265. člen ZGD-1

Odvetnica, ki bi ji morale biti znane stroge posledice v primeru nepredložitve ustreznega pooblastila (takojšnje zavrženje revizije, brez predhodnega poziva k predložitvi ustreznega pooblastila), ni pokazala običajne skrbnosti povprečnega strokovnjaka. V posledici njenega ravnanja je bila revizija zavržena, tožnik pa je s tem izgubil možnost, da bi bila pravilnost in zakonitost sodb nižjih sodišč preizkušena pred revizijskim sodiščem. Kljub temu, da ravnanje toženkine zavarovanke ni ustrezalo standardu profesionalne skrbnosti, po presoji sodišča prve stopnje ni podlage za njeno odškodninsko odgovornost, saj tožnik ni dokazal, da bi z vloženo revizijo uspel.

Pooblastila za vložitev predloga za dopustitev revizije ni podpisala oseba, ki bi bila upravičena za zastopanje tožeče stranke. Odvetnika, ki sta vložila predlog, za njegovo vložitev torej nista imela pooblastila tožeče stranke.

V ZGD-1 je izrecno določeno, da o sklicu skupščine odloči uprava z navadno večino in ne soglasno. Tudi stališče pravne teorije je, da je navedena določba o navadni večini kogentna in je s Statutom družbe ni dopustno določiti drugače. Zato ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na statutarne določbe o soglasnem odločanju uprave. Po presoji pritožbenega sodišča tudi ni sprejemljivo pritožbeno vztrajanje, da bi sam sklic skupščine moral podpisati poleg predsednika uprave tudi preostali član dvočlanske uprave, ker predsednik uprave po Statutu družbe ni pooblaščen za samostojen sklic skupščine. Če za odločitev o sklicu skupščine že po zakonu zadostuje navadna večina glasov celotne uprave, ni logična zahteva, da mora sam sklic skupščine kot izvedbeni akt take odločitve podpisati celotna uprava, torej tudi tisti člani uprave v manjšini, ki s sklicem skupščine ne soglašajo. Ni sporno, da pri subjektu vpisa delavski svet, ki je po zakonu pooblaščen za imenovanje predstavnikov delavcev v nadzorni svet, sploh ni konstituiran, to pa pomeni, da niso bili vzpostavljeni pogoji za imenovanje predstavnikov delavcev v nadzorni svet in da glede na tako stanje v subjektu vpisa tudi ni mogoče sk

Drugi odstavek 263. člena ZGD-1 ureja odškodninsko odgovornost članov organov vodenja ali nadzora delniške družbe, torej tudi članov uprave. Določa, da so člani organa vodenja ali nadzora solidarno odgovorni družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih nalog. Naloga članov uprave je vodenje družbe in vodenje poslov. Vodenje poslov lahko prenesejo na nižje ravni organizacije družbe, pri čemer se v tem primeru odgovornost uprave zoži na ustrezno izbiro delavcev, ki prevzamejo naloge, na to, da imajo delavci ustrezna navodila, pa tudi na nadzor nad opravljanjem prenesenih nalog, ne odgovarja pa za ravnanja sodelavcev, saj ti niso njeni izpolnitveni pomočniki.

Po presoji sodišča druge stopnje za ugotovitev, da konflikt interesa obstoji, ni potrebno dokazovanje zasebnega interesa kot prevladujočega oziroma izključnega, zadostuje že obstoj okoliščin na strani člana uprave, zaradi katerih je ogroženo ali bi lahko bilo ogroženo nepristransko in objektivno izvajanje nalog oziroma odločanje. Pri presoji nasprotja interesov se upoštevajo vse okoliščine, ki so neposredno povezane s članom uprave in osebami, ki imajo skupne interese s članom uprave. Med temi okoliščinami, ki jih v razlago nasprotja interesov ponuja že prej naveden Sklep o skrbnosti članov uprave in članov nadzornega sveta bank in hranilnic (Ur. l. RS, št. 62/2011), so med drugim tudi ekonomske okoliščine. Gotovo ne more biti dvoma o tem, da je posredna kapitalska udeležba tožencev v družbi kreditojemalki predstavljala ekonomsko okoliščino na strani tožencev kot bivših članov uprave. Kot družbeniki v družbi, v katero so vložili tudi nemajhne vsote lastnega denarja (prva toženka 567.517,18 EUR, druga toženka 283.758,90 EUR in tretji toženec 50.075,10 EUR), so imeli z družbo kreditojemalko gotovo skupni interes - uspešnost poslovanja družbe in najmanj kar je, prizadevanje oziroma

Iz prvega odstavka 526. člena ZGD-1 namreč izhaja, da mora družbenik vse odločitve vpisovati v knjigo sklepov, ki jo potrdi notar najkasneje do vpisa družbe v sodni register. Vsi sklepi (edinega) družbenika morajo biti dokumentirani, namen vpisovanja sklepov pa ni varstvo samega družbenika ali njegovih sopogodbenikov, ampak zlasti varstvo tretjih oseb, da se lahko zanesejo na gospodarski položaj enoosebne družbe. V skladu s citirano določbo ZGD-1 sklepi, ki niso vpisani v knjigo sklepov, nimajo pravnega učinka. Zakon omenjeno družbenikovo dolžnost zelo strogo sankcionira in ne pušča dvomov o (ne)veljavnosti takšnega sklepa. To pa pomeni, da sklep (edinega) družbenika tožnice z dne 5. 1. 2015 nima pravnega učinka, kot takšen pa ne more predstavljati ustrezne pravne podlage za odobritev že vložene tožbe po 263. členu ZGD-1.

Pri odgovornosti uprave družbe po 263. členu ZGD-1 gre za poslovno odškodninsko obveznost. Ker z zakonom za tovrstne terjatve ni določen drugačen rok, te terjatve zastarajo v splošnem zastaralnem roku petih let. Določbe ZBan-1 in ZGD-1, ki določajo pristojnosti uprave in nadzornega sveta družbe oziroma banke, so kogentne narave. ZGD-1 prenos vodenja poslov družbe od uprave na nadzorni svet izrecno prepoveduje. Zato določbe petnajste alineje tridesetega člena statuta banke, ki določa, da nadzorni svet banke "odloča" o pravnih poslih, na podlagi katerih bi nastala velika izpostavljenost banke do posameznih oseb, ni dopustno razlagati drugače, kot da gre pri tem "odločanju" za podajo soglasja nadzornega sveta za sklenitev pravnega posla, na podlagi katerega bi nastala velika izpostavljenost banke, v skladu z določbami 167. člena ZBan-1. Odškodninska odgovornost članov uprave za škodo povzročeno z izpolnjevanjem dolžnosti poslovodenja ni izključena, čeprav je nadzorni svet odobril dejanje. Člani uprave banke so za povzročeno škodo banki solidarno odgovorni, če pri izpolnjevanju svojih dolžnosti niso ravnali s profesionalno skrbnostjo stroke upravljanja banke, razen če do

Kakorkoli že imenujemo sporne naložbe, ali obnove naložb ali nove naložbe, je dejstvo, mimo katerega enostavno ni mogoče, da se je nov kredit (izjema je delno naložba, odobrena družbi S. g. d.o.o. - v stečaju) črpal za poplačilo prejšnjega - banka je odobrila novo izpostavljenost zaradi poplačila prejšnje, ali nasprotno, prejšnja izpostavljenost je prenehala zaradi odobritve nove. Spregledalo določbo 1065. člena Zakona o obligacijskih razmerjih v zvezi z drugim odstavkom 1061. člena OZ, ki ureja kreditno pogodbo in s katero se banka zaveže dati uporabniku kredita na voljo določen znesek denarnih sredstev za določen ali nedoločen čas, za neki namen ali brez določenega namena, slednji pa se zavezuje banki plačevati dogovorjene obresti, dobljeni znesek denarja pa vrniti v času in na način, ki sta določena v pogodbi. Dejstvo je, da banka ni izpolnila svoje osnovne obveznosti po kreditni pogodbi (uporabniku kredita ni dala na voljo določenega zneska denarnih sredstev). Toženca sta bila kot člana uprave v skladu z določbo 173. člena ZBan-1 v okviru odgovornosti, da banka posluje v skladu s pravili o upravljanju s tveganji, odgovorna za jasno razmejitev pristojnosti in nalog v

Določba drugega odstavka 268. člena ZGD-1 je prisilni predpis, ki ni namenjen zgolj varstvu člana uprave pred odpoklicem, za katerega ne obstaja zakonski razlog, temveč je uzakonjen tudi v korist delniške družbe z namenom utrjevanja jasnih razmerij med njenimi organi. Upoštevati je tudi treba, da je sklep nadzornega sveta o odpoklicu člana uprave (podobno kot sklep nadzornega sveta o imenovanju člana uprave) eden izmed redkejših sklepov nadzornega sveta, ki imajo ne le notranji učinek, ampak učinkujejo tudi navzven v razmerju do uprave in preko nje tudi v razmerju do tretjih, saj je ravno uprava tista, ki zastopa in predstavlja družbo (prvi odstavek 266. člena ZGD-1) ter vzpostavlja pravna razmerja med delniško družbo in tretjimi. Sodišče je pri odločanju vezano na meje postavljenih zahtevkov (2. člen ZPP), ničnost in izpodbojnost pa sta različni obliki neveljavnosti, za kateri je predpisan različen način uveljavljanja.

Člen 263. ZGD-1 ne predstavlja pravne podlage za odškodninsko odgovornost drugotoženca v razmerju do družbe. Prokurist ni član organa vodenja oziroma nadzora, zato tudi ni v korporacijsko pravnem razmerju z družbo. Svoje upravičenje za zastopanje družbe črpa iz prokure, ki predstavlja posebno vrsto pooblastila, ki mu ga podeli družba. Prokurist torej nima poslovodnih upravičenj in zato tudi ni odgovoren za poslovanje družbe. Vendar pa je odgovoren za dejanja, ki jih opravi na podlagi danega pooblastila. Razmerje med njim in družbo je torej mandatno razmerje, ki se presoja po obligacijsko pravnih pravilih. Prokurist kot mandatar mora vselej ravnati oziroma nastopati v korist družbe. Če družbo zastopa skupaj z zakonitim zastopnikom, je za sklenjeni pravni posel soodgovoren kot mandatar. Ravnati mora kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober gospodar in v vsem paziti na naročiteljeve interese, ki mu morajo biti vodilo (768. člen OZ). Svoje odgovornosti za škodo je prost, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti (240. člen OZ). Tudi prokurist torej družbi od

V delniških družbah sklep skupščine ni predpostavka (pogoj) za uveljavljaje odškodninskega (tožbenega) zahtevka zoper bivše (ali aktualne) člane organe vodenja in nadzora.

Zaključek, ali je bila poslovna odločitev KOB (njegova člana sta bila po funkciji tudi toženca), da se naložba odobri (pa čeprav je bila napačna), strokovno utemeljena, ali so torej bile izpolnjene predpostavke za uporabo pravila podjetniške presoje, bo mogoče sprejeti šele po tem, ko se bodo kritično presodile tudi pravno odločilne navedbe tožencev in izvedli dokazi, ki sta jih predlagala in za katere bo sodišče prve stopnje ocenilo, da je njihova izvedba za sprejem pravilne odločitve (ob upoštevanju trditvene podlage pravdnih strank) potrebna. - Le tako bo mogoče presoditi celotno kreditno razmerje, tudi kakšne bi bile za banko posledice v primeru zavrnitve spornih odobritev. Šele, če se bo ugotovilo, da je KOB ravnal protipravno, pa bo treba v nadaljevanju najprej presoditi utemeljenost trditev tožencev, da ni šlo za posle, ki so imeli za banko poseben pomen ali je bilo z njimi povezano neobičajno tveganje in zato ne spadajo med posle vodenja družbe, za katere je (neposredno) odgovorna uprava. Če se bo izkazalo, da ni šlo za takšne posle, pa bo moralo sodišče prve stopnje (v okviru ponujene trditvene podlage) presoditi, ali sta toženca, ki sta bila v spornem obdobju čla

Skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika ni le merilo za presojo krivde, ampak je tudi objektivna dolžnost ravnanja. Pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu se zato ne nanaša le na predpostavko krivde, temveč tudi na predpostavko protipravnosti. Ocenjevanje potrebnosti in končnega rezultata glede na (dejansko) povečano vrednost družbe bi pomenilo, da se pri presoji odgovornosti uprave upošteva dejanske okoliščine ex post, od članov uprave pa bi se zahtevala obligacija uspeha. Uprava delniške družbe je pri uveljavljanju odškodninskih zahtevkov samostojna, seveda pa sklep skupščine upravo zavezuje in je v primeru, da se za odškodninski zahtevek ne odloči, primorana tak zahtevek vložiti, če ji tako narekuje sklep skupščine. Ureditev 327. člena ZGD-1 predstavlja le korektiv delovanja uprave. V konkretni zadevi je drugotoženi odobril izplačilo dveh računov brez pogodbene podlage, računa nista verodostojna, ker prikrivata dejansko stanje zadeve in zakrivata revizijsko sled. Plačilo je bilo v korist tretjega. Gledano v celoti (odsotnost pogodbe, koristi tretjega in zavestno brisanje revizijske sledi), ni mogoče umestiti pod pojem poštenega gospodarstvenika

Verjetnost obstoja terjatve bi bila podana, če bi upnik verjetno izkazal, da je podana odškodninska odgovornost dolžnika za škodo, ki naj bi nastala upniku. Pri tem je treba opraviti preizkus verjetnosti obstoja vseh elementov odškodninske odgovornosti. To je protipravnosti ravnanja dolžnika, vzročne zveze med očitanimi kršitvami in škodo, ki naj bi jo utrpela tožeča stranka. Domnevno nastala škoda, pa mora biti verjetno izkazana po temelju in višini.

Sklic skupščine, ki ga je sicer v širšem smislu šteti med posle vodenja, je namenjen predvsem funkcioniranju družbe kot take in zato gre v ožjem smislu za samostojen korporacijski akt in ne za akt vodenja poslov. Ob taki pravni naravi sklica skupščine in ob smiselni uporabi drugega odstavka 295. člena ZGD-1, ki drugače kot za vodenje družbe ter zastopanje in predstavljanje, pri katerih je za primer, če gre za veččlansko upravo, predpisano soglasno sprejemanje odločitev (tretji odstavek 265. člena ZGD-1) in skupno zastopanje (drugi odstavek 266. člena ZGD-1), kolikor statut ne določa drugače, izrecno določa, da o sklicu skupščine odloči poslovodstvo z navadno večino in drugačne ureditve ne dopušča, lahko skupščino skliče tudi v primeru skupnega zastopanja vsak izmed poslovodij posamično. Za razliko od ureditve za delniško družbo po ZGD-1, kjer kvorum za veljavno odločanje ni predpisan in je določanje kvoruma povsem prepuščena statutarni ureditvi, je v družbi z omejeno odgovornostjo določen zakonski kvorum, ki pa ga sme družbena pogodba določiti drugače. Pri ugotavljanju sklepčnosti je potrebno ločiti med pravico prisostvovanja na skupščini od pravice glasovan

1. Institut razrešnice tudi po oceni pritožbenega sodišča nima pomembnejših pravnih posledic in je povezan z odločanjem o razdelitvi bilančnega dobička (prvi odstavek 294. člena ZGD-1). 2. Tožeča stranka se je več kot očitno že vnaprej odločila, kako bo ravnala pri glasovanju o predlogu sklepa o razrešnici, in sicer ne glede na zahtevano informacijo. Takšno sklicevanje na kršitev pravice do obveščenosti pa je v nasprotju z načelom dobre vere in poštenja.

Sodišču ni potrebno izvesti vseh predlaganih dokazov, temveč le tiste, ki so glede na materialnopravno stališče sodišča potrebni (ter primerni) za ugotovitev odločilnih dejstev (213. člen ZPP). Glede na opisano materialnopravno stališče sodišča vprašanje, ali je šlo za poroštvo ali za neposredno naložbo, ni odločilno in dokazovanje teh dejstev ni bilo potrebno. Kršitev postopka zato ni podana. Res pa je, da zavrnitev dokaznega predloga lahko pomeni tudi napačno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Tožnik bi v skladu s sklepi NS moral pridobiti predhodno soglasje NS. Strinjati se je s sodiščem prve stopnje, da so dejanske okoliščine in s tem možnosti opravljanja nadzorne funkcije bistveno drugačne, če gre za predhodno soglasje ali če gre za naknadno. V primeru, da nadzorni svet sprejeme omejitev pri pristojnostih uprave v zvezi s sklepanjem poslov, so člani uprave dolžni tako omejitev spoštovati in upoštevati. ZGD-1 v 5. odstavku 281. člena določa, da lahko uprava v primeru nestrinjanja z omejitvijo, ki ji jo je določil NS, zahteva odločitev skupščine, vendar lahko skupščina spremeni sklep NS le s kvalificirano večino, kar tudi po mnenju pritožbenega sodišča kaže na

Ne glede na določbo drugega odstavka 32. člena ZGD-1 neomejeno zastopanje družbe s strani uprave ne velja v tistih primerih, kjer že sam zakon vsebuje določbe o pristojnosti drugega organa oziroma o njegovem sodelovanju. Morebitno nespoštovanje sklepa skupščine o odsvajanju lastnih delnic bi pomenilo kršitev prednostne pravice iz 8. alineje prvega odstavka 247. člena ZGD-1. V zvezi s soglasjem nadzornega sveta je treba razlikovati med zahtevo po soglasju na eni strani in samo podelitvijo soglasja na drugi strani. Nadzorni svet mora soglasje podeliti za vsak konkreten posel posebej. Nadzorni svet lahko opravlja vlogo nadzora, ki mu je bila zaupana, le če so mu znani pogoji konkretnega posla. Odklonitev vsakršne presoje v primeru spora, povezanega s kršitvijo skupščinsko določenega pogoja, odločitev o izpolnjevanju katerega sodi v pristojnost uprave, bi pomenila odklonitev sodnega varstva.

Glede na ureditev v 265. čl. ZGD-1 je bila sprejemanje odločitev obveznost (tudi) tožnice kot članice uprave. ZGD-1 v 1. odst. 263. čl. organu vodenja nalaga, da mora pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. V skladu s tem določilom je mogoče zaključiti, da je bila tožnica neskrbna, če odločitev ni sprejemala oziroma če ni sodelovala pri njihovem sprejemu, zaradi česar je odgovorna za opustitev.

Glede na to, da je podpisnik revizije omejen s skupnim zastopanjem, revizijo pa je podpisal in vložil sam, to njegovo pravdno dejanje ni upoštevno. Revizija, ki jo je vložil nekdo, ki nima te pravice, je nedovoljena.