166. člen ZKP

Ne samo, da obdolženi pred zaslišanjem zanj obremenilnih prič B. B. in C. C. ni bil seznanjen kateri priči bo preiskovalni sodnik zasliševal tekom nujnih preiskovalnih dejanj in tudi ne, da gre za obremenilni priči, ni bil seznanjen, da obstaja možnost, da prič kasneje, na glavni obravnavi ne bo mogoče več zaslišati, niti ni bil pred njunim zaslišanjem seznanjen, da ima pravico do zagovornika, ki je lahko navzoč na zaslišanjih prič, ob tem pa je ostalo nejasno kdaj oziroma ali pravočasno je sploh bil seznanjen z zaslišanjem teh njemu tedaj neznanih prič, tudi na glavni obravnavi sodišče ni spoštovalo njegove pravice do obrambe. Kot izhaja iz odgovora GPU z dne 18. 2. 2025 je namreč sodišče razpolagalo s podatkom o bivališču vsaj ene od omenjenih prič (glede druge pa bi morebiti lahko pridobilo podatke od INTERPOLA Budimpešte), pa kljub vztrajni zahtevi obrambe, niti te ni zaslišalo. V takih okoliščinah ni mogoče zaključiti, da se je obdolženi zavestno odrekel navzočnosti na zaslišanju obremenilnih prič in možnosti njunega zaslišanja niti da obstajajo objektivne ovire za neposredno zaslišanje prič ter je mogoče prebrati njihove predhodno dane izpovedbe na podlagi 1. točke prvega

Sodišče sme zavrniti dokazni predlog za zaslišanje priče, če je priča kot dokazno sredstvo nedosegljiva, saj je ni mogoče izslediti. Ker je obtoženec sam izvrševal zakonske znake kaznivega dejanja, je izpolnil objektivni element sostorilstva. Zavedati se mora obstoja hudodelske združbe in bistvenih sestavin kriminalnega načrta, ni pa treba, da ima poglobljen vpogled v delovanje združbe. Obtoženec je izpolnil kvalifikatorni zakonski znak kaznivega dejanja, saj je 18 tujcev prevažal v tovornem delu kombiniranega vozila, brez sedežev, opore in varnostnih pasov, natlačene drug na drugega, brez prezračevanja in svežega zraka.

V skladu z utrjeno sodno prakso Vrhovnega sodišča je na podlagi uveljavljene kršitve določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP izjemoma dopustno poseči v pravnomočen sklep o odreditvi pripora, če se ta opira na dokaz, ki je že na prvi pogled (prima facie) nedovoljen. V vseh primerih, ko bi presoja potencialne nezakonitosti dokazov narekovala ugotavljanje drugih dejstev ali okoliščin, ne more iti za prima facie nedovoljene dokaze, zato vsaj v tej fazi postopka ni mogoče govoriti o kršitvi določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zaradi navedenega vložnik v tej fazi tudi ne more uspeti s sklicevanjem na sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice Baytar proti Turčiji in Amer proti Turčiji, saj je odločitev ESČP v teh zadevah sledila zanesljivi ugotovitvi, da pritožnika nista v zadostni meri razumela jezika, v katerem so potekala relevantna procesna dejanja.

Uporaba odločbe o ugotovitvi protiustavnosti četrtega odstavka 153. člena in drugega odstavka 154. člena ZKP bi v primerih v katerih se je dvoletni rok iz četrtega odstavka 153. člena in drugega odstavka 154. člena ZKP iztekel pred 5. 1. 2019, pomenila poseg v zaključena pravna razmerja. Odločilno je, da so se do objave navedenega sklepa USRS o začasnem zadržanju izvrševanja izpodbijane ureditve posamezniki lahko zanesli na to, da bo pridobljeno gradivo po preteku dveh let od konca izvajanja PPU uničeno.

V primeru obstoja osredotočenosti suma storitve kaznivega dejanja lahko organi pregona pridobijo predmete, ki jih ima obdolženec v svoji posesti, na dva načina. Prvi način je, da sodišče na predlog državnega tožilstva izda odredbo za opravo osebne oziroma hišne preiskave, pri kateri so predmeti, ki bodo služili kot dokazno gradivo, zaseženi. Drugi način je, da obdolženec navedene predmete organom pregona na njihov poziv izroči prostovoljno. Vendar pa je pogoj za prostovoljnost obdolženčeve odločitve njegova seznanjenost s pravicami iz določbe četrtega odstavka 148. člena ZKP, ki v prvi vrsti zajema pouk o pravici do privilegija zoper samoobtožbo.

Vprašanje nedovoljenosti predmetnega dokaza in s tem poštenosti postopka zoper obdolženo bi se lahko postavilo le v nadaljevanju kazenskega postopka, v fazi glavne obravnave, če bi sodišče prve stopnje, ne da bi pričo neposredno zaslišalo in omogočilo soočenje obdolženke s pričo ob strokovni pomoči zagovornika, na izpovedbah priče iz faze posameznih preiskovalnih dejanj z dne 7. 6. 2022, ko je bila zaslišana brez navzočnosti zagovornika in o pravici do zagovornika niti ni bila poučena, oprlo svojo sodbo.

Pritožnik razlogov sodbe sodišča prve stopnje ne izpodbija, saj se pritožuje le zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog tožilstva, da se zapisnika o zaslišanju prič C. C. in D. D. prebereta, zoper katerega pa pritožba ni dovoljena. Za presojo vprašanja, ali je preiskovalna sodnica zadostila določbi 166. člena ZKP je potrebno upoštevati, da sta bila obtoženca tujca, državljana Pakistana, ki kljub formalnemu pouku iz 4. člena ZKP nedvomno nista mogla razumeti in prepoznati pomena zaslišanja obremenilnih prič, zlasti ker je obtoženi A. A. izrecno opozoril na svojo pomanjkljivo pismenost. Preiskovalna sodnica je morala vedeti, da bo kasnejše zaslišanje prič zelo otežkočeno, če ne celo onemogočeno, saj sta bili priči državljana Bangladeša, ki že več let nista bivala na naslovu stalnega prebivališča, kar je izhajalo iz nujnih izpovedb. Glede na pojasnjeno bi preiskovalna sodnica morala dopustiti navzočnost obeh zagovornikov na zaslišanju prič, ki sta bili za obtoženca nedvomno obremenilni priči. Na takšen način je kršila pravico do njune obrambe in do soočenja z obremenilno pričo, saj obtoženima oziroma njuni kvalificirani obrambi ta možnost tekom

Za poskus kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države je potrebno šteti vsa tista dejanja, ki ob upoštevanju krajevnih in časovnih okoliščin že pomenijo začetek izvrševanja kaznivega dejanja (v konkretnem primeru so obtoženci ilegalne migrante, ki so prestopili slovensko-hrvaško mejo, prišli iskat v neposredno bližino meje, potem ko so jo ti uspešno prečili, s takšnim številom in vrsto vozil, ki so omogočala prevoz 14 ilegalnih prebežnikov in v okvirno dogovorjenem času, z namenom, da bi jih odpeljali v Italijo). Obtoženci so pričeli izvrševati tista dejanja, ki ob upoštevanju istih krajevnih in časovnih okoliščin že pomenijo začetek izvrševanja kaznivega dejanja, pri čemer ilegalni migranti v vozila za prevoz niso vstopili, ker so bili pred tem zaustavljeni s strani policije in zato prepovedana posledica še ni nastala.

Da so navedbe zagovornice povsem utemeljene, potrjuje tudi dejstvo, da je preiskovalni sodnik sicer formalno zadostil določbi 166. člena ZKP, po kateri lahko pred izdajo sklepa o preiskavi, opravi posamezna preiskovalna dejanja, ki bi jih bilo nevarno odlašati, drugi odstavek 166. člena ZKP pa glede vabljenja in zaslišanja osumljenca napotuje na uporabo določb ZKP o vabljenju in zaslišanju obdolženca, čemur pa sodišče prve stopnje ni zadostilo, saj obdolžencu, tedaj osumljencu, ni bil dan noben pravni pouk.

Ker obtoženima ob navzočnosti kvalificirane obrambe, torej njunih zagovornikov ni bila dana možnost zaslišati obremenilnih prič niti jima postavljati vprašanja niti dajati pripombe na njuni izpovedbi, je sodišče prve stopnje kršilo njuno pravico do zaslišanja obremenilne priče, kar vse je vplivalo na zakonitost izpodbijane sodbe (tretja alineja 29. člena Ustave RS zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP).

Po prvem odstavku 166. člena ZKP je pogoj za opravo nujnih posameznih preiskovalnih dejanj, da gre za takšna dejanja, ki bi jih bilo nevarno odlašati. Nevarnost odlašanja je podana, kadar obstaja verjetnost, da določenega preiskovalnega dejanja med kazenskim postopkom ne bo več mogoče opraviti. Ker gre za izjemo od pravila, da se procesno veljavni dokazi zbirajo šele po izdaji sklepa o preiskavi, je treba to izjemo razlagati ozko. V zapisniku o nujnem preiskovalnem dejanju mora biti navedeno, katere so tiste okoliščine, ki so narekovale opravo preiskovalnega dejanja pred izdajo sklepa o preiskavi. ZKP v primeru kršitve določbe prvega odstavka 166. člena ne določa, da sodišče odločbe ne sme opreti na dokaze, ki so bili izvedeni kot nujna preiskovalna dejanja, zato takšni dokazi ne predstavljajo nedovoljenih dokazov in se iz spisa ne izločajo. Posledično se morebitna kršitev te zakonske določbe, ki sicer predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ne more uveljavljati, niti se ne presoja v okviru instituta izločitve dokazov.

Tako iz same odredbe kot listinske dokumentacije, na podlagi katere je bila izdana, izhaja, da je bil predmetni avto tajnemu delavcu policije zasežen skupaj z zapisnikom o tehničnem pregledu vozila z dne 26. 11. 2019, ki dokazuje, da je vozilo tehnično brezhibno, ter da je bil izredni tehnični pregled tega vozila, ob prisotnosti predstavnika Javne agencije RS za varnost prometa in inšpektorja Inšpektorata za infrastrukturo, ki sta zadolžena za nadzor nad tehničnimi pregledi, potreben zaradi zavarovanja dokazov. Pritožnik z navedbo, da je prejel v času pridržanja (od 27. 11. 2019 dalje; dejansko od 26. 11. 2019 od 14.25 dalje) le odredbo preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. VIII Kpd z dne 22. 11. 2019, v ničemer ne obrazloži svoje izhodiščne trditve, da je zapisnik o izrednem tehničnem pregledu predmetnega osebnega vozila skupaj z vsemi podatki in dokazi, ki na njem temeljijo, treba iz spisa izločiti kot nedovoljen dokaz.

Iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča je razvidno stališče, da se formalna obramba razteza samo na zaslišanje obdolženca, ne pa tudi na predhodno zaslišanje prič v okviru nujnih preiskovalnih dejanj (prvi odstavek 166. člena ZKP). To pomeni, da obdolžencu zaradi nenavzočnosti odvetnika, ki v času zaslišanja prič še ni opravljal funkcije zagovornika, niso bila kršena pravna jamstva iz določbe 29. člena Ustave, kršeno pa tudi ni bilo načelo enakosti, saj sta bila ob zaslišanju tujih državljanov prisotna državni tožilec in obdolženec.

Obdolžencu je bil postavljen zagovornik po uradni dolžnosti dne 18. 8. 2020 takoj po 17. uri, tik preden je bil obdolženec zaslišan pred dežurno preiskovalno sodnico, in ne že ob 15.30 uri, kot navaja vložnik v zahtevi. Pred 17. uro tega dne obdolženec ni imel zagovornika ne po pooblastilu ne po uradni dolžnosti, zato ni bilo nobene podlage za prisostvovanje odvetnika Jerneja Koćevarja pri zaslišanju prič.

Po četrti alineji prvega odstavka 40. člena ZNPPol smejo policisti ugotavljati identiteto osebe, ki z obnašanjem, ravnanjem, ali zadrževanje na določenem kraju ali ob določenem času zbuja sum, da bo storila, izvršuje, ali je storila kaznivo dejanje ali prekršek. Za ugotavljanje identitete zadošča obstoj suma, torej najnižja stopnja verjetnosti, da bo oseba storila, izvršuje, ali je storila kaznivo dejanje ali prekršek. Glede na to, da je za ugotavljanje identitete zadostna že najnižja stopnja verjetnosti (dokazni standard), to je sum, je treba sprejeti stališče obeh sodišč, da sta policistka in policist imela zadostno podlago, da sta se odločila legitimirati A. K. Zato se ni mogoče strinjati z zagovornikom, da je bila identifikacija opravljena nezakonito, ker da obnašanje K. ni bilo sumljivo, in da v sodbah ni nobene argumentacije, zakaj bi K. obisk pri H.policista povezala s kaznivim dejanjem preprodaje drog. Glede na obnašanje D. H. in A. K., ko je ta zapuščal njegovo stanovanje, in dejstvo, da sta neposredno zatem policista pri K. zasegla prepovedano drogo heroin, je preiskovalna sodnica razumno sklepala, da so podani utemeljeni razlogi za sum, da je A. K. prepovedano d

Zagovor soobdolženke torej ni predstavljal del dokazne podlage za odreditev pripora, zunajobravnavni senat pa je z naknadnim sklicevanjem na ta (nov) dokaz obrambi kršil pravico, da bi se do njega opredelila in torej ni ravnal skladno z določbo 5. člena ZKP. Gre za relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, za katero pa 3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP od vložnika zahteva, da poleg njenega substanciranega uveljavljanja zatrjuje in izkaže tudi njen vpliv na zakonitost pravnomočne odločbe Eno izmed dejstev, ki ga je v konkretnem primeru pri utemeljevanju suma upoštevala že preiskovalna sodnica, je bila tudi komunikacija med obdolžencem in soobdolženo. Zunajobravnavni senat je pritrdil oceni preiskovalne sodnice in dodatno obrazložil, da medsebojna komunikacija obdolženca s soobdolženko izhaja tudi iz njenega zagovora. Takšna ocena novega oziroma dodatnega dokaza, ki jo je v zvezi z obstojem utemeljenega suma podal šele zunajobravnavni senat, sicer ni pravilna, ker je obrambi onemogočil, da bi v zvezi z njim podala izjavo, vendar pa zunajobravnavni senat s takšno oceno ni prekoračil okvirjev dejanskega stanja, kot ga je ugotovila že preiskovalna sodnica. Ob

Kdaj lahko preiskovalni sodnik opravi posamezno preiskovalno dejanje pred izdajo sklepa o preiskavi določa 166. člen ZKP. Iz prej navedenega člena izhaja, da lahko preiskovalni sodnik opravi posamezna preiskovalna dejanja le v primeru, če bi bilo z opravo tega dejanja nevarno odlašati. V obravnavanem primeru ta pogoj ni izpolnjen, pritožnik v pritožbi te trditve niti ne izpostavlja.

Izpodbijana posamična akta sodišča sta bila izdana v okviru izvrševanja sodne funkcije in je zato že iz tega razloga stranki zagotovljeno drugo sodno varstvo njenega pravnega položaja, zato (dodatno) sodno varstvo v subsidiarnem upravnem sporu ni potrebno. Pri tem ni pravno relevantno, da tožnica ni osumljenka v kazenskem postopku. Tožnica ima namreč kot pravna oseba, pri kateri je bila opravljena hišna preiskava in zaseženi predmeti, možnost uveljavljanja pravnih sredstev po ZKP oziroma nasloviti svoje ugovore v zvezi z opravljenimi preiskovalnimi dejanji na sodišče, ki je odredbi izdalo. Kot izhaja iz tožbenega predloga, poleg odprave izpodbijanih odredb tožnica od Okrožnega sodišča, specializiranega državnega tožilstva in policije zahteva tudi vračilo v roku 3 dni vseh zaseženih predmetov in dokumentacijo, kot izhajajo iz obeh zapisnikov o preiskavi stanovanja in drugih prostorov po odredbi sodišča z dne 6. 7. 2016, saj naj bi ti vsebovali tudi podatke, ki so zaupni. Sodišče se s tožnico strinja, da takega zahtevka ne more postaviti pred sodiščem splošne pristojnosti, torej v tem primeru kazenskim sodiščem, saj če bi ga lahko in če bi mu sodišče sledilo, bi to pomenilo

Glede odredb o hišni preiskavi se že v tožbi pravilno ugotavlja, da ne gre za upravna akta oziroma upravni odločbi ter da zato upravni spor po 2. členu ZUS-1 v konkretnem primeru ne pride v poštev. Odredb pa po presoji sodišča tudi ni mogoče šteti za drug posamičen akt, zoper katerega ni zagotovljenega (drugega) sodnega varstva iz 4. člena ZUS-1. Odredbi je namreč izdalo in torej odločilo v zadevi sodišče, kar že samo po sebi pomeni, da je bilo tožeči stranki zagotovljeno sodno varstvo njenega pravnega položaja in da zato dodatno (ponovno) sodno varstvo v subsidiarnem upravnem sporu ni potrebno oziroma zahtevano. Odločitev rednih sodišč se ne more in ne sme izpodbijati s tožbo v upravnem sporu, saj upravno sodišče ne more in ne sme presojati pravilnosti izvedbe postopka pred rednimi sodišči in tam sprejetih odločitev. Določb ZUS-1 v povezavi s 157. členom Ustave ni mogoče razlagati tako, da v odsotnosti pritožbe ali drugega pravnega sredstva zoper odločitev sodnika vselej vstopi možnost upravnega spora.

Pojem „stanovanja s pritiklinami“ je v kazenskopravnem pomenu širši, kot ga opredeljuje SZ-1, in zajema tudi tiste prostore, ki pripadajo stanovanju oziroma ki so povezani z domovanjem (npr. garaže, veže, kopalnice, balkoni, drvarnice, ograjena dvorišča). Z golj dejstvo, da kraj ogleda pred začetkom ogleda ni bil zavarovan, še ne pomeni, da je bil ogled opravljen nezakonito, ob odsotnosti drugih konkretnih razlogov, ki bi kazali drugače, pa tudi ne vzbuja dvoma v verodostojnost in korektnost opravljenega ogleda.