19. člen ZZZPB

V zvezi s pojmom ustrezne zaposlitve je bilo v sodni praksi VDSS uveljavljeno stališče, da se kot ustrezna zaposlitev šteje tudi zaposlitev za delovno mesto, za katerega je poleg enake stopnje strokovne izobrazbe, kot je bila določena za zasedbo prejšnjega delovnega mesta, alternativno določena tudi ena stopnja nižje (ali višje) strokovne izobrazbe. V primeru, ko je delavcu ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi ponujena zaposlitev na drugem delovnem mestu, za katero je bila alternativno določena več stopenj nižja strokovna izobrazba (poleg stopnje strokovne izobrazbe, ki je bila določena za delovno mesto po odpovedani pogodbi o zaposlitvi), je potrebno pri presoji ustreznosti ponujene zaposlitve primerjati najnižjo stopnjo strokovne izobrazbe, alternativno določeno za ponujeno zaposlitev, s stopnjo strokovne izobrazbe, ki je bila določena za delavčevo prejšnje delovno mesto. Če je bila za ponujeno zaposlitev najnižja alternativno določena stopnja strokovne izobrazbe za dve stopnji (ali celo za več stopenj) nižja od tiste, ki se je zahtevala za prejšnje delo delavca, je ponujena zaposlitev neustrezna. Zaposlitev, v zvezi s katero se zahteva alternativno za več kot ena stopnjo ni

Glede na to, da so delovni invalidi po 116. členu ZDR varovana kategorija, saj jim je mogoče zakonito odpovedati pogodbo o zaposlitvi le po postopku in na način, določene v ZPIZ-1, tožniku delovno razmerje ni zakonito prenehalo. Zoper nezakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi pa ni uveljavljal sodnega varstva pravic. Tako je podan dejanski stan iz 8. tč. 19. člena ZZZPB, ki izrecno določa, da pravice do denarnega nadomestila ne morejo med drugim uveljaviti zavarovanci, če jim je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana v nasprotju s 116. členom ZDR, torej brez mnenja posebne komisije iz 103. člena ZPIZ-1, o obstoju podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, pa zoper takšno odpoved ni bilo uveljavljanega sodnega varstva v delovnem sporu. Zato tožnikov tožbeni zahtevek na priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za sporno obdobje ni utemeljen.

Ustne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki je sicer nezakonita, ni mogoče uvrstiti v nobenega od primerov iz 8. točke prvega odstavka 19. člena ZZZPB.

Tožena stranka ne bi smela zavrniti zahtevka za priznanje pravice do denarnega nadomestila, le zato ker tožnik ni predložil pisnega izvoda redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je navedel, da ima težave z nekdanjim delodajalcem, da mu ta ni izročil listin in da je odsoten iz države. Skladno z načelom materialne resnice bi morala tožena stranka ugotoviti resnično stanje stvari.

Na podlagi določb v času izdaje spornih odločb veljavnega 242. člena ZDR zavarovanec na podlagi zavarovanja za brezposelnost ni imel pravice do denarnega nadomestila, če mu je prenehala pogodba o zaposlitvi oziroma delovno razmerje v smislu 90. člena ZDR, ker kot delavec pri delodajalcu ni sprejel predloga za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovni čas, enakovreden prejšnji zaposlitvi ter ustrezno ali primerno delo.

O pravici starejšega delavca (ki mu je delovno razmerje prenehalo pri delodajalcu brez njegovega soglasja), da prejme denarno nadomestilo za primer brezposelnosti, ne glede na to, ali je uveljavljal sodno varstvo ali ne, pa se je izrekla tudi sodna praksa. Zato stališče tožene stranke, da je tožeča stranka „izplačala delavcu denarne zneske, ki jih ne bi rabila“, ni pravilno, prav tako tudi ne pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da bi moralo dopustnost ravnanja tožeče stranke presojati ob uporabi določbe 15. alineje 19. člena ZZZPB. Kljub temu, da je nastal tožeči stranki strošek na dopustni podlagi, dobi ta zaradi nedopustnega ravnanja tožene stranke pravno naravo indirektne škode. Kako daleč sega vzročna zveza, pove v konkretnem primeru pravo.

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca brez ustreznega predhodnega postopka oziroma mimo zakonsko opredeljenih primerov ni izredna odpoved po določbi 112. člena ZDR, temveč jo je glede posledic mogoče obravnavati le kot redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca. Za tak primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delavca pa 19. člen ZZZPB izrecno izključuje pravico do denarnega nadomestila.

Vsaka odpoved delavca, ki je sicer opredeljena (naslovljena) kot izredna odpoved, ne predstavlja izredne odpovedi po 112. členu ZDR. Izredna odpoved brez ustreznega predhodnega postopka oziroma mimo zakonsko opredeljenih primerov, ni izredna odpoved po navedeni določbi, temveč jo je glede posledic mogoče obravnavati le kot redno odpoved delavca. Za tak primer odpovedi 19. člen ZZZPB izrecno izključuje pravico do denarnega nadomestila.

ZDR je v 242. členu posebej uredil primere, ko zavarovanec zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi ne more uveljaviti denarnega nadomestila in v tem okviru tudi primere odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v katerih je pogoj za uveljavljanje denarnega nadomestila zahteva arbitražne odločitve ali sodnega varstva glede zakonitosti odpovedi. Med temi primeri ni navedel odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga starejšemu delavcu brez njegovega soglasja (v nasprotju s 114. členom ZDR), zato je sodišče zmotno presodilo, da tožnik ne more uveljaviti denarnega nadomestila, ker zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi ni uveljavljal sodnega varstva.

Ker tožnik nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja ni uveljavljal v delovnem sporu, ni mogel uspešno uveljaviti nadomestila za primer brezposelnosti.

Med zakoni ne velja načelo hierarhičnosti, zato je ZDR lahko za določeno časovno obdobje posegel v vsebino ZZZPB tako, da ni priznal nadomestila med brezposelnostjo, če je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana zato, ker delavec ni uspešno opravil poskusnega dela.

Zavarovanje za primer brezposelnosti je po definiciji 3. odstavka 1. člena ZZZPB šteti za sui generis zavarovanje. Zavarovanec lahko pravice iz tega zavarovanja pridobi samo v primeru, ko zavarovalnega primera ni povzročil sam. V skladu z določbo 15. alinee 1. odstavka 19. člena ZZZPB, ki določa, da pravice do denarnega nadomestila ne more uveljaviti delavec, ki mu je prenehalo delovno razmerje v nasprotju z zakonom, kolektivno pogodbo ali splošnim aktom delodajalca, če ne uveljavlja varstva pravic pri delodajalcu ali ne zahteva sodnega varstva v skladu z zakonom, je sodišče glede na ugotovljeno dejstvo, da tožnica sklepa o prenehanju ni izpodbijala niti pri delodajalcu niti pred sodiščem, ugotavljalo tudi (ne)zakonitost prenehanja delovnega razmerja.

Ker ZDR/90 in ZTPDR nista urejala pravne veljavnosti navideznih sklepov delodajalca, je za njihovo presojo potrebno smiselno uporabiti določbe takrat veljavnega ZOR, ki je v prvem odstavku 66. člena določal, da navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama, v tretjem odstavku pa, da navidezne pogodbe ni mogoče uveljaviti proti tretji pošteni osebi.

V času prenehanja delovnega razmerja in v času ob izdaji dokončne odločbe je neuspešno opravljeno poskusno delo predstavljalo izključitveni razlog za priznanje pravice do nadomestila za brezposelnost. Iz tega razloga tožnik, ki mu je delovno razmerje prenehalo z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delodajalca zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, te pravice ne more uveljaviti.

Dejstvo, da je nekdo v delovnem razmerju za nedoločen čas kot poslovodja gospodarske družbe, ga pri uveljavljanju pravic iz naslova brezposelnosti ne more postavljati v drugačen položaj kot druge zaposlene.

Ker tožnik kot starejši delavec, ki uživa posebno varstvo pred odpovedjo, ni zahteval ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi pred pristojnim delovnim sodiščem, je podan izključitveni razlog po 15. al. 19. čl. ZZZPB, kar pomeni, da nima pravice do nadomestila za čas brezposelnosti.

Klavzula o umiku tožbe v sodni poravnavi v individualnem delovnem sporu zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi nima enakih pravnih posledic kot umik tožbe po 188. členu ZPP-UPB2. Sodna poravnava ima iste pravne učinke kot pravnomočna sodna odločba in je na njeni podlagi postopek zaključen. Zato ni mogoče šteti, da bi zaradi takšne klavzule v sodni poravnavi prišlo do primera iz 5. alinee 242. člena ZDR in s tem do obnovitvenega razloga po 1. tč. 260. člena ZUP za izgubo pravnomočno priznane pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost.

Po določbi 17. člena SKPG v povezavi z določbo 36.b člena ZDR se pri določanju presežnih delavcev v isto kategorijo uvrstijo vsi delavci, ki delajo na delovnih mestih, ki jih je možno medsebojno prerazporejati v skladu z zakonom, določeni pa so tudi kriteriji za ohranitev zaposlitve. V spornem primeru po ugotovitvah nižjih sodišč kriteriji niso bili upoštevani, obe sodišči pa tudi skladno ugotavljata, da v sklepu (niti izvedenih dokazih) ni navedenih jasnih operativnih razlogov za zaključek, da je prav delo tožnice postalo trajno nepotrebno. Če ni mogoče ugotoviti operativnih razlogov in niso bili upoštevani kriteriji to pomeni, da je do prenehanja delovnega razmerja prišlo v nasprotju z zakonom in SKP. Ker ZZZPB v 19. členu določa, da pravice do denarnega nadomestila ne more uveljaviti delavec, ki mu je prenehalo delovno razmerje v nasprotju z zakonom, kolektivno pogodbo ali splošnim aktom organizacije ali delodajalca, če ne uveljavlja varstva pravic ali sodnega varstva v skladu z zakonom, je tožena stranka pravilno in v skladu z veljavnimi predpisi zavrnila tožničin zahtevek za priznanje pravice do denarnega nadomestila.

Z zakonom predpisana pisna oblika sporazuma pomeni, da je obličnost pogoj veljavnosti razveze pogodbe o zaposlitvi. Sporazum se sklene v obliki zasebne listine, pri čemer ni določeno, da je vsebovan na eni (skupni) listini, saj stranki lahko podata izjavo vsaka na svoji listini.

Iz dejanskih zaključkov, do katerih je prišlo sodišče v izpodbijani sodbi, izhaja, da tožnik delovnega razmerja za določen čas ni sklenil v skladu z določbami 17. člena ZDR, saj ni uspel dokazati, da je šlo za nadomeščanje delavke na porodniškem dopustu. Sodišče je v nasprotju z zatrjevanjem tožnika zaključilo, da je šlo za njegovo protizakonito ravnanje, ker je ravnal z namenom, da bi izigral predpise in si na ta način pridobil pravico do denarnega nadomestila, kar pomeni, da so bile okoliščine za sklenitev delovnega razmerja v nasprotju z zakonom na strani tožnika. Ker ZZZPB v 4. alinei prvega odstavka 19. člena določa, da pravice do denarnega nadomestila ne more uveljaviti delavec, ki mu je prenehalo delovno razmerje zaradi sklenitve delovnega razmerja v nasprotju z zakonom, splošnim aktom oziroma kolektivno pogodbo, če so okoliščine za tako sklenitev na strani delavca, je že tožena stranka pravilno in v skladu z veljavnimi predpisi zavrnila njegov zahtevek za priznanje pravice do denarnega nadomestila, pravilni pa sta tudi odločitvi sodišč prve in druge stopnje.