VSCE Sklep III Kp 19580/2017

• Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Celju v skladu s prvim in drugim odstavkom 285.e člena v zvezi s 83. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP) deloma ugodilo predlogu zagovornice obtoženega A. A. za izločitev dokazov z dne 15. 1. 2024 ter iz spisa izločilo procesno gradivo, ki ga je določno opredelilo, v preostalem delu pa je predlog za izločitev dokazov kot neutemeljen zavrnilo (tč. I izreka). Po uradni dolžnosti je iz spisa izločilo še procesno gradivo, ki ga je določno opredelilo v tč. II izreka, v tč. III izreka pa je odločilo o izločitvi reprodukcij v prejšnjih točkah izločenih dokazov. V tč. IV je odločilo o načinih izvršitve sklepa.

2. Zoper sklep se je (v delih izločitve izjav obtoženega A. A. in izločitve podatkov telefonskega prometa po odredbi Okrožnega sodišča v Mariboru II Kpd 49460/2013 z dne 15. 10. 2013) pritožil državni tožilec, tj. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 18. člena, prvega in drugega odstavka 83. člena ter drugega odstavka 154. člena ZKP. Predlagal je, da višje sodišče sklep v izpodbijanih delih spremeni tako, da se iz spisa ne izloči zapisnik o zaslišanju priče A. A. (na list. št. 185), prepis zvočnega posnetka o zaslišanju priče A. A. (list. št. 214 - 220) in sam zvočni posnetek ter vsi dokazi, pridobljeni na podlagi odredbe Okrožnega sodišča v Mariboru II Kpd 49460/2013 z dne 15. 10. 2023.

3. Pritožba ni utemeljena.

   Glede izločitve izjav obtoženega A. A.

4. Višje sodišče v celoti pritrjuje in se v izogib ponavljanju pridružuje prepričljivi in pravno izostreni presoji sodišča prve stopnje (tč. 7 izpodbijanega sklepa), da je v primeru zapisnika zaslišanja sedaj obtoženega A. A. z dne 14. 11. 2017 v svojstvu priče v preiskavi, prepisa zvočnega posnetka tega zaslišanja in samega zvočnega posnetka treba uveljaviti ekskluzijski položaj. V pritožbenem postopku kaže le še dodatno poudariti, da je problematizirana odločitev ustavnoskladna, saj bi bila ohranitev zgoraj opredeljenega procesnega gradiva v spisu v nasprotju z (obtoženčevima) ustavnima jamstvoma pravice do molka iz četrte alineje 29. člena Ustave in domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave, kar pa je prvo sodišče v esenci pravilno ter tehtno prepoznalo.

5. Državni tožilec v pritožbi sam ugotavlja, da je obstoječa sodna praksa, v kateri je bilo nakazano obravnavano vprašanje, najmanj neenotna, pri čemer citira mnoge odločbe sodišč. Za poenotenje področne sodne prakse skrbi Vrhovno sodišče kot precedenčno sodišče, slednje pa je o predmetni situaciji judiciralo v zadevi I Ips 1432/2021,¹ torej v nedavni odločbi, ki je novejša od vseh pritožbeno navedenih odločb. Neoporečno je tako stališče Vrhovnega sodišča, da procesni vlogi priče in obdolženca nista združljivi; če je bil nekdo zaslišan kot priča, pozneje pa v istem postopku zaslišan kot obdolženec o istih dejstvih, je treba zapisnik o njegovem zaslišanju kot priče iz spisa izločiti.² Nobenega dvoma ni, da je sedaj obtoženi A. A. (ki se mu obtožbeno očita kaznivo dejanje trgovine z ljudmi po 113. členu KZ-1 v hudodelski združbi z drugimi soobtoženci in z zlorabo prostitucije v lokalu "Black cat" na Polzeli), ko je bil kot priča zaslišan v preiskavi, izpovedoval o delovanju tega lokala, "zaposlenih puncah", stikih s sedanjimi soobtoženci itn., kar ni nič drugega kot izpovedovanje o odločilnih pravnorelevantnih okoliščinah, izvirajočih iz prekrivajočih se historičnih dogodkov. Natančna vsebina izpovedbe v preiskavi je za pričujoči ekskluzijski postopek nepomembna, saj kakršna koli dokazna ocena v njem nima mesta; ključno je, da obtoženec v lastni zadevi, zlasti kadar se njegov položaj znotraj istega kazenskega postopka transformira iz priče v obtoženca, v končni instanci pač nikoli ne more nastopati kot priča, saj gre za kolizijo pravic oziroma dolžnosti dveh procesnopravnih subjektov, katerih vlogi sta med seboj bistveno različni in v tej posledici tudi nezdružljivi.

6. Sledeč določbi tretjega odstavka 5. člena ZKP lahko obdolženec izbira, kako se bo zagovarjal, če sploh, povsem drugačen pa je procesni položaj priče, ki je dolžna izpovedovati, in to po resnici (240. člen ZKP). Res sme priča po 238. členu ZKP odkloniti odgovor na posamezna vprašanja, tj. če je verjetno, da bi z odgovorom spravila sebe v kazenski pregon, vendar tak pravni pouk ne zadosti uresničitvi pravice do molka.³ Slednja je, ob boku s prepovedjo izsiljevanja izpovedb, ena temeljnih (ustavnih) procesnih pravic obdolženca, s katero se uresničuje tudi preprečevanje samoobdolžitve, v tem oziru pa je pravica do molka element druge ustavne pravice - domneve nedolžnosti. Ko je subjekt poučen kot priča v smislu 240. in 238. člena ZKP, ni mogoče govoriti o sklepu, da se je lahko svobodno in neodvisno odločil o tem, ali bo pravico do molka uveljavljal ali ne, zato ni moč pritrditi niti državnemu tožilcu, ki v pritožbi ponuja lastno razlago pouka iz 238. člena ZKP in ocenjuje, da je pouk nesmiseln, če se takšna izjava kasneje izloči. Neprepričljivo je razmišljanje, da priča, ki je opozorjena, da je dolžna govoriti (tj. po resnici), svoje izjave poda "popolnoma prostovoljno in brez vsakršne prisile" (seveda v pravnem pomenu). V nasprotju s pritožbenim stališčem pa pri pravici do molka ne gre zgolj za prepoved uporabe prisile ali zvijače zoper (kasnejšega) obdolženca, temveč tudi za preprečevanje samoobdolžitve, ki bi mogla učinkovati obdolžencu v breme v (kasnejšem) kazenskem postopku zoper njega samega.⁴

7. V sozvočju z doslej navedenim je tudi sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pojasnilo, da je temelj za ekskluzijski položaj sprememba statusa A. A. iz priče v diapazon osumljenec - obdolženec - obtoženec, natančneje preprečitev morebitne samoobtožbe, ki ob zaslišanju v svojstvu priče in kljub prejetem pouku po 238. členu ZKP že pojmovno ne more biti prostovoljna ter svobodna. Nadalje je že prvo sodišče jasno izpostavilo, da za uveljavitev ekskluzijske sankcije v dani procesni situaciji ni relevantno vprašanje, ali je bil zoper sedanjega obtoženca že v preiskavi, tj. ko je bil zaslišan kot priča, osredotočen sum, da (tudi on) izvršuje kaznivo dejanje po 113. členu KZ-1 (sum sicer še ni bil osredotočen). Prav zato je sodišče razumno razlogovalo, da zaslišanje obtoženca kot priče v tedanji procesni fazi ni bilo izvedeno s kršitvijo določb kazenskega postopka, toda to, kot rečeno, niti ni pomembno. Neodločilno je (sicer pravilno) stališče pritožbe, da izpovedba obtoženca v svojstvu priče ni bila pridobljena nezakonito, saj sum nanj tedaj (še) ni bil osredotočen. Gotovo je osredotočenost suma na A. A. nastopila po zaslišanju oškodovanke B.B. pred zaprošenim slovaškim sodiščem, vendar to za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa ne nosi teže. Ne glede na to, da pri podlagi za uveljavitev ekskluzijskega posega po drugem odstavku 83. člena ZKP sodišče prve stopnje, kot je razumeti, prepozna ravnanje v nasprotju z desetim odstavkom v zvezi z drugim odstavkom 227. člena ZKP, pa je temelj za ekskluzijsko posledico v ugotovitvi, da nahajanje procesnega gradiva, povezanega z zaslišanjem z dne 14. 11. 2017, v spisu nasprotuje zagotovljenima človekovima pravicama iz 29. in 27. člena Ustave ter da je ekskluzija gradiva smiselno subsumirana pod določbe drugega odstavka 18. člena ZKP. Zato se s pritožnikom ni mogoče strinjati, da naj bi prvo sodišče kršilo uporabne določbe drugega odstavka 18. člena in drugega odstavka 83. člena ZKP, nasprotovanje sklicevanju napadenega sklepa na določila 227. člena ZKP, tudi na "sistematični ravni", pa pri pravilnosti ter zakonitosti sklepa ne stopa v ospredje. Drži poanta pritožbe, da pravni pouk po drugem odstavku 227. člena ZKP ni aplikativen, če zaslišana oseba (še) nima statusa obdolženca, vendar je ratio decidendi sklepa v drugih odločilnih dognanjih, ki jim sodišče druge stopnje pritrjuje.

8. Za presojo ustavnopravnega dometa pravic iz 29. in 27. člena Ustave v konkretni zadevi, ki ga sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča v izpodbijanem sklepu ni prekoračilo, je odveč pritožbena razprava o trenutku (osredotočenosti suma), tj. ko nastopi obveznost pristojnih organov, da osebo poučijo o pravici do molka; dana odločitev namreč ne temelji v odsotnosti pravnega pouka, ampak v spremembi obtoženčevega procesnega statusa v genezi kazenskega postopka, ki je pred nami. Ex post je razvoj postopka pokazal, da bi obtoženec, tj. če se listine o njegovem zaslišanju v preiskavi ohranijo v spisu, nastopal kot priča v lastni zadevi, pri čemer je nasprotno stališče pritožbe po oceni višjega sodišča preozko. Z vidika pravnega varstva pravice do molka skozi preprečevanje samoobtožbe in domneve nedolžnosti prav tako ni relevantno, da je v vprašanju izločitev listin o zaslišanju obtoženca (kot priče) pred sodiščem, ne pa izločitev izjav, ki bi jih bila pridobila policija.

   Glede izločitve podatkov telefonskega prometa po odredbi Okrožnega sodišča v Mariboru II Kpd 49460/2013 z dne 15. 10. 2013

9. Povsem pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje (tč. 8 in 16 izpodbijanega sklepa), da je od konca izvajanja ukrepa po 149.b členu ZKP na podlagi odredbe Okrožnega sodišča v Mariboru II Kpd 49460/2013 (dne 18. 10. 2013) do vložitve zahteve za preiskavo v tej zadevi (dne 8. 5. 2017) preteklo več kot dve leti, kar ob upoštevanju določb tedaj veljavnega drugega odstavka 154. člena ZKP pomeni, da bi se moralo gradivo, pridobljeno z uporabo ukrepa iz 149.b člena ZKP, po poteku dveh let (pod nadzorstvom preiskovalnega sodnika) uničiti. Tedaj veljavni drugi odstavek 154. člena ZKP je namreč predpisal, da če državni tožilec v roku dveh let po koncu izvajanja ukrepov (tudi) iz 149.b člena tega zakona ne poda izjave, da bo začel kazenski pregon, se izsledki ukrepov uničijo (če do uničenja ni prišlo, torej če je bil rok prekluzivne narave iz drugega odstavka 154. člena ZKP prekoračen, pa so dokazi, hranjeni v spisu, nezakoniti in predmet ekskluzijske sankcije). Ustavno sodišče je že v zadevi U-I-246/14,⁵ še bolj izrecno pa v zadevi U-I-462/18,⁶ na najmanj treh mestih jasno judiciralo, da je z izjavo o začetku kazenskega pregona zajeto zgolj procesno dejanje državnega tožilca, s katerim se zahteva prehod iz predkazenskega postopka v drugo, tj. sodno fazo postopka, kar predpostavlja vložitev bodisi zahteve za preiskavo bodisi (neposredne) obtožnice ali obtožnega predloga. Druga (najsi gre za formalna ali celo neformalna) dejanja tožilca ne zadoščajo za prekinitev 2-letnega roka za uničenja gradiva, kar potrjuje tudi ustaljena praksa Vrhovnega sodišča.⁷ V obravnavani zadevi se je 2-letni rok iztekel 18. 10. 2015, zahteva za preiskavo 8. 5. 2017 pa je bila vložena evidentno po izteku roka, po katerem bi se pridobljeno gradivo moralo uničiti. Pri dejanjih, ki jih izpostavlja pritožnik (tj. dovoljenje za izvajanje prikritega evidentiranja in namenske kontrole z dne 27. 1. 2016 ter vložen predlog za pridobitev prometnih podatkov z dne 15. 2. 2016), ne gre za relevantni procesni dejanji, ki bi pomenili izjavo o začetku kazenskega pregona in pretrgali tek roka, v vsakem primeru pa bi bili prepozni. Dveletni rok, kot ustrezno pojasni že prvo sodišče, je začel teči v trenutku zaključka izvajanja prikritega ukrepa (v konkretni zadevi s prejemom dopisa družbe C. z dne 18. 10. 2013, da je bila odredba sodišča izvršena), nikakor pa ne šele dne 18. 2. 2014, ko je državno tožilstvo prejelo spis II Kpd 49460/2013.

10. Tako se izkaže, da izločitev procesnega gradiva, ki se nanaša na izsledke ukrepa po 149.b členu ZKP in na posledično pridobljene dokaze, služi odpravi posega v pravico do informacijske zasebnosti iz 38. člena Ustave, ki je nesorazmeren ter prekomeren. Državni tožilec v pritožbenem postopku z izjemo zmotnega stališča, da 2-letni rok po drugem odstavku 154. člena ZKP ni pretekel, niti ne zatrjuje ničesar drugega.

    Odločitev pritožbenega sodišča

11. Glede na navedeno in ob izostanku kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP je sodišče druge stopnje pritožbo tožilca kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

-------------------------------
¹ Sodba VS RS I Ips 1432/2021 z dne 21. 11. 2024.
² Prav tam (tč. 10 obrazložitve).
³ Prav tam (tč. 13 razlogov), ko je bil torej učinek pouka po 238. členu ZKP izrecno presojen.
⁴ Prim. sklep VSC II Kp 2531/2019 z dne 10. 7. 2026 (tč. 13).
⁵ Odločba US RS U-I-246/14-20 z dne 24. 3. 2017 (tč. 26 obrazložitve).
⁶ Odločba US RS U-I-462/18-45 z dne 3. 6. 2021 (tč. 48, 53 in 61 razlogov).
⁷ Npr. sodbi VS RS I Ips 55384/2011 z dne 31. 5. 2018 (tč. 21 in 22) ter I Ips 15930/2017 z dne 13. 9. 2017 (tč. 15).