129. člen ZUTD

Pritožba neutemeljeno nasprotuje višini prisojenega denarnega povračila zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pri odmeri denarnega povračila pravilno uporabilo kriterije iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1, svojo odločitev pa ustrezno in prepričljivo obrazložilo.

Ker je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremenilo že zgolj iz razloga, ker tožnik do 31.12. 2021 ni izkazal znanja slovenskega jezika, ne da bi se opredelilo tudi do njegovih navedb o opravičljivih razlogih za to, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

V tej zadevi ne gre za retroaktivni poseg zakona v že pridobljene pravice oziroma upravičena pravna pričakovanja tožnika. Ne gre namreč za poseg v pravico, saj vodenje v evidenci brezposelnih oseb ne pomeni pravice. Brezposelne osebe, vodene v evidenci brezposelnih oseb, so zaradi učinkovitejše integracije brezposelnih oseb - tujcev dolžne opraviti tečaj in izpit iz znanja slovenskega jezika na ravni A1. Ne gre za pogoj, ki bi moral biti izpolnjen že ob vpisu osebe, ampak za ohranitev vpisa te osebe v navedeno evidenco.

Napačno je razlogovanje sodišča, da ker 140. člen ZUTD izrecno ne ureja vračila denarnega nadomestila zaradi "znižanja denarnega nadomestila", tožnik ni upravičen od toženke zahtevati vračilo preveč izplačanega denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Načelo specialnosti se uporabi v primerih, ko in če nek specialni predpis ureja določen pravni položaj drugače od splošnega predpisa, ne pa tudi če nekega pravnega položaja sploh ne ureja. Kot pravilno izpostavlja tožnik bi bilo nesprejemljivo razlogovanje, da zakon ob ugotovitvi obstoja zakonsko opredeljenega krivdnega razloga ureja znižanje denarnega nadomestila, a hkrati ne omogoča vračila sredstev, ki so bila izplačana po pomoti. Pravilno je tolmačenje, da mora sodišče presojati upravičenost do vračila zneska po vseh veljavnih predpisih, ki bi lahko predstavljali pravno podlago za vračilo denarnega nadomestila. Nikjer ni namreč predpisano, da ob splošnih pogojih ne velja uporaba določbe 190. člena OZ. Takšno tolmačenje bi prišlo v poštev le v primeru, če bi določbe ZUTD izključile uporabo določbe 190. člena OZ

Ker je pristojni inšpektor Finančnega urada A., mobilnega oddelka, kot nadzorni in prekrškovni organ iz 18. člena ZPDZC-1 ugotovil, da je tožnica zaposlena na črno in v dopisu z dne 28. 10. 2016 navedel, da je tožnica v času nadzora opravljala delo prodajalke v trgovini v imenu, s sredstvi in za račun družbe, kar sta smiselno potrdili tudi obe zaslišani priči, zaposlena delavka pri družbi B. d. o. o. in inšpektor, ki je spornega dne v letu 2016 opravil inšpekcijski pregled, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je toženec pravilno na podlagi ugotovitev pristojnega organa o delu na črno, tožnico z odločbo z dne 2. 11. 2016 izbrisal iz evidence brezposelnih oseb skladno z določbo 8. alineje prvega odstavka 129. člena ZUTD. Ugotovitev pristojnega organa o zaposlovanju na črno v obvestilu prvostopenjskemu organu toženca, predstavlja enega od zakonskih razlogov za prenehanje vodenja osebe v evidenci brezposelnih oseb.

Tožeča stranka je bila upravičeno izbrisana iz evidence brezposelnih oseb, saj ni izpolnjevala aktivnosti, ki so ji že zakonsko naložene.

Tožnik je bil izbrisan iz evidence brezposelnih oseb zaradi poteka osebnega delovnega dovoljenja. Za novo delovno dovoljenje oziroma podaljšanje delovnega dovoljenja pa po izteku tega ni zaprosil, čeprav mu je toženec še pred izbrisom iz evidence brezposelnih oseb zaradi poteka delovnega dovoljenja priznal nadomestilo za invalidnost z odločbo z dne 22. 1. 2013, od dneva priznane pravice do nadomestila za invalidnost pa do izdaje odločbe z dne 16. 5. 2013, s katero je toženec tožniku ustavil izplačevanje nadomestila za invalidnost, ker ni več izpolnjeval pogojev za izplačevanje te dajatve, pa je imel tožnik tudi dovolj časa, da bi si ob zagotovljenem nadomestilu za invalidnost lahko uredil svoj status in preprečil ustavitev izplačevanja nadomestila za invalidnost. Na podlagi navedenega se pokaže, da so razlogi, zaradi katerih je bil tožnik izbrisan iz evidence brezposelnih oseb, na strani tožnika in da mu je toženec na podlagi 162. člena ZPIZ-1 utemeljeno z izpodbijanima odločbama, ki sta pravilni in zakoniti, z dnem 29. 1. 2013 ustavil izplačevanje nadomestila za invalidnost.

Ker je izključitveni razlog iz 28. člena ZSVarPre šteti dejstvo, da je bil tožnik na podlagi pravnomočne odločbe izbrisan iz evidence brezposelnih oseb, ker ni dal resničnih podatkov o izpolnjevanju pogojev za pridobitev statusa brezposelne osebe, je Center za socialno delo pravilno ugotovil, da je pri tožniku zaradi prenehanja vodenja v evidenco brezposelnih oseb z dnem dokončnosti odločbe prišlo do nastanka okoliščin, zaradi katerih do pravic iz javnih sredstev ni bil upravičen in pravilno odločil, da tožnik iz krivdnih razlogov ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravic iz javnih sredstev.

V predmetni zadevi gre za spor zaradi prenehanja vodenja v evidenci brezposelnih oseb. Kot izhaja iz izpodbijanih odločb, je Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje tožnico prenehal voditi v evidenci brezposelnih oseb po 8. alineji prvega odstavka 129. člena ZUTD. Po tej določbi zavod preneha voditi osebo v evidenci brezposelnih oseb, če pristojni organ ugotovi, da oseba dela oziroma je delala ali je oziroma je bila zaposlena na črno. Pomeni, da ugotovitev pristojnega organa o delu na črno predstavlja enega od zakonskih razlogov za prenehanje vodenja osebe v evidenci brezposelnih oseb. Za rešitev zadeve je odločilen odgovor na vprašanje, ali je toženec pravilno postopal, ko je tožnico na podlagi obvestila Finančne uprave Republike Slovenije izbrisal iz evidence na podlagi 8. alineje prvega odstavka 129. člena ZUTD. Do tega vprašanja se sodišče prve stopnje ni opredelilo in tudi ni v tej smeri izvajalo nobenih dokazov.

Ker je sodišče prve stopnje in pred tem toženec pravilno upoštevalo določbe ZUTD in Pravilnik ter tudi pogodbe, je tožnik, ki je kršil pogodbene obveznosti in ni izkazal opravičljivih razlogov, utemeljeno izbrisan iz evidence brezposelnih oseb. V skladu z osmim odstavkom 130. člena ZUTD pa se še 6 mesecev po dokončnosti odločbe, s katero je bilo odločeno o prenehanju vodenja v evidenci brezposelnih oseb, ne more ponovno prijaviti pri zavodu.

Pri nadzoru aktivnega iskanja zaposlitve je uradna oseba pooblaščena zahtevati predložitev dokazil, primeroma določenih v 4. odstavku 42. člena Pravilnika o prijavi in odjavi iz evidenc, zaposlitvenem načrtu, pravicah in obveznosti pri iskanju zaposlitev ter nadzoru nad osebami, prijavljenimi v evidenci (Pravilnik). Gre za potrdila delodajalcev o odzivu na napotnice in vabila, fotokopije prijav na prosta delovna mesta s potrdilom pošte, izpise e-sporočil, zapisov v zaposlitvenem dnevniku iskalca zaposlitve, podatke o izbiri kandidata na prosto delovno mesto in druga dokazila, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti aktivno iskanje zaposlitve. Vendar nepredložitev navedenih listinskih dokazil ne zadošča za zakonitost upravnega akta, da oseba ni aktivni iskalec zaposlitve. Za zakonito odločitev morajo biti stranki zagotovljene temeljne procesne garancije, katerih opustitev same po sebi pomenijo bistveno kršitev postopka in nezakonitost upravne odločbe.

V primeru tožnice je Zavod RS za zaposlovanje z odločbo odločil, da se tožnica preneha voditi v evidenci brezposelnih oseb na podlagi 9. alineje prvega odstavka 129. člena ZUTD, ker se ni odzvala na na vabilo. Tožničina pritožba je bila z dokončno odločbo zavrnjena. Tožbeni zahtevek tožnice je bil s sodbo sodišča prve stopnje pravnomočno zavrnjen. Tožnica je bila zato z dnem dokončnosti odločbe organa I. stopnje izbrisana iz evidence brezposelnih. V posledici tako ugotovljenega dejanskega stanja je CSD na podlagi 3. točke drugega odstavka 128. člena ZSVarPre pravilno upošteval krivdni razlog, da tožnica ni aktivna iskalka zaposlitve in da te obveznosti ni bila oproščena z zaposlitvenim načrtom, in tožnici ni priznal pravice do denarne socialne pomoči, saj tožnica ni bila prijavljena v evidenci brezposelnih oseb.

Tožnikov izostanek z razgovora, ker je nanj pozabil, ne predstavlja opravičljivega razloga iz 9. alineje 1. odst. 129. člena ZUTD.

Tožnikova pravica do denarne socialne pomoči in plačilo prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje je v odločbi z dne 15. 11. 2016 trajala do 31. 5. 2017. V tem času Center za socialno delo ni ugotovil, da je prišlo do spremenjenih okoliščin, ki vplivajo na spremembe odločbe. Vendar lahko Center za socialno delo po 43. členu ZUPJS v treh letih po prenehanju pravice iz javnih sredstev po uradni dolžnosti začne postopek ugotavljanja upravičenosti do pravice iz javnih sredstev ob pogojih, ki jih ta člen določa. Pogoji pa so, da je oseba podatke prikazovala lažno ali jih je zamolčala ali ni pravočasno sporočila podatkov, ali je sporočila neresnične podatke. CSD, ki je postopek po uradni dolžnosti začel 2. 6. 2017 bi tako moral uporabiti 43. člen ZUPJS, ta pa mu ne omogoča izdajo izpodbijane odločbe iz navedenih razlogov.

Ker se tožnica na vabilo ni odzvala, oziroma se razgovora ni udeležila, niti ni svojega izostanka opravičila in tudi ni opravičljivih razlogov Zavodu RS za zaposlovanje sporočila v roku 8 dni po prenehanju razlogov in enako dokazov ni predložila na zahtevo zavoda, jo je toženec utemeljeno izbrisal iz evidence brezposelnih oseb.

V sporni zadevi je podan izključitveni razlog za nepriznanje pravice do denarne socialne pomoči. Tožnica namreč ni aktivni iskalec zaposlitve in tega tudi ni oproščena z zaposlitvenim načrtom. S tem ko je bila tožnica na podlagi 9. alineje prvega odstavka 129. člena ZUTD izbrisana iz evidence brezposelnih oseb, to pomeni, da si s takšnim ravnanjem tožnica iz krivdnih razlogov sama ni mogla zagotoviti sredstev za preživljanje. Podan je torej izključitveni razlog po 3. točki drugega odstavka 28. člena ZSVarPre za priznanje pravice do denarne socialne pomoči, posledično pa po 29. členu ZUPJS tudi nima pravice do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev.

Glede na to, da udeležba na pripravljalnem sestanku spornega dne po stališču pritožbenega sodišča v smislu 3. odstavka 44. člena Pravilnika o prijavi in odjavi iz evidenc, zaposlitvenem načrtu, pravicah in obveznostih pri iskanju zaposlitve ter nadzoru nad osebami, prijavljenimi v evidencah predstavlja opravičljiv razlog za opustitev aktivnega iskanja zaposlitve brez predhodnega dogovora, in je tožnik ta razlog zavodu sporočil s pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo, je bil razlog za odsotnost izkazan pravočasno. Tožnik je bil nezakonito izbrisan iz evidence brezposelnih oseb. Sodišče prve stopnje je zato izpodbijana posamična upravna akta utemeljeno odpravilo, odločilo, da se tožnik še nadalje vodi v evidenci brezposelnih oseb in prvostopenjskemu organu toženca odredilo izdajo ustreznega potrdila.

Ob dejanskem stanju, ki ga je popolno in prepričljivo razčistilo in ugotovilo sodišče prve stopnje, je v obravnavani zadevi podan dejanski stan iz 9. alineje 1. odstavka 129. člena ZUTD. Po navedeni določbi ZUTD zavod preneha voditi osebo v evidenci brezposelnih, vključeno v program aktivne politike zaposlovanja, če ni aktivni iskalec zaposlitve, razen če je te obveznosti oproščena z zaposlitvenim načrtom. V skladu z 11. členom ZUTD se med drugim šteje, da brezposelna oseba aktivno išče zaposlitev, če se javi zavodu v 15 dneh po preteku roka za izvedbo zadnje dogovorjene aktivnosti, določene v zaposlitvenem načrtu iz 113. člena zakona. Ker se tožnik najkasneje do 19. 5. 2016 ni javil na zavodu za zaposlovanje, kot je dogovorjeno v zaposlitvenem načrtu, niti zaslišan 11. 7. 2016 ni pojasnil ali predložil dokazila o opravičljivem razlogu, je tožena stranka dne 8. 12. 2016 njegovo pritožbo zoper prvostopenjski upravni z dne 24. 5. 2016 utemeljeno zavrnila.

Tožnica je predložila ustrezne dokaze iz katerih izhaja, da ni opustila aktivnega iskanja zaposlitve. Sporne dni je bila namreč na razgovoru pri delodajalcu, kar pomeni, da se je udeležila zaposlitvenih razgovorov, in da je s tem v zvezi aktivno iskala zaposlitev, kot to izhaja iz 3. alineje 11. člena ZUTD.

Izključitveni razlog za pridobitev socialno varstvenega prejemka je podan v primeru vsakega takšnega krivdnega ravnanja, zaradi katerega si upravičenec iz razlogov na njegovi strani ni zagotovil minimalnega dohodka za preživljanje oziroma, se je iz krivdnih razlogov znašel v situaciji, ko je moral zaprositi za denarno socialno pomoč. Ker je za takšen izključitveni razlog šteti dejstvo, da tožnica ni aktivni iskalec zaposlitve in tega ni oproščena z zaposlitvenim načrtom, je podan razlog po 5. alineji tretjega odstavka 28. člena ZSVarPre, zaradi česar tožnica ni upravičena do denarne socialne pomoči. Glede na ustaljeno sodno prakso je ravnanje nosilca oblasti protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. S protipravnostjo pa se razume le kvalificirana stopnja napačnosti oziroma kršitve. Morebitna nepravilna odločitev tožene stranke, pri čemer je irelevantno, če je tožnica pričakovala priznanje denarne socialne pomoči, nikakor ne pomeni, da je bilo ravnanje tožene stranke protipravno.