214. člen ZUP

V obravnavani zadevi niso bili podani zakonski pogoji iz prvega odstavka 144. člena ZUP za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj je organ komunalni prispevek odmeril po uradni dolžnosti, ne na zahtevo stranke, prav tako ne gre za nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih ne bi bilo mogoče odložiti. Določba 2. točke prvega odstavka 144. člena ZUP v primeru odmere komunalnega prispevka, kakršen je obravnavani, prav tako ne pride v poštev, saj ima stranka po določbi tretjega odstavka 234. člena ZUreP-3, ki predstavlja pravno podlago za odločitev v tej zadevi, pravico dokazovati drugačno površino objekta in s tem tudi drugačno površino gradbene parcele, kot izhaja iz uradnih evidenc. Kadar drugostopenjski organ dopolnjuje dokazni postopek, ima stranka postopka enako pravico do izjave (9. člen ZUP), kakor bi jo imela v postopku pred prvostopenjskim organom. Takšna pravica do izjave tožniku v postopku pred drugostopenjskim organom ni bila dana. Sodišče je sicer na glavni obravnavi tožniku vročilo Seznam in izsek PID ter mu omogočilo, da se o njima izjavi. Vendar v okoliščinah obravnavane zadeve sanacija opisane kršitve v upravnem sporu ni mogoča. Drugostopenjski o

Tožnica trdi, da ni jasno, kateri zakon je bil uporabljen glede na v uvodu odločbe navedena ZUreP-2, kot ZUreP-3, torej smiselno uveljavlja napačno uporabo materialnega prava. Drži, da je v uvodu odločbe (po navedbi Zakona o urejanju prostora) v oklepaju najprej navedena številka Uradnega lista, v katerem je bil objavljen ZUreP-2, v nadaljevanju pa številka Uradnega lista, v katerem je bil objavljen ZUreP-3, vendar je bilo v zadevi nedvomno odločeno po ZUreP-3. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi povzel tudi določbe ZUreP-2, vendar je v zvezi s tem le pojasnil, da je bila pravna ureditev v času investicije, ko je veljal ZUreP-2, enaka, kot je ureditev po ZUreP-3. Sicer pa je drugostopenjski organ v svoji odločbi izrecno pudaril, da je podlaga za odmero 234. člen v povezavi z 161. členom ZUreP-3.

V obravnavani zadevi niso bili podani zakonski pogoji za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj je organ komunalni prispevek odmeril po uradni dolžnosti in ne na zahtevo stranke, prav tako ne gre za nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih ne bi bilo mogoče odložiti. Določba 2. točke prvega odstavka 144. člena ZUP v primeru odmere komunalnega prispevka, kot je obravnavani, prav tako ne pride v poštev, saj ima stranka po določbi tretjega odstavka 234. člena ZUreP-3, ki predstavlja pravno podlago za odločitev v predmetni zadevi, pravico dokazovati drugačno površino objekta, s tem pa tudi drugačno površino gradbene parcele, kot izhaja iz uradnih evidenc. V primeru, kadar drugostopenjski organ dopolnjuje postopek, ima stranka postopka enako pravico do izjave (9. člen ZUP), kot bi jo imela v postopku pred prvostopenjskim organom. Takšna pravica do izjave tožniku v postopku pred drugostopenjskim organom ni bila dana. Za odmero komunalnega prispevka zaradi izboljšanja opremljenosti zadošča (že) možnost priključitve objekta zavezanca na komunalno opremo, dejanski priklop na komunalno omrežje pa ni pogoj (3. točka četrtega odstavka 161. člena ZUreP-3), ki bi moral b

V obravnavani zadevi niso bili podani zakonski pogoji za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj je organ komunalni prispevek odmeril po uradni dolžnosti in ne na zahtevo stranke, prav tako ne gre za nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih ne bi bilo mogoče odložiti. Določba 2. točke prvega odstavka 144. člena ZUP v primeru odmere komunalnega prispevka, kot je obravnavani, prav tako ne pride v poštev, saj ima stranka po določbi tretjega odstavka 234. člena ZUreP-3, ki predstavlja pravno podlago za odločitev v predmetni zadevi, pravico dokazovati drugačno površino objekta, s tem pa tudi drugačno površino gradbene parcele, kot izhaja iz uradnih evidenc. V primeru, kadar drugostopenjski organ dopolnjuje postopek, ima stranka postopka enako pravico do izjave (9. člen ZUP), kot bi jo imela v postopku pred prvostopenjskim organom. Takšna pravica do izjave tožniku v postopku pred drugostopenjskim organom ni bila dana. Za odmero komunalnega prispevka zaradi izboljšanja opremljenosti zadošča (že) možnost priključitve objekta zavezanca na komunalno opremo, dejanski priklop na komunalno omrežje pa ni pogoj (3. točka četrtega odstavka 161. člena ZUreP-3), ki bi moral b

Preden se izda odločba, je treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (prvi odstavek 9. člena ZUP), organ, ki v zadevi odloča, pa ne sme svoje odločbe opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (drugi odstavek 9. člena ZUP). Pravica do izjave je v upravnem postopku pomembna, ker posamezniku kot stranki zagotavlja položaj subjekta in ne zgolj objekta odločanja v upravnem postopku. Zaradi tega je pravica do izjave tudi ustavna pravica, ki temelji na načelu enakega varstva pravic iz 22. člena in na ustavnem varstvu človekovega dostojanstva iz 21. člena, vse Ustave.

Ker natančen postopek izračuna davčne osnove za vsako od tožnikovih nepremičnin ni razviden niti iz odločbe pritožbenega organa (temveč deloma le iz navedenega pojasnila davčnega organa, ki ni del upravne odločbe in ne more biti predmet presoje v upravnem sporu), pravilnosti odmere davka na premoženje v obravnavani zadevi niti po dopolnitvi obrazložitve na pritožbeni stopnji ni mogoče preizkusiti.

Obrazložitev izpodbijane koncesijske odločbe je pomanjkljiva do takšne mere, da je ni mogoče preizkusiti, kar po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP zvezi z 2 točko prvega odstavka 27. člena ZUS-1 predstavlja bistveno kršitev določb upravnega postopka, ki že sama po sebi narekuje odpravo izpodbijane odločbe.

Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da obstaja visoka stopnja ogroženosti zaradi zemeljskega ali hribinskega plazu kot posledica poplav in plazov, kar ni skladno z ugotovitvami iz strokovnega mnenja v upravnem postopku. Iz njega namreč izhaja, da so navedeni objekti, ki so povzeti tudi v izpodbijanem sklepu, ogroženi zaradi poplav, in nadalje, da se območje s temi objekti nahaja na območju srednje majhne in preostale poplavne nevarnosti. V izpodbijanem sklepu toženke – četudi bi ta moral temeljiti na strokovnem mnenju (iz katerega za navedeno območje ni bila ugotovljena visoka poplavna nevarnost), tako niso bili ugotovljeni in izkazani razlogi iz 151.a člena ZIUOPZP v zvezi s 151.b členom ZIUOPZP ter prvo alinejo drugega odstavka 11. člena Pravilnika za nujno odstranitev objektov iz nepremičnin tožnikov. Utemeljen je tudi ugovor tožnikov o nezadostni obrazloženosti izpodbijanega sklepa, saj iz obrazložitve ne izhaja znatna poškodovanost zadevnih objektov, prav tako iz nje konkretno ne izhaja, obnova katerega objekta tožnikov ni mogoča oz. je ekonomsko nesmiselna. Zgolj navajanje zakonske dikcije na pavšalni ravni pa ne zadosti zakonskim kriterijem za obrazložitev odločbe. <

Obrazložitev upravnega akta mora vsebovati navedbo dejanskega stanja s presojo dokazov, pravne predpise in razloge, ki so glede na ugotovljeno dejansko stanje narekovali odločitev navedeno v izreku. Če obrazložitev upravnega akta takšne vsebine nima, stranki ni dana možnost, da razloge izpodbija in ji tudi ni dana možnost za učinkovito pravno varstvo.

Toženec mora v skladu z 233. čl. Pravil OZZ, opredeliti datum začetka in zaključka začasne nezmožnosti za delo v primeru, ko s predhodno odločbo toženca bolniški stalež ni bil zaključen. V tem sporu pa gre za odločanje o predlogu za podaljšanje bolniškega staleža, ki je bil s predhodno odločbo toženca zaključen, ker je bila z določenim dnem ugotovljena zmožnost za delo zavarovanca. Odsotnost opredelitve datuma začetka in zaključka iz izpodbijanih odločb toženca ne predstavlja nepravilnosti in nezakonitosti, saj je toženec že po vsebini odločil, da tožničino zdravstveno stanje ne utemeljuje spremembe odločitve imenovanega zdravnika o zaključku bolniškega staleža.

Če se je organ postavil na stališče, da gre za celoto oziroma sklop objektov, potem je pojem povezanosti s tlemi treba razlagati tudi na tak način, torej, ali je mogoče cel objekt (v tem primeru sklop gradbenih inženirskih objektov, ki v naravi predstavljajo ...) premakniti ali odstraniti brez škode za njihovo bistvo. Take presoje pa organ ni niti opravil, zaradi česar sodišče ne more preizkusiti tožbenega ugovora, da je takšna re-lokacija obravnavanega objekta (oziroma sklopa objektov kot celote) možna.

Toženki IZS je za vodenje disciplinskih postopkov zoper pooblaščene arhitekte in inženirje podeljeno javno pooblastilo. To pomeni, da toženka pri tem nastopa kot nosilec javnega pooblastila, zato se določbe Zakona o splošnem upravnem postopku v celoti in subsidiarno uporabljajo tudi v disciplinskem postopku pred toženko. Ker toženka ni konkretizirala disciplinske kršitve, ki se tožniku očita, je obrazložitev izpodbijanega sklepa pomanjkljiva in ni v skladu s prvim odstavkom 214. člena ZUP ter ne omogoča materialnopravnega preizkusa odločitve. To predstavlja absolutno bistveno kršitev določb upravnega postopka.

Tako iz določb Direktive o vračanju kot iz nacionalne zakonske ureditve torej sledi, da mora biti že pisna odločba, s katero se izreče ukrep omejitve gibanja tujca in njegove nastanitve v center, torej ukrep, ki pomeni pridržanje tujca v smislu določb omenjene Direktive, obrazložena tako, da so iz nje razvidni tako dejanski kot pravni razlogi za sprejeto odločitev. Glede na povedano ne zadošča, da se v takšni odločbi navajajo le dejanske okoliščine primera, brez navedbe vsebine tistih določb, ki so pravna podlaga za odločitev, in brez obrazložene presoje vseh ugotovljenih dejstev v luči teh pravnih določb.

Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi se toženka pri izdaji odločbe opredelila do tožničinih navedb o tem, da gre za mansardno stanovanje, katerega uporabna površina je manjša od 90 m2. Tožnica v tožbi sicer opozarja na standard SIST ISO 9836, pri čemer pa ta standard konkretneje ne določa načina določitve uporabne površine za mansardna stanovanja. Način določitve uporabne površine dela stavbe je natančneje določen s Pravilnikom o vodenju podatkov katastra nepremičnin, katerega del je tudi Priloga 3, ki v točki 2 podrobneje ureja posebnosti merjenja in izračun površine prostorov za mansardne prostore.

Izpodbijana odločba je neustrezno in pomanjkljivo obrazložena, saj ne vsebuje javnih in nedvoumnih razlogov za sprejeto odločitev, izostala pa je tudi navedba, kako je toženka uporabila obseg in namen prostega preudarka z vidika razpoložljivosti proračunskih sredstev in teže regionalnih problemov na območju izvajanja projekta ter koliko je bilo razpoložljivih proračunskih sredstev in kdaj so bila ta porabljena. Toženka niti ni pojasnila razlogov, na podlagi katerih je zavrgla tožničino vlogo, oziroma svojega miselnega procesa, ki jo je vodil k sprejetju izpodbijane odločitve. Izpodbijane odločbe se zato ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb upravnega postopka.

Iz predhodno navedene obrazložitve prvostopenjskega organa ni razvidno katero običajno prebivališče tožnika v tujini je davčni organ upošteval v predmetni odmerni odločbi, s tem v zvezi pa tudi ni razvidna dokazna ocena prvostopenjskega organa, kot to pravilno ugovarja tožnik v tožbi. Izpodbijana odločba ni ustrezno obrazložena, kot to določa 214. člen ZUP. Glede na navedeno iz obrazložitve odločbe pritožbenega organa ni nedvoumno razviden razlog za zavrnitev tožnikovega dokaznega predloga. Ker je v obravnavanem primeru tožnik ugotovljenim dejstvom ugovarjal in v ta namen predlagal izvedbo zaslišanja predlaganih prič, bi moral pritožbeni organ opraviti ustno obravnavo in predlagane priče tudi zaslišati ali pa dokazni predlog zavrniti z jasno navedbo ustavno dopustnega razloga, česar pa ni storil. S tem je kršil tožnikovo pravico do izjave, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 27. člena ZUS-1, kar je vplivalo ali moglo vplivati na ugotovitev v konkretni zadevi, zaradi česar je izpodbijana odločba nezakonita. Utemeljen je tudi tožnikov ugovor, da je bilo v obravna

Ključna pogoja sta isto stalno prebivališče na dan 30. junija in da se vsaj za enega člana šteje, da opravlja osnovno kmetijsko in osnovno gozdarsko dejavnost, iz katere dosega dohodek najmanj 200 EUR. Za odločitev o obstoju kmečkega gospodinjstva niso relevantna dejstva, kot so bivanje na podlagi najemne pogodbe, kakor tudi ne plačevanje stroškov za del stavbe ter skupno zadovoljevanje življenjskih potreb. Tožničini tožbeni ugovori o dveh ločenih stanovanjskih enotah niso relevantni. Iz uradnih evidenc je razvidno, da se na naslovu ... nahaja stavba št. 21, ki je enostanovanjska stavba. Fizična oseba spada v kmečko gospodinjstvo po določbah ZDoh-2, četudi živi v ločenem gospodinjstvu na prijavljenem istem naslovu. Tožnica ne prereka dejstva, da je v letu 2020 prejela obdavčljive subvencije, tj. druge dohodke v zvezi z opravljanje osnovne kmetijske in gozdarske dejavnosti v višini 4.774,02 EUR. Prav tako ne prereka, da je lastnica kmetijskih in gozdnih zemljišč s pripisanim katastrskim dohodkom v višini 449,89 EUR. Tako ne drži, kot se uvodoma očita s tožbo, da ni pojasnjeno, za katere kmetijske in gozdarske dejavnosti se gre ter kdo jih opravlja. Teh ugotovite

Izpodbijana odločba o zavrnitvi tožničine prošnje za dodelitev BPP bi morala vsebovati obvezne sestavine odločbe iz 214. člena ZUP, ki se uporablja tudi glede sestave odločbe BPP, saj tega ZBPP ne določa drugače. Izpodbijana odločba teh sestavin sploh nima, saj ji manjka celotni del obrazložitve odločbe. Navedena odločba je sicer podpisana, vendar je izdana brez obrazložitve, nima pa tudi pouka o pravnem sredstvu. Sodišče je zato tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, ne da bi pošiljalo tožbo v odgovor toženki, saj je izpodbijana odločba očitno tako pomanjkljiva, da onemogoča preizkus njene zakonitosti.

Pravilnosti odmere komunalnega prispevka ni mogoče preizkusiti. Izpodbijana odločba nima razlogov o tem, alije za komunalno opremo, ki jo toženka šteje kot izboljšavo, pridobljeno uporabno dovoljenje, ali je kanalizacijsko omrežje zgrajeno in je priključitev nanj izvedljiva ter ali je komunalna oprema določena v programu opremljanja. Ker obrazložitev izpodbijane odločbe ne obsega opisa dejanskega stanja v vseh materialnopravno bistvenih točkah, preizkus materialne zakonitosti odločbe ni mogoč. To pa predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka.