37. člen ZTuj-2

S tožbo v upravnem sporu je zahtevana presoja zakonitosti sklepa o prekinitvi postopka za podajšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, s ciljem, da se prekinitev odpravi in se torej izvede postopek za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo. Pravni interes tožnika je, da se postopek ne prekine, pač pa se odloči o njegovi prošnji za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo. Ker je tekom tega upravnega spora bila tožniku izdana odločba Upravne enote, s katero je upravni organ odločil o tožnikovi prošnji za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji, torej postopek za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tožnika, ki je bil z izpodbijanim sklepom prekinjen, ni več prekinjen, pač pa je bil nadaljevan in tudi v upravnem postopku končan z izdajo odločbe. To pomeni, da tožnik za obravnavani spor, ki se nanaša le na prekinitev postopka, ne izkazuje več pravnega interesa, saj vsebinska obravnava tožbe očitno ne bi privedla k spremembi njegovega pravnega položaja, zato je sodišče tožbo zavrglo.

Podrejanje tujca pravnemu redu je res nedefiniran pojem, ki ju je treba presojati v vsakem primeru posebej, pri čemer je standardna presoja obstoja razloga za ta pravna pojma postavljena na raven domneve in suma. Zakonska ureditev ne določa podrobneje, kakšni bi morali biti ti razlogi, zato je ocena teh razlogov prepuščena upravnemu organu, ki odloča o izdaji enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca. Sodna praksa je že v večih zadevah izoblikovala stališče, da veljavno delovno dovoljenje ne zadostuje za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, če organ oceni, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Skladno z ZTuj-2 torej niti ni potrebno, da bi bila z neko oblastveno odločbo državnega organa domneva izkazana, ampak zadostuje že to, da obstajajo razlogi za tako domnevo. Tako je potrebno zavrniti tožbene očitke, da upravni organ postavlja domnevo kršitev pravnega reda, saj, kot rečeno, je v izpodbijani odločbi jasno navedeno, da je podana pravnomočna obsodba tožnika. Za obstoj razlogov za sum, da tujec utegne pomeniti nevarnost za javni red in varnost, kot tudi za domnevo nepodrejanja pravnemu redu, ni treba

Sodišče opozarja, da toženka nima pooblastil, da bi smela interpretirati odločitev prekrškovnega organa preko meja prekrška, kot ga je ugotovil in sankcioniral prekrškovni organ. Zato nima pooblastil, da sama presoja olajševalne in obremenilne okoliščine storjenega prekrška. Tehtanje teh je v pristojnosti prekrškovnega organa, ki pa je tožniku izrekel najnižjo predpisano globo. Toženka je zato s presojo "oteževalnih" in "olajševalnih" okoliščin prekrška presegla pooblastilo iz 6. člena ZUP o prostem preudarku. Zaradi napačne uporabe določb o prostem preudarku, pa ni odgovorila na tožbene ugovore tožnika glede izrečene najnižje globe in s tem v povezavi njegovih ravnanj po storitvi prekrška.

Ker ni soglasja Zavoda za zaposlovanje Republike Slovenije k izdaji (oziroma podaljšanju) enotnega dovoljenja, je upravni organ v skladu z določbo četrtega odstavka 37.a člena ZTuj-2 tožnikovo vlogo za podaljšanje enotnega dovoljenja pravilno zavrnil.

Odločba o izdaji enotnega dovoljenja je t.i. zbirna odločba, ki jo izda pristojna upravna enota s sodelovanjem drugega organa, to je Zavoda. Soglasje kot dejanje, s katerim drug organ sodeluje v postopku, je v odnosu do odločbe o izdaji enotnega dovoljenja akcesorni akt, ki nima lastnosti upravne odločbe, saj se z njim ne odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika v upravni zadevi, in tudi nima neposrednega učinka nasproti stranki. Takšen učinek ima šele odločba o ne/izdaji enotnega dovoljenja. Ta je kot zbirna odločba lahko izpodbojna tudi zato, ker je podana kakšna nepravilnost ali nezakonitost, povezana z akcesornim aktom. Pisna zbirna odločba, s katero se odloči v upravni zadevi, mora zato imeti obrazložitev, kot jo predpisuje zakon. To pomeni, da mora obrazložitev odločbe obsegati: razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku stranke (prvi ods

Upravno sodišče v upravnem sporu na podlagi tožbe po uradni dolžnosti pazi le na ničnost upravnega akta, sodna presoja (ne)zakonitosti izpodbijanega upravnega akta glede ostalih kršitev pa je omejena na tožbene navedbe oz. tožbene ugovore. Razlog za odločitev o zavrnitvi pisne odobritve zamenjave delodajalca za delavca, ki je tujec, je dejstvo, da ZRSZ ni podal soglasja k pisni odobritvi zamenjave delodajalca. V obrazložitvi odločbe so navedeni tudi razlogi, da ZRSZ soglasja ni podal, to pa so ugotovitve ZRSZ, da je tujcu bila pravnomočno izrečena globa zaradi kršitve določb 23/3 ZPDZC-1 in da ima tujec na podlagi odločbe, ki je postala pravnomočna, prepoved dela. Razlogi v izpodbijani odločbi so jasni in razumljivo obrazloženi, ne pavšalni, kot trdi tožeča stranka in po presoji sodišča tožeči stranki s tem ni kršena pravica do izjasnitve.

Tudi morebitna vložitev vloge za zamenjavo delodajalca, po tem, ko je tožniku po njegovi lastni volji prenehala pogodba o zaposlitvi (tožnik je v svojem odgovoru z dne 22. 11. 2022 navedel zgolj to, da je "dal odpoved", glede na to, da tožnik tedaj nesporno ni bil obvezno socialno zavarovan pa tudi očitno ni šlo za primer iz tretjega odstavka 56. člena ZTuj-21), ne bi mogla vplivati na veljavnost umika soglasja Zavoda, ne glede na to, kdaj bi se tožnik na podlagi zamenjave delodajalca ponovno prijavil v obvezno socialno zavarovanje. Drugi odstavek 38. člena ZZSDT namreč določa, da se mora tujec v 15 dneh ponovno prijaviti v obvezna socialna zavarovanja na podlagi pogodbe o zaposlitvi pri istem delodajalcu (poudarilo sodišče). Umik soglasja je bil torej utemeljen, na tej podlagi pa tudi razveljavitev enotnega dovoljenja za prebivanje in delo.

V tožbi zatrjevane „nekrivdnosti“ odpovedi (slabe razmere in bolezensko stanje) ni moč subsumirati pod določbo tretjega odstavka 56. člena ZTuj-2. Ta določa, da se dovoljenje za začasno prebivanje zaradi prenehanja zaposlitve ali dela tujca, če je brez lastne krivde ali volje ostal brez zaposlitve, ne razveljavi tujcu, ki je v skladu z zakonom, ki ureja trg dela, pridobil pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti, dokler je upravičen do pravic iz tega naslova. Tožnik namreč niti ne zatrjuje, da bi pridobil pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti, zato ta izjema razveljavitve dovoljenja v tožnikovem primeru ni uporabljiva. Prav tako za ta upravni spor niso relevantne niti navedbe o dejstvih glede zamenjave tožnikovega delodajalca. Zakon predpisuje poseben postopek zamenjave delodajalca za tujca, ki ima enotno dovoljenje, ki pa na sam postopek razveljavitve enotnega dovoljenja ne vpliva in ne predstavlja ovire za razveljavitev enotnega dovoljenja.

Tožena stranka v konkretnem primeru ni navedla, katerih zahtevanih dokumentov tožnik ni predložil niti ni opredelila kako posamezni manjkajoči dokument vpliva na postopek na način, da se brez določenega dokumenta postopek ne more končati. Ker v izpodbijanem sklepu o tem ni nobenega razloga, tožena stranka ni zadostila zahtevam, ki izhajajo iz 2., 5. in 6. točke prvega odstavka 214. člena ZUP. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo celo navedla, da za obrazložitev izpodbijanega sklepa ni pomembno navajanje manjkajočih dokumentov, ker so bili ti že našteti v pozivih (na dopolnitev vloge).

Soglasje Zavoda RS za zaposlovanje (zavod) ni vedno pogoj za izdajo oziroma podaljšanje enotnega dovoljenja. Toženka je s tega vidika v obrazložitvi izpodbijane odločbe le splošno navedla, da ZTuj-2 določa, da tujec za delo, ki bi ga opravljal na podlagi zaprošenega dovoljenja, nujno potrebuje izdano soglasje s strani zavoda, vendar tega ni utemeljila. Pojasnila ni, katere so tiste dejanske okoliščine in kakšna je vsebina zakonskih določb, ki pomenijo podlago za njen zaključek, da je v obravnavanem primeru soglasje zavoda pogoj za podaljšanje enotnega dovoljenja. Da mora biti odločitev tudi s tega vidika obrazložena, pa je sodišče opozorilo že v sodbah I U 1219/2016 in I U 1806/2016. To pa pomeni, da je obrazložitev izpodbijane odločbe pomanjkljiva in na njeni podlagi odločbe ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev pravil postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1), povedano pa kaže tudi na možnost, da pri odločanju materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno.

Toženka mora v odločbi, kot je izpodbijana, konkretno utemeljiti tudi, katere dejanske okoliščine in katere zakonske določbe so podlaga za zaključek, da je v konkretnem primeru soglasje zavoda nujen pogoj za izdajo oziroma podaljšanje enotnega dovoljenja. Stališče, da mora biti odločba tudi s tega vidika obrazložena, je Upravno sodišče zavzelo že v sodbah v zadevah I U 1219/2016 in I U 1806/2016.

Že v zadevi III U 104/2018 ter nato v zadevi III U 49/2019 je tukajšnje sodišče tudi zavzelo stališče (drugače, kot je bilo zavzeto v sodbah I U 2694/2017 in I U 1219/2016), da zakonska ureditev v zvezi s prepovedmi iz 42. člena ZZSDT ne predvideva oziroma zahteva izdaje posebne odločbe o prepovedi zaposlovanja, samozaposlovanja oziroma dela tujcev za določeno obdobje, pač pa je bistvena pravnomočna odločba o izrečeni globi. Sodišče izpostavlja tudi, da glede na zakon soglasje zavoda ni vedno pogoj za izdajo oziroma podaljšanje enotnega dovoljenja. V drugem odstavku 37. člena ZTuj-2 je namreč določeno, da soglasje ni pogoj za izdajo enotnega dovoljenja, če tujec po ZZSDT za zaposlitev ali delo ne potrebuje soglasja k izdaji enotnega dovoljenja. Navedeno glede na četrti odstavek 37. člena ZTuj-2 velja tudi za podaljšanje enotnega dovoljenja.

Že v zadevi III U 104/2018 ter nato še v zadevi III U 49/2019 je tukajšnje sodišče zavzelo stališče, da zakonska ureditev v zvezi s prepovedmi iz 42. člena ZZSDT ne predvideva oziroma zahteva izdaje posebne odločbe o prepovedi zaposlovanja, samozaposlovanja oziroma dela tujcev za določeno obdobje, pač pa je bistvena pravnomočna odločba o izrečeni globi.

V konkretni zadevi tožnik izpodbijani odločbi oporeka zaradi odločitve ZRSZ, ki je kot soglasodajalec zavrnil izdajo soglasja k podaljšanju enotnega dovoljenja za prebivanje in delo (kar je imelo za posledico izdajo izpodbojne odločbe) z utemeljitvijo, da je bil tožnik spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin, kar je po četrtem odstavku 42. člena ZZSDT razlog, da soglasja ne izda. Sodišče poudarja, da se v vprašanja, ali je tožnik storil kaznivo dejanje ponarejanje listin po tretjem odstavku 251. člena KZ-1, ali je za to dejanje kriv in ali je bil postopek sodišča, ki je odločilo v kazenski zadevi z izdajo kaznovalnega naloga, pravilen, ni spuščalo, in se tudi ni smelo spuščati. Tožnika je za krivega storitve kaznivega dejanja spoznalo za to pristojno sodišče in zato upravno sodišče v to odločitev ne sme posegati ali jo razlagati drugače, kot je bila izrečena.

Tožnik je v času zaposlitve pri toženki imel veljavno dovoljenje za delo, sklenjeno na podlagi BBHZD, ki se šteje kot soglasje k enotnemu dovoljenju. Upravna enota je na podlagi navedene tožnikove prošnje z dne 6. 4. 2020 odločila, da se postopek za izdajo enotnega dovoljenja tožniku (zaradi njegovega neodziva na dopolnitev vloge) ustavi. Sklep o ustavitvi postopka za izdajo tožnikovega enotnega dovoljenja je postal dokončen in pravnomočen 28. 12. 2020. Zato je sodišče prve stopnje na podlagi določila osmega odstavka 37.a člena ZTuj-2 pravilno zaključilo, da je imel tožnik do pravnomočnosti tega sklepa, torej do 28. 12. 2020 pravico delati oziroma biti zaposlen v Sloveniji.

Izpodbijani akt je do tolikšne mere pomanjkljiv, da se ga ne da preizkusiti v smislu 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, razen v tem smislu, da je obrazložitev očitno pomanjkljiva in gre zato za bistveno kršitev določb postopka. Zaradi teh pomanjkljivosti je tožnik imel zgolj navidezno možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP) in je bila s tem kršena tudi tožnikova pravica do obrambe oziroma izjave v upravnem postopku pred izdajo izpodbijanega akta. Če pa je tožnikova mladoletna hči ob tem tudi državljanka Slovenije ali druge države članice EU, kar tožena stranka tudi ni ugotavljala, bi morala tožena stranka v izpodbijanem aktu upoštevati tudi bistvene pravice tožnikove mladoletne hčerke, kolikor so ji podeljene zaradi statusa državljanke EU na podlagi člena 20 Pogodbe o delovanju EU v smislu sodbe Velikega senata Sodišča EU v zadevi Zambrano.

Tožena stranka ni v zadostni meri raziskala, kakšne so potrebe tožnikovih sinov in kakšna je tožnikova vloga v razmerju do obeh otrok. Tožnik se je namreč skliceval, da sta oba sinova otroka s posebnimi potrebami in to dejstvo izkazoval z odločbama pristojnega zavoda, iz katerih pa ni razvidno, kakšno posebno pomoč otroka potrebujeta. Tožena stranka bi zato lahko tožnika o tem zaslišala ali ga pozvala k predložitvi ustreznih dokazil. Šele na tej podlagi bi nato presojala, ali gre za take potrebe, ki jih otroka lahko zadovoljujeta le v Republiki Sloveniji, ali pa bi jih lahko zadovoljevala tudi v izvorni tožnikovi državi.

Ker tožena stranka ni v ugotovitvenem postopku, v katerem bi bila tožniku zagotovljena vsa procesna jamstva, ugotovila vseh dejstev, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločitev, določila pomena upoštevnih predpisov in utemeljila svoje pričakovane odločitve ter šele nato svojih ugotovitev predložila Zavodu v potrditev, je tožniku onemogočila, da bi se lahko učinkovito izjavil o dejstvih in okoliščinah, pomembnih z vidika izpolnjevanja pogojev, ki jih v obravnavani zadevi utegne zahtevati delodajalec. Zato je tožena stranka kršila pravico iz 22. člena Ustave, s čimer je podana bistvene kršitve pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

Organ je pravilno odločil, ko je razveljavil tožnikovo enotno dovoljenje za prebivanje in delo v RS, saj tožnik daljši čas (podaljšane) veljavnosti enotnega dovoljenja ni imel ustreznega zdravstvenega zavarovanja in tudi v tem obdobju ni bil zaposlen ter ni bival v RS. Ob presoji pogojev za razveljavitev enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, je treba upoštevati tudi namen izdaje takega dovoljenja, in sicer da lahko tujec, ki mu je bilo dano dovoljenje za prebivanje za določen namen, biva v RS samo v skladu z namenom, za katerega mu je bilo dovoljenje dano. Ta namen je pri izdaji enotnega dovoljenja za prebivanje in delo že po jezikovni razlagi v tem, da se tujcu daje dovoljenje za prebivanje v RS zato, ker ima tujec tu delo. Tožnik pa v RS ni bil niti zaposlen niti zdravstveno zavarovan, celo niti bival ni v RS, saj je bil pred preverjenjem tri mesece na začasnem delu v Belgiji.

Pooblaščenec je v enem delu vlogo dopolnil in sicer je za tožnika uredil zdravstveno zavarovanje. Ni pa vloge dopolnil v preostalem delu, to je glede predložitve plačilnih list in izpisa iz transakcijskega računa. V tretjem odstavku 90. člena ZTuj-2 je navedeno, da se molk stranke šteje za umik zahteve le v primeru, če kljub opozorilu pristojnega organa v postavljenem roku ne opravi nobenega dejanja za nadaljevanje oziroma dokončanja postopka. V navedeni zadevi pa ta zakonski pogoj za fikcijo umika zahteve ni izpolnjen, saj je bilo zdravstveno zavarovanje za tožnika urejeno in je bila vloga v enem delu dopolnjena.