149. člen ZZK-1

Po določbi tretjega odstavka 158. člena ZZK-1 bi predlagatelj zemljiškoknjižni predlog za zaznambo spora lahko dopolnil z manjkajočimi listinami (konkretno potrdilom o vložitvi tožbe) še do izteka roka za vložitev ugovora zoper sklep zemljiškoknjižnega sodišča o vpisu. Zato je nepravilna odločitev sodišč prve in druge stopnje, da procesne predpostavke za odločanje o zemljiškoknjižnem predlogu (zaradi nepredložitve vseh ustreznih listin) niso bile izpolnjene. Okoliščina, da je bilo potrdilo sodišča o vložitvi tožbe (ki samo potrjuje, da je bila tožba v resnici vložena) izdano po vložitvi zemljiškoknjižnega predloga, namreč ni bistvena, saj ne vpliva na nastanek pravnega dejstva (začetek sodnega postopka), ki je predmet predlagane zaznambe spora.

Ne SPZ in tudi ne ZZK-1 ne nalagata zemljiškoknjižnemu sodišču, da po uradni dolžnosti, v primeru, ko skupni del stavb pridobi z vpisom – vpis novih osnovnih pravnih položajev, drug status, prenese izvedeno pravico, hipoteko, ki je bila vpisana kot omejitev le pri posameznih delih stavb.

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da bi toženka morala ugovor ničnosti oziroma navideznosti (neobstoj) sklenjene prodajne pogodbe uveljavljati že v predhodnem sodnem postopku, v katerem je bila izdana zamudna sodba. Sodišče je tudi pravilno odločilo, da ni bilo dolžno prekiniti obravnavanega postopka. Sodišče je pravilno obrazložilo, da ugotovitev ničnosti sklenjenih prodajnih pogodb ne predstavlja prehodnega vprašanja v tem postopku, saj rešitev tega pravnega vprašanja ne more spremeniti odločitve sodišča v tem postopku oziroma to vprašanje v konkretnem postopku ni pravno relevantno. Tudi če bi sodišče odločilo, da sta pogodbi nični oziroma ne obstajata, prikrivata pa neke druge pogodbe, takšna ugotovitev ne more biti podlaga za izbris vknjižbe lastninske pravice tožnika, ki temelji na sodni odločbi.

Zemljiškoknjižno dovolilo je nujni sestavni del sporazuma o ustanovitvi notarske hipoteke. Zato v takšnem primeru pooblastilo za sklenitev pravnega posla o ustanovitvi hipotek v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa obsega tudi pooblastilo za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Brez izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila hipotek ne bi bilo mogoče ustanoviti. Prav z namenom ustanovitve hipotek pa je bilo pooblastilo dano. Če pooblastilo ne bi obsegalo izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila, pooblaščenec ne bi mogel opraviti tisto, za kar je bil pooblaščen - sklenitev sporazuma, ki je vsebovalo zemljiškoknjižno dovolilo in s tem za zastavo nepremičnin.

Pri vmesnem ugotovitvenem zahtevku ni potrebno, da stranka posebej izkazuje pravni interes, ker pri vmesnem ugotovitvenem zahtevku pogoji prejudicialnosti nadomeščajo procesno predpostavko pravnega interesa. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo materialnopravne določbe Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) v zvezi z nepravo stvarno služnostjo, ki je ustanovljena na podlagi pravnega posla - služnostne pogodbe (213. do 215., 226. in 234. člen SPZ). Do izpolnitve odložnega pogoja nikoli ni prišlo, prav tako pa je slednji postal nemogoč, saj Zakon o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (v nadaljevanju ZSPDSLS-1) sklenitev novega najemnega razmerja ne predvideva. Če se odložni pogoj ne izpolni, pogodba med strankama ne začne veljati in zato med njima ne nastanejo nobene pravice in obveznosti. Pri razlagi spornih določil se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v OZ (drugi odstavek 82. člena OZ). Namen izbrisne tožbe ni odprava formalnih pomanjkljivosti zemljiškoknjižne

Pristojna upravna enota je na devetih nepremičninah, ki so v solasti nasprotnih udeležencev, v korist podjetja za distribucijo električne energije ustanovila nepravo trajno stvarno služnost za izgradnjo, obratovanje, vzdrževanje in rekonstrukcijo 110 kV daljnovodnega omrežja. Predlagatelja menita, da služnost ni ustrezno opredeljena. Po neuspešni pritožbi sta začela postopek pred Upravnim sodiščem. Na podlagi odločbe Upravne enote je okrajno sodišče najprej izdalo sklep s katerim je vpis služnosti dovolilo. Nato pa je ugodilo ugovoru nasprotnih udeležencev in je predlagani vpis zavrnilo. Višje sodišče pa je ugodilo pritožbi podjetja za distribucijo električne energije Elektra Maribor in je izpodbijani sklep spremenilo tako, da je vpis dovolilo. Vrhovno sodišče je ocenilo, da zahteve iz določbe prvega odstavka 367. a člena ZPP za dopustitev revizije niso izponjene in je predlog nasprotnih udeležencev za dopustitev revizije zavrnilo.

Po prepričanju pritožbenega sodišča obremenjevanje nepremičnin v nobenem primeru ne spada med tekoče zadeve. Podžupanja zato v predmetni zadevi ni nastopala kot zakonita zastopnica občine, ampak kvečjemu kot njena pooblaščenka. Ker zemljiškoknjižnega dovolila ni izdal zakoniti zastopnik občine, dovolilu pa tudi ni bilo priloženo overjeno pooblastilo, s katerim bi zakoniti zastopnik pooblaščenko na ustrezen način pooblastil za izstavitev dovolila, je odločitev sodišča prve stopnje, ki vpisa ni dovolilo, pravilna.

Zemljiškoknjižno sodišče se ni pristojno ukvarjati z vprašanji, ali je bila sodba, ki predstavlja podlago za vpis, pravilno vročena in ali je bilo potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti na njej (ne)pravilno izdano. Glede na ustroj zemljiške knjige in relevantna pravila tudi po začetku zemljiškoknjižega postopka izdani sklep o razveljavitvi potrdila o pravnomočnosti sodbe ne more vplivati na izid postopka.

Sodišče v sodnem zemljiškoknjižnem postopku zaradi načela prirejenosti postopkov ne sme presojati vprašanja pravilnosti in zakonitosti odločbe GURS (in torej tudi ne presojati, ali je bila pritožniku v upravnem postopku katastrskih sprememb zagotovljena pravica do izjave) in je tudi ne odpraviti. Če upravna odločba v upravnem postopku ni odpravljena, spremenjena ali razveljavljena, je nanjo vezano. Prenos podatkov med katastrom in zemljiško knjigo se namreč pri prvih vpisih stavbe izvede šele ob vzpostavitvi etažne lastnine v zemljiški knjigi. V predmetni zadevi v trenutku, ko je zemljiškoknjižno sodišče želelo vzpostaviti etažno lastnino, listina, ki je bila podlaga vpisu, ni več ustrezala stanju v katastru in zato vzpostavitve etažne lastnine na njeni podlagi ni mogoče izvesti.

Zemljiškoknjižno sodišče ne preverja materialnih pogojev za vpis, temveč samo formalne, kar pomeni, da pri odločanju o dovolitvi vpisa ne sme presojati veljavnosti pravnega naslova za nastanek, spremembo ali prenehanje pravic, katerih vpis se predlaga. ZZK-1 v petem odstavku 149. člena ZZK-1 izrecno določa, da zemljiškoknjižno sodišče pri odločanju o vpisu ni pristojno preverjati veljavnosti pravnega posla. Pri odločanju o vpisu, ki se predlaga na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila, je pristojno preverjati samo popolnost in ničnost zemljiškoknjižnega dovolila. Varstvo materialnopravne neveljavnosti vknjižbe (in v okviru te presoja vestnosti in poštenosti ravnanja) je predvideno v pravdnem postopku z vložitvijo izbrisne tožbe (243. člen ZZK-1).

Zemljiškoknjižni postopek je strogo formalen in zemljiškoknjižno sodišče preizkuša le skladnost med listino in predlogom. Če te skladnosti ni, gre za nesklepčen predlog, ki mu ni mogoče ugoditi niti delno.

Zemljiškoknjižno sodišče je pri odločanju o vpisu, ki se predlaga na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila, pristojno presojati samo popolnost in ničnost zemljiškoknjižnega dovolila (četrti odstavek 149. člena Zakona o zemljiški knjigi, v nadaljevanju ZZK-1). Preizkus ničnosti pa je omejen, saj zemljiškoknjižno sodišče po določbi petega odstavka. 149. člena ZZK-1 pri odločanju o vpisu ni pristojno preverjati, ali so izpolnjene zahteve strank na podlagi pravnega posla in tudi ni pristojno presojati veljavnosti tega pravnega posla. Zaradi omejene presoje ničnosti in popolnosti zemljiškoknjižnega dovolila, vprašanje, ali je zemljiškoknjižno dovolilo nično zaradi prekoračitve pooblastil pri sklenitvi posla, ni predhodno vprašanje v tem zemljiškoknjižnem postopku.

Pri večkratnih zaporednih prenosih pravice, ki niso vpisani v zemljiški knjigi, lahko zadnji pridobitelj zahteva vknjižbo v svojo korist, če zemljiškoknjižnemu predlogu za vsak prenos priloži listino, ki bi bila podlaga za vknjižbo pravice v korist njegovega prednika (drugi odstavek 150. člena in 41. člen ZZK-1). Vse vmesne listine morajo torej biti predložene in izpolnjevati pogoje za izvedbo vmesnih vpisov. Takšno verigo listin bi moral v predlogu zatrjevati in jo z listinami izkazati tudi predlagatelj v konkretnem primeru.

Predlagatelj in D.L. sta sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju, katere bistvo je, da do prehoda nepremičnin na preživljalca pride šele po smrti preživljanca. Zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim preživljanec dovoljuje vpis že za časa življenja, je torej v nasprotju z zavezovalnim pravnim poslom, ki izhaja iz predloženih listin, oziroma nima podlage v nobenem zavezovalnem pravnem poslu, in zato ni veljavno. Preverjanje popolnosti in veljavnosti zemljiškoknjižnega dovolila pa je v pristojnosti zemljiškoknjižnega sodišča (četrti odstavek 149. člena Zakona o zemljiški knjigi - ZZK-1).

Zahtevi iz 34. člena ZZK-1 je zadoščeno, če je zemljiškoknjižnemu dovolilu priložen skladno z ZN overjen prepis izvirnika pooblastila, ki vsebuje ustrezno potrdilo, da gre za prepis izvirnika in je bil ta napravljen po notarjevem vpogledu v sam izvirnik pooblastila, pri čemer je bil tudi na izvirniku podpis pooblastitelja overjen skladno s strogimi pravili ZN.

Glede na okoliščine konkretne zadeve je bilo zemljiškoknjižno sodišče pri uporabi 31. člena ZZK-1 preveč strogo, ko se je osredotočilo na dejstvo, da v izbrisni izjavi za izbris služnosti z dne 26. 6. 1991 parcela ni opredeljena z identifikacijsko oznako.

Stališče sodišč nižjih stopenj, da bi morala tožnica, ker je do razveljavite kupoprodajne pogodbe s pravnomočno sodno odločbo prišlo že pred vknjižbo tožencev v zemljiško knjigo, materialnopravno neveljavnost listine, ki je bila podlaga za vpis, uveljavljati že v zemljiškoknjižnem postopku, saj je v poznejšem postopku z izbrisno tožbo s tem ugovorom prekludirana, je zmotno. Pravnomočen zemljiškoknjižni sklep namreč udeležence postopka zavezuje le glede tistih vprašanj, ki bi jih lahko uveljavljali v zemljiškoknjižnem postopku, torej glede formalnopravnih vprašanj vknjižbe. Ugovor, da je pravni posel razveljavljen oziroma razvezan, pa pomeni ugovor materialne narave, zato se o teh vprašanjih razpravlja v pravdnem in ne v zemljiškoknjižnem postopku.

Pri presoji, ali gre za pravnomočno razsojeno stvar, mora sodišče oceniti, ali obstojita objektivna in subjektivna identiteta tožbenega zahtevka. V konkretnem primeru o objektivni identiteti ni dvoma, saj sta v obeh zadevah enaka tako tožbena predloga kot tudi dejanski podlagi obeh zahtevkov: uveljavlja se ničnost notarskega zapisa o zavarovanju toženki danega posojila zaradi njegove navideznosti, ravnanje tožencev pa je v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralnimi načeli; zaradi ničnosti zavezovalnega posla se nadalje uveljavlja izbrisna tožba. Razlika med obema zahtevkoma je v subjektivnem pogledu: v pravnomočno končani zadevi je bilo odločeno po tožbi toženke zoper toženca, torej med pogodbenima strankama, v tej zadevi pa tožnika (kot tretja) tožita obe pogodbeni stranki. Temeljno pravilo v pravdnem postopku sicer je, da sodba učinkuje med strankama tega postopka. Le stranki postopka sta vezani na pravnomočno sodbo in ne moreta začeti nove pravde o isti stvari. Vendar pa je razvoj ureditve sodnega varstva civilnopravnih pravic pokazal, da so nujni primeri, ko pravnomočnost sodbe učinkuje tudi proti tretjim osebam (extra partes ali tudi erga omnes). Nična pogodba je ne

Predlagana je vknjižba služnosti, služeča nepremičnina je v solastnini nasprotnih udeležencev. Nasprotni udeleženci so zato nujni sosporniki, saj se lahko služnostna pravica predlagatelja vknjiži pri obeh osnovnih položajih hkrati, torej pri deležu do ½ obeh nasprotnih udeležencev. Gre za nujno sosporništvo na pasivni strani, mogoče je doseči le enako odločitev, zato učinek procesnega dejanja enega velja tudi za drugega.

V zemljiškoknjižnem postopku velja načelo formalnosti, zemljiškoknjižno sodišče nima pooblastila ugotavljati (morebitnih) spornih dejstev. Vsaka ugotovitev dejstva mora temeljiti na listini, ki ustreza pogojem iz 40. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1). Logična posledica načela formalnosti je določba petega odstavka 149. člena ZZK-1, po kateri zemljiškoknjižno sodišče ni pristojno presojati, ali so izpolnjene obveznosti strank na podlagi pravnega posla iz 36. člena ZZK-1 (to je zavezovalnega pravnega posla) in tudi ni pristojno presojati veljavnosti tega posla. Pritožba zato s sklicevanjem na načelo kavzalnosti ne more uspeti.