Zaposlovanje

Pravno odločilnih konkretnih dejanskih okoliščin v zvezi s svojo dejavnostjo, iz katerih bi izhajala grozeča težko popravljiva škoda, tožnik ni navedel, niti dokazal. Šele celovit prikaz tožnikovega finančnega stanja, poslovanja oziroma obsega tožnikove dejavnosti, bi sodišču omogočilo sklepanje o bistvenem posegu v izvajanje dejavnosti in s tem o verjetnosti težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1. Tožnik ni uspel sodišče prepričati o nujnosti izdaje predlagane ureditvene začasne odredbe, saj ni uspel izkazati verjetnosti nastanka težko popravljive škode v smislu učinkovitega sodnega varstva v primeru morebitnega uspeha v upravnem sporu. Ker tožnik ni uspel izkazati, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni vsebinski zakonski pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1, je sodišče tožnikov predlog zavrnilo.

Sam rok predložitve bančne garancije po zakonski normi ni bistven, ampak je bistven čas njene veljavnosti. Bistveno je torej, da bančna garancija velja neprekinjeno, tj. za ves čas opravljanja dejavnosti.

Še zlasti v situaciji, ko delodajalec v času odločanja o ukrepu odvzema dovoljenja in izbrisa iz registra že izpolnjuje vse pogoje za opravljanje dejavnosti, je treba presoditi, ali je izrek tega ukrepa v konkretnem primeru sorazmeren.

Besedno zvezo "zaposli prikrajšanega delavca na problemskem območju" iz tretjega odstavka 27. člena ZSRR-2 je treba razumeti, da delavec, za katerega delodajalec uveljavlja spodbudo, "živi na problemskem območju". Delodajalec je upravičen do davčne olajšave za tiste delavce, ki imajo stalno prebivališče na problemskem območju z visoko brezposelnostjo.

Spodbuda za zaposlovanje je regionalno naravnana in neposredno vezana na območja z visoko brezposelnostjo. Iz nje tudi izhaja, da mora tako na strani delodajalca kot na strani delavca obstajati določena vez s takim območjem. Pogoj za uspešno uveljavljanje spodbude za zaposlovanje na problemskih območjih, je da delodajalec zaposli osebo, ki živi in je prijavljena v evidenci brezposelnih oseb na problemskih območjih. Delodajalec mora za uspešno uveljavljanje povračila prispevkov delodajalca za socialno varnost izkazati, da ima na problemskem območju z visoko brezposelnostjo svoj sedež in da z zaposlitvijo nezaposlenega delavca, ki živi na problemskem območju, zmanjšuje nezaposlenost.

Z vidika načela kontradiktornosti ne zadostuje le pisna seznanitev strank z vsebino zapisnika inšpekcijskega postopka ali njuna prisotnost oziroma sodelovanje pri inšpekcijskem postopku, zlasti ob upoštevanju, da tožnici nista imeli možnosti neposredne seznanitve z dokazi, ki jih je prvostopenjski organ pridobil naknadno. Sodišče poudarja, da je namen zaslišanja stranke tudi v tem, da organ "sliši" navedbe stranke in jih bodisi upošteva ter sprejme njene navedbe ali ugovore bodisi jih zavrne z vsebinsko in individualizirano argumentacijo; v nasprotnem primeru je pravica do izjave izvotljena oziroma obstaja zgolj navidezno.

Določilo 27. člena ZSRR-2 je treba razlagati tako, da mora prikrajšani delavec, za katerega delodajalec uveljavlja spodbudo za zaposlovanje, živeti na problemskem območju. Le če delodajalec zaposli delavca iz tega območja, se bo stopnja brezposelnosti na tem območju znižala.

ZTuj-2 postavlja zelo stroga merila, ko gre za presojo, ali obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Ker zakon uporablja besedno zvezo "razlogi za domnevo", je po mnenju sodišča tožena stranka logično sklepala, da obstaja razlog za domnevo, da tožnik po izteku veljavnosti dovoljenja ne bo prostovoljno zapustil Republike Slovenije, ker je enkrat že prekoračil dovoljen rok bivanja, in da obstaja razlog za domnevo, da se ne bo podrejal redu Republike Slovenije, ker je bil že storjen prekršek po ZTuj-2, čas nedovoljenega bivanja pa je v konkretnem primeru znašal 32 dni, kar je precej dolgo časovno obdobje.

16. člen ZZSDT predstavlja zgolj splošno odločbo, ki sicer res določa, da je enotno dovoljenje vezano na zaposlitvene potrebe delodajalca, vendar pa v 17. členu zakona zaposlitvene potrebe niso navedene kot poseben pogoj. ZZSDT nikjer ne določa preverjanja zaposlitvenih potreb kot pogoja za izdajo soglasja.

Ker tožnik v času nadzora in vse do izdaje izpodbijane odločbe delavca A. A. v sistem socialnega zavarovanja ni prijavil s popolno vlogo, s čimer bi izpolnil še drugi pogoj po 1. alineji prvega odstavka 5. člena ZPDZC-1 (poleg sklenjene pogodbe o zaposlitvi), je prvostopenjski organ pravilno ugotovil obstoj dela na črno pri tem delavcu. Prijava v socialno zavarovanje je bila nato urejena 10. 9. 2020.

Kriteriji javnega povabila (dodeljevanje javnih sredstev v okviru ukrepov, namenjenih starejšim zaposlenim kot eni od ranljivih skupin), ki razlikujejo potencialni krog zadevajočih podjetij na tiste, ki so registrirani po določilih ZGD-1, in tiste, ki so organizirani na drugi podlagi (v konkretnem primeru na podlagi ZOdv), je v nasprotju s 14. členom Ustave. Ustavna pravica enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) se pri javnih razpisih odraža v enakopravnem obravnavanju vseh subjektov, ki se prijavijo na razpis, in pomeni enake pogoje in jasna merila za vse. Vendar pa se to načelo nadalje odrazi tudi v zahtevi, da se v javnih razpisih (enako pa tudi v drugih tem podobnih postopkih dodeljevanja javnih sredstev) bistveno enaki položaji obravnavajo enako, če pa se v bistvenem enaki položaji obravnavajo različno, mora za to obstajati razumen razlog, stvarno povezan s predmetom urejanja. Elementi razlikovanja morajo torej biti utemeljeni na razumnih razlogih, kar velja tudi za pogoje, ki jih za pridobitev javnih sredstev določajo zakon, podzakonski predpis oziroma javni razpis, javno povabilo ali drug temu po pravni naravi enakovreden akt.

Besedno zvezo iz tretjega odstavka 27. člena ZSRR-2 "zaposli delavca iz prejšnjega odstavka na problemskem območju" je treba razumeti tako, da mora prikrajšani delavec, za katerega delodajalec iz prvega odstavka 27. člena ZSRR-2 uveljavlja spodbudo za zaposlovanje, živeti na problemskem območju.

Pri spodbudi za zaposlovanje gre za specifično, regionalno naravnano spodbudo, ki ni namenjena izboljšanju zaposlitvenih možnosti (katerihkoli) brezposelnih delavcev oziroma splošnemu znižanju stopnje brezposelnosti, ampak se ti cilji zasledujejo na točno določenem območju. Sporno določbo je po mnenju sodišča torej treba razlagati v skladu z navedenim namenom. To pa pomeni, da je treba besedno zvezo iz tretjega odstavka 27. člena ZSRR-2, „zaposli delavca iz prejšnjega odstavka na problemskem območju“, razumeti tako, da mora prikrajšani delavec, za katerega delodajalec iz prvega odstavka 27. člena ZSRR-2 uveljavlja spodbudo za zaposlovanje, živeti na problemskem območju. Enako stališče je glede navedenega vprašanja zavzelo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

Že iz naslova navedene zakonske določbe (spodbuda za zaposlovanje na problemskih območjih z visoko brezposelnostjo) kot tudi iz njenega zakonskega besedila izhaja, da je spodbuda za zaposlovanje regionalno naravnana in neposredno vezana na območja z visoko brezposelnostjo. Ker je torej spodbuda za zaposlovanje neposredno vezana na območja z visoko brezposelnostjo, je njen osrednji namen v zmanjšanju regionalnih razlik glede stopnje brezposelnosti na teh območjih. Pri obravnavani spodbudi gre za zaposlovanje za specifično, regionalno naravnano spodbudo, ki ni namenjena izboljšanju zaposlitvenih možnosti (katerihkoli) brezposelnih delavcev (iz aktivne politike zaposlovanja) oziroma splošnemu znižanju stopnje brezposelnosti, ampak se ti cilji zasledujejo na točno določenem območju. Zakonski pogoji za povračilo plačanih prispevkov delodajalca za socialno varnost po določbi 27. člena ZSRR-2 niso bili izpolnjeni že iz razloga, ker delavec, za katerega je tožnik uveljavljal spodbudo za zaposlovanje, ne živi na problemskem območju.

Izpodbijano obvestilo je bilo izdano na podlagi 47. člena ZUTD, za katerega je Ustavno sodišče odločilo, da je v neskladju z Ustavo RS. Sodišče je presojalo skladnost izpodbijanega obvestila na način, kot ga je predvidelo Ustavno sodišče RS v zgoraj omenjeni odločbi, in ugotovilo, da tožnik utemeljeno očita, da je tožena stranka pri obravnavi njegove ponudbe kršila postopkovna pravila javnega povabila.

Opisana ravnanja ne morejo imeti za posledico ničnosti izdanih upravnih odločb, saj več kot očitno niso bila uperjena zoper uradni osebi upravnih organov, ki sta odločali v upravnem postopku na prvi in drugi stopnji, navedena ravnanja pa tudi sicer po svoji naravi ne predstavljajo dejanj pritiska na določeno osebo v smislu 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Vprašanje, kdo je bil tisti, ki je posamezniku omogočil delo brez sklenjene pogodbe o zaposlitvi in prijave v obvezna socialna zavarovanja, oziroma vprašanje, v čigavem imenu in za čigav račun (za svoj račun ali za račun nekoga drugega, na primer kot njegov poslovni pooblaščenec) je ta pri tem deloval, pa je ključno, saj se v skladu z zakonom posamezniku, ki je delal na črno, z inšpekcijsko odločbo prepove opravljanje dela pri tistem delodajalcu, za katerega je v dokaznem postopku ugotovljeno, da je delavcu omogočil delo brez pravne podlage in ki za ugotovljeno kršitev zakonskih obveznosti tudi odgovarja v postopku o prekršku, ki sledi inšpekcijskemu postopku.

Iz tožnikovega trditvenega gradiva ni razvidno konkretizirano nasprotovanje povzetim ugotovitvam tožene stranke, da navedeno število skupno zaposlenih (30) ne spremeni odločitve glede potrebnega števila zaposlenih invalidov (2 za izpolnjevanje zahtevane kvote); zato sodišče v tem delu ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja.

Delodajalec mora za uspešno uveljavljanje povračila prispevkov delodajalca za socialno varnost izkazati, da ima na problemskem območju z visoko brezposelnostjo svoj sedež ter da hkrati na tem območju njegovi delavci dejansko opravljajo dejavnost ter da se z zaposlitvijo takšnega nezaposlenega delavca na problemskem območju zmanjšuje nezaposlenost. Tožnik ni izkazal, da se bo z zaposlitvijo delavca A. A., ki ima stalno prebivališče v Domžalah, zmanjšala brezposelnost na problemskem območju (v konkretnem primeru je to Kočevje).

Posledice odklonitve soglasja k samotestiranju otroka, predpisane s takrat veljavno ureditvijo, predstavljajo objektivno okoliščino, ki je povzročila nemožnost vzgojno-izobraževalnega varstva za otroka delavke. Tožničina delavka zaradi odreditve šolanja na daljavo njenemu otroku s sklepom ravnateljice, sprejetem na podlagi takrat veljavnih ukrepov, povezanih s COVID-19, ki sta jih sprejela vlada oziroma pristojni minister, na kar ni imela vpliva, ni mogla opravljati dela in je morala zaradi varstva otroka ostati doma, kar po prepričanju sodišča pomeni drugo objektivno okoliščino po drugem odstavku 25. člena ZNUPZ.

Revizija se dopusti glede vprašanj: Ali so kriteriji javnega povabila, ki razlikujejo potencialni krog zadevajočih podjetij na tiste, ki so registrirani po določilih ZGD-1, in tiste, ki so organizirani na drugi podlagi (v konkretnem primeru na podlagi ZOdv), a vendarle v svojem bistvu opravljajo podobno dejavnost, enako plačujejo davke in prispevke, enako nosijo vse rizike in vse odgovornosti, diskriminatorni? Če je odgovor pritrdilen, ali to ne pomeni, da so takšni kriteriji v nasprotju z Ustavo, natančneje z njenim 74. členom, ki ureja podjetništvo, 22. členom, ki ureja enako varstvo pravic, in s 14. členom, ki ureja enakost pred zakonom? Če odgovor ni pritrdilen, kako se takšno razlikovanje potemtakem upraviči?