87. člen ZZK-1

Zemljiškoknjižno sodišče odloči po uradni dolžnosti o zaznambi sklepa o izvršbi, s katerim je izvršilno sodišče dovolilo izvršbo na nepremičnino na podlagi obvestila izvršilnega sodišča, ki mu je priložen sklep o izvršbi, zaznamba izvršbe pa ima za posledico, da upnik, na čigar predlog je bil izdan sklep o izvršbi, z zaznambo izvršbe na podlagi tega sklepa pridobi na nepremičnini hipoteko, ki učinkuje od trenutka, od katerega učinkuje zaznamba izvršbe, če ni hipoteke pridobil že prej. Iz teh določb sicer res ni izrecno razvidno, da hipoteka učinkuje od dne prejema obvestila izvršilnega sodišča, vendar pa navedeno izhaja iz splošne določbe 5. člena ZZK-1, po kateri vpisi pravic in pravnih dejstev v zemljiški knjigi učinkujejo od trenutka, ko je zemljiškoknjižno sodišče prejelo predlog za vpis, oziroma ko je zemljiškoknjižno sodišče prejelo listino, na podlagi katere o vpisu odloča po uradni dolžnosti.

Umik tožbe (predloga za izvršbo) ima učinek, določen v 366. členu OZ, le v primeru, ko se je upnik z umikom želel odreči učinkom sodnega varstva. Po prepričanju sodišča prve stopnje in višjega sodišča pa slednje ni bil primer v predhodni izvršilni zadevi, ki se ni ustavila zato, ker bi se upnik hotel odreči sodnemu varstvu, temveč zato, ker je bila izvršba neuspešna zaradi okoliščin na dolžnikovi strani (neizterljivost). Upniku le zato, ker v predhodnem postopku po izvedbi naroka po 31. členu ZIZ ni predlagal novega izvršilnega sredstva, ni mogoče očitati, da se je na ta način odrekel pravnemu varstvu, saj z nobenim od možnih izvršilnih sredstev glede na ugotovljeno ne bi mogel biti uspešen. Upnikovi opustitvi vložitve predloga za dodatno izvršilno sredstvo v predhodnem postopku zato ni mogoče pripisati učinka umika predloga za izvršbo. Dolžnik ni zadostil pogojem po 169. členu ZIZ, saj je le pavšalno trdil, da pokojnina zadostuje za poplačilo terjatve, pri tem pa ni niti trdil, da bo do poplačila prišlo v enem letu, prav tako ni ne navedel ne izkazal zneska pokojnine, da bi bilo to sploh mogoče preizkusiti. Navedbe dolžnika v predlogu za odlog izvršbe so ostale pavš

V skladu z 9. členom SPZ se dobra vera domneva, če se ne dokaže drugače. Ker gre za pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu, je bilo na tožnici trditveno in dokazno breme glede nedobrovernosti toženca. Breme zatrjevanja in dokazovanja dobrovernosti bi prešlo na toženca šele, če bi tožnica zatrjevala okoliščine, ki bi vzbujale dvom o dobrovernosti toženca oziroma bi lahko utemeljile dvom toženca v podatke zemljiške knjige o lastništvu zastavljenih nepremičnin. Ker je že toženec tako v izvršilnem postopku kot v odgovoru na tožbo zatrjeval dobro vero in pogodbeno pridobitev hipotek, tožnici ob ustrezni skrbnosti ni moglo ostati neznano, kaj so odločilna dejstva, pa v zvezi s tem v tožbi in prvi pripravljalni vlogi ni navedla ničesar, obstoja teh dejstev ni niti pavšalno prerekala. Čeprav gre za laično stranko, bi sodišče v okoliščinah obravnavanega primera z izvajanjem materialno procesnega vodstva, ki bi tožnico spodbudilo, da pravočasno navede, da gre za prisilno hipoteko in da toženec ni bil dobroveren, glede slednjega pa navede še okoliščine, na podlagi katerih bi moral toženec sklepati, da gre za skupno premoženje, preseglo namene materialno procesnega vodstva.

Sklep o dedovanju je ugotovitvena sodna odločba in kot tak sam zase ne more biti podlaga za izvršbo. Lahko pa je v njem zajet tudi dedni dogovor in le-ta ima lahko značaj sodne poravnave, ki je v 1. točki drugega odstavka 17. členu ZIZ določena kot eden od izvršilnih naslovov. Niso pa vsi dedni dogovori sodne poravnave. Izvršba se lahko dovoli tudi zoper hipotekarnega dolžnika, ki ni hkrati osebni oziroma obligacijski dolžnik. A v obravnavani zadevi tudi na tej podlagi sklepa o izvršbi zoper B. B. in C. C. ni mogoče izdati. Neposredno izvršbo s prodajo nepremičnine zoper (hipotekarnega) dolžnika je dopustno dovoliti le v primerih, ki jih določa zakon. Skladno s 142. členom SPZ se tako lahko dovoli neposredna izvršba na podlagi hipoteke, nastale na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa, v katerem je zastavitelj soglašal, da se terjatev zavaruje z vknjižbo hipoteke na zastaviteljevi nepremičnini in da se po zapadlosti terjatve opravi poplačilo terjatve iz kupnine, dosežene s prodajo ter izpraznitev in izročitev nepremičnine v enem mesecu po prodaji. Neposredna izvršljivost notarskega zapisa se zaznamuje v zemljiški knjigi in učinkuje tudi proti vsakemu kasnejšemu

Na podlagi ugovornih navedb in dolžnikovih dokazil ni mogoče zaključiti, da gre v primeru nepremičnin "lokal št. P.6.12 v pritličju v velikosti 16.19 m² ter en parkirni boks v kleti vzhodna stran, št. 16", za nepremičnini, na kateri teče izvršba. Dolžniku tako ni uspelo izkazati, da je na nepremičninah, na katerih teče izvršba, pridobil lastninsko pravico v pričakovanju, preden je upnik pridobil prisilno hipoteko.

Sodišče prve stopnje, ki je zaradi umika predloga za izvršbo izvršilni postopek na podlagi 43. člena ZIZ ustavilo, v določbi drugega odstavka 76. člena ZIZ, skladno s katero je treba v takem primeru razveljaviti tudi opravljena izvršilna dejanja, ni imelo podlage za odreditev izbrisa hipoteke, saj ta ni bila pridobljena v okviru izvršbe in vknjižba hipoteke ne pomeni v tem postopku opravljenega izvršilnega dejanja. Takšno dejanje je bila namreč le zaznamba izvršbe, ki je bila skladno z določbami 170. člena ZIZ in tretjega odstavka 87. člena Zakona o zemljiški knjigi pod ID pravice/zaznambe X vpisana pri že predhodno vknjiženi hipoteki. Sodišče prve stopnje je bilo zato na podlagi drugega odstavka 76. člena ZIZ hkrati s sklepom o ustavitvi postopka upravičeno odrediti zgolj izbris te zaznambe, ne pa tudi izbrisa hipoteke.

Ne prepriča ugotovitev sodišča prve stopnje, da je terjatev upnice, ki jo izterjuje v izvršilnem postopku I 2/2 (glavnico v višini 22.131,49 EUR in zamudne obresti v višini 12.021,61 EUR), višja kot je terjatev pri že vknjiženi hipoteki na podlagi sklepa Z 1/1 (glavnica v višini 22.131,49 EUR in zamudnih obresti v višini 4.472,40 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.3.2015). Sodišče za tako stališče ne poda ustreznih razlogov, zgolj primerjava absolutnih zneskov iz izvršilnega postopka in postopka zavarovanja, glede na to, da je zavarovanje tudi za zakonske zamudne obresti od 31.3.3015 od zneska 26.603,89 EUR, pa ne zadostuje.

Zaznamba je glavni zemljiškoknjižni vpis, s katerim se vpisujejo pravna dejstva, za katera zakon določa, da se vpisujejo v zemljiško knjigo (63. člen Zakona o zemljiški knjigi, v nadaljevanju ZZK-1). V predmetni zadevi torej ne gre za vpis pravice, temveč le za to, da se v zvezi s sklepom o izvršbi zaznamuje pravno dejstvo, da se je za realizacijo že vpisane hipoteke z ID 1 začel izvršilni postopek. Da se je postopek izvršbe začel in da je terjatev prešla na udeleženca, v korist katerega je bil 21.5.2019 izdan sklep o izvršbi, izhaja iz priloženih listin.

Pri ugotavljanju, ali je bil prvi tožnik v (celotnem) vtoževanem obdobju (od 1. 11. 2010 do 30. 4. 2014) solastnik nepremičnine, v zvezi s katero zahteva plačilo uporabnine, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je njegova lastninska pravica na nepremičnini prenehala šele s pravnomočnostjo sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu (13. 5. 2014) in ne že z dnem učinkovanja zaznambe izvršbe (11. 10. 2007). Pritožbeno stališče, da ima zaznamba izvršbe konstitutivni učinek pridobitve lastninske pravice v izvršilnem postopku, nima opore v določilih ZZK-1 in ZIZ. Poleg tega to stališče nasprotuje samemu bistvu in namenu zaznambe izvršbe. Ob poudarjanju, da bi morale biti tožene vse tri solastnice, ne samo ona, toženka zanemari pomen ugotovitve izvedenega dokaznega postopka, da je bila uporaba stanovanjske hiše prvemu tožniku onemogočana izključno z njene strani (s samovoljno uporabo celotne hiše izključno zase). To pomeni, da je vso korist od uporabe njegovega solastnega deleža imela le toženka in da je posledično v tej pravdi podana zgolj njena pasivna legitimacija.

Pritožnik ima na podlagi predznambe zastavne pravice, ki bo v primeru opravičbe učinkovala pred časom sklenitve neposredne prodajne pogodbe, zastavno pravico v pričakovanju in s tem pravni interes za pritožbo. Sodišče mora v sklepu o domiku oziroma o izročitvi nepremičnine, prodane na podlagi neposredne pogodbe, podati razloge glede veljavnosti prodaje, pri čemer mora v primerih prodaj z neposredno pogodbo na morebitno ničnost sporazuma o prodaji z neposredno pogodbo sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Če je upnik v izvršilnem postopku pridobil zastavno pravico in bo izvršilno sodišče opravljalo nadaljnja izvršilna dejanja, ne more upnik za isto terjatev na isto sredstvo in predmet ponovno pridobiti zastavne pravice. V prvem izvršilnem dejanju na nepremičnino je zajeto dejanje zavarovanja z vknjižbo zastavne pravice. V izvršilnem postopku in v postopku zavarovanja se pravila o litispendenci uporabljajo smiselno.

Vprašanje spremembe lastništva nepremičnine med izvršilnim postopkom ne predstavlja predhodnega vprašanja, zaradi čakanja na rešitev katerega bi bilo treba izvršilni postopek prekiniti.

Ko se hipotekarni upnik odloči, da bo izpolnitev obveznosti uveljavljal prisilno in je na njegov predlog začet postopek izvršbe na s hipoteko zavarovano nepremičnino, hipotekarnega upnika vežejo pravila izvršilnega postopka in tudi 24. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki ureja spremembo upnika. Če torej že teče izvršilni postopek, mora o spremembi upnika najprej odločiti izvršilno sodišče in šele na podlagi takega sklepa je mogoče vpisati novega imetnika hipoteke. V zemljiškoknjižnem postopku velja načelo formalnosti (124.člen ZZK-1), kar pomeni, da so vpisi dovoljeni le na podlagi listin, za katere zakon določa, da so podlaga za vpis. Pri spremembi imetnika hipoteke, ko že teče izvršilni postopek, je to ustrezen sklep izvršilnega sodišča.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zmotno ugotovilo, da je upnik z zaznambo sklepa o izvršbi pridobil tudi hipoteko (ta z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi pri dolžnikovi nepremičnini ni bila vknjižena, saj je upnik ločitveno pravico pridobil že z vknjižbo zemljiškega dolga), posledično pa je zmotno uporabilo določbo drugega odstavka 280. člena ZFPPIPP s tem, ko je odločilo, da ta ločitvena pravica tudi po ustavitvi izvršbe ostane v veljavi. S tem je namreč ugotovilo obstoj pravice, ki v predmetnem izvršilnem postopku sploh ni nastala, in o njej izvršilno sodišče ne more odločati.

V kolikor stranka razpolaga s kakršnimkoli premoženjem, mora tudi konkretno trditi in izkazati, da slednjega ne more unovčiti zaradi pridobitve sredstev za plačilo takse in zakaj ne. Zaznamba sklepa o izvršbi ne predstavlja omejitve, ki bi v pravnem pogledu ovirala razpolaganje z nepremičnino. Enako velja tudi glede hipoteke, ki je v 138. členu SPZ opredeljena kot zastavna pravica na nepremičninah. Gre torej za eno izmed stvarnih pravic, za katero velja načelo absolutnosti (5. člen SPZ), kar pomeni, da lahko imetnik te pravice svojo pravico uveljavlja proti vsakomur. Zastavitelju (t.j. drugemu tožencu) to med drugim omogoča, da kljub obstoju hipoteke zastavljeno nepremičnino odsvoji tretji osebi, prav tako jo lahko obremeni z (drugo) omejeno stvarno pravico (stvarna služnost, užitek, raba, služnost stanovanja, stvarno breme, nadaljnje hipoteke), zastavljena nepremičnina ali njeni deli pa so lahko tudi predmet obligacijskih pravic (zlasti najema ali zakupa). Glede na pojasnjene učinke vknjižbe hipoteke in zaznambe izvršbe torej ti vpisi v zemljiško knjigo ne pomenijo, da drugi toženec s svojim premoženjem (nepremičninami) ne more razpolagati. Razpolaganje s premoženjem ne pomeni

Pridobitev lastninske pravice z nakupom v izvršbi je originaren način pridobitve lastninske pravice. Gre za pridobitev lastninske pravice s pravnomočno sodno odločbo. Lastninska pravica se pridobi s pravnomočnostjo sklepa o izročitvi nepremičnine. Vknjižba lastninske pravice na podlagi pravnomočnega sklepa o izročitvi nepremičnine ima le dekleratorni pomen. To pomeni, da kupec postane lastnik šele po pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnine. S tem preneha tudi lastninska pravica, ki jo je imel dotlej na stvari prejšnji lastnik. Učinkovanje zaznambe izvršbe pa na lastninsko pravico, ki je trajala do pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnine, ne vpliva. Pri uveljavljanju obligacijskega zahtevka zaradi kršenja solastninskih upravičenj posameznega solastnika ni nujnega sosporništva vseh solastnikov stvari. Če celo solastno nepremičnino uporablja le eden od solastnikov in proti volji iz souporabe solastne stvari izključi druge solastnike, je pasivno legitimiran le tisti solastnik, ki krši solastninska upravičenja prizadetih solastnikov, aktivno legimirani pa so le prizadeti solastniki, ne pa tudi tisti solastniki, ki v pravice drugih solatnikov ne posegajo niti niso

Konkretnemu sklepu izvršilnega sodišča ni mogoče odrekati pomena listine, ki je lahko podlaga za predlagani vpis v smislu določbe 90. člena ZZK-1. Ker je s sklepom na podlagi 1. točke tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP postopek ustavljen in izvršilna dejanja razveljavljena zaradi neobstoja ločitvene pravice, je zemljiškoknjižno sodišče ravnalo prav, ko je dovolilo predlagani izbris zaznambe izvršbe. Glede na navedeno ne more biti vprašljiv niti izbris hipoteke, vpisane v korist pritožnika, ki je bil upnik v izvršilnem postopku.

Zemljiškoknjižno sodišče je pravilno uporabilo določbe 86. člena in naslednjih ZZK-1, ki se nanašajo na zaznambo izvršbe in vknjižbo hipoteke po uradni dolžnosti. Gre za prisilno hipoteko (glej še 143. člen SPZ), za katero soglasje lastnika nepremičnine (dolžnika v postopku izvršbe) ni potrebno.

Zemljiškoknjižno sodišče je v konkretni zadevi pravilno uporabilo določbe 86., 87. in 88. člena ZZK-1, ki se nanašajo na vpis zaznambe izvršbe in vknjižbo hipoteke po uradni dolžnosti. Gre za prisilno hipoteko (glej še 143. člen SPZ), za katero soglasje lastnika nepremičnine (dolžnika v postopku izvršbe) ni potrebno. Ker je po podatkih spisa sodišče obvestilo in listino, ki predstavlja podlago za vpis, prejelo 14.3.2016, je pravilno odločeno, da dovoljeni vpis učinkuje od tega dne. V zemljiškoknjižnem ugovornem postopku se ne uporablja določba 57. člena ZIZ.

S sklepom, ki predstavlja v tem postopku ponujeno podlago za vpis, je bilo odločeno, da se izvršba, dovoljena s sklepom VL 155269/2015 z dne 11.12.2015, nadaljuje z novim izvršilnim sredstvom in sicer z rubežem, cenitvijo in prodajo drugih premoženjskih oziroma materialnih pravic – konkretno služnostnih pravic. Iz zemljiškoknjižnih podatkov izhaja, da gre za nepravo stvarno služnost, zemljiškoknjižni imetnik te pravice pa je dolžnik iz zgoraj navedenega izvršilnega postopka. Pravilna je presoja zemljiškoknjižnega sodišča, da konkretni sklep o izvršbi (v povezavi z zemljiškoknjižnimi pravili in določbami ZIZ) ne daje podlage za vpis zaznambe izvršbe (in vknjižbo hipoteke), kakršna sta predvidena, ko sodišče dovoli izvršbo na nepremičnino.