147. člen ZZK-1

ZZK-1 sicer nima izrecne določbe o prekinitvi postopka, vendar že iz temeljnih določb zakona izhaja, da prekinitev, kakršno predlaga predlagateljica ne bi vplivala na možnost dovolitve vpisa. Po določbi 147. člena ZZK-1 namreč zemljiškoknjižno sodišče odloča o vpisu po stanju vpisov v zemljiški knjigi v trenutku začetka zemljiškoknjižnega postopka, v katerem odloča o tem vpisu (147. člen). Posledica povedanega je, da zemljiškoknjižno sodišče ne more upoštevati naknadno spremenjenega stanja vpisov, ki bi temeljilo na kasneje izdanem dodatnem sklepu o dedovanju.

Zgodnejši predlog za vpis (prenosa ali preoblikovanja) lastninske pravice na nepremičnini ali za vpis izvedene varovalne stvarne pravice, ki omejuje lastninsko pravico na tej nepremičnini, je procesna ovira za določanje o poznejšem predlogu za vpis lastninske pravice ali izvedene oziroma varovalne pravice glede te nepremičnine, saj oba predloga učinkujeta proti isti osebi.

Poočitev je pomožni vpis in je namenjena bodisi vpisu sprememb podatkov glede nepremičnine oziroma imetnika pravice na nepremičnini, ko zemljiška knjiga ni temeljna evidenca za takšen podatek, bodisi se z njimi označijo povezave med posameznimi vpisi v zemljiški knjigi. Torej nima pravnih posledic in nima učinkov na pravice oz. pravna razmerja. V konkretnem primeru pa pritožnik s poočitvijo dejansko želi prenos upravičenja do neprave stvarne služnosti z enega pravnega subjekta na drugega na podlagi pravnega nasledstva. Za to pa je potrebna ustrezna listina, saj zemljiškoknjižno sodišče odloča o pogojih za vpis na podlagi listin in na podlagi stanja vpisov v zemljiški knjigi (124. člen Zakona o zemljiški knjigi, v nadaljevanju ZZK-1). Tega ne spremeni niti 226. člen SPZ, saj pogoje za vpis v zemljiško knjigo določa ZZK-1, ki je matični predpis tega področja. ZZK-1 pa ne dopušča, da se v zemljiškoknjižnem postopku ugotavljajo dejstva za vpis, ampak mora predlagatelj za predlagani vpis predložiti ustrezno listino. To velja tudi, če je temelj pridobitve zakon. Edina izjema od tega pravila je ZLNDL, ki je izrecno dajal podlago za vpis lastninske pravice na tistega, ki je imel

Po prepričanju pritožbenega sodišča obremenjevanje nepremičnin v nobenem primeru ne spada med tekoče zadeve. Podžupanja zato v predmetni zadevi ni nastopala kot zakonita zastopnica občine, ampak kvečjemu kot njena pooblaščenka. Ker zemljiškoknjižnega dovolila ni izdal zakoniti zastopnik občine, dovolilu pa tudi ni bilo priloženo overjeno pooblastilo, s katerim bi zakoniti zastopnik pooblaščenko na ustrezen način pooblastil za izstavitev dovolila, je odločitev sodišča prve stopnje, ki vpisa ni dovolilo, pravilna.

Zemljiškoknjižno sodišče se ni pristojno ukvarjati z vprašanji, ali je bila sodba, ki predstavlja podlago za vpis, pravilno vročena in ali je bilo potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti na njej (ne)pravilno izdano. Glede na ustroj zemljiške knjige in relevantna pravila tudi po začetku zemljiškoknjižega postopka izdani sklep o razveljavitvi potrdila o pravnomočnosti sodbe ne more vplivati na izid postopka.

ZZK-1 v 4. točki prvega odstavka 142. člena določa, da mora biti na overjenem prepisu odločbe, ki je podlaga za vpis, tudi potrdilo o pravnomočnosti, če zakon določa, da je podlaga za vpis pravnomočna odločba, in se vpis zahteva na podlagi odločbe sodišča. To določbo je treba razlagati skladno z njenim namenom, to je, da je vpis pravic mogoč samo na podlagi pravnomočnih sodb ter ob upoštevanju načela formalnosti. To pa pomeni, da mora že iz listin izhajati, da je sodba pravnomočna. Če je podlaga za vpis samo prvostopenjska sodba, je zato nujno, da vsebuje potrdilo o pravnomočnosti. Če pa je podlaga za vpis sodba višjega sodišča, s katero je bilo odločeno o pritožbi in s katero je bila sodba sodišča prve stopnje v celoti spremenjena (kot je to v predmetni zadevi), pa pravnomočnost izkazuje že sama sodba Višjega sodišča.

Zemljiškoknjižno sodišče presoja formalne pogoje za vpis, ne pa materialnih.

Če toženec ni zemljiškoknjižni lastnik, v zemljiški knjigi ni mogoče vpisati predlagane zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve.

Sodišče v sodnem zemljiškoknjižnem postopku zaradi načela prirejenosti postopkov ne sme presojati vprašanja pravilnosti in zakonitosti odločbe GURS (in torej tudi ne presojati, ali je bila pritožniku v upravnem postopku katastrskih sprememb zagotovljena pravica do izjave) in je tudi ne odpraviti. Če upravna odločba v upravnem postopku ni odpravljena, spremenjena ali razveljavljena, je nanjo vezano. Prenos podatkov med katastrom in zemljiško knjigo se namreč pri prvih vpisih stavbe izvede šele ob vzpostavitvi etažne lastnine v zemljiški knjigi. V predmetni zadevi v trenutku, ko je zemljiškoknjižno sodišče želelo vzpostaviti etažno lastnino, listina, ki je bila podlaga vpisu, ni več ustrezala stanju v katastru in zato vzpostavitve etažne lastnine na njeni podlagi ni mogoče izvesti.

Zemljiška knjiga in kataster nepremičnin sta dva samostojna informacijska sistema, katerih predmet so sicer nepremičnine, vendar je kataster nepremičnin temeljna evidenca podatkov o položaju, obliki, fizičnih in drugih lastnostih parcel, stavb in delov stavb, zemljiška knjiga pa je temeljna evidenca podatkov o pravicah na nepremičninah in pravnih dejstev v zvezi z nepremičninami. Med obema sistemoma velja načelo prirejenosti. Da bi imela razdelitev stavbe na posamezne dele posledice v zemljiški knjigi, mora biti ustanovljena etažna lastnina v skladu z določbami SPZ. Po določbi 107. člena SPZ namreč etažna lastnina nastane na podlagi pravnega posla ali z odločbo sodišča in z vpisom v zemljiško knjigo. Če etažna lastnina ni vzpostavljena, velja splošno načelo stvarnega prava o povezanosti zemljišča in objekta (8. člen SPZ), katerega praktična posledica je (glede na to, da je zemljiška knjiga javna knjiga le za objavo podatkov o pravicah na nepremičnini in o pravnih dejstvih v zvezi z nepremičnino), da se v zemljiško knjigo ne vpisujejo podatki o fizičnih in drugih lastnostih parcel, stavb in delov stavb. V konkretnem primeru to pomeni, da dokler ni vzpostavljena etažna lastnina, n

Omejitve lastninske pravice v zvezi z nepravo stvarno služnostjo izhajajo iz Odločbe, s katero je služnost ustanovljena.

Zemljiškoknjižno sodišče po uradni dolžnosti vpiše v zemljiško knjigo zaznambo izrečenega inšpekcijskega ukrepa in posebnih prepovedi. Ne v Gradbenem zakonu in tudi ne v določbah Zakona o inšpekcijskem nadzoru in Zakona o zemljiški knjigi ni podlage za zaključek, ki ga ponuja pritožba, da bi bila za vpis zaznambe prepovedi iz inšpekcijske odločbe v zemljiški knjigi potrebna dokončnost oz. pravnomočnost upravne odločbe. Zoper odločbo inšpektorja ima posameznik pritožbo, ki pa ne zadrži izvršitve (30. člen ZIN).

Ker je zaznamba spora po 79. členu ZZK-1 dovoljena le v primeru take tožbe, s katero zahteva tožnik od sodišča ugotovitev obstoja njegove lastninske pravice na nepremičnini, ki jo je pridobil na izviren način, v primeru, ko izvod tožbe ni priložen, tudi ni mogoče preveriti, če so pogoji za zaznambo spora sploh izpolnjeni.

Predlagana je vknjižba služnosti, služeča nepremičnina je v solastnini nasprotnih udeležencev. Nasprotni udeleženci so zato nujni sosporniki, saj se lahko služnostna pravica predlagatelja vknjiži pri obeh osnovnih položajih hkrati, torej pri deležu do ½ obeh nasprotnih udeležencev. Gre za nujno sosporništvo na pasivni strani, mogoče je doseči le enako odločitev, zato učinek procesnega dejanja enega velja tudi za drugega.

Odločanje sodišča je v postopku izvršbe na nepremičninah razdeljeno na posamezne faze, pri čemer zaznamba izvršbe v zemljiški knjigi predstavlja zgolj eno od izvršilnih dejanj, potrebnih za realizacijo sklepa o izvršbi. Izvršilno sodišče zato v takem primeru ni "organ, na čigar zahtevo zemljiškoknjižno sodišče o vpisu odloča po uradni dolžnosti" v smislu 1. točke prvega odstavka 132. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1), kot so na primer različni upravni organi, ko odločajo v postopkih iz svoje pristojnosti. Zato ni udeleženec zemljiškoknjižnega postopka in v posledici tega tudi ne more imeti pravice do pritožbe.

Pritožnica je univerzalna pravna naslednica (dedinja) zemljiškoknjižnega prednika (A. P.), kar pomeni, da je stopila na mesto svojega pravnega prednika, zato jo pravnomočna sodba veže.

Predlagateljica v konkretnem primeru predlaga vpis zaznambe spora pri osnovnem pravnem položaju lastninski pravici nasprotnega udeleženca do celote, tožba na ugotovitev lastninske pravice, glede katere je zaznamba spora predlagana, pa se vodi le glede solastniškega deleža 1/3, skladnosti med predlogom in listino ni. Iz listine, ki je podlaga za vpis, ne izhaja utemeljenost zahteve za vpis. Gre za neutemeljen predlog, ki mu ni mogoče ugoditi niti delno.

V konkretnem primeru iz tožbe, ki je podlaga za predlagano zaznambo spora, izhaja, da se z njo v korist predlagatelja zahteva ugotovitev lastninske pravice le do 1/3. Zato je lastninsko pravico nasprotnega udeleženca z zaznambo mogoče omejiti le v tem obsegu. Stališče sodišča, ki je v konkretni zadevi na podlagi tožbe za ugotovitev lastninske pravice predlagatelja do 1/3 dovolilo zaznambo spora pri lastninski pravici nasprotnega udeleženca do celote, ni pravilno. Ker je predlagatelj v konkretnem primeru predlagal vpis zaznambe spora pri osnovnem pravnem položaju lastninski pravici nasprotnega udeleženca do celote, tožba na ugotovitev lastninske pravice, glede katere je zaznamba spora predlagana, pa se vodi le glede solastniškega deleža 1/3, skladnosti med predlogom in listino ni. Iz listine, ki je podlaga za vpis, ne izhaja utemeljenost zahteve za vpis. Gre za neutemeljen predlog, ki mu ni mogoče ugoditi niti delno.

V ZGO-1 in tudi ne v določbah ZZK-1 ni podlage za zaključek, ki ga ponuja pritožba, da bi bila za vpis zaznambe prepovedi iz inšpekcijske odločbe v zemljiški knjigi potrebna dokončnost oz. pravnomočnost upravne odločbe.

Tožnika nista spremenila tožbenega zahtevka, temveč sta ga samo dopolnila oziroma konkretizirala. Še vedno namreč prvi tožnik zahteva enako kot v tožbi - polovico zneska dobička iz kapitala, ustvarjenega ob prodaji poslovnega deleža v družbi A. d.o.o., za katerega pa je tekom postopka izvedel, da znaša 5.332.500,00 EUR in je zato s pripravljalno vlogo z dne 9. 1. 2013 zgolj dopolnil tožbo. Zastaralni rok, v kolikor se šteje, da je začel teči z dnem prodaje družbe A. d.o.o. 29. 6. 2006, je bil z dnem vložitve tožbe 14. 6. 2011 pretrgan.