418. člen OZ

Materialnopravno zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da predlagateljica ni izkazala intervencijskega interesa, ker v zemljiško knjigo ni vpisana kot hipotekarna upnica. Za prenos hipoteke od cedenta na cesionarja namreč ni potrebna še vknjižba hipoteke. Zakon določa, da s terjatvijo preidejo na prevzemnika stranske pravice, kot je tudi hipoteka. Cesionar torej pridobi stranske pravice že s samim odstopom terjatve. Zakon o zemljiški knjigi oblikovalni učinek vpisov omejuje na pridobitev in prenehanje stvarnih pravic na nepremičninah. Pri prenosu hipoteke v primeru cesije pa ne gre ne za pridobitev, ne za prenehanje pravice. Hipoteka že obstaja in je z učinkom erga omnes vezana na zastavljeno nepremičnino. S cesijo terjatve se samo prenese na novega upnika.

Ob doslednem pravnem pojmovanju odločba sklada ne predstavlja izvršilnega naslova za izterjavo preživninskih terjatev v višini nadomestila preživnine, ampak javno listino iz prvega odstavka 24. člena ZIZ, ki izkazuje prehod preživninske terjatve preživninskega upravičenca do preživninskega zavezanca v višini priznanega nadomestila preživnine na sklad. Položaja, ko pride po izdaji izvršilnega naslova, s katerim je določena preživninska obveznost dolžnika, do (začasne) ponovne vzpostavitve družinske skupnosti, v kateri starša dejansko izvajata skupno vzgojo in varstvo otrok ter preživljata otroke v okviru skupnega gospodinjstva, ni mogoče enačiti s položajem, ko izvršilni naslov preneha veljati zaradi prenehanja otrokovega rednega šolanja po 18. letu starosti, sklenitve zakonske zaveze ali dopolnjenega 26. leta starosti. V teh primerih že po zakonu (ex lege) preneha sama pravica do preživljanja, zaradi česar sodna odločba ali sodna poravnava, s katero je bila določena preživnina, izgubi lastnost izvršilnega naslova. Ob ponovni vzpostavitvi družinske skupnosti staršev in otroka, ki sta ga starša dolžna preživljati, pa ne preneha pravica do preživljanja, temveč nastopi položaj

Neutemeljeni so očitki o zmotnosti stališča, da ni verjetno izkazana nedopustnost podlage pogodb, na podlagi katerih je tožnica vstopila v položaj upnic iz krovne pogodbe. Sledeč razlogom izpodbijanega sklepa ob prenosu terjatev upnica ni bila povezana z družbo X-A. d. o. o., poleg tega pa gre za samostojne pravne subjekte. Pritožbeno sodišče se strinja, da morebitna (pričakovana) personalna povezanost ne zadostuje za verjetno izkazanost nemoralnosti in posledično neveljavnosti pogodbe.

Novi upnik lahko predlaga izvršbo, če z javno ali po zakonu overjeno listino dokaže, da je bila terjatev prenesena ali je na drug način prešla nanj (prvi odstavek 24. člena ZIZ). Gre za dokazno pravilo. Omenjeno določilo ne zahteva predložitve listine o samem prehodu, prenosu ali odstopu terjatve, temveč predložitev listine, ki dokazuje, da je bila terjatev prenesena oziroma je prešla na novega upnika. Trditveno in dokazno breme glede morebitnih nepravilnosti pri upoštevanju delnih plačil in posledičnih nepravilnosti pri obračunu neplačanega preostanka terjatve, vključno z nepravilnim upoštevanjem določb tretjega odstavka 12. člena kreditne pogodbe (oziroma 19. člena ZPotK-1) glede znižanja skupnih stroškov kredita zaradi predčasnega odplačila kredita s plačiloma 15.000 oziroma 30.000 EUR pa, pod pogojem, da je upnik podal ustrezno specifikacijo izterjevane terjatve, nosijo dolžniki, ki bi ustrezno substancirane trditve in dokaze zanje morali podati že v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Ugotavljanje teh dejstev namreč presega uradni preizkus, ki ga mora opraviti izvršilno sodišče na podlagi drugega odstavka 55. člena ZIZ. 19. Z dnem razdrtja kreditne pogodbe so namreč predčasno za

Odstopljeni dolžnik (toženka) proti cesionarju (tožnici) uveljavlja ugovore, ki bi jih lahko uveljavljala (do takrat, ko je izvedela za odstop,) proti cedentu (prodajalcu). Takšen ugovor je tudi ugovor glede dogovorjene pristojnosti sodišča v Poreču. Presoja sodišča prve stopnje, da gre zaradi cesije za nekakšno novo, drugačno terjatev in da je zato ugovor nepristojnosti slovenskega sodišča neutemeljen, je zmotna. Upoštevaje dogovor sodišče v Republiki Sloveniji ni pristojno odločati o tej zadevi.

Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi predloga za vstop pritožnice v postopek oprlo na stališče, da možnost, da bi novi upnik v postopek vstopil poleg prvotnega upnika, v zakonu ni predvidena, saj tretji odstavek 24. člena ZIZ določa, da novi upnik v izvršbo vstopi namesto prvotnega upnika. Takšna razlaga je preozka. Zgolj dejstvo, da tretji odstavek 24. člena ZIZ ne ureja izrecno vstopa v postopek v primeru prenosa dela (deljive) terjatve, ki je predmet izvršbe, še ne pomeni, da ga ne dopušča. S prehodom dela terjatve, ki je predmet izvršbe, na novega upnika nanj v celoti preide materialnopravno upravičenje do prejema poplačila tega dela terjatve, materialnopravno upravičenje prvotnega upnika do prejema poplačila prenesenega dela terjatve in s tem njegova aktivna legitimacija za vodenje postopka izvršbe za poplačilo tega dela terjatve pa s prehodom tega dela terjatve na novega upnika preneha. Glede izterjave dela terjatve, ki je prešel nanj, tako novi upnik v izvršilni postopek ne vstopi poleg prvotnega upnika, ampak namesto njega, prvotni upnik pa položaj upnika obdrži le glede neprenesenega preostanka terjatve.

Glede na to sodišče druge stopnje razloge izpodbijane sodbe v točkah 9 - 13 obrazložitve, ki jih pritožba izrecno ne graja, v celoti povzema in v potrditev pravilnosti sprejete odločitve le dodaja, da se je o prenosu upniško - dolžniškega razmerja z vsemi zavarovanji (torej tudi o prenosu materialno pravnega razmerja med sedanjo tožnico, kot zastaviteljico, dolžnikom in toženko kot zastavno upnico) izreklo že VSRS v odločbah II Ips 84/2007, II Ips 272/2017 in II Ips 236/2016. Pojasnilo je, da je namen ZUKSB v tem, da "slabe" terjatve (terjatve, ki so jih imele banke proti insolventnim dolžnikom) prevzame DUTB z vsemi ukrepi zavarovanja in jih nato skuša poplačati ali vnovčiti s pomočjo danih zavarovanj. V te kontekstu se je VSRS izreklo, da sta enajsti in drugi odstavek 29. člena ZUKSB v razmerju do četrtega odstavka 146. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) specialni določbi, tako da prenos maksimalne hipoteke ni izključen. In ker v primeru cesije terjatev (prvi odstavek 417. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) na prevzemnika terjatev samodejno preidejo tudi vse stranske pravice, med njimi tudi hipoteka (prvi odstavek 418. člena OZ), vpis v zemljišk

Za nastop dolžnikove zaveze proti prevzemniku terjatve je odločilno, da dolžnik ve za odstop terjatve, ni pa bistveno, od kod to vedenje izvira. Po teoriji je pri presojanju ravnanja dolžnika, ki je izpolnil odstopniku, kljub obvestilu prevzemnika, čeprav se ta takrat še ni izkazal z dokazom, treba izhajati tudi iz standarda skrbnosti. Vprašati se je treba, ali morda v določenem primeru dolžnost skrbnega ravnanja dolžniku ne nalaga, da opravi pri odstopniku poizvedbo, ali je bila terjatev odstopljena.

Dovolilo za prenos zastavne pravice na DUTB d. d. v obravnavani zadevi ni nepomembno. Pri zastavni pravici je načelo akcesornosti logična posledica temeljne funkcije zastavne pravice - če ni predmeta zavarovanja (zavarovane terjatve) ne more biti niti zavarovanja. Zastavna pravica je zato odvisna od zavarovane terjatve tako glede svojega nastanka in obsega kot glede prenosa, poplačila in prenehanja. Zastavna pravica torej deli pravno usodo glavne stvari oziroma pravice. Izhajajoč iz akcesorne narave zastavne pravice je tako mogoč edino zaključek, da je s prenosom zastavne pravice najkasneje s Pogodbo o potrditvi odstopa z dne 25. 4. 2014 prišlo tudi do prenosa terjatve, ki je z zastavno pravico zavarovana. Ločena pravna pripadnost terjatve in zastavne pravice namreč pravno ni mogoča.

Učinek pravnomočnosti sodne odločbe je v vezanosti strank in sodišča na odločitev, zato taisti ugovor v tem postopku ni več dopusten. Tudi v smislu ugovora po izteku roka iz 56. in 56.a člena ZIZ ne. V tej zadevi je že pravnomočno odločeno, da je zastavitelj (sedaj pa pritožnik kot njegov pravni naslednik) zavezan trpeti prodaje nepremičnin kljub citirani Pogodbi o prevzemu dolga.

Iz pogodbe o poplačilu ne izhaja dogovor, da bo dolg iz posojilne pogodbe (namesto posojilojemalke) tožnici poplačala toženka. Iz pogodbe o poplačilu je razvidno le, da ima tožnica na nepremičnini, ki je v lasti toženke, vknjiženo hipoteko za zavarovanje terjatve, ki je po opisu enaka tisti iz posojilne pogodbe. V pogodbi o poplačilu res ni izrecnega določila, da toženka tožnici jamči le do višine prejetih kupnin iz naslova prodaje nepremičnine, niti določila, da je toženka prosta obveznosti vračila posojila, ko se nepremičnina proda. Vendar pa oboje logično izhaja iz dejstva, da je v pogodbi o poplačilu ugotovljen le obstoj tožničine hipoteke na toženkini nepremičnini, ne pa tudi prevzem zavarovane obveznosti s strani toženke. Več kot to, da je bila toženka v času sklenitve pogodbe o poplačilu aktualna lastnica nepremičnine, ki je bila obremenjena s hipoteko v korist tožnice, ter s tem tožničina zastavna (realna) dolžnica, iz pogodbe o poplačilu ne izhaja. Sámo dejstvo, da je bila toženka tedaj tožničina zastavna (realna) dolžnica, še ne pomeni, da je bila tudi njena nova osebna dolžnica. S prenosom zavarovane terjatve se na prevzemnika terjatve prenese tudi hipoteka kot strans

Ravnanja stečajnega upravitelja ni mogoče šteti za samostojen in od sodišča neodvisen vzrok za podaljševanje postopka.

Za takšen učinek prenosa terjatve, glede na določbo 418. člena OZ (torej brez zavarovanja), bi se stranke pogodbe o odstopu terjatve morale izrecno dogovoriti, takšen dogovor pa po oceni sodišča druge stopnje iz 12. člena pogodbe ne izhaja. Nadalje je materialnopravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje iz 14. točki obrazložitve, da je za prehod registrske neposestne zastavne pravice potreben vpis novega zastavnega upnika v register in se pri tem sklicuje na pravno teorijo. Sporazum ima v postopku izvršbe učinek rubeža premičnin (drugi in tretji odstavek 171. člena SPZ). Za prenos hipoteke od cedenta na cesionarja pa ni potrebna še vknjižba hipoteke. Zakon namreč določa, da s terjatvijo preidejo na prevzemnika stranske pravice, kot je tudi hipoteka (418. člen OZ). Vpis v zemljiško knjigo pa je potreben zaradi publicitetnih učinkov (6. člen ZZK-1).

Ni pravilno niti stališče pritožbe, da je predložitev kvalificirane listine iz 24. člena ZIZ mogoča tudi po vložitvi predloga za izvršbo. ZIZ v 24. členu namreč jasno določa, da mora upnik že v predlogu za izvršbo določno označiti kvalificirano listino, ki izkazuje pravno nasledstvo. Potreba po tem, da je listina, ki bi izkazala prehod terjatve, sestavljena v skladu s prvim odstavkom 24. člena ZIZ, je torej nastala že z vložitvijo predloga za izvršbo (17. 9. 2018). Takšna situacija pa je podana v obravnavani zadevi, ko je bila pogodba o odstopu terjatve z dne 22. 7. 2015 overjena šele 24. 10. 2018, torej po vložitvi predloga za izvršbo.

Dolžnik se lahko upre prenosu terjatve (z uveljavljanjem ničnosti pogodbe o prenosu terjatve) bodisi zaradi narave terjatve, ki se prenaša bodisi zaradi pravno zavarovanega zasebnega interesa. Navedbe, ki jih dolžnik v zvezi s tem poda, pa morajo biti substancirane, kar pomeni, da mora navesti dejstva, ki ničnost prenosa utemeljujejo in zanje predložiti dokaze. Breme substanciranja je odvisno od možnosti dostopa do relevantnih informacij. Narava terjatve, ki se prenaša, in s tem dopustnost prenosa te terjatve, sodi v dolžnikovo zaznavno območje in se lahko o tem izreče. Glede drugih razlogov neveljavnosti odstopa terjatve pa je treba izhajati iz izhodišča, da dolžnik ni stranka pogodbe, s katero se terjatev prenaša, in ima tako položaj tretje osebe. To pa pomeni, da mora navesti ne samo domnevno podlago ničnosti, ampak tudi v čem je njegov pravni interes za ugotovitev ničnosti teh pravnih poslov. Na ničnost se namreč lahko sklicuje zgolj tisti, ki ima pravni interes, torej tisti, ki bo od ugotovitve ničnosti imel kakšno korist. Tega trditvenega bremena pa dolžnica ni zmogla. Določbe ZUKSB splošnim določbam OZ ne nasprotujejo niti njihove uporabe ne izključujejo. Izpo

Terjatev, ki se odstopa, se na prevzemnika terjatve prenese s pogodbo, ki ima med pogodbenima strankama takojšnje učinke. Pravilno je stališče, da mora biti dolžnik obveščen o odstopu terjatve. Tako ima pogodba učinek na dolžnika šele po tem, ko je o odstopu terjatve obveščen. Vendar pa so ti učinki pomembni le v primeru, ko dolžnik kaj plača po sklenitvi pogodbe o odstopu terjatve, vendar pa pred obvestilom o odstopu terjatve. Vendar pa višje sodišče ugotavlja, da je bila tožena stranka o prenosu terjatve obveščena najkasneje s prejemom sklepa o izvršbi oziroma s prejemom prve pripravljalne vloge, v kateri je tožeča stranka podrobno pojasnila svoj zahtevek. Iz te vloge pa zagotovo izhaja prevzem terjatve.

Stranka mora konkretno navesti pravno pomembna dejstva, ki se s pomočjo določenega dokaza ugotovijo. Le v izjemnih primerih sodna praksa, na katero se sklicuje tudi pritožnik, dopušča omilitev te zahteve, če mora stranka zatrjevati dejstva, ki so zunaj njenega zaznavnega območja. Vendar v obravnavani zadevi tudi po presoji pritožbenega sodišča ne gre za tak primer. Če se je toženec skliceval na predlagano pričo, bi lahko (zlasti po odobritvi roka za podajo dodatnih navedb) navedel tudi, o katerih dejstvih bo izpovedovala. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da toženec, s tem ko pravnorelevantnih dejstev kljub pozivu sodišča ni navedel, svojemu trditvenemu bremenu ni zadostil. Dokaza z zaslišanjem priče ob pomanjkljivi in pavšalni trditveni podlagi toženca sodišče ni bilo dolžno izvajati. Ker je dokazni predlog obrazloženo in upravičeno zavrnjen, očitane procesne kršitve ni.

Ker je procesno pravo (24. člen ZIZ) le odraz materialnopravnih upravičenj, ki jih določa OZ in ne ZIZ, je sporazum, s katerim odstopnik in prevzemnik potrdita, da je bila terjatev cedirana na prevzemnika, in na katerem je podpis zakonitega zastopnika notarsko overjen, listina iz prvega odstavka 24. člena ZIZ.

Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da v postopku, ki se nadaljuje po dolžnikovem ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, tožbo tvori predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine skupaj s prvo tožnikovo pripravljalno vlogo, v kateri ta navede dejansko podlago toženčeve obveznosti. Pravnorelevantni dejanski substrat zadeve je bil tako zaobsežen že v vlogah, ki po ustaljeni sodni praksi tvorita tožbo.

Obveznost Sklada, da o subrogaciji in svojem vstopu v položaj otroka kot upnika nemudoma obvesti preživninskega zavezanca, z vidika veljavnosti prehoda (dela) terjatve na Sklad ni pravno pomembna, njen pomen je le v tem, da se zagotovi seznanjenost preživninskega zavezanca s tem, komu bo moral v bodoče izpolniti (del) svoje preživninske obveznosti, da bo dosegel osvobajajoči učinek. Upoštevaje dejstvo, da je upnik izvršilni naslov navedel in predložil šele v odgovoru na ugovor, v tej vlogi pa je tudi podal večino pojasnil in listinskih dokazov v zvezi z izterjevano terjatvijo, bi sodišče prve stopnje dolžnikov ugovor zastaranja v odgovoru na upnikov odgovor na ugovor moralo upoštevati kot pravočasen in se do njega opredeliti vsebinsko.