235. člen ZKP

Kršitev kazenskega zakona iz 2. točke 372. člena ZKP je med drugim podana, ko sodišče ob ugotovljenih dejanskih okoliščinah iz drugega odstavka 29. člena, drugega odstavka 30. člena, drugega odstavka 31. člena (ko se storilec ni mogel ali moral seznaniti s pravnimi pravili) ali drugega odstavka 32. člena KZ-1, obsojenca spozna za krivega po 1. točki prvega odstavka 359. člena ZKP, namesto da bi ga oprostilo obtožbe po 2. točki 358. člena ZKP. Funkcija priče zaradi njene nenadomestljivosti v posameznem kazenskem postopku ni združljiva s funkcijami drugih procesnih udeležencev v tem-istem postopku. Zakonsko določene izjeme veljajo po drugem odstavku 234. člena ZKP le za oškodovanca, oškodovanca kot tožilca in zasebnega tožilca ter po 2. točki 235. člena ZKP še za obdolženčevega zagovornika o tem, kar mu je obdolženec zaupal kot njegovemu zagovorniku in ko je to obdolženec sam zahteval. V ostalih primerih mora biti konkurenca med navedenimi funkcijami odpravljena na način, da je dana prednost pričini funkciji, pred funkcijami drugih procesnih udeležencev, ki se morajo temu dejstvu v kateri koli fazi kazenskega postopka prilagoditi.

Ni mogoče spregledati dejstva, da je bil v predmetni zadevi za sodnega izvedenca imenovan zdravnik B. B., ki je pred tem dne 28. 5. 2021 opravil pregled oškodovanke, zaradi česar je sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka. ZKP namreč v prvem odstavku 251. člena izrecno navede, da kot izvedenci ne morejo nastopati oškodovanec, osebe, ki ne smejo biti zaslišane po 235. členu, in tudi ne osebe, ki so oproščene pričanja po 236. členu (privilegirane priče). Ob tem je treba poudariti, da je za osebe iz 236. člena ta prepoved absolutna in velja tudi, če bi se privilegirena priča temu privilegiju sama odrekla ali če bi jo dolžnosti varovanja poklicne tajnosti odvezal kdo drug. Obravnavana določba namreč v prvi vrsti ne ščiti oseb iz 236. člena ZKP oziroma privilegirane komunikacije, ki so jo te vzpostavile z drugimi osebami, temveč objektivnost in nepristranskost izvedenskega mnenja.

Sodišče prve stopnje je očitke zagovornikov o pomanjkljivi obrazložitvi sodnih odredb preiskovalne sodnice, kot je že navedeno, utemeljeno zavrnilo, s prepričljivimi razlogi pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. Okoliščina, da je v obrazložitvi odredbe preiskovalne sodnice poleg obrazložitve sorazmernosti in subsidiarnosti odrejenih ukrepov deloma povzeta tudi obrazložitev predloga državne tožilke, pa tudi ne pomeni, da je zato odredba neobrazložena in protipravna, kot to izpostavljajo pritožniki. Pritožbeno sodišče tako soglaša z zaključki izpodbijanega sklepa, da odredbam preiskovalne sodnice ni mogoče očitati zatrjevanih pomanjkljivosti. Okoliščina, da je tudi prvostopno sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa povzelo dele odgovora državne tožilke, ker je očitno menilo, da so pravilni, pa ne predstavlja v pritožbah zatrjevanih kršitev. Bistveno je, da so razlogi za sprejem odločitve prepoznavni, čigavi so izvorno, pa ni odločilno. Povzeti je torej, da je v obravnavani zadevi preiskovalna sodnica razpolagala z ustreznim gradivom, ki je utemeljevalo odreditev ukrepov in ob izdaji odredb, ki jih problematizirajo pritožniki, so bili brez dvoma podani tudi razlogi za

Razlogi, ki jih obtoženec navaja namreč predstavljajo vsebinsko izpodbijanje pravilnosti samih cenitev (od katerih je nekatere naročila sama pravna oseba A. d.d., dve cenitvi pa sta izdelala s strani sodišča imenovana izvedenca oziroma cenilca), kar pa ni podlaga za njihovo izločitev. Dvom o pravilnosti danih izvedeniških mnenj se namreč v skladu z 258. členom ZKP najprej odpravljajo z zaslišanjem izvedenca, ki je podal svoje mnenje, če pa se ta dvom ne da odpraviti niti na ta način, se lahko zahteva mnenje drugih izvedencev.

Pritožniku je pritrditi, da v času izdaje izpodbijanega sklepa ni bil povabljen za pričo v navedeni kazenski zadevi, pač pa je sodišče prve stopnje na predobravnavnem naroku dne 4. 5. 2023 le napovedalo možnost, da se bo to zgodilo glede na opis kaznivega dejanja v vloženem obtožnem predlogu (l. št. 153). Iz spisovnih podatkov je razvidno, da sodišče prve stopnje pred obravnavano odločitvijo niti ni odredilo, da se A. A. vabi za pričo v predmetni kazenski zadevi. Prvostopenjsko sodišče je na tak način napačno uporabilo postopkovno določbo, ki res pravico obdolženca do svobodne izbire zagovornika podreja načelu materialne resnice, vendar pa le v situaciji, ko je zagovornik že nosilec druge procesne vloge, do česar pa v predmetnem postopku še ni prišlo.

Neposredne podlage za uveljavljanje tožbenih zahtevkov tožeče stranke ni mogoče opreti na določila ZTP. Ta namreč ne vsebuje določb, na podlagi katerih bi tožeča stranka lahko uveljavljala varovanje svojega položaja, kadar se tajni podatek znajde v rokah nepoklicane tretje osebe. Predmet varovanja so tako pomembne ustavne vrednote (na primer varnost države), za varovanje katerih je v okviru kriterija za presojo sorazmernosti posega iz drugega odstavka 10. člena EKČP dopustna omejitev svobode izražanja. Vendar pravni instrumentarij, ki naj bi bil na voljo tožeči stranki v primeru zatrjevanega ogrožanja teh ustavnih vrednot ob izgubi oziroma nepooblaščenemu razkritju tajnega podatka, ni predmet urejanja po ZTP. Neureditev regulatornih pooblastil v matičnem zakonu (ZTP) še ne izključuje pravnega varstva tožeče stranke, če ji ga je mogoče zagotoviti v postopku, ki se prilega naravi spornega razmerja. S tem, ko je tožeča stranka zatrjevala, da lahko le z uveljavljenima zahtevkoma zoper toženo stranko prepreči škodljive posledice glede varnosti, javnega interesa in nazadnje ugleda ter dobrega imena tožeče stranke, je torej zahtevala, naj sodišče s sodbo odloči o koliziji m

Pritožbeno sodišče primarno poudarja, da zakonski minimalni rok osmih dni za pripravo obrambe iz tretjega odstavka 288. člena ZKP, na katerega se sklicuje obdolženec, velja samo za prvo vabilo na glavno obravnavo, ne pa tudi potem, ko se je glavna obravnava že začela in posamezni naroki kontinuirano sledijo eden drugemu. Napačno pa je stališče obdolženca, da navedeni določbi 29. člena URS in 6. člena EKČP sodišču prve stopnje nalagata obvezo, da izvede vse predlagane dokaze. Po ustaljeni ustavnosodni praksi namreč razpravljajoče sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sámo odloča, katere predlagane dokaze bo izvedlo in kako bo presodilo njihovo verodostojnost. Pri tem pa nikakor ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, temveč le tiste, ki so pravno relevantni. Ob tem pa je breme na obrambi, da obstoj in pravno relevantnost dokazov utemelji s potrebno stopnjo verjetnosti. Policist kot uradna oseba je v kazenskem postopku lahko zaslišan kot priča, četudi je v skladu z nalogami in pooblastili policije opravljal preiskovalna dejanja v drugi (ali celo isti) kazenski zadevi. Obdolženčevo izražanje pa ni bilo usmerjeno v grajo oz

Zagovornik v pritožbi vztraja na stališču, da uporaba poligrafa v kazenskem postopku v primeru obdolženčeve privolitve (svobodne odločitve) ni nedovoljena. V predmetni zadevi se je obdolženec svobodno odločil za poligrafiranje in poročilo o poligrafskem testiranju je v spis vložila obramba v (razbremenitev suma) korist obdolženca, torej ne njemu v škodo in ne s kršenjem njegovih pravic. Sodnica za izločitev tega dokaza (indic) zato ni imela zakonske podlage v 83. členu ZKP. Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožniku, sicer ne iz razloga, ki ga navaja pritožba, da dokaz (indic) pridobljen po volji in zavedanju obdolženega in njemu v korist, ne more biti predmet izločitve, ampak iz razloga, ker ne gre za dokaz, ki bi bil posledica protipravno izvedenih procesnih dejanj in ne obvestil, ki so jih dale policiji osebe, ki ne smejo biti zaslišane kot priče (235. člen ZKP), ali ki so se v skladu s tem zakonom odrekle pričevanju (236. člen ZKP). Poročilo o poligrafskem testiranju, ki ga je obramba pridobila po zasebni poti, ko torej ne gre za poročilo o poligrafskem testiranju iz šestega odstavka 54. člena Zakona o policiji (Pol), je sestavni del obdolženčevega zagovora, ki ga bo sodišče

Ker v konkretnem primeru ni izkazano, da bi pri izvedbi parlamentarne preiskave šlo za krinko, ni mogoče trditi, da je bila parlamentarna komisija v celoti zavezana k uporabi določb ZKP. Prav tako ni izkazano, da bi dejansko tekom preiskave prišlo do t.i. trenutka osredotočenosti preiskovanja, s čimer naj bi se nekazenski postopek spremenil v kazenskega. Parlamentarno komisijo so obvezovale "le" določbe ZPPre, izpovedbe prič pa so bile pridobljene skladno s tem, zato so pridobljeni dokazi zakoniti.

Država kot pravna oseba javnega prava ni nosilka osebnostnih pravic v primeru, ko deluje v položaju oblastnega organa.

Bistvena razlika med statusom relativno nesposobne priče iz 2. točke 235. člena ZKP in statusom privilegirane priče iz 5. točke prvega odstavka 236. člena ZKP je varstveni namen določbe: - prva predstavlja pravico v korist obdolženca, saj mu v nasprotnem primeru - brez prepovedi zaslišanja njegovega zagovornika, očitno ne bi bila zagotovljena pravica do učinkovite obrambe. Če pa obdolženec sam zahteva njegovo zaslišanje, pa tudi za zagovornika veljajo splošne določbe o dolžnosti pričanja - dolžnost odzvati se vabilu, pričati in govoriti resnico; - druga predstavlja pravno dobroto v korist priče same, saj se z njo varuje predvsem zaupnost poslovnega ali kakšnega drugega razmerja med pričo in drugo osebo. Obdolženec od privilegirane priče, ki ne želi pričati, ne more zahtevati, naj priča. V drugem odstavku 236. člena ZKP določa obveznost sodišča poučiti priče o njihovi pravni dobroti oprostitve dolžnosti pričevanja, vsakokrat preden jih zasliši, brž ko zve, da gre za okoliščine, zaradi katerih so oproščene dolžnosti pričevanja. Pouk in odgovor morata biti v zapisnik zapisana izrecno z besedami, kakor sta bila izrečena, zgolj navajanje predmetne norme ne zadošča. Ni m

Storilec v zahtevi za sodno varstvo ni uveljavljal le razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, temveč je uveljavljal tudi razlog kršitve materialnega prava iz 1. alineje 62. člena ZP-1, ko je uveljavljal neobstoj zakonskih znakov prekrška in je v ta namen priložil izjavo oškodovanke, zato je sodišče prve stopnje zaradi presoje zakonskih znakov prekrška ter pravilne uporabe materialnega prava upravičeno po pravilih rednega sodnega postopka (četrti odstavek 65. člena ZP-1) moralo preveriti dejansko stanje tudi z zaslišanjem oškodovanke, za katero je dokazni predlog bil podan v zahtevi za sodno varstvo. ZP-1 instituta izločitve dokazov sicer ne pozna, vsekakor pa sodišče v postopku o prekršku sodbe ne sme opreti na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati, ker sicer zagreši bistveno kršitev določb postopka iz 6. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, ki izjave oškodovanke, ki jo je dala policiji, preden je bila poučena o privilegiju do odpovedi pričanja, ni upoštevalo kot procesno

Zagovornica s pritožbo zmotno uveljavlja avtomatično ekskluzijo izpovedi privilegirane priče in pri tem prezre razlikovanje med ekskluzijama po 235. in 236. členom ZKP, t.j. izjavama, ki jo je dala policiji v fazi zbiranja obvestil po 148. členu ZKP oseba, za katero se kasneje izkaže, da je absolutno privilegirana priča (235. člen ZKP) in izjavo, ki jo je dala policiji v fazi zbiranja obvestil po 148. členu ZKP oseba, za katero se kasneje izkaže, da je relativno privilegirana priča (236. člen ZKP). Izjava absolutno privilegirane priče se po tretjem odstavku 83. člena ZKP mora izločiti, izjava relativno privilegirane priče pa samo pod pogojem, da se je ta priča kasneje odrekla pričevanju.

Pritožbeno sodišče uvodoma opozarja, da je o vsebinsko enakih predlogih za izločitev dokazov tekom postopka že bilo pravnomočno odločeno ter bi bilo primarno ponovne (identične) predloge za izločitev dokazov, zavreči. Ob takem stanju stvari je namreč breme na strankah, da navedejo nova dejstva in okoliščine, ki še niso bile predmet vsebinske presoje, čemur pa v obravnavani zadevi ni bilo zadoščeno. Predmet izločitve so torej dokazi in posamezna obvestila, ne pa odločbe državnih organov, kot so to v obravnavani zadevi odredba Okrožnega državnega tožilstva z dne 6. 7. 2012 ter odredbi Okrožnega sodišča v Celju z dne 9. 7. 2012 in dne 19. 7. 2012, ter zapisniki o kazenskih ovadbah, sestavljeni na Okrožnem državnem tožilstvu v Celju in v prostorih PU Celje (z dne 4. 7. 2012, 5. 7. 2012 in 6. 7. 2012). Gre namreč za listine, ki dokazujejo, kaj vse so državni organi po ovadbah storili v zvezi s posameznim kaznivim dejanjem in ne, da je bilo le-to tudi dejansko storjeno. Kot rečeno je lahko izločeno le tisto, kar je izšlo iz protipravnega ravnanja državnega organa in ne tisto, kar naj bi to ravnanje sestavljalo. Poleg navedenega je treba v zvezi s pritožnikovim sklicevanjem

Izhajajoč iz splošne prepovedi, po kateri policija ne sme zasliševati oseb kot obdolžencev, prič ali izvedencev (tretji odstavek 148. člena ZKP), sodba na obvestilih občanov tako ali tako ne sme temeljiti, po prepovedi iz drugega odstavka 18. člena ZKP pa še manj, če so bila obvestila zbrana s kršitvijo ustavno določenih pravic in temeljnih svoboščin. Obe prepovedi bi bili z izločitvijo izjave navedene priče, vključno s priloženo fotografijo dodatno zavarovani le v primeru, ko Z. D. ne bi smela biti zaslišana kot priča (235. člen ZKP) ali ko bi se zaradi okoliščin iz 236. člena ZKP odrekla pričevanju.

Zaključki sodišča prve stopnje se pokažejo za posplošene tudi z vidika varstva poklicne tajnosti. Čeprav obdolženi v času prestreženega pogovora odvetnice kot zagovornice (še) ni potreboval, ker mu tedaj še ni moglo biti znano, da se bo znašel v kazenskem postopku, pa je očitno pri njej iskal pravni nasvet v zvezi z ravnanjem, ki naj bi bilo (na ravni utemeljenega suma) predmet obravnavanega kazenskega postopka. Zato bi moralo sodišče prve stopnje presojati tudi, ali se je z dejstvi, ki so bila predmet prestreženega pogovora, odvetnica (četudi ne kot zagovornica) seznanila pri opravljanju poklica, zaradi česar velja dolžnost ta dejstva ohraniti kot tajnost (5. točka prvega odstavka 236. člena ZKP).

Bistvo določbe Ustavnega sodišča RS U-I-115/14-28 (Up-218/14-45) z dne 21. 1. 2016 ni varovanje samih odvetnikov, pač pa se varuje odvetniška zaupnost kot posebej ranljiva kategorija razmerja med odvetnikom in tretjimi, ki s preiskovano zadevo kot temeljem izdane odredbe za hišno preiskavo nimajo zveze. Z opravljenimi zasegi gradiva na podlagi predmetne odredbe za hišno preiskavo se je res že poseglo v določene ustavne pravice, nadaljnji postopek pa je Ustavno sodišče RS strogo predpisalo zaradi varovanja odvetniške zaupnosti.

Na podlagi zgoraj ugotovljenih in navedenih okoliščin pritožbeno sodišče poudarja, da izvedenka tako v prvem mnenju, kot njegovi dopolnitvi več ne povzema vsebine uradnega zaznamka, ker je ta že bil izločen po določbi drugega odstavka 83. člena ZKP, izločeni pa so bili tudi že deli izvedenskega mnenja v tej zvezi. Vendar pa je bila izvedenka z vsebino tega uradnega zaznamka ves čas seznanjena, zaradi česar je nanj svoje izvedensko mnenje tudi delno oprla. To pa posledično pomeni tudi potrebo po izločitvi tistega dela izvedenskega mnenja, ki zajema tak nedovoljeni dokaz, saj bi v nasprotnem primeru sodišče nedopustno zaobšlo določbo 83. člena ZKP. Sodišče prve stopnje bi zato moralo, ko je izvedenka v prvem izvedenskem mnenju zapisala, da oškodovanka E.M. ni sposobna razumeti vsebine pouka, ki ga mora biti deležna privilegirana priča, iz spisa izločiti tako uradni zaznamek z dne 26. 1. 2016 kot izvedensko mnenje in določiti novega izvedenca, ki bi odgovoril na nadaljnja vprašanja izvedencu po odredbi. Pri tem je potrebno upoštevati dejstvo, da izvedensko mnenje izhaja vzročno - posledično iz izločenega, nedovoljenega uradnega zaznamka o izjavi privilegirane priče iz faze preiskav

Kazenska ovadba oškodovanca, četudi gre za privilegirano pričo, se ne izloča iz spisa, saj samoiniciativno podane ovadbe ni mogoče šteti za obvestilo po 148. členu ZKP.

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku med drugim zaslišalo tudi izvajalca ukrepa tajnega opazovanja (tajnega opazovalca in koordinatorja), ki sta se res sklicevala na taktiko in metodo policijskega delovanja, vendar v tem ni videti nobenih nepravilnosti. Namreč izvajanje preiskovalnih ukrepov predstavlja taktiko in metodo dela policije, ki je v internem aktu policije razglašena s stopnjo tajnosti "zaupno", kar pomeni, da priča o okoliščinah glede načina izvajanja ukrepov v smislu 1. točke 235. člen ZKP ne sme biti zaslišana, razen če jo pristojni organ odveže te dolžnosti. Osnovno vprašanje, ki se postavlja v pritožbenem odločanju je ocena dokazne vrednosti dokazov, ki potrjujejo zagovor obtoženca in ki so dokumentirani s posnetki in listinami ter drugič dokazov, ki so bili pridobljeni s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, to je z uradnimi dejanji. Ker se dokazi medsebojno izključujejo, je torej možen le en odgovor in sicer, če so posnetki in listine glede obtoženčevega alibija pristni, potem policisti glede trditve, da so kritičnega dne opazovali M., ne govorijo resnice, če pa so njihove trditve točne, potem so razbremenilni dokazi ponarejeni. Ker obtoženec v istem ča