168. člen ZKP

V predlogu za opravo posameznih preiskovalnih dejanj opisano osumljenčevo ravnanje mora torej imeti vse zakonske znake kaznivega dejanja, enako kot v obtožnem aktu.

V obtožnici se kot dokaz za utemeljenost očitkov, predlaga izvedbo dokazov v enakem obsegu kot izhaja iz kazenske ovadbe in ne vsebuje predloga za zaslišanje tujcev, ki bi potrdili bistvene očitke, ki so znak obravnavanega kaznivega dejanja, kot je vsebovan v obtožnici. Tudi izpodbijani sklep se v ključnem delu obtožnice (glede sostorilstva in namena pridobitve premoženjske koristi) izključno opira na izjave tujcev, ki pa, kot je bilo že v zgoraj navedenih sklepih pritožbenega sodišča pojasnjeno, niso dokaz, ki bi lahko privedli do obsodilne sodbe. Kot je iz teorije in sodne prakse znano, gre le za tako imenovani "pomožen dokaz", ki je s kasnejšo izpovedbo priče o vsebini le tega, lahko potrjen ali ne. Uradni zaznamek o izjavi tujcev, kar obtožnica predlaga kot dokaz na glavni obravnavi, torej ne more nadomestiti izpovedbe priče v kazenskem postopku in na tak način predstavljati dokaza, na katere bi sodišče oprlo svojo odločitev. V obravnavani zadevi ni bilo pogoje za vložitev neposredne obtožnice oziroma niso bili podani pogoji za soglasje preiskovalnega sodnika k predlogu državne tožilke naj se ne opravi preiskava. Na podlagi 170. člena ZKP lahko preiskovalni sodnik da s

Če je državno tožilstvo zavrglo kazensko ovadbo, ker ni bil izkazan utemeljen sum, da naj bi osumljenka izvršila kaznivi dejanji, mora oškodovanec kot tožilec v predlogu za posamezna preiskovalna dejanja navesti določne razloge, s katerimi dovolj argumentirano nasprotuje državnotožilski presoji, da utemeljen sum ni podan.

Opis kaznivega dejanja predstavlja okvir za ugotavljanje dejanskega stanja, ki ga zatrjuje tožilec in mora biti konkretiziran do te mere, da po eni strani sodišču omogoči pravno vrednotenje obdolženčevega ravnanja oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja in po drugi strani omogoči uresničevanje obdolženčeve pravice do obrambe, ki je lahko učinkovita le, če so zakonski znaki kaznivega dejanja, ki se mu očita, v opisu dejanja v zadostni meri substancirani. Izvršitveno ravnanje pri kaznivem dejanju poslovne goljufije po 228. členu KZ-1 je preslepitev drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene ali s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo oziroma ne bodo mogle biti izpolnjene. Pritožbeni navedbi, da so v takšnem opisu dejanja v zadostni meri konkretizirani vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja poslovne goljufije, vključno s preslepitvenim namenom obeh osumljenih, ni mogoče slediti. V opisu dejanja niso navedene konkretne okoliščine, ki bi kazale na preslepitveni namen. Ker je izvenobravnavni senat prvostopnega sodišča ugotovil, da v opisu kaznivega dejanja v zahtevi za preiskavo niso konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega de

V opisu dejanja, ki naj bi predstavljal kaznivo dejanje nevestnega dela v službi po 258. člena KZ-1, niso konkretizirani čas storitve kaznivega dejanja niti zakonska znaka zavestne kršitve zakonov ali drugih predpisov še zlasti pa predvidevanja možnosti nastanka hujše kršitve pravic drugega ali škode na javni dobrini ali premoženjske škode ter dejstvo nastanka takšne kršitve oziroma večje škode.

V skladu z določbo tretjega odstavka 168. člena ZKP in smiselno uporabo 429. člena ZKP, mora predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj vsebovati med ostalimi obveznimi sestavinami tudi opis dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja, zakonsko označbo kaznivega dejanja, okoliščine iz katerih izhaja utemeljenost suma, in že zbrane dokaze.

Navedbe v konkretnem opisu kaznivega dejanja, da je "osumljeni oškodovanca namenoma pregovoril v poslovno sodelovanje in lažnivo prikazal, da bo izpolnil svojo obveznost z dovozom in nasutjem kvalitetne zemlje", po oceni pritožbenega sodišča same zase ne zadostujejo za konkretizacijo tega zakonskega znaka. Vsebini in naravi teh ravnanj namreč nista takšni, da bi (že) na njuni podlagi bilo mogoče sklepati na obstoj zakonskega znaka preslepitve. V obravnavani zadevi je v abstraktnem delu opisa kaznivega dejanja sicer navedeno, da je osumljeni (pri opravljanju gospodarske dejavnosti) z lažnim prikazovanjem preslepil oškodovanca, da bodo obveznosti izpolnjene. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v konkretnem primeru povezovanje abstraktnega dejanskega stanu kaznivega dejanja poslovne goljufije z opisom obstoječih ravnanj v konkretnem delu opisa ne prispeva h konkretizaciji znaka preslepitve oziroma njegove vsebine, kot bistvenega znaka kaznivega dejanja.

V obravnavanem primeru bi za uvedbo preiskave moralo biti na ravni dokaznega standarda utemeljenega suma izkazano, da je bil goljufiv namen pri osumljenemu A. A. podan že ob sklenitvi posojilnih pogodb z dne 21. 8. 2012 in z dne 18. 4. 2013. Ne gre pa za kaznivo dejanje goljufije po 211. členu KZ-1, če se šele po sklenjenem poslu pojavi namen, da si storilec pridobi protipravno premoženjsko korist.

Sodišče prve stopnje je pravilno utemeljilo, da oškodovanec kot tožilec v predlogu za opravo posameznih preiskovalnih dejanj ni navedel, zakaj je odločitev sodnika šteti kot pristransko, protizakonito in krivično sojenje v smislu 288. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), prav tako v njegovem predlogu manjkajo navedbe o naklepnem ravnanju sodnika ter da je želel stranki s svojo odločitvijo v postopku škodovati, kar vse so zakonski znaki kaznivega dejanja protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja po prvem odstavku 288. člena KZ-1.

Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbo, da je zahteva za preiskavo, ki jo je Specializirano državno tožilstvo RS vložilo pri sodišču 17. 1. 2020, nepopolna vloga in da je bila zahteva za preiskavo v obravnavani zadevi zato vložena 4. 6. 2020 oziroma kasneje, po roku dveh let od prenehanja izvajanja PPU. Iz zahteve za preiskavo, vložene 17. 1. 2020, je razvidno, da je državna tožilka ocenila, da je zbranih dovolj podatkov in dokazov, ki potrjujejo obstoj utemeljenega suma, da sta obdolžena M.S. ml. in B.B. ter gospodarski družbi storili kazniva dejanja, za katere se storilci preganjajo po uradni dolžnosti in je od sodišča zoper njih zahtevala uvedbo kazenskega postopka, torej podala za to formalno zahtevo. To je storila znotraj navedenega zakonskega roka po prenehanju izvajanja PPU, tega dejstva pa ne more spremeniti okoliščina, da je preiskovalna sodnica predlagala, da zahtevo glede opisa kaznivega dejanja in obrazložitve dopolni.

V abstraktnem delu opisa dejanja po predmetni zahtevi za preiskavo oziroma pravnem stavku, oškodovanec kot tožilec osumljeni očita izvršitveno obliko goljufije z lažnivim prikazovanjem in prikrivanjem dejanskih okoliščin, ki pa je v nadaljevanju opisa ne konkretizira, t. j. ne navede katere dejanske okoliščine je osumljena oškodovancu lažno zatrjevala oziroma mu jih prikrivala in ga s tem spravila v zmoto. Zatrjuje le, da ji je oškodovanec v škodo svojega premoženja izročil premoženje velike vrednosti (v nadaljevanju ga specificira) ″zaradi domnevne izvenzakonske skupnosti″, ki naj bi jo osumljena po prekinitvi izvenzakonske skupnosti odtujila ter kupnino zadržala zase.

Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožniku, da je pretirana zahteva v izpodbijanem sklepu, da bi morali biti v opisu dejanja poimensko navedeni upniki in višina njihovih terjatev, saj to ni potrebno niti pri kaznivem dejanju oškodovanja upnikov po 227. členu KZ-1.

V skladu z določbo tretjega odstavka 168. člena ZKP in smiselno uporabo 429. člena ZKP, mora predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj vsebovati med ostalimi obveznimi sestavinami tudi opis dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja, zakonsko označbo kaznivega dejanja, okoliščine iz katerih izhaja utemeljenost suma, in že zbrane dokaze.

Zakonski opis kaznivega dejanja posebni primeri ponarejanja listin po 2. točki prvega odstavka 252. člena v zvezi z 251. členom KZ-1 sicer res ne vsebuje individualno določenega oškodovanca, saj oškodovanec ni obsežen kot objekt storitve kaznivega dejanja, medtem ko je navedeno kaznivo dejanje v kazenskem zakoniku uvrščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper pravni promet. Vendar pa slednje ne pomeni, da je varovan zgolj pravni promet z listinami, temveč da le-ta predstavlja primarni in ne izključni objekt varstva. Glede na to, da F. P. ni vložil obtožnega predloga, temveč je predlagal opravo posameznih preiskovalnih dejanj, ki jih je tudi ustrezno konkretiziral vlagatelja (zdaj pritožnika) le obvestiti o nestrinjanju, pri čemer bi le-ta imel možnost vložitve obtožnega predloga

Navedbe iz vloge oškodovanke kot tožilke z nobeno konkretno okoliščino, kaj šele z dokazom oziroma vsaj indicem ne izkazujejo zahtevanega dokaznega standarda – utemeljenega suma, da je obdolženi A. G. storil po oškodovanki očitano mu kaznivo dejanje. V zavrženi oškodovankini kazenski ovadbi je v tej smeri nakazana le oškodovankina domneva, ″da je to (op. kaznivo dejanje) posledica največje strasti nagajanja dr. A. G. iz P.‶, brez kakršnekoli dodatne argumentacije.

Res je sicer, da se subjektivni element v tej fazi kazenskega postopka ne presoja na način kot se presoja po končanem dokaznem postopku, saj se ne ocenjuje verodostojnost posameznih dokazov oziroma njihova protislovnost in prepričljivost. Ne glede na to, pa je pri ugotavljanju obstoja utemeljenega suma potrebno upoštevati tudi zagovor obdolžencev in dokaze, ki sta jih predložila v spis, kar vse je preiskovalni sodnik povzel v nestrinjanju z zahtevo za preiskavo. Ker pa iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi prvo sodišče obdolženčeva zagovora upoštevalo kaj več, kot na ravni zanikanja očitanega jima kaznivega dejanja, je ustvarilo situacijo, kot da izpoved obdolženca pri ugotavljanju utemeljenega suma nima nikakršnega pomena in da je vseeno kaj izpoveduje.

Oškodovanka ni konkretizirala sicer datumsko opredeljenih elektronskih sporočil, na podlagi česar bi bilo šele možno sklepati oziroma ugotavljati, ali so in če so, na kakšen način so bila objektivno zmožna doseči posledico predmetnega kaznivega dejanja, ki naj bi se izražala v prestrašenosti in ogroženosti oškodovanke. Prav tako ni bila dovolj določno opredeljena posledica kaznivega dejanja, torej kako naj bi se oškodovankina prestrašenost in ogroženost manifestirali. Glede opisa kaznivega dejanja napada na informacijski sistem po prvem odstavku 221. člena KZ-1, ki ga oškodovanka očita obema osumljenima, gre najprej ugotoviti, da sploh ne vsebuje časovne in krajevne opredelitve kaznivega dejanja. Čas in kraj storitve kaznivega dejanja sta obvezni sestavini opisa kaznivega dejanja, saj kaznivo dejanje individualizirata kot pravno relevanten dejanski stan ter s tem omogočata učinkovito obrambo.

Že sama okoliščina, da je obdolženec v pisanju oškodovanca naslavljal kot policista, zapisal njegovo ime in priimek, z zatrjevanji, da je ″skorumpiran policist″, ″policijski drek″, ″pokvarjeni policaj″, ″policijska svinja″ in ″policijski komunistični gnoj″, omogoča sklepanje, da je v konkretnem primeru izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 168. člena KZ-1 in sicer, da naj bi bili kaznivi dejanji očitani obdolžencu storjeni proti uradni osebi v zvezi z opravljanjem njene službe v državnem organu.

Že zato, ker so lahko po tretjem odstavku 168. člena ZKP sumi, da je konkretni obdolženec ali obdolženci, ki jih mimogrede pritožniki v pritožbeni obrazložitvi sploh ne omenjajo, storil ali storili kaznivo(a) dejanje(a), ki v pritožbeni obrazložitvi prav tako niso omenjena, utemeljeni le na zbranih dokazih in ne, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, na tolmačenju ali interpretaciji dogajanja z nepopolnim naborom okoliščin, ki so takšno dogajanje, pri katerem ni sodeloval zgolj oškodovanec kot tožilec, sestavljale.

Ko izsledki PPU pridejo na sodišče so pravočasno sprejeti v kazenski spis (ali v njem ohranjeni), če državni tožilec v dvoletnem roku iz drugega odstavka 154. člena ZKP začne kazenski pregon. V tem primeru jih sodišče hrani, dokler se hrani spis. Pravočasni začetek kazenskega pregona ima za posledico, da sodišče shrani vse izsledke PPU, tudi tiste, ki so očitno nepovezani s kaznivim dejanjem, ki ga tožilstvo očita obdolžencu. Državnemu tožilstvu je dovoljen dostop in uporaba zbranih izsledkov PPU, dovoljeno jih je uporabiti tudi zoper osebo, glede katere ukrep sploh ni bil odrejen, oziroma zoper osumljenca tudi za kaznivo dejanje, za katero ukrep sploh ni bil odrejen. Glede na zgodnjo fazo postopka, ko gre šele za odkrivanje kaznivih dejanj, je razumno pričakovanje, da se na podlagi izsledkov PPU razkrijejo še druga kazniva dejanja ali osumljenci oziroma, da se pokaže potreba po dodatnih PPU. Zato je napačno stališče obrambe, da bi se dvoletni rok štel od pridobitve izsledkov vsakega posameznega PPU, saj bo praviloma šele celota izsledkov omogočila presojo o nadaljnjem teku postopkov, vključno z odločitvijo o začetku pregona v smislu vložitve katerega od ustreznih aktov. N