263. člen ZGD-1

Revizija je bila dopuščena glede vprašanja ali protipravno ravnanje kršitve obveznosti po 12. in/ali 15. členu ZFPPod predstavlja temelj za splošno odškodninsko odgovornost na podlagi 131. člena OZ oziroma ali je lahko 131. člen OZ "drug zakon" iz četrtega odstavka 21. člena ZFPPod. Odgovor Vrhovnega sodišča je sledeč: Da, kršitev obveznosti po 12. in/ali 15. členu ZFPPod lahko predstavlja temelj za splošno odškodninsko odgovornost in da, 131. člen OZ je lahko "drug zakon" iz četrtega odstavka 21. člena ZFPPod, s pristavkom, da ga je treba uporabiti takšnega, kot je - torej v celoti, tudi upoštevaje 148. člen, ki predvideva odgovornost pravne osebe, ne pa njenega organa. Za uspeh tožeče stranke bi bilo treba to določbo teleološko prebiti. To je bilo mogoče, ker je glede na izjemna dejstva primera podan samostojen civilni delikt toženca, pri čemer pravne kršitve presegajo tako golo opustitev ravnanj po ZFPPod, kakor tudi pojem poslovodenja ter je zato pravna podlaga obsodilne sodbe lahko 131. člen OZ.

Da bi člani uprave kakorkoli skušali izpolniti dolžnost obvladovanja nasprotja interesov oziroma da bi konflikt vsaj skušali obvladati na ustrezen način (na drugačen način, kot je opisano), niti ne zatrjujejo. Po stališču Vrhovnega sodišča je popolna opustitev dolžnega ravnanja ključna za ugotovitev odgovornosti članov uprave banke. Pri tem je treba upoštevati, da gre za odločanje v banki, v kateri mora uprava po drugem odstavku 66. člena ZBan-1 pri izpolnjevanju svojih dolžnosti ravnati s profesionalno skrbnostjo stroke upravljanja banke. Tu veljajo najstrožji standardi upravljanja. Soglasje nadzornega sveta po 167. členu ZBan-1 mora biti podano za sklenitev vsakega posameznega pravnega posla. Druga toženka ni odločala o kreditu, ker naj kreditni procesi ne bi spadali v njeno delovno področje in ne ker bi se želela izločiti ravno zaradi obstoja konflikta interesov. V specifični situaciji, ko gre za odločanje v banki in je z istim konfliktom interesov obremenjena celotna uprava ter je bila odobritev kredita v korist vseh članov, po stališču Vrhovnega sodišča samo vzdržanje od glasovanja, ker naj odločitev ne bi spadala v delovno področje druge toženke, za razbremenit

Da bi člani uprave kakorkoli skušali izpolniti dolžnost obvladovanja nasprotja interesov oziroma da bi konflikt vsaj skušali obvladati na ustrezen način (na drugačen način, kot je opisano), niti ne zatrjujejo. Po stališču Vrhovnega sodišča je popolna opustitev dolžnega ravnanja ključna za ugotovitev odgovornosti članov uprave banke. Pri tem je treba upoštevati, da gre za odločanje v banki, v kateri mora uprava po drugem odstavku 66. člena ZBan-1 pri izpolnjevanju svojih dolžnosti ravnati s profesionalno skrbnostjo stroke upravljanja banke. Tu veljajo najstrožji standardi upravljanja. Soglasje nadzornega sveta po 167. členu ZBan-1 mora biti podano za sklenitev vsakega posameznega pravnega posla. Pogoj za uporabo pravila solidarnosti je, da je posamezen član sploh odgovoren za škodo, ki je nastala zaradi neskrbnega ravnanja uprave, to pa je takrat, ko je kršil svoje individualne članske dolžnosti. Druga toženka ni odločala o kreditu, ker naj kreditni procesi ne bi spadali v njeno delovno področje in ne ker bi se želela izločiti ravno zaradi obstoja konflikta interesov. V specifični situaciji, ko gre za odločanje v banki in je z istim konfliktom interesov obremenjen

Odločitve edinega družbenika v enoosebni gospodarski družbi ne morejo derogirati protipravnosti njegovega ravnanja, ki se kaže v prikazovanju navideznih (fiktivnih) pravnih poslov, na podlagi katerih je prišlo do nezakonitega zmanjšanja sredstev oškodovane družbe z omejeno odgovornostjo. Premoženje slednje je ne le navzven, temveč tudi v razmerju do edinega družbenika, tuje premoženje, družbenik pa mora kot poslovodja zasledovati (tudi) premoženjske interese družbe, sicer lahko uresniči vse zakonske znake kaznivega dejanja po 235. členu KZ-1.

Predpostavke odškodninske odgovornosti se pogosto prepletajo. Pri obravnavi konkretnega primera pa se izkaže, da življenjskih okoliščin, ki tvorijo dejansko podlago odškodninske odgovornosti iz prvega odstavka 263. člena ZGD-1, ni mogoče razvrstiti zgolj v okvir posamezne predpostavke odškodninske odgovornosti. Trditev o nakupu poslovno nepotrebnega premoženja predstavlja del trditvene podlage glede predpostavke nedopustnosti ravnanja direktorja družbe, kot tudi glede predpostavke nastanka škode družbi. Pojavne oblike premoženjskih škod so lahko različne. Odvisne so od načina zatrjevane kršitve. Pri tem je treba upoštevati, da vsakega izdatka družbe, kot na primer za donacije, sponzorstvo, za raziskovalne, naravovarstvene in druge podobne namene, ni mogoče šteti za škodo. Čeprav ne povečujejo dobička družbe (neposredno ali posredno), so lahko takšni izdatki potrebni in upravičeni. V primeru, da gre za gospodarsko javno službo, s katero se zagotavljajo javne dobrine, je pri presoji potrebnosti in upravičenosti izdatkov treba upoštevati, da je pridobivanje dobička družbe že načeloma podrejeno zadovoljevanju javnih potreb.

Deveti odstavek 233. člena ZFPPIPP določa, da morajo v primeru iz drugega in sedmega odstavka istega člena (ko predujem za začetne stroške stečajnega postopka založi upnik ali sodišče), če vrednost unovčene stečajne mase ne zadošča za vrnitev založenega predujma ali plačil iz sedmega odstavka tega člena, te stroške plačati osebe, ki so bile člani poslovodstva v zadnjih dveh letih pred začetkom stečajnega postopka. Posamezni član poslovodstva se odgovornosti lahko razbremeni, če izkaže, da na nastanek teh okoliščin ni mogel vplivati. Slamnati (nedelujoči) direktor se svoje odgovornosti za poslovanje družbe oziroma odgovornosti za vračilo predujma po 233. členu ZFPPIPP ne more razbremeniti s sklicevanjem na navideznost njegove vloge.

Zakon ne predpisuje vrstnega reda odločitev sodišča v fazi predhodnega preizkusa tožbe, izdaja sklepa o založitvi predujma za pravdne stroške po četrtem odstavku 503. člena ZGD-1 pa je tudi sicer smiselno prvo procesno dejanje sodišča v okviru predhodnega preizkusa družbeniške tožbe. V teh postopkih namreč tožniki ne nosijo bremena plačila sodne takse, ki je sicer procesna predpostavka tožbe (105.a člen ZPP). Če gre za družbeniško tožbo sodišče glede na specialno določbo četrtega odstavka 503. člena ZGD-1 ne naloži tožnikom plačilo sodne takse s pravno posledico po 105.a členu ZPP, ampak izda sklep o založitvi predujma za stroške postopka, ki med drugim vključuje tudi stroške sodne takse za tožbo. Tako kot se sicer izda plačilni nalog za plačilo sodne takse za tožbo po 105.a členu ZPP pred preverjanjem popolnosti tožbe v smislu navedbe identifikacijskih oznak strank po 180.a členu ZPP in pravilnosti zastopanja strank, se lahko enako izda tudi sklep o založitvi predujma za pravdne stroške po četrtem odstavku 503. člena ZGD-1, iz katerega se med drugim plača sodna taksa.

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo in pravila o dokaznem bremenu, ko sta presodili, da nosi dokazno breme glede ekonomske (ne)smiselnosti nakupa sredstva, ki naj bi bilo brez vrednosti, tožnik (družba), in ne toženec kot poslovodna oseba?

Kasnejša uspešnost družbe, dosežena pod novo upravo, ne more biti podlaga za nagrajevanje tožnika, v čigar mandatu je družba poslovala z izgubo ter neustrezno likvidnostjo. Če bi bila nagrada izplačana šele v času, ko je uspeh poslovanja dosežen zaradi prisilne poravnave in uspeha nove uprave, bi to vodilo do nesorazmerja med prejemkom in dejansko uspešnostjo direktorja ter posledično podjetja. Takšno nesorazmerje pa bi bilo v nasprotju z zakonom (270. člen ZGD-1), ki zapoveduje, da so celotni prejemki člana uprave (direktorja) v ustreznem sorazmerju z njegovimi nalogami in finančnim stanjem družbe. Do nagrade je torej direktor (upoštevajoč vsebino sklepa nadzornega sveta v kontekstu zakonskega okvira) upravičen, če oziroma ko se njegove (opravljene) naloge odrazijo v stabilni in ustrezni finančni kondiciji družbe (čisti dobiček, ustrezna likvidnost).

Dejstvo, da ni pisne pogodbe, ne pomeni, da med pravdnima strankama ni šlo za posojilo, saj je posojilna pogodba konsenzualni kontrakt, ko za sklenitev zadošča že soglasje volj pogodbenih strank, ni pa predpisana oblika (569. člen OZ). Dejstvo, da ni bilo pisne pogodbe pomeni le, da je o njenem obstoju treba sklepati posredno na podlagi drugih dokazov.

Toženec ne odgovarja (družbi, in posledično tožniku kot njenemu upniku), ker je izbral slabega strokovnjaka (trgovalca), pač pa, ker ga ni ustrezno nadziral (culpa in vigilando) in ni zagotovil mehanizmov v "svoji" družbi, ki bi zagotovila spoštovanje pogodbenih zavez, ki jih je družba prevzela.

Če zahtevki nimajo iste dejanske in pravne podlage, se lahko uveljavljajo z eno tožbo zoper isto toženo stranko samo tedaj, kadar je isto sodišče stvarno pristojno za vsakega od teh zahtevkov in je za vse zahtevke predpisana ista vrsta postopka (drugi odstavek 182. člena ZPP). Pri tem ni pravno pomembno, ali bi v konkretnem primeru prišle v poštev posamezne specialne določbe določene vrste postopka in katere. Bistveno je, ali so za vse kumulirane zahtevke predpisani postopki iste vrste. Če niso, takšno združevanje zahtevkov ni dovoljeno. Uveljavljanje vmesnega ugotovitvenega zahtevka po tretjem odstavku 181. člena ZPP predstavlja primer privilegirane spremembe tožbe, za kakršno po 186. členu ZPP ni potrebna privolitev tožene stranke.

Zastaranje kazenskega pregona je pretrgano z izdajo sklepa o uvedbi preiskave, takrat pa je pretrgano tudi zastaranje odškodninskega in obrestnega dela zahtevka. Ker se čas, ki je potekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa zakon v 347. členu OZ, je tožeča stranka upravičena do zakonskih zamudnih obresti od glavnic spornih štirih računov za čas od naslednjega dne po plačilu posameznih računov do plačila.

Za krivdno odškodninsko odgovornost poslovodje v smislu 263. člena ZGD-1 morajo biti kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke: nastanek škode, kršitev nalog vodenja in nadzora v organu (protipravno ravnanje), obstoj vzročne zveze med njima ter krivda, ki se v tem primeru domneva. Sodišče mora s svojimi vprašanji nadgraditi navedbe, ki sta jih stranki že podali, vendar pa materialno procesno vodstvo ni potrebno, če stranko na pomanjkljivost pravno relevantnih navedb oziroma dokazov opozori že nasprotna stranka.

Zaradi zavarovanja zahtevka ni dovoljeno posegati v pravno poslovne odločitve pravne osebe, ki ni stranka postopka. Takšne omejitve niso primerno sredstvo zavarovanja. Bistveno pri tem je, da gre na eni strani za pravdni stranki, na drugi strani pa za samostojen pravni subjekt (družbo z omejeno odgovornostjo), ki je ločen od družbenikov oz. lastnikov. Zmanjšanje vrednosti premoženja (poslovnega deleža) predstavlja materialno škodo. Materialna škoda pa ni tiste vrste škoda, ki bi bila sama po sebi težko nadomestljiva. Ta škoda se v okviru preizkusa obstoja pogojev za izdajo regulacijske začasne odredbe upošteva le, če bi bilo za tožečo stranko eksistenčnega pomena, česar pa tožnica ni zatrjevala.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je naklep obtoženega A. A. kot pomagača glede dejanja direktorja C. C., zadostno izkazan s tem, da mu je bilo jasno predstavljeno, da slednji za družbo D. d.d. ne more legalno odkupiti delnic po ceni, za katero sta se dogovarjala in so mu bili predstavljeni tudi vzroki za to, da pa odkup (mimo kogentnih zakonskih določil) lahko izvedeta na način, da v pogodbo za delnice napišeta nižjo ceno od dejansko dogovorjene, razlika do polnega izplačila za delnice pa se pokrije na podlagi fiktivnega računa v okviru gradbene pogodbe.

Tožnica neutemeljeno želi s pritožbo doseči presojo toženčevih ravnanj za nazaj "ex post", kar je zmotna "rdeča nit" pretežne vsebine pritožbe in obširnega, minucioznega in selektivnega povzemanja posamičnih delčkov argumentacije sodišča prve stopnje in izvedenčeve ekspertize. Preprosto ne želi razumeti, da je toženec ob dani usmeritvi in drugih okoliščinah vse do začetka leta 2012 ravnal skladno s podjetniško presojo, čeprav so se njegove odločitve morebiti kasneje izkazale za nesmotrne. Slednje je bistvo podjetniške presoje, saj je jasno, da poslovodje sprejemajo tudi odločitve, ki se kasneje lahko izkažejo za nesmotrne oziroma neuspešne. Napotek VS RS je bil dan le v smeri angažiranja ustreznega izvedenca in ne v angažiranju izvedenca marketinške stroke. Predmetno izhaja iz zapisa VS RS, naj se izvede predlagani dokaz z izvedencem ustrezne (najbrž marketinške) stroke. Pritožbeno neproblematizirano je, da sodnega izvedenca z izrecno takšno specializacijo ni v imeniku sodnih izvedencev, da je angažirani izvedenec razpolagal z zadostnim strokovnim znanjem za izdelavo ekspertize in da v njegovi jasni in popolni ekspertizi ni najti nedoslednosti, ki bi narekovale angažiranje