347. člen ZPP

Revizija se dopusti glede vprašanj: (1) Ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialnopravne določbe 341. člena OZ in načelo akcesornosti pripoznave zastaranja? in (2) Ali je sodišče druge stopnje ob spremembi sodbe sodišča prve stopnje kršilo določbe 360. člena ZPP, ker obrazložitev ne dosega zahtevanega standarda obrazloženosti sodbe sodišče druge stopnje?

Tožeči stranki ni mogoče očitati pomanjkljive skrbnosti: ponudbo je sprejela zgolj kot nesporni del odškodnine, s čimer je pustila odprta vrata za morebitni zahtevek toženke, za rešene dele je dala toženki na voljo zadosti časa (vsekakor je bila toženka o možnosti iskanja ponudnika za razbitino seznanjena pred 6. 2. 2019, sicer tega dne njen pooblaščenec ne bi odgovoril o tem, da aktivno išče ponudnika in da ji je bilo največ ponujeno 2.500 EUR), v nekem trenutku pa je razbitino morala prodati, saj je kot dober strokovnjak le na ta način lahko preprečila, da bi se njena vrednost s časom še znižala, kar bi končno šlo tudi v škodo toženke. Ta trenutek je bil, ko je prejela ponudbo za nakup razbitine, o čemer je 4 dni pred realizacijo obvestila toženko in ji s tem dala še zadnjo možnost, da sama poskrbi za prodajo razbitine boljšemu ponudniku. Tožeča stranka je tako naredila vse, kar je bilo potrebno.

Dejstvo, da je delavec v bolniškem staležu, predpostavlja, da ne more izvajati nalog, ki bi jih v tem času sicer moral, oziroma da te naloge niso opravljene iz objektivnega razloga.

Kadar dolžno ravnanje ni predpisano, oblikuje sodišče svojo oceno o tem, kaj - če sploh kaj - bi bil moral organizator športnega tekmovanja storiti za preprečitev škode, na podlagi testa tehtanja interesov in okoliščin. Skladno s tem testom se obseg in intenzivnost varnostnih ukrepov ovrednotita glede na naslednje: obseg grozeče nevarnosti in škode; verjetnost, da pride do škode (v verjetnosti je logično vsebovana tudi predvidljivost škode); katere so možnosti za preprečitev škodne nevarnosti in kako (stroškovno) obremenjujoče so za njihove naslovnike; ali obstaja možnost oškodovanca, da se izogne škodi. Organizator je z običajnimi in pričakovanimi ukrepi (prestavitev tekme za več ur, pivnanje in posipanje, dokler na igrišču ni bilo ne luž ne blata in ob pritisku na zadnji črti z igrišča ni pritekla voda) preprečil nevarnosti telesnih poškodb, katerih nastanek je precej verjeten. Torej škod, do katerih bi prišlo, če bi bilo jedrno telo teniškega igrišča - prostor znotraj oznak igrišča in za zadnjo črto v obsegu 4 do 5 metrov levo in desno od igrišča - , kjer se igralec med igranjem v veliki večini giba, premokro in s tem premalo utrjeno. Da lahko kljub izvršenim običajnim

Tožnica je gospodarska družba, ki v skladu z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju gospodari z nepremičninami, namenjenimi starejšim in invalidnim, ter je dolžna svoje delo opravljati s profesionalno skrbnostjo. Njenih trditev, da najemna pogodba s toženko po smrti prejšnje najemnice D. D. ni bila sklenjena in je nima evidentirane, zgolj z zaslišanjem priče, brez določnih trditev o okoliščinah sklenitve, toženka ne bi uspela izpodbiti. Zaslišanje priče namreč manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti.

Zavedanje lastne identitete, pravilno umeščanje sebe v čas in prostor, sposobnost razumnega pogovora o svojem aktualnem stanju in vsakodnevnih stvareh ter zmožnost smiselnega odzivanja na verbalne in neverbalne vzpodbude sogovornika še ne izkazujejo ravni kognitivnega funkcioniranja, ki je potrebno za premišljeno in razumno sklenitev pogodbe o preužitku

Sodišče druge stopnje ni ravnalo zakonito in v skladu s pravico do kontradiktornega postopka, ker je odločitev o spremembi sodbe sodišča prve stopnje oprlo na dejstva, ki jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, in ki jih je kot pravno odločilna opredelilo šele pritožbeno sodišče. V takem procesnem položaju bi moralo pritožbeno sodišče, ob predhodni presoji, da opisano kršitev lahko odpravi sámo, postopek dopolniti na pritožbeni obravnavi, ne pa odločiti na seji senata.

Tožnik je predložil zdravniško potrdilo osebne zdravnice, da zaradi bolezni ni sposoben sodelovati v postopku izredne odpovedi. Ker v zdravniškem potrdilu ni bila opredeljena kakšna dodatna relevantna okoliščina, ki bi kazala na to, da zaradi svojega zdravstvenega stanja ali njegovega nenadnega poslabšanja tožnik zagovora ne more podati (niti v pisni obliki), ter glede na kratek rok, ki ga je imela toženka na voljo za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, od nje ni bilo mogoče pričakovati, da preloži zagovor. Pri presoji utemeljenosti očitka kršitve, kot je določena v 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, da delavec krši navodila pristojnega zdravnika, se izhaja iz predpostavke, da je v času bolniškega staleža prepovedana vsaka aktivnost, razen tiste, ki je izrecno dovoljena (z navodili pristojnega, v tožnikovemu primeru osebnega zdravnika), kar jasno izhaja iz 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki jih je citiralo sodišče prve stopnje, in sodne prakse. Sodišče mora ugotoviti, kakšna navodila je dal pristojni zdravnik delavcu, in ali je ta navodila mogoče razumeti kot dovoljenje za odhod iz kraja bivanja. Pri tem ne s

Razlogi in obrazložitev teh razlogov s strani sodišča druge stopnje ne kažejo na obstoj bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ampak na drug pritožbeni razlog – zmotno uporabo materialnega prava (v zvezi s presojo o zmotnem izhodišču sodišča prve stopnje, ki posameznih kršitev iz odpovedi ni presojalo samostojno, ampak se je oprlo na oceno o prekratkih rokih za izvršitev nalog) in predvsem nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. V primeru teh pritožbenih razlogov je na podlagi prvega odstavka 355. člena ZPP vrnitev zadeve sodišču prve stopnje dopustna le izjemoma v primeru (pravilne) ocene sodišča druge stopnje, da glede na naravo stvari in okoliščine primera ne more samo dopolniti postopka oziroma odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti. Glede na to, da je sodišče prve stopnje v okviru dokaznega postopka že zaslišalo priče in raziskovalo okoliščine tudi po posameznih očitkih iz odpovedi, bi ugotovljeno pomanjkljivost dokazne ocene sodišče druge stopnje lahko odpravilo sámo, tako da bi po dopolnitvi dokaznega postopka na pritožbeni obravnavi oblikovalo pravilno in celovito dokazno oceno (drugi odstavek 347. člena ZPP).

S pogodbo je nedopustno izključiti prodajalčevo odgovornost za pogodbeno dogovorjene lastnosti kupljene stvari. Takšne določbe bi bile v medsebojnem nasprotju, prav tako bi prodajalcu omogočile postopati nemoralno in kupca izigrati. Ne držijo zatrjevanja toženca v odgovoru na pritožbo, da pogodbeno dogovorjeno število opravljenih delovnih ur niti ni bistveno. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je (predvsem oziroma tudi) zaradi oglaševane in pogodbeno dogovorjene nizke količine delovnih ur, kupec lahko upravičeno pričakoval (boljše oziroma izpravno) stanje traktorja. Še posebej se ta lastnost za bistveno izkaže, ker gre za rabljen traktor.

Tožnica je s tem, ko je iz košarice pri blagajni vzela denar in ga uporabila za lastni nakup, huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (33., 34. in 37. člen ZDR-1). Tožnica ni ravnala vestno, kršila je navodila toženke o ravnanju z najdenim in puščenim denarja, njena kršitev pa je tudi materialno škodovala toženki. Pri presoji obstoja hujše kršitve je pomembno, kakšnega pomena je narava kršitve, torej vsebina same kršitve glede na obveznosti delavca in možne posledice kršitve za delodajalca. Tožnica je bila zaposlena kot prodajalka, zato je bila v stiku z denarjem, s katerim pa je na sporna dneva ravnala v nasprotju z jasnimi navodili delodajalca. Višina denarja (kovancev), ki ga je tožnica na sporna dneva porabila za lastni nakup, ni pomembna. Za presojo teže kršitve je namreč ključna vsebina ter pomen kršitve, in ne vrednost prilaščenega denarja. Kadar ima delavec dostop do denarja, je ključno, da mu delodajalec lahko zaupa, da bo navodila glede ravnanja z denarjem spoštoval, zato se po ustaljeni sodni praksi kršitev navodil delodajalca glede ravnanja z denarjem in blagajniškega poslovanja šteje za hujšo kršitev delovnih obveznosti.

Kljub dejstvu, da tožniku pripada pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine, slednje ne pomeni, da se mu s tem dnem prične izplačevati pokojnina. Kot oviro za začetek izplačevanja pokojnine, je sodišče pravilno opredelilo vključenost tožnika v obvezno socialno zavarovanje. Po prenehanju obveznega zavarovanja, bo odpadla zakonsko določena ovira in sorazmerni del invalidske pokojnine se mu bo lahko pričel izplačevati.

Za uspešno uveljavljanje enovitega zahtevka iz neupravičene pridobitve mora stranka dokazati, da je prišlo do neutemeljenega premika premoženja, zaradi katerega je sama prikrajšana, druga pa obogatena. Trditveno in dokazno breme je torej v tem primeru na tožeči stranki. Sodišče je tisto, ki pozna pravo, vendar je glede uporabe pogodbenega prava tako teorija kot usklajena sodna praksa jasna, in sicer da je sodišče vezano na uporabo tistih pogodbenih določil, katera so del trditvene podlage strank. Ničnost pravnega posla je skrajna sankcija. Ravnanje pogodbenih strank je treba presojati celovito, torej s stališča kršitve prisilnih predpisov, s stališča nemoralnosti, poleg tega pa tudi s stališča intenzivnosti posega v splošne in posamezne interese. Namen ničnosti ni le varstvo strank, temveč tudi varstvo javnega interesa.

Toženkini očitki o zmotnosti oziroma procesni nepravilnosti podeljevanja možnosti eni od pravdnih strank, da spremeni tožbo oziroma preoblikuje tožbeni zahtevek, ne spadajo med razloge, iz katerih je mogoče izpodbijati razveljavitveni sklep sodišča druge stopnje. Nanašajo se namreč že na samo (vsebinsko) presojo pravilnosti procesnega obravnavanja predmeta zadeve, torej ali je sodišče druge stopnje sploh smelo dopustiti tožniku, da v novem postopku pred sodiščem prve stopnje materialnopravno pravilno oblikuje tožbeni zahtevek. Vrhovno sodišče v tej fazi postopka ne glede na pojasnjene meje pritožbenih razlogov tako ne more ocenjevati pravilnosti razlogov sodišča druge stopnje, ki je takšno možnosti dopustilo.

Sodišče druge stopnje bi v okoliščinah konkretnega primera lahko samo dopolnilo postopek. S takšnim ravnanjem ne bi prekomerno poseglo v pravico do pritožbe in tudi ne v pravico do izjave. Sodišče druge stopnje poleg tega ni pravilno upoštevalo pomena pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. V položaju, ko postopek od vložitve tožbe teče že skoraj 8 let (od 18. 12. 2017) namreč nedvomno obstaja nevarnost prekomernega posega v to pravico. Sodišče druge stopnje pri tem neutemeljeno izpostavlja zgolj okoliščino, da je zadevo razveljavilo prvič.

Toženka je tožnici utemeljeno očitala hujšo kršitev delovnih obveznosti, saj je zavestno gostoma odklanjala izdajo garderobe (kar je po pogodbi odrejeno delo) ter imela do njiju povsem neprimeren odnos, ki je daleč presegel nivo komuniciranja, ki se sicer pričakuje pri opravljanju njenega dela. Tožničin odnos je pokazal naklepno nasprotovanje zasledovanju cilja zadovoljstva gostov, kar pa je bistveno za nemoteno ter uspešno delovanje toženke in ustvarjanje prijetnega okolja tako za goste kot ostale zaposlene. Toženki je bilo onemogočeno dokazovanje odločilnega dejstva, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. V posledici opisanih postopkovnih kršitev je bilo tudi nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 347. člena ZPP opravilo pritožbeno obravnavo, saj je bilo ugotovljene kršitve glede na njihovo naravo s tem mogoče sanirati.

Sodišče prve stopnje je bilo dolžno presoditi pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb toženca, ki sta bili izdani glede na dejansko stanje, ki je obstajalo v času odločanja pristojnih organov toženca. Kasnejše poslabšanje zdravstvenega stanja ni bilo več obseženo z izdanimi odločbami toženca. V obravnavani zadevi ne gre za procesno situacijo, ko pritožbeno sodišče ne bi moglo samo odpraviti postopkovne kršitve. Pooblastilo za odpravo navedene kršitve ima v 6. alineji 358. člena ZPP, ki prepoveduje razveljavitev sodbe in vračanje zadeve v novo sojenje, če lahko samo odpravi kršitve določb postopka (drugi odstavek 347. člena ZPP). Pritožbeno sodišče lahko ugotavlja, kakšen vpliv je imela kršitev. In če narava kršitve to dopušča, ne more biti ovir, da bi takšno kršitev lahko tudi odpravilo in sicer brez obravnave, ki bi bila v takih primerih popolnoma prazna in sama sebi namen. Za tak primer gre tudi v tej zadevi.