40. člen ZZK-1

Ni mogoče pritrditi stališču zahteve za varstvo zakonitosti, da je tedaj, ko se vpis predlaga na podlagi sodne poravnave, s katero je zemljiškoknjižni lastnik izrecno in nepogojno dovolil predlagano vknjižbo lastninske pravice in ki se glede na drugi odstavek 40. člena ZZK-1 šteje za pravnomočno sodno odločbo, kot v obravnavani zadevi, treba priložiti tudi potrdilo o plačilu davka na promet nepremičnin, ki ga sicer predvideva 37. člena ZZK-1.

Že splošne življenjske izkušnje povedo, da mora biti služnostna pot za vožnjo z vsemi vozili utrjena do mere, ki omogoča varno vožnjo. Zadevna pot pred sporno sanacijo tega po prepričljivi dokazni ugotovitvi sodišča ni omogočala: na njej so bile globoke blatne kolesnice, peska pa skoraj nič več, tako da so avtomobili obtičali. Da bi bilo pot mogoče usposobiti z milejšim posegom kot z nasutjem, tožnik ni trdil. Zadevni poseg ni čezmeren, pot tudi po nasutju ostaja kolovoz, na katerem se že spet razrašča trava. Vse od ustanovitve služnosti je poleg služnostne poti v uporabi še druga pot, a služnostna ostaja koristna, saj je preprostejša od druge poti in zahteva manj napora. Primerjavo obeh poti je sodišče prav opravilo glede na nujno normalno stanje, to pa je stanje služnostne poti ob pravno dopustnem vzdrževanju.

Tožba, s katero tožeča stranka zahteva, da tožena stranka z njo sklene prodajno pogodbo z izrecnim in brezpogojnim dovoljenjem za vknjižbo lastninske pravice, ni ustrezna podlaga za vpis predznambe lastninske pravice.

Izraz izločitvena pravica je uporabljen kot skupni izraz za vsako pravico, ki vključuje upravičenje zahtevati, da se premoženje, ki je predmet te pravice, izroči imetniku te pravice oziroma izloči iz premoženja, ki pripada insolventnemu dolžniku. Z ugotovitveno tožbo ni mogoče zahtevati ugotovitve obstoja izločitvene pravice, kot (zbirnega) pravnega pojma stečajnega prava, temveč ugotovitev obstoja lastninske pravice kot pravice stvarnega prava.

Skupna lastnina nastane v primerih, predvidenih v zakonu, in eden od zakonov, ki predvideva nastanek skupne lastnine, je tudi Družinski zakonik (v nadaljevanju DZ). V obravnavani zadevi, kot je bilo ugotovljeno, so izpolnjene okoliščine za nastanek skupne lastnine in v takem primeru se vknjižba opravi na podlagi izdane pravnomočne ugotovitvene sodne odločbe (3. točka prvega odstavka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi, v nadaljevanju ZZK-1).

Soglasja upnikov iz tretjega odstavka 127.b člena SPZ ne more nadomestiti dejstvo, da se zoper sklep o priznanju izločitvene pravice niso pritožili. To soglasje mora biti izrecno.

Zahtevek tožnice temelji na prvem odstavku 83. člena DZ, ki določa, da upnik na podlagi pravnomočne sodbe lahko zahteva, da sodišče določi delež dolžnika na skupnem premoženju in nato zahteva izvršbo na ta delež. Ker odločitev z določitvijo solastniških deležev smiselno narekuje že namen 83. člena DZ, upniku ni treba še dodatno navajati posebnih okoliščin, ki utemeljujejo izvedbo delitve skupnega premoženja znotraj pravdnega postopka.

Če upnik predlaga izvršbo na nepremičnino, ki je vpisana v zemljiški knjigi, mora sodišče po uradni dolžnosti preizkusiti lastništvo nepremičnine (prvi odstavek 168. člena ZIZ). Izvršbo na nepremičnino sme dovoliti le, če ugotovi, da je kot lastnik nepremičnine v zemljiški knjigi vknjižen dolžnik (prvi odstavek 168. člena ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 32. člena ZIZ). Če je lastninska pravica v zemljiški knjigi vpisana na nekoga drugega, morata sodišče in upnik postopati, kot je to določeno v tretjem do šestem odstavku 168. člena ZIZ. V takem primeru mora upnik priložiti listino, ki je primerna za vpis dolžnikove lastninske pravice (tretji odstavek 168. člena ZIZ). Na podlagi te listine sodišče vpis opravi po uradni dolžnosti (četrti odstavek 168. člena ZIZ). Izjema velja, če je bil predlog za vpis lastninske pravice na dolžnika na podlagi takšne listine že vložen. V takem primeru namreč ni razloga, da bi sodišče na podlagi iste listine vpis predlagalo še po uradni dolžnosti. Če upnik nima listine, primerne za vpis dolžnikove lastninske pravice, lahko vpis te pravice na dolžnika zahteva s tožbo (peti odstavek 168. člena ZIZ). V takem primeru se vpis opravi na podlagi sodne odločb

Izvršilni postopek je že v celoti pravnomočno končan in sodišče v ustavljenem postopku nima več pravne podlage za opravo izvršilnih dejanj. Nastop pravnomočnosti sklepa o ustavitvi izvršilnega postopka pomeni, da so sodišče in stranke nanj vezani. Sodišče ne more na podlagi okoliščin, ki nastanejo po končanju izvršilnega postopka (bodisi, da gre za poplačilo terjatve po končanem izvršilnem postopku ali za morebitne druge dogovore med strankami), več posegati v pravnomočno razsojeno stvar in ponovno odločati v okviru istega izvršilnega postopka. V pravnomočno zaključenem izvršilnem postopku stranke in drugi udeleženci ne morejo več opravljati nobenih procesnih dejanj, izvršilno sodišče pa tudi ne sprejemati odločitev, ki nimajo podlage v ZIZ. Upnica lahko izbris zaznambe izvršbe (in posledično izbris hipoteke, ki je bila vknjižena v zvezi z zaznambo izvršbe) uveljavlja in doseže le v drugem sodnem (zemljiškoknjižnem) postopku. Pritrditi gre, da je bil z novelo črtano določilo, v katerem je bilo izrecno zapisano, da je izbris zaznambe izvršbe in hipoteke mogoč tudi na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila upnika, v čigar korist je vknjižena ta hipoteka. Vendar pa vsaka hipoteka (pri

Zakonita predkupna pravica se res ne vpisuje v zemljiško knjigo, vendar pa bi morala biti v zemljiški knjigi, da bi sodišče tretjo lahko obravnavalo kot solastnico nepremičnine in s tem kot predkupno upravičenko, vpisana vsaj solastnina, tj. idealni delež do 1/2 bi moral biti pisan na tretjo. Izvršilno sodišče je namreč vezano na stanje v zemljiški knjigi in le na tak način bi lahko "vedelo", da je tretja predkupna upravičenka ter bi jo moralo vabiti na javno dražbo. Ker pa tretja ni poskrbela za vpis sebe kot solastnice sporne nepremičnine, izvršilno sodišče ni imelo podlage, da jo vabi na javno dražbo in jo šteje kot predkupno upravičenko.

Vknjižba pravice prepovedi odtujitve in obremenitve predstavlja drugačen zemljiškoknjižni vpis kot zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve, zaradi česar imata ta dva zemljiškoknjižna vpisa različne pravne učinke.

Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da nastop pravnomočnosti sklepa o ustavitvi izvršilnega postopka pomeni, da so sodišče in stranke nanj vezani, kar pomeni, da sodišče ne more na podlagi okoliščin, ki nastanejo po končanju izvršilnega postopka (bodisi, da gre za poplačilo terjatve po končanem izvršilnem postopku ali za morebitne druge dogovore med strankami) več posegati v pravnomočno razsojeno stvar in ponovno odločati v okviru istega izvršilnega postopka. V pravnomočno zaključenem izvršilnem postopku stranke in drugi udeleženci namreč ne morejo več opravljati nobenih procesnih dejanj, izvršilno sodišče pa tudi ne sprejemati odločitev, ki nimajo podlage v ZIZ. Sodišče prve stopnje je zato upničin predlog za razveljavitev izvršilnih dejanj utemeljeno zavrglo.

Predlog se zavrne.

V okoliščinah konkretnega primera bo smoter, ki bi ga upnik zasledoval s tožbo po petem odstavku 168. člena ZIZ (tj. pridobiti listino, primerno za vknjižbo lastninske pravice) izpolnjen v okviru odprtega zapuščinskega postopka. V njem bo namreč zapuščinsko sodišče izdalo sklep o dedovanju, ki bo po pravnomočnosti v skladu s 6. točko prvega odstavka 40. člena ZZK-1 listina, primerna za vknjižbo lastninske pravice dedinje in dolžnice. Prav zaradi istega končnega rezultata – možnosti vknjižbe dolžničine lastninske pravice – je treba po presoji Vrhovnega sodišča zapuščinski postopek šteti kot postopek v smislu petega odstavka 168. člena ZIZ, z istim učinkom na obravnavani izvršilni postopek iz šestega odstavka 168. člena ZIZ, tj. njegovo prekinitvijo. Takšna razlaga je ustavnoskladna, saj varuje upnikovo pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave, katere sestavni del je tudi varstvo upnikove pravice do učinkovite izvršbe oziroma varstvo upnikovega položaja v izvršilnem postopku (v konkretnem primeru pred zavrženjem predloga).

Sodišče prve stopnje je v okoliščinah obravnavanega primera pravilno uporabilo določbo 342. člena ZFPPIPP ter pri tem pojasnilo, da sodišče navedene zakonske določbe ne sme uporabiti le v primerih ugotovljene zlorabe stečajnega postopka, in da so zaradi posebne ureditve prodaje nepremičnine v stečajnem postopku, ki je generalna izvršba, in posebnega varstva izvirnih pridobiteljev lastninske pravice na nepremičninah, na katerih je vknjižen insolventni dolžnik, izključeni ugovori glede nedobrovernosti kupca. Zgolj slaba vera oziroma premajhna skrbnost kupca torej ne zadošča, temveč mora biti podana kvalificirana nedobrovernost (zlonamernost), torej zavestno pridobivanje neupravičene koristi nepoštenega kupca na račun izgube pridobljene pravice tretjega na njej, ki omejuje v stečajnem postopku pridobljeno lastninsko pravico. Institut stečajnega postopka mora biti izpeljan tako, da se pokaže, da ne gre več za varstvo udeležencev stečajnega postopka, v tem primeru kupca v smislu navedene določbe, temveč za zlorabo pravil stečaja zaradi dosege nedopustnega cilja.

Če se torej predlaga vpis pravice v zemljiško knjigo na podlagi notarskega zapisa, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo za tak vpis, je glede zgoraj povzete zakonske določbe ZKK-1 primerna listina za vpis te pravice le tisti odpravek notarskega zapisa, ki je sestavljen za vpis v zemljiško knjigo.

Predmet tožbenega zahtevka, oblikovan po pozivu sodišča, podanem v okviru materialnoprocesnega vodstva, je ustrezno in določno opredeljen, zato tudi ni podlage za zavrženje tožbe. Glasi se na naložitev notarsko overjenega zemljiškoknjižnega dovolila toženi stranki, s čimer je tožeča stranka primerno zasledovala pravno varstvo po pridobitvi perfektne listine za vknjižbo lastninske pravice na v pogodbi določeni nepremičnini, to je po overitvi toženčevega podpisa na zemljiškoknjižnem dovolilu. Tožeča stranka namreč s takšno perfektno listino ne razpolaga.