločilen pri presoji, kaj šteje za neznatno izpolnitev.

Pomanjkanje pisne oblike ne vpliva na veljavnost kreditne pogodbe. Z izvajanjem dokazov manjkajoče trditvene pogodbe ni mogoče nadomestiti.

V primeru (protipravne) odobritve kredita je škoda enaka višini neplačanega oziroma nevrnjenega kredita z morebitnimi stroški in obrestmi. Pred datumom zapadlosti plačila kredita zastaralni rok tako ni pričel teči in je stališče sodišča prve stopnje, da je zastaralni rok začel teči z datumom odobritve kredita, materialnopravno zmotno. Pravni posli so bili sicer sklenjeni v obliki novih kreditnih pogodb (s samostojno kreditno partijo), vendar za poplačilo prejšnjih obveznosti in ob pridobitvi novih zavarovanj. Z novo kreditno pogodbo ni bil dan nov kredit (odobrila se je le nova, nižja ali enaka izpostavljenost banke do družbe glede na prejšnje stanje oziroma znesek kreditne obveznosti), tako da gre za nadaljevanje obstoječega kreditnega razmerja. Pri odločanju o kreditih, ki so bili namenjeni za poplačilo prejšnjih kreditov, so imele tožene stranke na voljo dve (slabi) možnosti – odobriti obnovo kreditov ali pa odpovedati prej sklenjene kreditne pogodbe in začeti postopke prisilne izterjave naložbe z izvršilnimi sredstvi. Presoja skrbnosti v smislu 6. člena OZ (kot merila protipravnosti

V primeru (protipravne) odobritve kredita je škoda enaka višini neplačanega oziroma nevrnjenega kredita z morebitnimi stroški in obrestmi. Pred datumom zapadlosti plačila kredita zastaralni rok tako ni pričel teči in je stališče sodišča prve stopnje, da je zastaralni rok začel teči z datumom odobritve kredita, materialnopravno zmotno. Pravni posli so bili sicer sklenjeni v obliki novih kreditnih pogodb (s samostojno kreditno partijo), vendar za poplačilo prejšnjih obveznosti in ob pridobitvi novih zavarovanj. Z novo kreditno pogodbo ni bil dan nov kredit (odobrila se je le nova, nižja ali enaka izpostavljenost banke do družbe glede na prejšnje stanje oziroma znesek kreditne obveznosti), tako da gre za nadaljevanje obstoječega kreditnega razmerja. Pri odločanju o kreditih, ki so bili namenjeni za poplačilo prejšnjih kreditov, so imele tožene stranke na voljo dve (slabi) možnosti – odobriti obnovo kreditov ali pa odpovedati prej sklenjene kreditne pogodbe in začeti postopke prisilne izterjave naložbe z izvršilnimi sredstvi. Presoja skrbnosti v smislu 6. člena OZ (kot me

V primeru (protipravne) odobritve kredita je škoda enaka višini neplačanega oziroma nevrnjenega kredita z morebitnimi stroški in obrestmi. Pred datumom zapadlosti plačila kredita zastaralni rok tako ni pričel teči in je stališče sodišča prve stopnje, da je zastaralni rok začel teči z datumom odobritve kredita, materialnopravno zmotno. Pravni posli so bili sicer sklenjeni v obliki novih kreditnih pogodb (s samostojno kreditno partijo), vendar za poplačilo prejšnjih obveznosti in ob pridobitvi novih zavarovanj. Z novo kreditno pogodbo ni bil dan nov kredit (odobrila se je le nova, nižja ali enaka izpostavljenost banke do družbe glede na prejšnje stanje oziroma znesek kreditne obveznosti), tako da gre za nadaljevanje obstoječega kreditnega razmerja. Pri odločanju o kreditih, ki so bili namenjeni za poplačilo prejšnjih kreditov, so imele tožene stranke na voljo dve (slabi) možnosti – odobriti obnovo kreditov ali pa odpovedati prej sklenjene kreditne pogodbe in začeti postopke prisilne izterjave naložbe z izvršilnimi sredstvi. Presoja skrbnosti v smislu 6. člena OZ (kot merila protipravnosti

Materialnopravno izhodišče pritožbenega sodišča, ki je pri tem vprašanju ugotavljalo, ali sta glede na ugotovljena dejstva izpolnjena subjektivni in objektivni kriterij iz prvega odstavku 374. člena ZOR, je pravilno. Sodna praksa je po uveljavitvi novega družbenega in gospodarskega sistema razlago pojma „družbenih pravnih oseb“, ki je bistven pri presoji subjektivnega kriterija, razširila na vse pravne osebe. Prav tako se je tudi že izrekla, da je mogoče, kljub takšni širši razlagi, določbo 374. člena ZOR uporabiti samo za medsebojne terjatve pravnih oseb, za druge subjekte, torej tudi za prvega toženca, ki pravne subjektivitete nima, pa je potrebno uporabiti splošni petletni zastaralni rok iz 371. člena ZOR. Zaključek pritožbenega sodišča, da bi bilo mogoče v ta okvir uvrstiti tudi podjetnike posameznike, je zato napačen, vendar ob dejanski ugotovitvi, da prvi toženec takšnega statusa ni imel, ne vodi do drugačnega zaključka glede zastaranja.

Porok in dolžnik nista niti nujna sospornika, niti ni porok sosporniški intervenient. Če se stranka ne želi več udeleževati postopka in tožbo umakne, se temu intervenient ne more upreti.

Razlikovalni znak, ki takšen posel (lombardni kredit) ločuje od običajne kreditne pogodbe po 1065. členu ZOR, je ravno v obliki zavarovanja kreditne obveznosti in pravici kreditodajalca, da v primeru kreditojemalčeve neizpolnitve na podlagi 1071. člena ZOR proda zastavljene vrednostne papirje brez sodne intervencije. Ker tožnik ni dokazal, da se je banka s pogodbama zavezala spremljati vrednost zastavljenih delnic in jih v primeru padca pod dogovorjeno kritno razmerje prodati, je zaključek, da toženka ni ravnala protipravno, ker tega ni storila, povsem pravilen. Obveznosti, ki bi jih po pričakovanjih revidenta morala izpolniti toženka, so glede na določbo 8. člena ZTFI sicer lahko sestavni del pogodbe o izvajanju investicijskih poslov in storitev, ki pa glede na ugotovljeno dejansko stanje ni bila sklenjena. Brez posebnega dogovora lombardni kredit ne vključuje obveznosti banke, ki se nanašajo na investicijske posle in storitve oziroma na pravila o prometu z nematerializiranimi vrednostnimi papirji.

Prvotožena stranka, ki svojih obveznosti ni izpolnila, mora skladno s kreditno pogodbo in 1065. členom ZOR dolgovani znesek kredita vrniti, skupaj z obrestmi in stroški. Drugotožena stranka pa je k plačilu zavezana kot porok na podlagi podpisa poroštvene izjave, s katero se je zavezala kot solidarni porok in plačnik in tako odgovarja v skladu s 1012. in 1019. členom OZ enako kot glavni dolžnik.