5. člen ZPDZC-1

Pritožba spregleda, da prvi odstavek 5. člena Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno določa, da gre za zaposlovanje na črno tudi v primeru, če delodajalec posameznika ne prijavi v (vsa) obvezna socialna zavarovanja, zaradi česar se izkazuje kot pravilna prvostopenjska ugotovitev, da je kaznivo dejanje po členu 199 KZ-1 lahko podano tudi v primeru, ko je posameznik prijavljen s strani delodajalca v osnovno pokojninsko, ne pa v dodatno obvezno pokojninsko oziroma poklicno zavarovanje, če so sicer izpolnjeni tudi drugi zakonski znaki tega kaznivega dejanja.

Z odločbo o prekršku storilec odgovorna oseba ni bil spoznan za odgovornega, ker je sam neposredno izvršil očitana prekrška, temveč je bil spoznan za odgovornega, ker je dopustil izvršitev očitanih prekrškov, saj opis dejanja v odločbi o prekršku dopušča možnost, da je bil neposredni storilec prekrška nekdo drug, katerega ravnanje je storilec odgovorna oseba dopustil. Zgolj dopustitev omogočanja dela in dopustitev neizročitve pogodbe o zaposlitvi pa ne pomeni uresničitve zakonskih znakov prekrškov po 1. alineji prvega odstavka 23. člena in šestem odstavku 23. člena ZPDZC-1. Dejanje odgovorne osebe, ki je odgovorna za svoje lastno dejanje, mora biti v izreku odločbe o prekršku konkretno opisano. Iz opisa dejanja v izreku odločbe o prekršku pa ne izhaja očitek, da je storilec odgovorna oseba prekrška storil s svojim dejanjem (storitvijo ali opustitvijo) in zato ni izpolnjen temeljni pogoj iz 15.a člena ZP-1, da je odgovorna oseba sploh lahko odgovorna za prekršek.

Z vidika načela kontradiktornosti ne zadostuje le pisna seznanitev strank z vsebino zapisnika inšpekcijskega postopka ali njuna prisotnost oziroma sodelovanje pri inšpekcijskem postopku, zlasti ob upoštevanju, da tožnici nista imeli možnosti neposredne seznanitve z dokazi, ki jih je prvostopenjski organ pridobil naknadno. Sodišče poudarja, da je namen zaslišanja stranke tudi v tem, da organ "sliši" navedbe stranke in jih bodisi upošteva ter sprejme njene navedbe ali ugovore bodisi jih zavrne z vsebinsko in individualizirano argumentacijo; v nasprotnem primeru je pravica do izjave izvotljena oziroma obstaja zgolj navidezno.

Formalni delodajalec pokojnega tožnika, družba IPS, čeprav je posredovala delavce, ni bila družba za zagotavljanje dela delavcev uporabniku; posredovanje delavcev, kot je bil pokojni tožnik, je bilo nezakonito, čemur pravzaprav pritrjuje sama toženka v pritožbi. Prav tako sama priznava, da je družba IPS poslovala izključno z njo in da je bil pokojni tožnik vključen v delovni proces toženke. Že navedeno ob upoštevanju trajnega opravljanja dela (tožnik je delo opravljal pri toženki od leta 1998 dalje) daje podlago za presojo, da je bilo delovno razmerje zlorabljeno. Zloraba pa pomeni, da je šteti toženko za dejanskega delodajalca v smislu ZDR-1 (drugi odstavek 5. člena ZDR-1), ki za prikrajšanje pri prejemkih iz delovnega razmerja odgovarja kot za reparacijo, ne na odškodninski podlagi. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo ugovoru zastaranja toženke; upoštevalo je petletni zastaralni rok za terjatve iz delovnega razmerja, določen v 202. členu ZDR-1, ki je začel teči z zapadlostjo posameznega prejemka. Ker ne gre za kondikcijo ali odškodnino, so z zastaranjem tovrstnih terjatev povezane pritožbene navedbe tožnice, ki jih dosledno ponavlja iz pripravljalne vloge z dne 3. 3

Ugotavljanje zaposlitve na črno oziroma kršitve torej ni trenutno in enostransko dejanje nadzornega organa (na kraju dejanja ali ob pisanju zapisnika), ampak pravni proces, ki ga ta organ izvede po določbah ZPDZC-1 in Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), in ki se v smislu prekrškovnih določb šestega in osmega odstavka 23. člena ZPDZC-1 zaključi z zapisniško dokončno ugotovitvijo zaposlitve na črno oziroma kršitve. Čeprav zakonski znak navedenih prekrškov ni pravnomočna ugotovitev teh dejstev, ampak zadostuje zgolj ugotovitev, pa ta ne more biti arbitrarna.

Ker tožnik v času nadzora in vse do izdaje izpodbijane odločbe delavca A. A. v sistem socialnega zavarovanja ni prijavil s popolno vlogo, s čimer bi izpolnil še drugi pogoj po 1. alineji prvega odstavka 5. člena ZPDZC-1 (poleg sklenjene pogodbe o zaposlitvi), je prvostopenjski organ pravilno ugotovil obstoj dela na črno pri tem delavcu. Prijava v socialno zavarovanje je bila nato urejena 10. 9. 2020.

Upravna organa se v obrazložitvah upravnih odločb nista opredelila do tožničinih zatrjevanj, saj sta kot bistvene štela le podatke iz uradnih evidenc organa. Upravna organa nista izvedla nobenega od predlaganih dokazov, s katerimi je tožnica poskušala v upravnem postopku ovreči ugotovitve o pravno pomembnem dejstvu, za koga je oseba v spornih dneh opravljala delo oziroma kdo ji je tega dne dejansko omogočil delo. Ker v upravnem postopku niso bila upoštevana pravila postopka, v posledici česar je ostalo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo organu na prvi stopnji v ponovni postopek.

V obravnavani zadevi ne gre za prekršek po Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR-1), ampak za prekršek po ZPDZC-1, zato je vsebino zakonskih znakov prekrška potrebno tolmačiti po določbah tega zakona (in ne ZDR-1, kot to zmotno meni pritožba). Prekršek iz 5. alineje prvega odstavka 23. člena ZPDZC-1 stori delodajalec, ki nezakonito zaposli državljana tretje države in s tem krši 5. alinejo prvega odstavka 5. člena tega zakona. Delodajalec je v 2. točki prvega odstavka 2. člena ZPDZC-1 za potrebe tega zakona opredeljen kot pravna oseba,1 pri kateri se opravlja delo ali omogoča opravljanje dela. Drugače kot po drugem odstavku 5. člena ZDR-1, ki status delodajalca veže na zaposlitev na podlagi sklenjene pogodbe zaposlitvi, po ZPDZC-1 pravna oseba torej dobi status delodajalca zgolj s tem, da fizično osebo vključi v svoj delovni proces na način, da ta opravlja delo oziroma ji omogoči opravljanje dela. In to je - logično - tudi vsebina pojma "zaposlitve" pri delodajalcu po ZPDZC-1. Pomanjkanja delovne sile po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče šteti kot okoliščino, zaradi katere bi bila nezakonita zaposlitev posebno lahko dejanje, enako pa velja tudi za zahtevnost postopkov zaposlo

Določba 5. člena ZPDZC-1 je jasna in za delo na črno opredeljuje delo v času, ko delavec še ni zavarovan. Tudi njen namen je jasen: preprečiti, da delodajalci zaposlujejo delavce, ne da bi jim zagotovili vse pravice, ki izvirajo iz opravljanja dela. Na obstoj prekrška zato ne vplivajo določbe drugih predpisov, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje. Objekt varstva po ZPDZC-1 je namreč drug kot po Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ) in po Zakonu o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (v nadaljevanju ZMEIPZ-1). Po ZPDZC-1 gre za varstvo pred nezakonitimi zaposlitvami, po ZZVZZ za delovanje sistema zdravstvenega zavarovanja, po ZMEIPZ-1 pa le za zagotavljanje evidenc. Razlaga sodišča prve stopnje, da ZZVZZ in ZMEIPZ-1 ne določata roka, v katerem mora delodajalec prijaviti delavca, ki dela na podlagi podjemne pogodbe, v zavarovanje in da zato ne gre za prekršek po drugi alineji 23. člena ZPDZC-1, bi pomenila, da tak prekršek praktično sploh ni mogoč, saj bi vedno imel delodajalec možnost kadarkoli prijaviti delavca v zavarovanje za nazaj.

Razpis ustne obravnave z možnostjo strankinega sodelovanja na njej pomeni način zagotavljanja uresničevanja načela zaslišanja stranke, pomembno pa je tudi z vidika načela materialne resnice. To pa pomeni, da če stranka zaslišanim osebam ne more postavljati vprašanj, ker obvezna ustna obravnava ni bila razpisana, je ocenjevanje izvedenih dokazov in na tej podlagi sklepanje o pravno pomembnih dejstvih v postopku preuranjeno. V upravnem (tudi v inšpekcijskem) postopku ne zadostuje zgolj pisna seznanitev stranke z vsebino izpovedi druge stranke oz. priče.

Opisana ravnanja ne morejo imeti za posledico ničnosti izdanih upravnih odločb, saj več kot očitno niso bila uperjena zoper uradni osebi upravnih organov, ki sta odločali v upravnem postopku na prvi in drugi stopnji, navedena ravnanja pa tudi sicer po svoji naravi ne predstavljajo dejanj pritiska na določeno osebo v smislu 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Vprašanje, kdo je bil tisti, ki je posamezniku omogočil delo brez sklenjene pogodbe o zaposlitvi in prijave v obvezna socialna zavarovanja, oziroma vprašanje, v čigavem imenu in za čigav račun (za svoj račun ali za račun nekoga drugega, na primer kot njegov poslovni pooblaščenec) je ta pri tem deloval, pa je ključno, saj se v skladu z zakonom posamezniku, ki je delal na črno, z inšpekcijsko odločbo prepove opravljanje dela pri tistem delodajalcu, za katerega je v dokaznem postopku ugotovljeno, da je delavcu omogočil delo brez pravne podlage in ki za ugotovljeno kršitev zakonskih obveznosti tudi odgovarja v postopku o prekršku, ki sledi inšpekcijskemu postopku.

Dejstvo, da v konkretnem primeru tožničina nova delodajalka v nasprotju s predpisi, tožnice v obvezna socialna zavarovanja ni prijavila za polni delovni čas, čeprav je delo v takšnem obsegu dejansko opravljala, kljub nezakonitosti izredne odpovedi, ne more bremeniti tožene stranke. Pritožba zato pravilno izpostavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje glede na ugotovitev, da je tožnica od 1. 6. 2022 dalje dejansko delo pri drugem delodajalcu opravljala polni delovni čas ter da pri mesečnih prejemkih ni bila prikrajšana, tudi zahtevek tožnice za čas od 1. 6. 2022 do 4. 10. 2022 zavrniti.

Ker je organ odločal v posebnem ugotovitvenem postopku, bi moral pred izdajo odločbe upoštevati načelo kontradiktornosti tako glede pridobljenih dokazov, ki jih je sam pridobil, kakor tudi glede dopustitve možnosti dokazovanja navedb tožnice kot stranke.

Kljub ugotovljeni zlorabi je pri presoji utemeljenosti reparacijskega zahtevka treba upoštevati ugovor zastaranja drugo toženke tako glede glavnice kot zakonskih zamudnih obresti. Tožnik se glede tega neutemeljeno sklicuje na sedmi odstavek 5. člena ZPDZC-1, saj v obravnavani zadevi niso podane okoliščine za uporabo te določbe, ki tudi sicer zastaranja ne ureja drugače kot splošni predpisi obligacijskega (oziroma delovnega) prava. Prav tako je neutemeljen ugovor, da zastaranje zaradi ničnosti pogodb ni teklo dokler ni bila ugotovljena ničnost oziroma do seznanitve tožnika z ničnostjo, saj pogodbe niso bile nične.

Reparacijski tožbeni zahtevek tožnika za čas sklenjenega delovnega razmerja s tretjo toženko ni utemeljen zaradi ugovora zastaranja (202. člen ZDR-1), ki ga je podala druga toženka. Tožba je bila vložena dne 5. 10. 2019, kar pomeni, da so zastarale terjatve tožnika, ki so zapadle do 4. 10. 2014 (in ne do 5. 10. 2014, kot je navedlo sodišče prve stopnje).

Po sedmem odstavku 5. člena ZPDZC-1 mora delodajalec, ki na črno zaposli osebo iz petega odstavka tega člena, v 15 dneh po tem, ko nadzorni organ ugotovi kršitev, poravnati vse obveznosti iz delovnega razmerja za obdobje celotne zaposlitve na črno najmanj v višini bruto minimalne plače za vsak mesec opravljenega dela. Pri razlagi te določbe je treba upoštevati razliko med obveznostmi, ki so v času, ko je bila ugotovljena kršitev, že zapadle in ki nedvomno morajo biti plačane v 15 dneh, in tistimi ki to še niso. Za nezapadle obveznosti bi upoštevanje 15 dnevnega roka pomenilo, da bi bilo delavki plačo in prispevke treba plačati pred zaključkom obračunskega obdobja, torej tudi prej kot ostalim (prijavljenim) zaposlenim in prej kot so znani vsi podatki za obračun. Tudi sicer pa zgoraj citirana določba govori o plačilu za vsak mesec opravljenega dela (in ne za morebitna krajša obdobja).

Če delavec ni prijavljen v obvezna socialna zavarovanja, to v skladu s prvo alinejo prvega odstavka 5. člena ZPDZC-1 šteje za zaposlovanje na črno, ki je po tej določbi prepovedano, zato tožbene navedbe, da je bil v teku postopek pridobitve dovoljenj, da tožeča stranka ni opravljala dejavnosti posredovanja delovne sile idr. na odločitev v predmetni zadevi ne vplivajo.

Pojma delodajalca po drugem odstavku 5. člena ZDR-1 ne gre razumeti le v formalnem smislu, to stališče je v sodni praksi (v zvezi z obstojem delovnega razmerja) že preseženo. Vendar pa to ne pomeni, da so pogodbe o zaposlitvi z aneksi, ki jih je tožnik sklenil v vtoževanem obdobju, nične, niti to ne vpliva na njegov položaj delavca prve, tretje ali četrte toženke za čas, ko je bil vključen v socialna zavarovanja na podlagi delovnega razmerja. Druga toženka je zaradi kršitve pravic odgovorna za prikrajšanje pri pravicah iz delovnega razmerja (tudi) v času, ko je bil tožnik delavec prve, tretje in četrte toženke, pri čemer njena odgovornost (zaradi ugotovljene zlorabe) ni subsidiarna, kot bi bila na podlagi šestega odstavka 62. člena ZDR-1. Njena odgovornost ni le klasična odškodninska, ampak enaka odgovornosti delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja. Obravnava se v okviru reparacijskega zahtevka iz delovnega razmerja, kot ga je tožnik postavil v tem sporu. Določba o obveznosti delodajalca, ki zaposluje na črno, ne pomeni, da je zastaranje drugače urejeno, kot je v splošnih predpisih obligacijskega (oziroma delovnega) prava.

Direktor je za drugega tožnika opravljal dela in opravila v okviru dejavnosti drugega tožnika, ta pa je dejavnost trgovine z rabljenimi poškodovanimi vozili, delo varjena piva in da je uporabljal tovorno vozilo v lasti drugega tožnika, ki pa je zanj plačeval račune, namenjene njegovi privatni rabi. Z izpodbijano odločbo se ugotavlja, da je drugi tožnik s tem, ko je A. A. omogočil delo brez pravne podlage in brez prijave v obvezna socialna zavarovanja, kršil prvo alinejo prvega odstavka 5. člena ZPDZC-1.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe se kot pravna podlaga odločitve navajajo prvi odstavek 3. člena ZPDZC-1 (češ da gre za omogočanje dela na črno z elementi posredovanja delovne sile) oziroma 6. alineja prvega odstavka 5. člena istega zakona (češ da gre za omogočanje dela posamezniku ter nezakonito zaposlitev državljana tretje države). Pravna kvalifikacija ugotovljenih kršitev je do te mere nejasna, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Če se z izpodbijano odločbo prepoveduje opravljanje dela na črno zaradi ugotovljene kršitve po 3. členu ZPDZC-1, ni jasno, komu je bilo prepovedano opravljanje dela, saj se navaja zaimek ''mu'' (torej ali se to nanaša na tožnika ali na A. A. ali na koga tretjega). Če pa se z izpodbijano odločbo prepoveduje opravljanje dela posamezniku, zaposlenemu na črno, zaradi ugotovljene kršitve po 5. členu ZPDZC-1, potem je to tudi treba jasno zapisati, ob ustrezni navedbi pravne podlage za to.