150. člen ZZK-1

Soglasja upnikov iz tretjega odstavka 127.b člena SPZ ne more nadomestiti dejstvo, da se zoper sklep o priznanju izločitvene pravice niso pritožili. To soglasje mora biti izrecno.

Predlog se zavrne.

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da bi toženka morala ugovor ničnosti oziroma navideznosti (neobstoj) sklenjene prodajne pogodbe uveljavljati že v predhodnem sodnem postopku, v katerem je bila izdana zamudna sodba. Sodišče je tudi pravilno odločilo, da ni bilo dolžno prekiniti obravnavanega postopka. Sodišče je pravilno obrazložilo, da ugotovitev ničnosti sklenjenih prodajnih pogodb ne predstavlja prehodnega vprašanja v tem postopku, saj rešitev tega pravnega vprašanja ne more spremeniti odločitve sodišča v tem postopku oziroma to vprašanje v konkretnem postopku ni pravno relevantno. Tudi če bi sodišče odločilo, da sta pogodbi nični oziroma ne obstajata, prikrivata pa neke druge pogodbe, takšna ugotovitev ne more biti podlaga za izbris vknjižbe lastninske pravice tožnika, ki temelji na sodni odločbi.

Izhajajoč iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-591/10 z dne 2. 12. 2010 se je sodna praksa ustalila na stališču, da ima imetnik lastninske pravice v pričakovanju, ki ni vpisan kot lastnik v zemljiško knjigo, prednost pred upnikom, ki je pridobil prisilno zastavno pravico v izvršilnem postopku oziroma takšna izvršba ni dopustna. Pričakovalna pravica varuje tistega, ki bi se do pridobitve zastavne pravice v izvršilnem postopku že lahko vknjižil v zemljiško knjigo kot lastnik in za vknjižbo že izpolnjuje vse pogoje, izostal je le zemljiškoknjižni vpis. Navedeno pomeni, da morajo biti za pridobitev lastninske pravice v pričakovanju izpolnjeni naslednji pogoji: 1) veljaven zavezovalni pravni posel, iz katerega izhaja obveznost prodajalca prenesti lastninsko pravico na kupca; 2) razpolagalna sposobnost prodajalca in 3) veljaven razpolagalni pravni posel v obliki zemljiškoknjižnega dovolila, s katerim prodajalec dovoli vknjižbo lastninske pravico na kupca, pri čemer mora biti podpis prodajalca na zemljiškoknjižnem dovolilu notarsko overjen (23. člen SPZ in 41. člen ZZK-1). Za pridobitev pričakovalne lastninske pravice torej lahko izostane le četrti pogoj za siceršnjo pop

Odločba o izdaji gradbenega dovoljenja ne more biti podlaga za predlagani vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje s tem, ko je zavrnilo predlog za vpis zaznambe hipotekarne tožbe ravnalo materialnopravno pravilno.

Sklep o fizični delitvi solastnine, izdan v nepravdnem postopku na podlagi 70. člena SPZ, ni sklep, ki bi ga zemljiškoknjižno sodišče vpisalo po uradni dolžnosti. Slednji sicer predstavlja sklep iz 1. alineje 8. točke prvega odstavka 40. člena ZZK-1, torej listino, na podlagi katere se dovoli vknjižba lastninske pravice, vendar ne gre za odločbo iz 6. in 7. ter tretje alineje 8. točke prvega odstavka 40. člena ZZK-1, ki se vpišejo po uradni dolžnosti (prvi odstavek 46. člena ZZK-1). Načelo pravnega prednika iz 9. člena ZZK-1 pa je dosledno izpeljano tudi v zvezi z deklaratornimi vpisi. ZZK-1 namreč glede pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za vpis, ne razlikuje med konstitutivnimi in deklaratornimi vpisi, saj mora vsakemu vpisu biti podlaga listina v obliki in vsebini, kakršno zahteva zakon, pri odločanju pa je treba upoštevati stanje v zemljiški knjigi.

Vpis je dovoljen proti osebi, v korist katere je vknjižena pravica, glede katere se bo opravil vpis, in če sodna odločba oz. odločba drugega državnega organa, na podlagi katere se z ZK predlogom zahteva vpis oz. na podlagi katere se o vpisu odloča po uradni dolžnosti, učinkuje proti tej osebi (2. alineja prvega odstavka 150. člena ZZK-1).Nasprotna udeleženca, proti katerima je predlagan vpis, sta se v zemljiško knjigo vpisala na podlagi sklepa o dedovanju po pokojnem. Ker sta njegova univerzalna pravna naslednika, sklep, ki je podlaga za vpis, učinkuje zoper njiju.

Tožnik pridobitve lastninske pravice na spornih kletnih prostorih ni izkazal ne na pravno poslovni podlagi ne na podlagi zakona s priposestvovanjem.

Predmet zaznambe hipotekarne tožbe je hipotekarna obveznost oz. terjatev, zaznamba take tožbe se lahko vpiše le pri (vpisani) hipoteki, kot to določa peti odstavek 78. člena ZZK-1

Posadna listina in uskladitvena pogodba sta dve različni stvari. V posadni listini zemljiškoknjižni lastnik pridobitelju priznava izvirno (torej na zakonu temelječo) pridobitev stvarne pravice in zato dovoljuje vpis nanj, pri čemer pa mora tudi v takšnem primeru za pridobitev lastninske pravice obstajati ustrezen pravni naslov (npr. priposestvovanje) in ne zadošča gola izjava o priznanju pravice. Uskladitvena pogodba pa nadomešča (manjkajočo) listino o določenem pravnem poslu med strankama uskladitvene pogodbe (tretji odstavek 40. člena ZZK-1).

Na podlagi pogodbe o izčlenitvi je drug udeleženec (kot univerzalni pravni naslednik prenosne družbe) že vpisan kot zemljiškoknjižni lastnik v zemljiški knjigi, z delitvijo je nanj kot prevzemno družbo prešlo premoženje v skladu z delitvenim načrtom. Družba v obsegu prenesenega premoženja vstopi kot univerzalni pravni naslednik v vsa pravna razmerja v zvezi s prenesenim premoženjem, torej tudi z obveznostmi. Ker je torej udeleženec vpisan kot univerzalni pravni naslednik, ga Pogodba veže.

Vpis v zemljiško knjigo je dopusten samo proti tistemu, ki je v zemljiški knjigi v času vložitve zemljiškoknjižnega predloga (v trenutku začetka postopka) vpisan kot lastnik ali imetnik druge knjižne pravice, na katero se vpis nanaša. Gre za načelo (knjižnega) pravnega prednika, ki je opredeljeno v 9. in dodatno konkretizirano v 150. členu ZZK-1.

Kadar gre za večkratni prenos lastninske pravice, morajo pri izdaji nadomestnega zemljiškoknjižnega dovolila po 2. točki tretjega odstavka 40. člena ZZK-1 sodelovati vsi vmesni pridobitelji in njihovi pravni nasledniki.

Zakon določa, da lahko zadnji pridobitelj nepremičnine zahteva vknjižbo v svojo korist, če zemljiškoknjižnemu predlogu za vsak prenos priloži listino, ki bi bila podlaga za vknjižbo pravice v korist njegovega prednika. Ob tem ZZK-1 v 140. členu zahteva, da predlagatelj tudi v samem zemljiškoknjižnem predlogu (opredeljeno) navede vse listine, ki so podlaga za vpis. Predlagatelja, ki se sklicujeta na tri pogodbene prenose, nista ravnala v skladu s temi pravili. Pogodba z dne 14. 8. 2020, ki sta jo predlagatelja kot podlago navedla v zemljiškoknjižnem predlogu, ne predstavlja ustrezne podlage za vpis, saj ne ustreza niti posadni listini (pogodbeni stranki se sklicujeta na izveden način pridobitve stvarne pravice) niti uskladitveni pogodbi. Na načelni ravni se pritožbeno sodišče strinja s pritožbo, da je treba v primerih, ko je bila prva v verigi pogodb kupoprodajna pogodba, sklenjena skladno s privatizacijskimi določbami SZ iz leta 1991, pogoje za vpis preverjati tudi z vidika določbe 6. člena ZPPLPS. Tako napotuje 248. člen ZZK-1.

Pri večkratnih zaporednih prenosih pravice, ki niso vpisani v zemljiški knjigi, lahko zadnji pridobitelj zahteva vknjižbo v svojo korist, če zemljiškoknjižnemu predlogu za vsak prenos priloži listino, ki bi bila podlaga za vknjižbo pravice v korist njegovega prednika (drugi odstavek 150. člena in 41. člen ZZK-1). Vse vmesne listine morajo torej biti predložene in izpolnjevati pogoje za izvedbo vmesnih vpisov. Takšno verigo listin bi moral v predlogu zatrjevati in jo z listinami izkazati tudi predlagatelj v konkretnem primeru.

V sklepu o dedovanju je med drugim odločeno, da se na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 29. 9. 2014 (zaradi uveljavitve pravic nujnih dedičev) v zapuščino vrnejo darila, ki jih je zapustnik dal pritožniku, med drugim tudi nepremičnini, na kateri se nanaša ta zemljiškoknjižni postopek (do deleža 3/5). Posledično je bilo s sklepom o dedovanju v zvezi s kasnejšim popravnim sklepom pravnomočno odločeno tudi o dedovanju teh v zapuščino vrnjenih nepremičnin. Navedeni listini, ki predstavljata podlago za vpis, učinkujeta zoper pritožnika, četudi so nepremičnine, ki so vrnjene v zapuščino, formalno (še) v celoti vknjižene na pritožnikovo ime. Načelu pravnega prednika je zadoščeno.

Pogoj za dovolitev vpisa je tudi dovoljenost vpisa po stanju zemljiške knjige (150. člen ZZK-1), to je, da sodna odločba (v tem primeru sodna poravnava) učinkuje proti osebi, zoper katero je predlagan vpis. V predmetni zadevi ta pogoj ni izpolnjen, saj je sodno poravnavo sklenila oseba, ki ni več zemljiškoknjižni lastnik služeče nepremičnine Tega zaključka ne spremeni niti dejstvo, da je pravica do nujne poti nastala s sklenitvijo sodne poravnave in da je vpis zgolj deklaratoren. ZZK-1 namreč glede pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za vpis, ne razlikuje med konstitutivnimi in deklaratornimi vpisi. Vsakemu vpisu mora biti podlaga listina v obliki in vsebini, kakršno zahteva zakon, pri odločanju je treba upoštevati stanje v zemljiški knjigi (124. člen ZZK-1).

Prodajalec krši svojo pogodbeno obveznost, če je zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo lastninske pravice izstavil tudi v korist druge osebe (ne le v korist kupca). Pravna napaka nastane, če se ta druga oseba uspe vknjižiti v zemljiško knjigo prej kot kupec. Bistveno je torej, da po stanju zemljiške knjige vknjižba lastninske pravice na podlagi izdanega zemljiškoknjižnega dovolila v korist tožnika kot kupca ne bi bila (več) mogoča (to pravno možnost preprečuje solastninska pravica toženčeve žene), in da je takšno pravno stanje zakrivil toženec. Ker tožnik ne more več uresničiti interesa, da bo na nepremičninah, ki so bile predmet prodaje, pridobil izključno lastninsko pravico, ima (so)lastninska pravica, vknjižena v korist toženčeve žene, značilnost pravne napake. Nepošteni pridobitelj, to je tisti, ki je vedel ali bi moral vedeti, da je brez podlage obogaten na tuj račun, dolguje zamudne obresti od dneva pridobitve, oziroma od dneva nedobrovernosti, če je ta nastala pozneje. Dobra vera se domneva, nedobrovernost mora biti s strani nasprotne stranke zatrjevana in dokazana. Tožbene trditve (o razlogih za realizacijo odstopnega upravičenja) ne omogočajo materialnopravne pres

Glede na okoliščine konkretne zadeve je bilo zemljiškoknjižno sodišče pri uporabi 31. člena ZZK-1 preveč strogo, ko se je osredotočilo na dejstvo, da v izbrisni izjavi za izbris služnosti z dne 26. 6. 1991 parcela ni opredeljena z identifikacijsko oznako.