19. člen ZPDZC-1

Z izbrisom tožeče stranke iz Poslovnega registra Slovenije, kar vključuje prenehanje opravljanja pridobitne dejavnosti na trgu, je izpodbijana odločba izgubila pravni učinek. Izpodbijana prepoved tožeče stranke ne zavezuje več in ne posega v njen pravni položaj oziroma ne vpliva več nanjo, saj tožeča stranka nima več položaja samozaposlene osebe, za katero prepoved velja. Z odpravo izpodbijane odločbe in vrnitvijo v nov postopek tožeča stranka ne more več doseči izboljšanja pravnega položaja zase kot podjetnika, saj podjetniške dejavnosti ne opravlja več. Zaradi navedenega izrečena prepoved zanjo ni več pravno pomembna in v njen pravni položaj ne posega. Tožeča stranka ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje predmetnega postopka.

Razpis ustne obravnave z možnostjo strankinega sodelovanja na njej pomeni način zagotavljanja uresničevanja načela zaslišanja stranke, pomembno pa je tudi z vidika načela materialne resnice. To pa pomeni, da če stranka zaslišanim osebam ne more postavljati vprašanj, ker obvezna ustna obravnava ni bila razpisana, je ocenjevanje izvedenih dokazov in na tej podlagi sklepanje o pravno pomembnih dejstvih v postopku preuranjeno. V upravnem (tudi v inšpekcijskem) postopku ne zadostuje zgolj pisna seznanitev stranke z vsebino izpovedi druge stranke oz. priče.

Organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni navedel, zakaj šteje zatrjevana dejstva za dokazana. Zgolj golo navajanje zaključkov brez obrazložitve, kako je organ do njih prišel, ne zadosti kriterijem 214. člena ZUP.

V obseg odgovornosti vodje gradnje za varnost in zdravja pri delu in tudi samega vodenja gradbišča sodi tudi nazdor nad tem, katere osebe se na gradbišču nahajajo, zato tožnik nima prav, ko v tožbi zatrjuje, da te odgovornosti nima (preko odgovornosti vodje del oziroma gradnje) in da ni mogel nadzorovati oseb, ki so bile na njegovem gradbišču. Posledično so vse okoliščine in dokazni predlogi v zvezi z razlogi, zaradi katerih naj bi bil delavec na gradbišču in tam tudi delal, pravno nerelevantne, odločitev prvostopenjskega organa pa zakonita in pravilna.

V postopku ni bilo ugotovljeno, kdo je oseba, ki je dejansko omogočila delo na črno A. A. Organ bi moral navedeno razjasniti pred izdajo izpodbijane odločbe (ali vsaj organ druge stopnje po vloženi pritožbi) še posebej, ker izjava A. A. tekom postopka sploh ni bila pridobljena.

Ker je organ odločal v posebnem ugotovitvenem postopku, bi moral pred izdajo odločbe upoštevati načelo kontradiktornosti tako glede pridobljenih dokazov, ki jih je sam pridobil, kakor tudi glede dopustitve možnosti dokazovanja navedb tožnice kot stranke.

Pravica spremljati potek postopka po tolmaču se nanaša na tista dejanja v postopku, ki se izvajajo neposredno (npr. izvajanje dokazov na ustni obravnavi). Pravica do izjave je stranki kršena, če se ni imela možnosti izjaviti o vseh pravno odločilnih dejstvih. Pravico spremljati postopek v svojem jeziku - po tolmaču, je treba razlagati tako, da ni nobenega dvoma o tem, da tožnik v celoti razume, kaj se ga sprašuje. Če pa dvom v razumevanje jezika obstaja, kot v obravnavanem primeru, pa to pomeni, da postopek ni bil voden v skladu s sedmim odstavkom 62. člena ZUP, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka iz 5. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

Ni mogoče slediti tožnikovi navedbi, da sporni prevoz ni bil komercialne narave, in ne njegovemu sklicevanju na šele naknadno predloženo najemno pogodbo, s katero tožnik v ostalem spreminja prvotno podano izjavo, ne da bi navedel kakršnekoli razloge za to. Da za predmetni prevoz tožnik ni izstavil računa, pa samo po sebi nekomercialne narave prevoza ne dokazuje.

Glede na dejstvo, da je tožeča stranka v pritožbenem roku zoper zapisnik podala navedbe, s katerimi je zatrjevala, da so bili delavci, ki so sicer nesporno opravljali prevoze z njenimi vozili, v kritičnem času zaposleni v družbi, s katero je imela tožeča stranka sklenjeno pogodbo o najemu vozil, obenem pa tudi izkazala, da med samim postopkom nadzora z navedeno družbo in niti z delavcem ni uspela stopiti v kontakt, da bi lahko navedeno sama preverila, je bil po presoji sodišča upravni organ dolžan raziskati dejansko stanje in delavcu tudi omogočiti možnost izjave o navedbah tožeče stranke.

Sodišče ne vidi razloga, zakaj ne bi verjelo izjavi delavke, ki jo je na dan nadzora dala prvostopenjskemu organu. Ta je tedaj izjavila, da je pri tožeči stranki delala neprekinjeno od 18. 11. 2016 do dneva nadzora in je to izjavo tudi lastnoročno podpisala. Ni razumljivo, da bi dala delavka prvostopenjskemu organu neresnično izjavo. Pri izjavi, ki jo je pa naknadno predložila tožeča stranka, pa je treba upoštevati, da je v razmerju do nje delavka v odvisnem položaju. Po 238. členu ZUP ne more več navajati dejstev in dokazov, ki bi jih lahko navajala do izdaje odločbe, pa tega ni storila. Posledično pa je prekludirana tudi po 52. členu ZUS-1, saj tudi po izrecnem pozivu, zakaj teh dokaznih predlogov ni podala pravočasno (na naroku za glavno obravnavo), za to ni podala dovolj utemeljenih razlogov.

V primeru ugotovljene kršitve se odločba izda posamezniku, ki opravlja delo na črno, zato ugotovljena kršitev na strani delodajalca pomeni, da ima slednji v inšpekcijskem upravnem postopku položaj stranke, tak položaj pa na tej podlagi lahko pridobi tudi v upravnem sporu. Uradna oseba mora na razpisano ustno obravnavo povabiti tudi stranko in ji na ta način omogočiti, da osebam, ki so zaslišane v dokazne namene, postavlja vprašanja. Razpis ustne obravnave z možnostjo strankinega sodelovanja na njej (tudi prek postavljanja vprašanj drugim strankam postopka ali zaslišanim pričam) pomeni način uresničevanja načela zaslišanja stranke. V upravnem postopku torej ne zadostuje le pisna seznanitev stranke z vsebino pričine izpovedi. Če stranki ali stranskemu udeležencu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, gre za absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka.

Tožnik s sklicevanjem na drugi odstavek 17. člena ZDR-1, po kateri mora delodajalec delavcu izročiti pisni predlog pogodbe o zaposlitvi praviloma tri dni pred sklenitvijo, pisno pogodbo pa ob njeni sklenitvi, ne more biti uspešen. Iz te določbe namreč ne izhaja, da lahko delodajalec delavcu omogoči delo brez sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Zavezuje ga le, da delavca pred sklenitvijo pogodbe pisno seznani z njeno vsebino. Določba prve alineje prvega odstavka 5. člena ZPDZC-1 pa prepoveduje prav omogočanje dela pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi.

Tožnik nima prav, da se toženka ni opredelila do izjave A.A. z dne 20. 2. 2017, iz katere naj bi izhajalo, da je delo pri tožniku opravljala le na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Res je, da prvostopenjski organ to izjavo zgolj dobesedno povzema na 2. strani svoje odločbe, vendar pa je to pomanjkljivost na podlagi pooblastila iz 248. člena ZUP odpravil drugostopenjski organ, ki se v svoji odločbi opredeli tudi do tega očitka. Navaja namreč, da ni našel razloga za to, da ne bi verjel izjavi delavke A.A., ki jo je dala 7. 12. 2016 na zapisnik upravnemu organu.

Za zaposlovanje na črno se med drugim šteje, če delodajalec omogoči delo posamezniku, s katerim ni sklenil pogodbe o zaposlitvi oziroma, ki ga ni prijavil v obvezna socialna zavarovanja. V postopku ne zadostuje le seznanitev stranke z vsebino pričine izpovedi. Stranki ali stranskemu udeležencu mora biti dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe.

Če stranka zaslišanim osebam ne more postavljati vprašanj, ker obvezna ustna obravnava ni bila razpisana, je ocenjevanje izvedenih dokazov in na tej podlagi sklepanje o pravno pomembnih dejstvih v upravnem postopku preuranjeno, očitek o nedovoljenih tožbenih novotah pa je vprašljiv.

Iz zapisnika izhaja, da je delavka v času nadzora opravljala pomožna dela v livarni, z delovnimi sredstvi tožnika in ni bila prijavljena v obvezna socialna zavarovanja ter ni imela urejenega dovoljenja za prebivanje. (Pri)tožnik kot delodajalec ji je torej omogočil delo na črno, kar je v nasprotju s prvim odstavkom 4. člena in 5. členom ZPDZC-1.

Če stranki v upravnem postopku ni bila dana možnost sodelovanja pri zaslišanju priče s postavljanjem vprašanj, izpodbijana odločba pa temelji na taki izpovedi, je sodišče dolžno izvesti glavno obravnavo in odpraviti navedeno kršitev postopka.

Sodišče sodi, da za izdajo take odločbe (t.i. ''ugotovitvene odločbe'' o ne-ravnanju zavezanca - tožnika v skladu z drugo alinejo prvega odstavka 5. člena ZPDZC-1) organ ni imel podlage v ZPDZC-1, čemur smiselno ugovarja tudi tožnik.

Ugotovljeno dejansko stanje in vsebina pogodb (četudi poimenovanih ''pogodba o hranjenju premičnin''), ki jih tožnica sklepa s potrošniki, kažejo na to, da je namen tožnice kreditiranje potrošnika. Te dejavnosti pa tožnica nesporno nima registrirane, zato je bil izrek spornega ukrepa tudi po presoji sodišča utemeljen.

Do predloženih študij, komentarjev, analiz in literature kot dokazov k trditvi, da gre za alternativno obliko zdravljenja s pozitivnimi rezultati, ki je v tujini kot taka priznana, se tožena stranka po presoji sodišča v zadostni meri izreče z ugotovitvijo, da kelacija po Pravilniku o opredelitvi zdravilskih sistemov in zdravilskih metod ter o postopku evidentiranja, priznavanja in nadzora zdravilskih sistemov in zdravilskih metod, ki se uvajajo v zdravilsko dejavnost, ki je bil sprejet na podlagi tretjega odstavka 4. člena in 5. člena ZZdrav, ni uvrščena v seznam zdravilskih sistemov in zdravilskih metod, ki se lahko, ob izpolnjevanju pogojev, določenih v ZZdrav in na njegovi podlagi sprejetega pravilnika, izvajajo v Republiki Sloveniji.