62. člen ZZRZI

Nepravilno je stališče toženke, da jo v celoti zavezuje časovni okvir prejemanja podatkov ZZZS iz uradne evidence, torej prejem podatkov najkasneje do petnajstega dne v mesecu za pretekli mesec. V primeru obstoja potrdila iz uradne evidence je možno drugačno dokazovanje stanja zaposlenih na presečni datum, vendar z dokazili, na katerih temelji uradna evidenca ZZZS.

Če se dejansko stanje razlikuje od stanja, ki ga izkazujejo uradne evidence, po presoji sodišča odločitev ne more biti oprta samo na podatke iz uradnih evidenc, temveč je Sklad dolžan v postopku uveljavljanja pravic upoštevati oziroma ugotavljati (tudi) resnično stanje. K temu ga zavezuje določba 6. člena ZZRZI, ki določa, da se v postopku uveljavljanja pravic po tem zakonu uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, če posamezna vprašanja po tem zakonu niso drugače urejena.

Iz tožnikovega trditvenega gradiva ni razvidno konkretizirano nasprotovanje povzetim ugotovitvam tožene stranke, da navedeno število skupno zaposlenih (30) ne spremeni odločitve glede potrebnega števila zaposlenih invalidov (2 za izpolnjevanje zahtevane kvote); zato sodišče v tem delu ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja.

Ker je tožeča stranka, na predpisanem obrazcu pri ZZZS, spremenila podatek o statusu zaposlitve delavke, bi ob upoštevanju datuma izdaje izpodbijane odločbe moral prvostopenjski organ oziroma v pritožbenem postopku tožena stranka ta podatek upoštevati in se opredeliti do vpliva odločbe ZPIZ, s katero je bila delavki invalidnost priznana za nazaj, tudi za sporne mesece, na izračun prispevka za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov.

O obveznostih in podlagi plačila se je sodišče že opredelilo v sodbi II U 84/2016, iz katere izhaja, da je v skladu z Uredbo o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov Vrhovno sodišče sprejelo pravno razlago, da določitev višine kvot na nivoju dejavnosti ni v nasprotju z namenom tretjega odstavka 62. člena ZZRZI, in da je tako Sklad utemeljeno naložil plačilo prispevkov zapolnitve kvote na podlagi ZZRZI, zaradi česar je zahteva tožeče stranke po vrnitvi navedenega zneska neutemeljena.

Dejansko število zaposlenih invalidov v posamezni dejavnosti ni merilo iz 62. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZRZI), ki bi ga morala upoštevati Ekonomsko socialni svet oziroma Vlada pri sprejemanju Uredbe o določitvi kvote o zaposlovanju invalidov, ampak je merilo vrsta dejavnosti. Gre za element, ki na strani delodajalcev vpliva na zmožnost zaposlovanja invalidov in s tem za okoliščino, ki jo je treba upoštevati pri vzpostavljanju pogojev za doseganje namena ZZRZI, ki je v povečanju zaposljivosti invalidov. Rok za odločanje v ponovljenem upravnem postopku iz četrtega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) dejansko predstavlja specialno ureditev roka za upravno odločanje, pogojeno z dejstvom dalj časa trajajočega postopka, ko je zadeva zaradi odločitve sodišča vrnjena v fazo, ko o zahtevku stranke oziroma njeni pravici, obveznosti ali pravni koristi še ni bilo odločeno. V tem pogledu obravnavana določba ZUS-1 pomeni način skrajševanja postopka ponovnega odločanja glede na splošno določbo prvega odstavka 222. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), po kateri mora pristojni organ v primerih, ko je za odločitev potreb

Vrhovno sodišče RS je že sprejelo pravno stališče, da kvota 6 % ne predstvlja neustavnega, nezakonitega oz. nesorazmernega posega v ustavne pravice, ker za tako ureditev obstaja javna korist in je poseg v skladu s splošnim načelom sorazmernosti. Merilo za določitev kvote je področje dejavnosti, saj so nekatere dejavnosti bolj primerne za zaposlovanje invalidov kot druge. Določitev višne kvote, v zakonskem okviru 2 % - 6 %, pa je v prosti presoji Vlade RS in gre za strokovno vprašanje, ne pravno.

Drugostopni organ na pritožbeno navedbo v zvezi z obračunom zamudnih obresti v svoji odločbi ni odgovoril, glede na podatke spisa in obrazložitev obrestnega dela odločitve v prvostopni odločbi pa v tem delu le-te ni mogoče preizkusiti. V zvezi s tem se namreč v spisu nahaja le izpis odprtih postavk za tožečo stranko, v katerem je navedeno več zneskov z različnimi datumi zapadlosti, s tem pa pravilnosti izračuna zamudnih obresti ni mogoče preizkusiti. Tako tudi ni mogoče odgovoriti na vprašanje, zakaj je izračun obresti po programu FURS za izračun obresti drugačen od izračuna stranke.

Tožba je zaradi nezadostne obrazložitve utemeljena v delu, ki se nanaša na plačilo zamudnih obresti. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožeča stranka le-te dolžna plačati v določeni višini, pri čemer je v obrazložitvi navedeno le, da so te obračunane v skladu z ZDavP-2, in sicer do vključno določenega dne.

Glede na navedeno izhodišče, ki kot temeljni razlikovalni znak določa dejavnost delodajalca, je zakonodajalec določil, da Vlada na predlog Ekonomsko socialnega sveta, ki je tristranski organ socialnih partnerjev in Vlade (kar pomeni, da je vsak njegov predlog usklajen s predstavniki delojemalcev, delodajalcev in Vlade; odločitve ESS tako zavezujejo organe vseh treh partnerjev), določi različne kvote glede na različne dejavnosti. Določitev različnih višin kvot glede na zakonski okvir od 2% do 6%, kot to določa ZZRZI, je torej v prosti presoji Vlade, pri čemer je ta omejena z vlogo Ekonomsko socialnega sveta (temeljni področji njegovega delovanja so med drugim socialne pravice in problematika zaposlovanja in delovnih razmerij) v postopku sprejemanja Uredbe o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov. Zato je po presoji Vrhovnega sodišča ustreznost oziroma (večja ali manjša) primernost višine kvot po posameznih dejavnostih kot podrobnejše opredelitve zakonskega okvira v 3. členu Uredbe strokovno in ne pravno vprašanje. Glede na to 3. člen Uredbe sledi namenu tretjega odstavka 63. člena ZZRZI in tako ne presega zakonsko določenega (minimalnega oziroma maksimalnega) okvira višine kvo

Tožba je utemeljena v delu, ki se nanaša na plačilo zamudnih obresti. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožeča stranka le-te dolžna plačati v višini 17,28 €, pri čemer je v obrazložitvi navedeno le, da se te obračunajo v skladu z ZDavP-2 od 17. 11. 2011 do 17. 8. 2016 in da znašajo 17,28 €. Glede tega je tožeča stranka že v pritožbi zoper prvostopno odločbo in ponovno v tožbi navajala, da obresti od navedene glavnice in v navedenem obdobju po programu FURS znašajo 15,59 € in priložila izračun, iz katerega navedeno izhaja. Drugostopni organ na to pritožbeno navedbo v svoji odločbi ni odgovoril, glede na podatke spisa in obrazložitev obrestnega dela odločitve v prvostopni odločbi pa v tem delu le-te ni mogoče preizkusiti.

V zadevi je sporno le pravno vprašanje glede skladnosti Uredbe o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov z ZZRZI. Glede navedenega je Vrhovno sodišče sprejelo pravno razlago, ki ji sledi tudi to sodišče in se nanjo sklicuje. Tako je za ugotovitev obveznosti tožeče stranke relevantna kvota 6 %, kar glede na število vseh zaposlenih pomeni 6 invalidov. Ker je tožeča stranka v mesecu novembru in decembru 2015, na katera se nanaša izpodbijana odločba, imela 2 zaposlena invalida (kar ni sporno), ji je Sklad utemeljeno naložil plačilo prispevka do izpolnitve kvote na podlagi ZZRZI.

Okoliščina, da so deleži zaposlenih invalidov v nekaterih dejavnostih višji kot v drugih, ne more biti edino merilo za določitev višine kvote. Zakonodajalec je kot temeljni razlikovalni znak določil dejavnost delodajalca ter naložil vladi, da na predlog Ekonomsko socialnega sveta, ki je tristranski organ socialnih partnerjev in vlade, določi različne kvote glede na različne dejavnosti. Določitev različnih višin kvot glede na določen zakonski okvir od 2 % do 6 % je tako v prosti presoji vlade, ki pa je omejena z mnenjem Ekonomsko socialnega sveta.

V zadevi je sporno le pravno vprašanje glede skladnosti Uredbe o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov z ZZRZI. Glede navedenega pa je Vrhovno sodišče že sprejelo pravno razlago, ki ji sledi tudi Upravno sodišče in se nanjo sklicuje. Za ugotovitev obveznosti tožeče stranke je tako relevantna kvota 6 %, kar glede na število vseh zaposlenih pomeni 6 invalidov.

Med strankama je v predmetni zadevi sporno, ali je Sklad tožniku pravilno naložil plačilo prispevka za obravnavano obdobje v skladu s prvim odstavkom 62. člena ZZRZI in 3. členom Uredbe o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov, veljavne v obravnavanem obdobju, pri čemer je upošteval kvoto v višini 6% in ne v višini 2%, kot to ugovarja tožnik v tožbi. Določba 3. člena v obravnavanem obdobju veljavne Uredbe po presoji sodišča ni bila v nasprotju z ZZRZI, kot to ugovarja tožnik v tožbi. V obravnavani zadevi je sporno tudi vprašanje, ali je v primeru, ko sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi ter zadevo vrne v ponovni postopek rok 30 dni od dneva, ko je upravni organ dobil sodbo sodišča za izdajo novega upravnega akta, določen v četrtem odstavku 64. člena ZUS-1 prekluzivni ali pa instrukcijski. Ta rok je instrukcijske narave in ni prekluzivni rok. V skladu z določbami ZZRZI, za obračunavanje in plačevanje obveznosti po tem zakonu, se uporabljajo določbe ZDavP-2, ki v prvem odstavku 125. člena določa, da pravica do odmere davka zastara v 5. letih od dneva, ko bi bilo treba davek napovedati, obračunati, odtegniti in odmeriti.

Zavezanec za plačilo zaradi neizpolnjevanja kvote je lahko le delodajalec, ki ni izpolnil dolžnosti zaposlovanja invalidov (oziroma nadomestnih izpolnitev). Specialnih določb za opredelitev delodajalca ZZRZI nima, zato je pri definiciji tega subjekta treba izhajati iz določb krovnega zakona, ki ureja delovna razmerja ZDR. Dodaten argument k razlogu, da tožnik v obravnavani zadevi ni delodajalec v smislu prvega odstavka 62. člena ZZRZI, je tudi dejstvo, da je tožnik podpisoval pogodbe o zaposlitvi na podlagi pooblastila, ki ga je dobil s strani Ministrstva za obrambo. Prenos pristojnosti za podpisovanje pogodb o zaposlitvi ne bi bil potreben, če bi bil tožnik lahko delodajalec v smislu krovnih zakonov ZDR, ZJU in ZObr kot specialnega za ureditev tožnikovega položaja kot organa v sestavi Ministrstva za obrambo.

Okoliščina, da so deleži zaposlenih invalidov v nekaterih dejavnostih višji kot v drugih, ne more biti edino merilo za določitev višine kvote.

Zakonodajalec je določil, da Vlada na predlog Ekonomsko socialnega sveta, ki je tristranski organ socialnih partnerjev in Vlade, določi različne kvote glede na različne dejavnosti. Določitev različnih višin kvot glede na zakonski okvir od 2 do 6 %, kot to določa ZZRZI, je v prosti presoji Vlade, pri čemer je ta omejena z vlogo Ekonomsko socialnega sveta v postopku sprejemanja Uredbe. Zato je ustreznost oziroma primernost višine kvot posameznih dejavnostih kot podrobnejše opredelitve zakonskega okvira v 3. členu Uredbe strokovno in ne pravno vprašanje. Glede na to 3. člen Uredbe sledi namenu tretjega odstavka 63. člena ZZRZI in tako ne presega zakonsko določenega (minimalnega oziroma maksimalnega) okvira višine kvot.

Določitev različnih višin kvot glede na zakonski okvir od 2 do 6 %, kot to določa ZZRZI, je v prosti presoji Vlade, pri čemer je ta omejena z vlogo Ekonomsko socialnega sveta v postopku sprejemanja Uredbe o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov. Zato je ustreznost oziroma primernost višine kvot posameznih dejavnostih kot podrobnejše opredelitve zakonskega okvira v 3. členu Uredbe o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov strokovno in ne pravno vprašanje. Glede na to 3. člen navedene Uredbe sledi namenu tretjega odstavka 63. člena ZZRZI in tako ne presega zakonsko določenega (minimalnega oziroma maksimalnega) okvira višine kvot.

Določitev različnih kvot v Uredbi o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov je glede na dejavnost delodajalcev, ki upošteva različnost položajev delodajalcev, ki opravljajo različne dejavnosti, skladna z namenom tretjega odstavka 62. člena ZZRZI. Zakonodajalec je namreč izhajal iz izhodišča, da se dejavnosti po naravi stvari zelo razlikujejo glede na možnost zaposlovanja invalidov, kar pomeni, da so nekatere dejavnosti bolj primerne zanje kot druge. V nekaterih dejavnostih naj bi bili deleži (že) zaposlenih invalidov višji kot v drugih, vendar ta okoliščina ne more biti edino merilo za določitev višine kvote.