170. člen ZKP

V obravnavani zadevi je takšen preizkus očitno izostal, saj je predsednik senata obtožnico vročil obdolženki, ki je zoper njo ugovarjala, zaradi česar je zunajobravnavni senat z izpodbijanim sklepom o njej (preuranjeno) meritorno odločil in se pri tem skliceval na napačno pravno podlago. Glede na to, da se šteje, da je oškodovanec kot tožilec z vloženo neposredno obtožnico podal zahtevo za preiskavo, bi o njej moral odločiti preiskovalni sodnik okrožnega sodišča (četrti odstavek 25. člena ZKP).

V obtožnici se kot dokaz za utemeljenost očitkov, predlaga izvedbo dokazov v enakem obsegu kot izhaja iz kazenske ovadbe in ne vsebuje predloga za zaslišanje tujcev, ki bi potrdili bistvene očitke, ki so znak obravnavanega kaznivega dejanja, kot je vsebovan v obtožnici. Tudi izpodbijani sklep se v ključnem delu obtožnice (glede sostorilstva in namena pridobitve premoženjske koristi) izključno opira na izjave tujcev, ki pa, kot je bilo že v zgoraj navedenih sklepih pritožbenega sodišča pojasnjeno, niso dokaz, ki bi lahko privedli do obsodilne sodbe. Kot je iz teorije in sodne prakse znano, gre le za tako imenovani "pomožen dokaz", ki je s kasnejšo izpovedbo priče o vsebini le tega, lahko potrjen ali ne. Uradni zaznamek o izjavi tujcev, kar obtožnica predlaga kot dokaz na glavni obravnavi, torej ne more nadomestiti izpovedbe priče v kazenskem postopku in na tak način predstavljati dokaza, na katere bi sodišče oprlo svojo odločitev. V obravnavani zadevi ni bilo pogoje za vložitev neposredne obtožnice oziroma niso bili podani pogoji za soglasje preiskovalnega sodnika k predlogu državne tožilke naj se ne opravi preiskava. Na podlagi 170. člena ZKP lahko preiskovalni sodnik da s

Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbo, da je zahteva za preiskavo, ki jo je Specializirano državno tožilstvo RS vložilo pri sodišču 17. 1. 2020, nepopolna vloga in da je bila zahteva za preiskavo v obravnavani zadevi zato vložena 4. 6. 2020 oziroma kasneje, po roku dveh let od prenehanja izvajanja PPU. Iz zahteve za preiskavo, vložene 17. 1. 2020, je razvidno, da je državna tožilka ocenila, da je zbranih dovolj podatkov in dokazov, ki potrjujejo obstoj utemeljenega suma, da sta obdolžena M.S. ml. in B.B. ter gospodarski družbi storili kazniva dejanja, za katere se storilci preganjajo po uradni dolžnosti in je od sodišča zoper njih zahtevala uvedbo kazenskega postopka, torej podala za to formalno zahtevo. To je storila znotraj navedenega zakonskega roka po prenehanju izvajanja PPU, tega dejstva pa ne more spremeniti okoliščina, da je preiskovalna sodnica predlagala, da zahtevo glede opisa kaznivega dejanja in obrazložitve dopolni.

Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustavno sodišče) U-I-246/14-20 z dne 24. 3. 2017. Ustavno sodišče je v točki 26 citirane odločbe zapisalo, da je ravnanje z izsledki, pridobljenimi s PPU, ki ga ureja četrti odstavek 153. člena ZKP, treba razlagati tako, da mora državni tožilec v roku dveh let po koncu izvajanja teh PPU: (a) ali z ustreznim aktom začeti kazenski pregon, pri čemer izsledke PPU, ki so še v njegovi posesti, pošlje preiskovalnemu sodniku (ali senatu, ki preizkuša neposredno obtožnico, oziroma sodniku posamezniku, ki odloča o obtožnem predlogu) po določbah, ki urejajo vlaganje ustreznih aktov tožilca, ali (b) izjaviti, da ne bo začel kazenskega pregona, oziroma (c) dopustiti, da se dveletni rok izteče brez take izjave oziroma začetka kazenskega pregona. Navedlo je še, da iz določb ZKP ne izhaja razlaga, da za hrambo izsledkov PPU po izteku roka dveh let od konca njihovega izvajanja zadošča "gola izjava" državnega tožilca znotraj dveletnega roka, da bo začel pregon zoper osumljenca. Taka razlaga bi namreč osumljence dejansko spravljala v arbitrarno negotovost glede bodoče odločitve državnega tožilca o kazenskem pregonu. Avtentična r

Preizkus obtožnice, ki ga opravi predsednik senata po drugem odstavku 270. člena ZKP, obsega samo formalni preizkus, torej če je obtožnica sestavljena v skladu z določbo 269. člena ZKP. Presojo, ali v obtožnici opisano dejanje obsega vse zakonske znake kaznivega dejanja (materialni preizkus), pa je, ob za to določenih zakonskih pogojih, v pristojnosti izvenobravnavnega senata.

Soglasje preiskovalnega sodnika, da se preiskava ne opravi, ne gre enačiti z dovoljenjem državnega organa, potrebnega za kazenski pregon. Procesna situacija, ko je potrebno s predlogom za izdajo soglasja za vložitev neposredne obtožnice ravnati kot z zahtevo za preiskavo, pa je mogoča le v primeru, ko državni tožilec obtožbe sploh ne vloži, ne pa tudi v primeru, ko je obtožba vložena po zamudi roka oz. je mogoče kot zahtevo za preiskavo šteti le predlog za izdajo soglasja za vložitev neposredne obtožnice, ne pa tudi vložene obtožnice same. Ker je neposredna obtožnica institut, namenjen skrajšanju in racionalizaciji poteka kazenskega postopka in ker prepozno vložene obtožnice ni mogoče zavreči, bo posledica zamude roka, predpisanega v tretjem odstavku 170. člena ZKP lahko le v tem, da se bo kazenski postopek po nepotrebnem podaljšal.

Oškodovanka kot tožilka P. d.o.o. je 31.12.2014 vložila obtožnico zoper M.Š., zaradi kaznivega dejanja poskusa kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po petem v zvezi s tretjim in prvim odstavkom 257. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi s 34. členom KZ-1, za katerega je predpisana kazen zapora od enega do osmih let. Obtožnica je bila vložena brez predhodno opravljene preiskave, niti niso bili izpolnjeni pogoji iz prvega in drugega odstavka 170. člena ZKP, ko preiskovalni sodnik da soglasje k predlogu tožilca, naj se ne opravi preiskava. Formalni preizkus ali so izpolnjeni pogoji za vložitev neposredne obtožnice oškodovanca kot tožilca opravi predsednik senata oz. zunajobravnavni senat še pred vložitvijo obtožnice obdolžencu. V obravnavani zadevi tako ni bilo ravnano in je bila obtožnica vročena obdolženki, ki pa je zoper njo ugovarjala in je bilo zato o njej meritorno odločeno z izpodbijanim sklepom, čeprav se v obravnavani zadevi šteje, da je oškodovanka kot tožilka z vloženo obtožnico podala zahtevo za preiskavo o kateri odloča in preiskavo opravlja preiskovalni sodnik okrožnega sodišča (četrti odstavek 25. člena ZKP).

Soglasja preiskovalnega sodnika k predlogu državnega tožilca, naj se ne opravi preiskava po prvem odstavku 170. člena ZKP, ne gre enačiti z dovoljenjem pristojnega državnega organa, ki mora biti podano za pregon posameznih kaznivih dejanj.

Presoja pogojev podaljšanja pripora po vložitvi obtožnice ne pomeni le presoje teže kaznivega dejanja, ki se očita obdolžencu, ampak nujno zajema presojo vseh relevantnih okoliščin iz obdolženčevega življenja, ki kažejo na nevarnost, da bo kaznivo dejanje ponovil ter utemeljujejo zaključek, da je odreditev pripora nujno in neizogibno potrebna za zagotovitev varnosti ljudi ali za potek postopka.

Če je državnemu tožilcu dovoljeno, da neposredno obtožnico vloži v primeru kaznivega dejanja, za katerega je predpisana kazen zapora do osem let, je še toliko bolj upravičen vložiti neposredno obtožnico v primeru, ko je predpisana kazen zapora do pet let.

Ugovori v zvezi z vložitvijo (neposredne) obtožnice so predmet presoje v postopku odločanja o ugovoru zoper obtožnico, ne pa v postopku odločanja o pritožbi zoper sklep o priporu.

Ker je bila v skladu s 6. odstavkom 170. člena ZKP obtožnica vložena brez preiskave, obsojenec ni podal zagovora pred preiskovalnim sodnikom ampak šele na glavni obravnavi v navzočnosti svojega zagovornika, s čimer njegova pravica do obrambe ni bila prekršena.

Če vloži oškodovanec kot tožilec neposredno obtožnico tudi zaradi kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 2. in 1. odst. 134. čl. KZ, za katero je zagrožena kazen do 10 let zapora, se šteje obtožnica kot zahteva za preiskavo. Zato oškodovanec kot tožilec s pritožbo zoper tak sklep ne more uspeti.

Zaradi nepravilne pravne opredelitve kaznivih dejanj v obtožnici (po 1. namesto po 2.odstavku 234.a člena KZ) državni tožilec in preiskovalni sodnik pri vložitvi obtožnice brez preiskave nista ravnala po določbah 1., 2. in 3. odstavka 170. člena ZKP. Vendar pa bi bila neuporaba teh določb zakona kršitev kazenskega postopka le v primeru, ko bi sodba dejanje obdolženca nato pravilno pravno opredelila, kar pa se v tej zadevi ni zgodilo. Ne glede na to, ali se neposredna obtožnica vloži na podlagi 1. ali 6. odstavka 170. člena ZKP, vložitev ni vezana na soglasje ali kakšno drugo obliko izražanja volje obdolženca.

Če so kazniva dejanja v obtožnici z manjšimi in popolnoma nebistvenimi odstopanji opisana enako kot v pravnomočnem sklepu o preiskavi in se okoliščine, pomembne pri oceni utemeljenosti suma, niso spremenile, zadostuje za ugotovitev tega pogoja pri podaljšanju pripora sklicevanje na vloženo obtožnico. Če pa bi bila zoper obdolženca vložena neposredna obtožnica po 6. odstavku 170. člena ZKP in pripor podaljšan, bi moralo sodišče v takem primeru navesti določne razloge, iz katerih tak utemeljen sum izhaja. Nadomestitev pripora s hišnim priporom v ustanovi za zdravljenje odvisnosti od mamil bi v konkretnem primeru, ko je obdolženec utemeljeno osumljen storitve kaznivih dejanj izsiljevanja in ob ugotovljeni stopnji ponovitvene nevarnosti, prišla v poštev le, če bi zaradi narave duševnega stanja, povzročenega z zlorabo mamil, ogrožal svoje življenje ali življenje drugih ljudi ali povzročal hudo škodo sebi ali drugim.

Če je mišljeno, da so dokazi, ki so jih pridobili tuji organi, prepovedani že zgolj zato, je tako stališče zmotno. Okoliščine, zaradi katerih naj bi bil dokaz prepovedan, je treba ugotavljati v vsakem postopku in za vsak posamezni dokaz posebej. Ugotavljanje dejstev o zatrjevanem protiustavnem oziroma nezakonitem načinu pridobitve dokaza je vprašanje dejanskega stanja, ki ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti. Za prevzem pregona po določbah 520.čl. ZKP v zakonu niso predpisani nikakršni pogoji, lahko pa so na podlagi 514.čl. ZKP dogovorjeni z mednarodno pogodbo. Akt državnega tožilca o prevzemu pregona od tuje države ni sodna odločba in zato zoper njega zahteva za varstvo zakonitosti ni dopustna.

Ali dajejo zbrani podatki, ki se nanašajo na kaznivo dejanje in storilca, dovolj podlage za obtožbo (6.odst.170.čl. ZKP), presoja tožilec, ko se odloča, ali bo vložil neposredno obtožnico za dejanje, za katerega je v zakonu predpisana kazen zapora do 5 let. Za preizkus obtožnice v ugovornem postopku, ali je zadosti dokazov, da bi bil obdolženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe (4.tč. 1.odst.277.čl. ZKP), pa ni pomembno, ali gre za neposredno obtožnico ali obtožnico po končani preiskavi. V primeru, da se je kazenski postopek za isto dejanje začel v državi Republiki Italiji, bi za pregon obtožencev v Republiki Sloveniji bilo potrebno dovoljenje ministra za pravosodje (1.odst.124.čl. ZKP).