1061. člen OZ

Preseženo je nekdanje stališče sodne prakse, da lahko bančno garancijo izda samo banka. Bančno garancijo lahko izdajajo subjekti, katerih poslovanje je varnejše in za poslovne partnerje zanesljivejše, kot na primer zavarovalnice in nekatere druge finančne institucije. Takšna je tudi zavarovalnica, ki je v konkretnem primeru podala kavcijsko zavarovanje. Garancija in jamčevanje za napake sta različna instituta, ki se med seboj ne prekrivata in se med seboj ne izključujeta. Pri zahtevkih iz naslova garancije in jamčevanja gre za samostojni in med seboj ločeni pravni podlagi, ki ju ni mogoče cepiti ena na drugo. Smisel garancije je pač v tem, da si upravičenec z njo zagotovi večji obseg pravic, kot bi mu jih pripadalo po splošnih pravilih o jamčevanju. V obravnavanem primeru sta se stranki med seboj dogovorili o kavcijski garanciji. V danem primeru bi morala torej tožeča stranka zatrjevati, da je bila garancija neupravičeno unovčena in da je bila zaradi tega prikrajšana, tožeča stranka pa obogatena. Toženo tožena stranka pa bi morala ugovarjati, da bančna garancija ni bila neupravičeno unovčena. Povedano drugače, tožeča stranka bi morala zatrjevati, da je opravila svoje

Dedni dogovor je sporazum med dediči, ki ima vse učinke sodne poravnave. Učinek sodne poravnave (res transacta) je enak učinku pravnomočne sodbe (res iudicata). S sodbo, enako kot s sodno poravnavo sodišče uredi pravna razmerja med strankami. V procesni obliki dednega dogovora (poravnave) so lahko vsebovani različni pravni posli, tudi npr. prodajna pogodba. Ni dvoma, da pritožnice želijo urediti medsebojna sporna razmerja. Namen omejitve, ki velja (tudi) v civilnem procesnem pravu, da razpolaganje z zahtevkom ne sme biti v nasprotju s kogentnimi predpisi ali moralo (tretji odstavek 3. člena ZPP) pa je v tem, da se strankam onemogoči, da bi s procesnimi sredstvi dosegle učinek, ki ga s poslom materialnega prava ne morejo doseči. Za procesna dejanja je zato pomembna opredelitev, ali so določene norme OZ dispozitivne ali kogentne narave, ker je namen tretjega odstavka 3. člena ZPP le v tem, da se strankam prepreči, da bi lahko s procesnimi sredstvi izigrale kogentne zapovedi oziroma prepovedi materialnega prava. Strankam sklenitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju ni prepovedana. Enako velja za sklenitev sporazuma o odpovedi neuvednem dedovanju.

Predlagateljica je s predlogom v predmetni zadevi uveljavljala sodno odprtje sefa skladno z določbo 1064. člena ZOR, sodišče prve stopnje pa je tak predlog pravilno obravnavalo po pravilih nepravdnega postopka. Sicer drži, da ZOR, ki sicer regulira Pogodbo o sefu in se glede na to, da Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) te materije ni uredil, uporablja po drugem odstavku 1061. člena OZ, ne določa postopka, v katerem banka tak zahtevek lahko uveljavi. Je pa podlaga za obravnavanje zahtevka za sodno odprtje sefa v nepravdnem postopku podana v drugem odstavku 1. člena ZNP-1. Ta določa, da se določbe ZNP-1 uporabljajo tudi v drugih zadevah, ki jih obravnava sodišče, za katere z zakonom ni izrecno določeno, da se obravnavajo v nepravdnem postopku, če jih glede na njihovo naravo ni mogoče obravnavati v kakem drugem postopku.

Tožeča stranka je svoj primarni zahtevek gradila na tem, da ni bil podan temelj za unovčenje zadevne bančne garancije, ker ne odgovarja za grajane napake oziroma, da teh v času spornega unovčenja ni bilo, opredelitvi oziroma oceni višine škode, kot jo je podala tožena stranka, pa ni ugovarjala. Še več, v drugi pripravljalni vlogi z dne 26.1.2016 je izrecno navedla, da v tej pravdi ni bistveno, koliko naj bi znašala škoda zaradi domnevnih napak, pač pa to, da tožena stranka sploh ni imela temelja za unovčenje bančne garancije (ker napak v kritičnem času ni bilo oziroma zanje tožeča stranka ni odgovorna) ter da je tožena stranka pri tem ravnala zvijačno. Sodišče prve stopnje se torej v obrazložitvi izpodbijane sodbe utemeljeno ni ukvarjalo z višino škode zaradi obravnavanih napak premazov, saj je tožnica za primer, da bi bil podan temelj za unovčenje garancije, smiselno pristala na oceno višine škode in utemeljitev zneska unovčenja, kot ju je podala tožena stranka.

Neodvisnost od temeljnega posla (razmerja) ni predpostavka (vseh) garancij. Temeljna značilnost subrogacije kot povračilnega zahtevka je, da tretji izpolni tujo obveznost; če bi svojo, ne bi imel povračilnega zahtevka.

Pogodba o denarnem depozitu je sklenjena, kadar se banka zaveže, da sprejme, deponent pa, da položi pri banki določen denarni znesek (prvi odstavek 1035. člena ZOR). S to pogodbo banka pridobi pravico razpolagati z deponiranim denarjem, vrniti pa ga mora pod pogoji, ki so določeni v pogodbi (drugi odstavek 1035. člena ZOR). Gre za nepristno hrambo (depositum irregulare), ko lastninska pravica na predmetu depozita (na denarju kot na vrstni in nadomestni stvari) preide na banko, deponent pa ima po koncu obdobja, za katerega je bil sklenjen depozit, terjatev za vrnitev enakega zneska denarja (739. člen OZ). V obligacijskem pravu je neupravičena obogatitev samostojen vir obveznosti. Pravo neupravičene obogatitve temelji na načelu (komutativne) pravičnosti: nihče se ne sme okoristiti na račun prikrajšanja drugega. Njegova osnovna naloga je prenos premoženja, ki se neupravičeno, brez pravnega temelja, nahaja v premoženju obogatene stranke, nazaj k prikrajšani stranki.

Sodišče (druge in tretje stopnje) odloča na podlagi trditev in dokazov, podanih v postopku pred sodiščem prve stopnje. S tem v zvezi velja tudi prekluzija navajanja dejstev in dokazov po prvem naroku za glavno obravnavo (razen če stranka izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti prej). Povzemanje že podanih navedb in njihovo domnevno konkretiziranje v reviziji tako ne more vplivati na presojo (ne)zadostnosti ponujenih trditev pred sodiščem prve stopnje. Ugovori glede upravičenosti unovčitve bančne garancije so spadali v toženkino trditveno (in dokazno) breme. Toženka je bila dolžna navesti minimum tistih dejstev, ki substancirajo njene ugovore in imajo za posledico prenehanje njene obveznosti. Sodišče druge stopnje je izčrpno preizkusilo trditveno podlago toženke v zvezi z njenimi ugovori, pri tem pa se je izkazalo, da so bile trditve, na katere naj bi toženka (ponovno) opozorila v reviziji, dejansko podane šele v reviziji in kot takšne prepozne.

Iz predložene bančne garancije izhaja, da je bila izdana na "prvi pisni poziv", kar pomeni, da je neodvisna od temeljnega posla in s tem izrecno odpadejo vsi ugovori iz temeljnega razmerja (tudi veljavnost pravil poenostavljene prisilne poravnave). Pritožnica se moti, ko navaja, da gre za institut podoben poroštvu. Takšno stališče je zavzela tudi teorija. Le odvisno bančno garancijo je mogoče primerjati s poroštvom, pa še tu so razlike, saj je poroštvo dvostranski pravni posel, bančna garancija pa enostranski pravni posel. S poroštveno pogodbo se porok zaveže, da bo izpolnil tujo obveznost, to je obveznost glavnega dolžnika, če je ta ne bo izpolnil ob zapadlosti. Garant pa se zaveže za izpolnitev svoje obveznosti.

Glede na vsebino bančne garancije za odpravo napak v garancijski dobi je za presojo pravilne izpolnitve pogodbenih obveznosti upnika odločilno, kdaj je dolžnik napake opravljenega dela odkril, ali jih je upniku grajal in ali je upniku omogočil odpravo napak. S pogodbo in izdano garancijo je bilo namreč dolžniku dano jamstvo, da bodo ugotovljene upnikove napake v času garancijske dobe tudi odpravljene. Da bi to svojo obveznost upnik lahko izpolnil, pa mora biti o napakah pravilno obveščen.

V juliju 2010 so bila razmerja, v katerih je kreditojemalec potrošnik, urejena z ZPotK. Predpisoval je obvezne sestavine hipotekarne kreditne pogodbe in sklenitev tovrstne pogodbe v obliki notarskega zapisa. Kreditojemalec (potrošnik) je bil posebej varovan, saj je bilo nično vsako pogodbeno določilo, ki je bilo v nasprotju z zakonom in v škodo potrošnika; v primeru nejasnih in nepopolnih določil so se uporabljale določbe ZPotK in drugih predpisov, ki so ugodnejše za potrošnika.

Ker bančna garancija velja do 14.10.2019, lahko garancijo tožena stranka vse do izteka tega roka (če se pojavijo nove napake na opravljenem delu tožeče stranke) v še neizkoriščenem delu unovči. V primeru, če bi unovčena sredstva vrnila tožeči stranki, kot je to odločilo prvostopenjsko sodišče, bi si s tem zmanjšala obseg zavarovanja, ki si ga je izgovorila z gradbeno pogodbo. Zato je bilo ravnanje tožene stranke, ki je dne 3.4.2017 vrnila znesek 69.092,89 EUR izdajatelju garancije in ne naročniku bančne garancije, pravilno.

Iz vsebine Garancije (v zvezi z 20. členom Gradbene pogodbe) izhaja, je bila izdana garancija "brez ugovora" (tudi: garancija "na prvi poziv"), ki je po svoji pravni naravi abstraktna. Da je temu tako, je mogoče sklepati iz prvega odstavka 1087. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) v zvezi z drugim odstavkom 1061. člena prehodnih in končnih določb OZ)1, v skladu s katerim garant ne more uveljavljati ugovorov iz zavarovane obveznosti (temeljnega razmerja), ki jih naročitelj garancije lahko uveljavlja proti njenemu upravičencu. Abstraktnost dolžnikove terjatve nasproti garantu je sicer pravilo, a ne absolutno veljavno. Sodna praksa dopušča izjeme, še posebej, če bi bila vnočitev garancije zvijačna. Za neupravičen poziv oziroma zlorabo te vrste garancije gre takrat, ko so pogoji iz bančne garancije sicer izpolnjeni, a je obenem jasno in nedvoumno izkazano, da zavarovana obveznost ni kršena (ni nastopil rizik, ki naj bi ga sklenjeno zavarovanje varovalo) oziroma je njena uporaba v nasprotju z njenim namenom, ki je največkrat razviden prav iz temeljnega posla (zavarovane obveznosti).

Upnik mora tudi v primeru tako imenovane regulacijske začasne odredbe, s katero se začasno uredi sporno razmerje, izkazati, da mu bo zoper dolžnika nastala nedenarna terjatev, zavarovanju katere je namenjen inštitut začasne odredbe po 272. členu ZIZ. Tudi po stališču pravne teorije za izdajo regulacijske začasne odredbe ne zadošča le verjetnost obstoja pravnega razmerja take vrste, ki bi ga bilo treba začasno regulirati, saj se z začasno odredbo ne regulira pravnih razmerij, temveč zgolj iz njih izvirajoče nedenarne terjatve. Tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe ni izrecno navedla, da ima kakšen nedenarni zahtevek nasproti toženi stranki, vendar je na podlagi zatrjevanih ničnih poslov po materialnem pravu mogoče sklepati, da ima zahtevek na prepoved dejanj, ki bi vodila k izpolnitvi ničnih poslov. Tožeča stranka je tudi trdila, da se je prvotoženka za račun obeh pogodbenih strank zavezala, da bo o gibanju obrestnih mer in tečaja EUR/CHF dnevno obveščala tožečo stranko in jo tako seznanjala z razmerami na deviznem in denarnem trgu ter bo spremljala gibanje tečaja in obrestnih mer in tožečo stranko obveščala o potencialnih instrumentih za zaščito pred va

Tožeča stranka je v svoje prikrajšanje privolila, saj je z brezplačno uporabo spornih nepremičnin od začetka soglašala. To pa velja le do trenutka, ko je tožeča stranka zahtevala plačilo za uporabo teh nepremičnin. Od takrat dalje namreč ni več mogoče šteti, da je podana njena privolitev v prikrajšanje. Načeloma velja, da nastane grajeno javno dobro z aktom pristojnega organa. Sodišče prve stopnje svojega izračuna uporabnine ni bilo dolžno vročati v izjavo pravdnima strankama, saj ni šlo za metodo izračuna strokovne narave, temveč za uporabo povsem splošnega matematičnega znanja. Grajanje pravilnosti te odločitve pa je pravdnima strankama omogočena v pritožbenem postopku. Zahtevek za plačilo kapitaliziranih obresti ob obstoju zahtevka za plačilo glavnice ne more dobiti narave glavnega zahtevka.

Pogodbeno dogovorjene obresti so torej cena (oziroma plačilo), ki jo mora plačati kreditojemalec banki zato, da dobi na razpolago njen denar. To je plačilo za njeno opravljeno storitev kreditiranja. Ob upoštevanju še načela svobode urejanja obligacijskih razmerij v 3. členu OZ (prej 10. člen ZOR) se pritožbeno sodišče ne strinja s pritožbo, da neplačilo zapadlih pogodbenih obresti pomeni neizpolnitev nebistvenega dela kreditne pogodbe. Zato je pravno pravilno stališče sodišča prve stopnje, da glede namena in pogodbene volje strank količinski kriterij glede neplačane obveznosti ni odločilen pri presoji, kaj šteje za neznatno izpolnitev.

Zmotno je stališče pritožbe, da je predmetno garancijo potrebno obravnavati mimo določb o bančni garanciji po 1087. členu ZOR in da jo je potrebno obravnavati kot pogodbo premoženjskega zavarovanja (26. poglavje OZ) in s tem upoštevati določbe o subrogaciji (963. člen OZ), saj gre za kavcijsko zavarovanje. - Zakon o zavarovalništvu v 15. točki 2. člena definira kavcijsko zavarovanje kot zavarovanje, s katerim se krije oziroma jamči za obveznosti naročnika garancije, v konkretnem primeru izvajalca. S takšnim kavcijskim zavarovanjem, kot ga predstavlja dana garancija, izdajatelj, to je tožeča stranka, prevzema sekundarno odgovornost, ki je enaka primarnim obveznostim glavnega dolžnika, izvajalca del. - Tako tožeča stranka zmotno zaključuje, da je na podlagi dane Garancije vstopila v skladu z zakonsko subrogacijo iz 963. člena OZ, v položaj uporabnika garancije, to je naročnika. - V skladu s 1088. člen ZOR se določbe o bančni garanciji smiselno uporabljajo tudi za druge pravne osebe, če so z zakonom pooblaščene opravljati določene bančne posle. Zakon o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-2) namreč dopušča izdajanje garancij tudi nebančnim subjektom, saj je izdajanj

Kontragarancija sama po sebi nima kakšnih posebnih pravnih značilnosti, ki bi jo razlikovale od garancije, zato tudi ni posebej urejena v zakonu. Pravna ureditev, ki velja za garancijo, zato načeloma velja tudi za kontragarancijo.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženec kršil določbe Pogodbe o dovoljeni prekoračitvi pozitivnega stanja ter Pogodbe o vodenju transakcijskega računa (saj je plačilne storitve opravljal izven okvira odobrene prekoračitve pozitivnega stanja na računu), zato je tožeča stranka upravičeno odstopila od omenjene pogodbe in celotno terjatev uveljavljala pred sodiščem.

Po presoji pritožbenega sodišča pri zahtevani obličnosti kreditne pogodbe ne gre le za varovanje kreditojemalca pred nepremišljenim zadolževanjem, pač pa je obličnost predpisana v javnem interesu. Kreditne posle lahko v skladu z v času sklenitve kreditne pogodbe in zatrjevanega ustnega dogovora o odlogu plačila v letu 2013 veljavnem ZBan-1 opravljajo le kreditne institucije, te pa so po tretjem odstavku 13. člena ZBan-1 banke in hranilnice, te pa so podvržene nadzoru Banke Slovenije. Transparentnost opravljanja kreditnih poslov pa je zagotovljena z zakonsko zahtevano pisnostjo kreditne pogodbe.

Ločevati je treba med jamčevalnimi zahtevki po OZ in zahtevki iz pogodbene garancije za kakovost izvedenih del. Oba instituta sta sicer namenjena naročnikovemu varstvu glede kakovosti izvedenih del, vendar je njuno uveljavljanje odvisno od različnih predpostavk. Za jamčevalne zahtevke je značilno ločevanje med očitnimi in skritimi napakami, pri čemer OZ določa roke za grajanje napak in nato še (prekluzivne) roke za sodno uveljavljanje. Ureditev OZ glede jamčevalnih zahtevkov pa ne posega v pogodbeno avtonomijo strank in ne izključuje možnosti, da s pogodbo ne uredijo širšega ali drugačnega obsega varstva, kot ga predvideva tipska ureditev po OZ. Zato sta jamčevanje za napake po OZ in pogodbena garancija različna instituta, ki se med seboj ne izključujeta in se tudi ne prekrivata; garancijski zahtevki namreč niso zahtevki iz naslova jamčevanja in ne delijo njihove usode.