UPRS Sodba II U 107/2022-20

I. Tožbi se ugodi. Odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 0610-3524/2021-9 (10-520-19) z dne 4. 10. 2021 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožečima strankama nerazdelno povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Glede poteka upravnega postopka

1Z odločbo št. DT 0610-3524/2021-9 (10-520-19) z dne 4. 10. 2021 (v nadaljevanju izpodbijana odločba) je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) v postopku nadzora zaposlovanja na črno odločila, da se A. A. (v nadaljevanju prva tožnica), ki je v obdobju od 14. 6. 2021 do 23. 6. 2021 v kraju ..., opravljala delo natakarice pri delodajalcu B., d. o. o. (v nadaljevanju druga tožnica), ta pa jo je kot državljanko tretje države nezakonito zaposlil, prepove opravljanje dela pri drugi tožnici (I. točka izreka). Prvostopenjski organ je odločil tudi, da pritožba ne zadrži izvršitve izpodbijane odločbe (II. točka izreka) in da, ker je ugotovil, da stranki nista zahtevali povrnitve stroškov, stroški postopka bremenijo prvostopenjski organ (III. točka izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da sta uradni osebi prvostopenjskega organa 23. 6. 2021 ob 10.30 uri na lokaciji ..., pri drugi tožnici opravili nadzor zaposlovanja na črno ter pri tem za prvo tožnico izdali zapisnik št. DT 0613-1700/2021-2 z dne 23. 6. 2021 in za drugo tožnico zapisnik št. DT 0613-1700/2021-1 z dne 23. 6. 2021. Na podlagi teh zapisnikov je prvostopenjski organ ugotovil, da je prva tožnica v času nadzora pri drugi tožnici delala kot natakarica, saj je stregla gostom lokala in izdajala račune iz davčne blagajne, pri tem pa je uporabljala zaščitna oblačila, denarnico, davčno blagajno ter službeni predpasnik v lasti druge tožnice, ter da je delala brez pravne podlage in brez prijave v kakršnakoli zavarovanja. Prvostopenjski organ je v izpodbijani odločbi povzel tudi izjavo prve tožnice, da je za drugo tožnico delala od 14. 6. 2021 do 23. 6. 2021 od 7. do 14. ure oziroma 22. 6. 2021 od 8.30 ure do 12.30 ure ter da je dela opravljala kot brezplačno družinsko pomoč, ker je hči direktorice druge tožnice.

3Po vpogledu v svoje uradne evidence je prvostopenjski organ nadalje ugotovil, da je bila prvi tožnici 9. 2. 2021 zavrnjena prošnja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, zato je ob upoštevanju določila 60. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2)¹ v času nadzora v Republiki Sloveniji delala in bivala nezakonito. V zvezi s tem je izpostavil še, da nezakonita zaposlitev glede na določilo 4. točke prvega odstavka 2. člena Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (v nadaljevanju ZPDZC-1) pomeni zaposlitev državljana tretje države, ki nezakonito prebiva v Republiki Slovenije. Nezakonito prebivanje pa je v skladu s 5. točko prvega odstavka 2. člena ZPDZC-1 prebivanje državljana tretje države, ki v Republiki Sloveniji ne prebiva v skladu z določbami zakona, ki ureja vstop, prebivanje in odstranitev tujcev, ali zakona, ki ureja mednarodno zaščito.

4Po povedanem je prvostopenjski organ ocenil, da je imela druga tožnica na črno zaposleno prvo tožnico, s čimer je kršila določilo 6. alineje prvega odstavka 5. člena ZPDZC-1, ki določa, da je prepovedano zaposlovanje na črno, za kar se šteje, če delodajalec nezakonito zaposli državljana tretje države. O ugotovitvah iz postopka nadzora zaposlovanja na črno je prvostopenjski organ sestavil zapisnik o nadzoru št. DT 0610-3524/2021-4 z dne 16. 8. 2021, ki je bil vročen prvi in drugi tožnici. Ker nobena od njiju nanj ni podala pripomb, je prvostopenjski organ prvi tožnici v skladu z 19. členom ZPDZC-1 do odprave zaposlovanja na črno prepovedal opravljanje dela pri drugi tožnici.

5Zoper izpodbijano odločbo sta prva tožnica in druga tožnica vložili pritožbo, ki jo je obravnavalo Ministrstvo za finance (v nadaljevanju drugostopenjski organ, tudi toženka). To je pritrdilo razlogom in zaključkom prvostopenjskega organa. V zvezi s pritožbenimi očitki glede kršitve pravice prve tožnice do rabe svojega jezika je drugostopenjski organ izpostavil, da je prva tožnica na zapisnik izjavila, da razume slovenski jezik in da ne potrebuje tolmača, morebitnih pripomb na zapisnik pa ni podala, niti po prejemu zapisnika o nadzoru št. DT 0610-3524/2021-4 z dne 16. 8. 2021. Glede predlagane izvedbe dokaza z zaslišanjem je drugostopenjski organ ob sklicevanju na tretji odstavek 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pojasnil, da novih dejstev in dokazov ni mogoče upoštevati, ne da bi pojasnili opravičljive razloge, zakaj jih prvič uveljavljata šele v pritožbi. Drugostopenjski organ je ugotovil tudi, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji za nobeno od izjem od zaposlovanja na črno, ki so določene v drugem odstavku 7. člena ZPDZC-1. V zvezi s povezanim prekrškovnim postopkom je drugostopenjski organ izpostavil, da je prekrškovni postopek, ki se vodi v skladu z določbami Zakona o prekrških, samostojen in od predmetnega postopka ločen postopek. Drugostopenjski organ je pritožbo zoper izpodbijano odločbo v celoti zavrnil kot neutemeljeno.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

6Tožbo v tem upravnem sporu vlagata A. A. in B., d. o. o. (v nadaljevanju tožnici). V tožbi tožnici prvostopenjskem organu očitata kršitev pravil upravnega postopka, zmotno uporabo materialnega prava in napačno ugotovljeno dejansko stanje. Pojasnjujeta, da prva tožnica v času prihoda uradnih oseb ni bila v slaščičarni. Tam je bila samo C. C., sicer mati prve tožnice in (takrat) direktorica druge tožnice, prva tožnica pa je tja prišla šele po telefonskem klicu. Ne drži, da je prva tožnica delala kot natakarica in pri tem uporabljala zaščitna oblačila, denarnico, davčno blagajno ter službeni predpasnik. Trdita, da prva tožnica govori le albanski in makedonski jezik, tako da se z uradnima osebama ni mogla pogovarjati in dajati izjav. Zapisnika niti ne bi mogla prebrati, ker ne obvlada slovenskega jezika, zato ji je bila v postopku očitno kršena pravica do uporabe svojega jezika iz sedmega odstavka 62. člena ZUP. Tožnici menita tudi, da bi bilo treba pred izdajo odločbe zaslišati prvo tožnico in C. C. Ker niso bili izvedeni dokazi z zaslišanjem prič, je prišlo tudi do kršitve pravice do enakomernega obravnavanja po 22. členu Ustave RS. Nadalje tožnici izpostavljata, da ne gre za zaposlovanje na črno, saj je bilo možno uporabiti drugi odstavek 7. člena ZPDZC-1, iz katerega izhaja, da kratkotrajna dela ne štejejo za zaposlovanje na črno, in 9. člen ZPDZC-1, v skladu s katerim za sorodstveno pomoč šteje brezplačno opravljanje del in storitev, kadar jih posameznik opravlja za svoje starše. Tožnici sodišču predlagata, da izpodbijano odločbo odpravi.

7Toženka je hkrati z upravnim spisom sodišču posredovala tudi odgovor na tožbo. V zvezi z očitki glede kršitev določb o uporabi jezika je poudarila razloge, ki jih je navedla že v svoji drugostopenjski odločbi in dodala še, da je imela prva tožnica od 27. 7. 2020 do 10. 6. 2021 v Republiki Sloveniji registrirano dejavnost (X., A. A., s. p.), kar pritrjuje dejstvu, da razume slovenski jezik. Toženka vztraja, da ni šlo za kratkotrajno delo v smislu 17. člena ZPDZC-1, ker C. C., mati prve tožnice, v času opravljenega nadzora ni bila lastnica druge tožnice. Poleg tega mora delodajalec v primeru takega dela voditi evidenco in jo ob začetku in zaključku dela predložiti v podpis osebi, ki to delo opravlja, oseba pa mora biti zavarovana za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni; ta pogoj v obravnavanem primeru ni bil izpolnjen. V zvezi s sorodstveno pomočjo po 7. členu ZPDZC-1 je toženka pojasnila, da ta predstavlja izjemo od dela na črno in ne izjemo od zaposlovanja na črno. Toženka izpostavlja še, da tožnici v svojih navedbah prihajata sami s seboj v nasprotje, saj trdita, da prva tožnica ni delala pri drugi tožnici, nadalje pa se sklicujeta na izjeme od zaposlovanja na črno. Toženka sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Glede izvedbe glavne obravnave in dokazov

8Sodišče je v zadevi odločilo brez oprave glavne obravnave, saj sta obe stranki izrecno podali pisno soglasje, da se glavni obravnavi odpovedujeta v skladu z 279.a členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 22. členom Zakona o upravne sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter v zvezi s 5. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1.

9Ker sta se obe stranki odpovedali glavni obravnavi in hkrati izrecno soglašali, da sodišče odloči na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov, je sodišče v skladu s 5. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v dokazne namene pogledalo in prebralo listine upravnega spisa ter listinske dokaze, ki sta jih predložili tožnici (priloge A1-A6), ter štelo, da sta tožnici umaknili dokazni predlog po zaslišanju prve tožnice, C. C. (direktorica druge tožnice) in D. D.

10V zvezi z dokaznim predlogom tožnic, ki se nanaša na listinski dokaz v prilogi A7 (izjava C. C. z dne 14. 10. 2021 v albanskem in slovenskem jeziku), sodišče pojasnjuje, da v skladu s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1 stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Tudi 52. člen ZUS-1, ki podrobneje določa način in pogoje za uveljavljanje tožbenih novot, določa, da lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Ker je navedena listina nastala po izdaji izpodbijane odločbe in je bila prvostopenjskemu organu v času odločanja objektivno nedosegljiva, predstavlja nedovoljeno novoto pri presoji pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe. Sodišče je zato ta dokazni predlog zavrnilo.

K I. točki izreka

11Tožba je utemeljena.

12Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost odločitve prvostopenjskega organa, da se prvi tožnici prepove opravljanje dela pri drugi tožnici, ki naj bi prvo tožnico kot državljanko tretje države zaposlila na črno.

13Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je bila izpodbijana odločba izdana v postopku nadzora zaposlovanja na črno, opravljenega pri drugi tožnici na podlagi določb ZPDZC-1. Z izpodbijano odločbo je bilo prvi tožnici na podlagi drugega odstavka 19. člena ZPDZC-1 prepovedano opravljanje dela pri drugi tožnici. Glede na opisano zakonsko ureditev ima delodajalčeva kršitev prepovedi zaposlovanja na črno za posledico prepoved opravljanja dela pri njem na črno zaposlenemu posamezniku, kar pomeni, da ima naložena prepoved tudi značaj ugotovitve delodajalčeve kršitve. Tudi iz upravnega postopka izhaja, da je bila druga tožnica kot delodajalec v postopku nadzora zaposlovanja na črno obravnavana kot stranka, čeprav ji v samem izreku izpodbijane odločbe ni bila naložena nobena obveznost.² Upoštevajoč navedeno je sodišče vsebinsko obravnavalo tudi tožbo druge tožnice.

14Za zaposlovanje na črno se med drugim šteje, če delodajalec nezakonito zaposli državljana tretje države (6. alineja prvega odstavka 5. člena ZPDZC-1). Če pristojni organ ugotovi kršitev iz prvega do tretjega odstavka 5. člena ZPDZC-1, kot že povzeto, po določbi drugega odstavka 19. člena ZPDZC-1 izda odločbo, s katero prepove opravljanje dela posamezniku, ki je zaposlen na črno.

15V tožbi tožnici prvostopenjskemu organu med drugim smiselno očitata kršitev načela zaslišanja stranke, saj zatrjujeta, da bi moral pred izdajo izpodbijane odločbe zaslišati prvo tožnico in C. C., direktorico druge tožnice. Na kršitev pravice do izjave v upravnem postopku mora sodišče sicer paziti že po uradni dolžnosti še pred odločanjem o vsebini zadeve ter s tem preveriti procesno zakonitost spornega postopka.

16V postopku nadzora zaposlovanja na črno, sicer posebnega postopka inšpekcijskega nadzora, se poleg ZPDZC-1 uporablja tudi Zakon o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) kot splošni predpis, ki v drugem odstavku 3. člena določa, da se glede vseh postopkovnih vprašanj, ki niso urejena s tem zakonom ali s posebnim zakonom iz prejšnjega odstavka, uporablja ZUP. ZIN in ZPDZC-1 ne vsebujeta posebnih pravil glede zaslišanja stranke. ZUP kot splošni predpis pa v prvem odstavku 9. člena opredeljuje načelo zaslišanje stranke, ki pomeni, da je treba dati stranki pred izdajo odločbe možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe. Načelo zaslišanja stranke daje stranki tri temeljne pravice: pravico izjaviti se o vseh dejstvih in okoliščinah, ki vplivajo na njen pravni položaj, pravico udeleževati se ugotovitvenega in dokaznega postopka ter pravico izpodbijati ugotovitve in navedbe organa ter drugih udeležencev v postopku. Predvsem pravica udeleževati se ugotovitvenega in dokaznega postopka se nanaša na osrednji del postopka z ugotavljanjem merodajnih dejstev in njihovim dokazovanjem prek posebnega ugotovitvenega postopka po 146. členu ZUP, ki konkretizira pravico do izjave.³ Ta v prvem in drugem odstavku določa, da ima stranka pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka in za dosego namena, ki ga ima ta postopek, dajati potrebne podatke ter braniti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi, navajati sme dejstva, ki utegnejo vplivati na rešitev zadeve in izpodbijati pravilnost ugotovljenih dejstev, ki se ne ujemajo z njenimi navedbami. Vse do izdaje odločbe ima pravico dopolnjevati in pojasnjevati svoje trditve. Posledično pa v skladu s četrtim odstavkom 146. člena ZUP pristojni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe.

17Če sta udeleženi dve ali več strank z nasprotujočimi interesi ali če je treba opraviti ogled ali pa zaslišati priče in izvedence, je treba razpisati tudi ustno obravnavo. Razpis ustne obravnave po 154. členu ZUP z možnostjo strankinega sodelovanja na njej pomeni način uresničevanja načela zaslišanja stranke, pomembna pa je tudi z vidika načela materialne resnice, ki organ zavezuje, da ugotovi resnično dejansko stanje in v ta namen ugotovi vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločitev (prvi odstavek 8. člena ZUP). Opustitev obvezne ustne obravnave sama po sebi sicer ni uvrščena med kršitve iz drugega odstavka 237. člena ZUP, ki se jih v vsakem primeru šteje za bistvene kršitve pravil upravnega postopka, lahko pa hitro preraste v kršitev načela zaslišanje stranke.

18Po vpogledu v izpodbijano odločbo sodišče ugotavlja, da sta uradni osebi prvostopenjskega organa neposredno med nadzorom zaposlovanja na črno pri drugi tožnici sestavili zapisnik št. DT 0613-1700/2021-1 (za drugo tožnico kot delodajalko) in zapisnik št. DT 0613-1700/2021-2 (za prvo tožnico), oba z dne 23. 6. 2021 (v nadaljevanju skupaj tudi zapisnika z dne 23. 6. 2021). Iz izpodbijane odločbe nadalje izhaja, da prvostopenjski organ po opravljenem nadzoru ter na podlagi zapisnikov z dne 23. 6. 2021 vpogledal v uradne evidence FURS⁴ in na tej podlagi ugotovil, da je bila prvi tožnici z odločbo, vročeno dne 9. 2. 2021⁵, zavrnjena prošnja za začasno bivanje v Republiki Sloveniji.

19Ugotovitve iz zapisnikov z dne 23. 6. 2021 ter naknadno izvedene dokaze z vpogledom v uradne evidence je prvostopenjski organ povzel v zapisniku št. DT 0610-3524/2021-4 z dne 16. 8. 2021 (v nadaljevanju zapisnik z dne 16. 8. 2021), ki je bil vročen obema tožnicama. V ta zapisnik je prvostopenjski organ vključil tudi svojo oceno, da je prva tožnica delala za drugo tožnico, ne da bi v skladu z ZTuj-2 pridobila dovoljenje za začasno prebivanje, ki bi ji omogočilo tudi zakonito delo v Republiki Sloveniji.

20Po povedanem ter na podlagi izpodbijane odločbe in upravnega spisa sodišče ugotavlja, da v obravnavanem postopku prvostopenjski organ ni odločal po skrajšanem ugotovitvenem postopku, v katerem ni potrebno zaslišati stranke (tretji odstavek 144. člena ZUP), temveč po posebnem ugotovitvenem postopku (146. člen ZUP), v katerem je dodatno pridobival dokaze in razjasnjeval dejansko stanje.

21Sodišče pripominja, da iz izpodbijane odločbe res izhaja, da sta tožnici že ob sami izvedbi nadzora imeli možnosti dati pripombe na zapisnika z dne 23. 6. 2021, vendar teh nista podali. Seznanjeni sta bili tudi z vsebino naknadno izdanega zapisnika z dne 16. 8. 2021, a tudi nanj nista podali pripomb, čeprav sta bili v pravnem pouku izrecno opozorjeni na to možnost. Vendar pa v obravnavanem primeru ne gre spregledati, da sta bili tožnici neposredno prisotni le pri sestavi zapisnikov z dne 23. 6. 2021, ne pa tudi pri naknadnem izvajanju dokazov, na katerih je (med drugim) temeljil zapisnik z dne 16. 8. 2021. Sodišče zato ocenjuje, da z vidika načela kontradiktornosti ne zadostuje le pisna seznanitev strank z vsebino zapisnika inšpekcijskega postopka ali njuna prisotnost oziroma sodelovanje pri inšpekcijskem postopku⁶, zlasti ob upoštevanju, da tožnici nista imeli možnosti neposredne seznanitve z dokazi, ki jih je prvostopenjski organ pridobil naknadno. Ob tem sodišče pripominja, da niti iz izpodbijane odločbe niti iz zapisnika z dne 16. 8. 2021 ni razvidna opravilna številka konkretne odločbe, na katero se sicer sklicuje prvostopenjski organ, zato tožnici sploh nista bili seznanjeni, katere konkretne dokaze je prvostopenjski organ izvajal naknadno.

22Prvostopenjski organ bi moral v obravnavanem postopku načelo kontradiktornosti upoštevati tudi glede dokazov, ki jih je po izvedbi nadzora pridobil sam z vpogledom v uradne evidence. To ob upoštevanju načela zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP in določila tretjega odstavka 146. člena ZUP pomeni, da bi moral prvostopenjski organ v zvezi z naknadno pridobljenimi in izvedenimi dokazi vsaki od tožnic omogočiti tudi, da se neposredno pred organom opredeli do dokazov, pridobljenih s strani organa oziroma da se seznani z uspehom dokazovanja ter se o tem izreče.⁷ Načelu zaslišanja stranke je sicer lahko zadoščeno tudi s pisnim pozivom stranki, da se o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe in ki jih mora organ v tem pozivu tudi navesti, izjavi.⁸ Takšen poziv je skladen z načelom zaslišanja stranke le, če lahko stranka razbere, v kakšnem smislu bo določeno pravno relevantno dejstvo uporabljeno oziroma kakšen pomen mu bo pripisan, tako da se stranki zagotovi ustrezna in zadostna možnost, da navede morebitne nasprotne argumente in predloži ali predlaga ustrezna dokazila v podkrepitev svojih navedb.⁹ Sicer pa je stališče sodne prakse, da bi ustna obravnava morala biti izvedena že iz razloga, ker je bilo v postopku nadzora udeleženih več strank z nasprotnimi interesi¹⁰; v obravnavanem primeru je bila poleg druge tožnice kot delodajalke, katere interes temelji na sledečem inšpekcijskem postopku, udeležena tudi prva tožnica kot posameznica v smislu določil ZPDZC-1.

23Nenazadnje sodišče izpostavlja, da je namen pravice do izjavljanja zagotoviti vsakomur, da lahko vpliva na tek postopka in odločitev upravnega organa, na katero pa (poleg pravno relevantnih dejstev) vpliva tudi odločitev, katere pravne norme bo upravni organ uporabil in kako jih bo razlagal; pravica do izjave se torej ne nanaša le na dejanske, temveč tudi na pravne vidike zadeve.¹¹ Ob tem sodišče poudarja, da je namen zaslišanja stranke tudi v tem, da organ "sliši" navedbe stranke in jih bodisi upošteva ter sprejme njene navedbe ali ugovore bodisi jih zavrne z vsebinsko in individualizirano argumentacijo; v nasprotnem primeru je pravica do izjave izvotljena oziroma obstaja zgolj navidezno.

24V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da je vsaka od tožnic že ob sestavi zapisnikov z dne 23. 6. 2023 smiselno zatrjevala, da gre v obravnavanem primeru za izjemo od zaposlovanja na črno. Do teh navedb se prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi sploh ni opredelil (čeprav je posebej povzel izjavo prve tožnice, da je delo opravljala kot "brezplačno družinsko pomoč"), temveč jih je vsebinsko obravnaval šele drugostopenjski organ v okviru pritožbenega postopka. Ob smiselni uporabi določbe tretjega odstavka 248. člena ZUP¹² je po presoji sodišča sicer dopustno, da drugostopenjski organ ob reševanju pritožbe v svoji odločbi navede tudi dodatne razloge za odločitev, ki jih prvostopenjski organ ni navajal in na takšen način razširi materialno podlago sprejete odločitve.¹³ Prav to je v obravnavani zadevi sicer storil drugostopenjski organ. Vendar pa bi moral ob upoštevanju načela zaslišanja stranke s svojim videnjem glede uporabe materialnega prava tožnici seznaniti in jima omogočiti, da se opredelita do njegovih stališč. Tega tudi drugostopenjski organ ni storil. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je prvostopenjski organ pravico tožnic do izjave kršil že s tem, ko se v ničemer ni predelil do zatrjevanih izjem od zaposlovanja na črno, tožnicama pa tudi v nadaljnjem postopku ni bilo omogočeno, da bi se lahko seznanili s stališči prvo - oziroma drugostopenjskega organa glede materialnega prava in se do tega tudi substancirano opredelili.

25Po povedanem sodišče ugotavlja, da tožnicama v upravnem postopku ni bila dana možnost, da se izjavita o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe (9. člen ZUP), kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb upravnega postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 27. člena ZUS-1).

26Pri absolutnih bistvenih kršitvah določb upravnega postopka se predpostavlja, da so že same po sebi vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. Ker je treba izpodbijano odločbo odpraviti že zaradi prej ugotovljenih kršitev, se sodišče ni posebej vsebinsko opredelilo še do ostalih ugovorov tožnic.

27Ker je zaradi ugotovljenih absolutnih bistvenih kršil upravnega postopka izpodbijana odločba nezakonita, je sodišče izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek, v katerem mora odpraviti ugotovljene kršitve.

28V ponovljenem postopku bo moral prvostopenjski organ izvesti postopek, v katerem naj zagotovi, da bo vsem strankam omogočeno, da se izjavijo o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Prvostopenjski organ bo moral odpraviti storjeno bistveno kršitev pravil upravnega postopka tako, da bo razpisal ustno obravnavo, na kateri bo strankama predstavil svoje ugotovitve v inšpekcijskem postopku in naknadno pridobljena dokazila (tudi te, ki izhajajo iz uradnih evidenc, na katere se sklicuje), se opredelil do njunih trditev, da gre za izjemo od zaposlovanja na črno, ter jima v zvezi s svojimi ugotovitvami in pravnimi naziranji omogočil uresničitev pravice do izjave ter medsebojno postavljanje vprašanj. Odločiti bo moral tudi o morebitnih dokazih, ki bi jih tožnici predlagali v ponovljenem postopku, pri čemer mora paziti, da je treba tudi dokaz z zaslišanjem prič izvesti na ustni obravnavi.

29Ker tožnici tožbo pretežno gradita tudi na očitku, da je bila prvi tožnici v prvotnem postopku kršena pravica do rabe lastnega jezika iz sedmega odstavka 62. člena ZUP, do katerega se sodišče zaradi že ugotovljenih bistvenih kršitev določb upravnega postopka ni posebej opredeljevalo, sodišče v luči načela ekonomičnosti glede nadaljnjega postopka pred prvostopenjskim organom izpostavlja še sledeče.

30Po določbi prvega odstavka 62. člena ZUP se upravni postopek vodi v slovenskem jeziku. V tem jeziku se vlagajo vloge, pišejo odločbe, sklepi, zapisnik, uradni zaznamki in druga pisanja ter se opravljajo vsa dejanja v postopku. Ne glede na to pa imajo v skladu s sedmim odstavkom 62. člena ZUP stranke in drugi udeleženci postopka, ki ne znajo jezika, v katerem teče postopek, pravico spremljati postopek po tolmaču. Organ jih je o tem dolžan poučiti. Pravica do uporabe lastnega jezika je omejena na neposredno (ustno) komunikacijo stranke z uradno osebo ali drugimi osebami, ki sodelujejo v postopku.¹⁴

31Pravico spremljati postopek v svojem jeziku po tolmaču je treba razlagati tako, da ni nobenega dvoma o tem, da stranka v celoti razume, kaj se ga sprašuje. Organ jo je zato dolžan poučiti o pravici do tolmača, če ve, da ne razume slovenskega jezika. Do takšnega spoznanja lahko organ pride, če stranka to sama pove oziroma če organ to ugotovi glede konkretne okoliščine vodenega postopka. Stranka, ki ne razume slovenskega jezika ali postavljenih vprašanj, to lahko tudi sama pove uradni osebi in zahteva, da se ji omogoči spremljanje postopka v jeziku, ki ga razume.¹⁵

32Sodišče zato prvostopenjski organ opozarja, da mora pri izvedbi neposrednih procesnih dejanj v ponovnem posebej paziti, ali stranka razume slovenski jezik. Obenem sodišče izpostavlja, da lahko stranka upravnega postopka od organa tudi sama zahteva, da postopek v delu, ki se nanaša na neposredno komunikacijo z organom, spremlja po tolmaču oziroma v jeziku, ki ga razume.

K II. točki izreka

33Ker je sodišče tožbi ugodilo, sta tožnici po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 upravičeni do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena brez glavne obravnave, tožnici pa je v postopku zastopal odvetnik, zato se jima skupaj priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR, povečani za 22 % DDV, kar skupaj znaša 347,70 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika v zvezi s prvim odstavkom 2. člena Pravilnika).

34Tožnici sta upravičeni tudi do vračila plačane sodne takse, kar bo izvršeno po uradni dolžnosti (36. člen Zakona o sodnih taksah).

35Toženka je priznane stroške tožnicama dolžna povrniti v 15 dneh od dneva vročitve tega sklepa, po tem roku pa z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi do plačila. Rok 15 dni za plačilo stroškov je določen na podlagi drugega odstavka 313. člena ZPP v zvezi prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena v zvezi s 378. členom Obligacijskega zakonika).

¹ ZTuj-2 v 3. alineji 60. člena določa, da šteje, da tujec nezakonito biva v Republiki Sloveniji, če nima dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji ali mu je dovoljenje prenehalo.
² Tako tudi sklep Vrhovnega sodišča RS št. X Ips 45/2019 z dne 3. 6. 2020.
³ R. Knez, v: P. Kovač, E. Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 1. knjiga, Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2020, str. 135.
⁴ Iz upravnega izpisa izhaja, da je prvostopenjski organ vpoglede opravil 19. 7. 2021.
⁵ Točne opravilne številke te odločbe prvostopenjski organ ni navedel niti v izpodbijani odločbi niti v kasneje izdanem zapisniku št. DT 0610-3524/2021-4 z dne 16. 8. 2021, v katerem je povzel svoje ugotovitve v postopku nadzora.
⁶ Tako sodba Upravnega sodišča št. II U 22/2020-12 z dne 21. 9. 2022 in sodba Upravnega sodišča RS št. II U 44/2021 z dne 23. 8. 2023. S tem je sodišče bistveno odstopilo od stališča v eni od svojih starejših, sicer primerljivih odločitev, kjer je presodilo, da je bilo načelu zaslišanja stranke v konkretnem primeru zadoščeno že s tem, ko je stranka imela možnost biti prisotna pri kontrolnem pregledu na kraju samem ter možnost podati pripombe na zapisnik (sodba Upravnega sodišča RS št. I U 1624/2012 z dne 11. 6. 2013).
⁷ Sodba Upravnega sodišča RS št. II U 44/2021 z dne 23. 8. 2023.
⁸ Sodba Upravnega sodišča RS opr. št. I U 296/2023-29 z dne 25. 4. 2023.
⁹ Sklep Vrhovnega sodišča RS št. X Ips 326/2014 z dne 25. 11. 2015.
¹⁰ Tako na primer sodba Upravnega sodišča RS št. IV U 117/2021 z dne 18. 12. 2023, sodba Upravnega sodišča RS št. I U 1643/2016-23 z dne 14. 6. 2017.
¹¹ Glej sodbo in sklep Upravnega sodišča RS št. III U 52/2020-8 z dne 16. 3. 2022 ter sklep Vrhovnega sodišča RS št. X Ips 326/2014 z dne 25. 11. 2015.
¹² Ta določa, da, če organ druge stopnje spozna, da je izrek prve stopnje zakonit, vendar obrazložen z napačnimi razlogi, navede v svoji odločbi pravilne razloge, pritožbo pa zavrne.
¹³ Tako sodba Upravnega sodišča RS št. III U 80/2021-27 z dne 10. 7. 2024 in sodba Upravnega sodišča RS št. I U 832/2016-11 z dne 20. 4. 2017.
¹⁴ Tako tudi sklep Ustavnega sodišča RS Up-43/96 z dne 30. 5. 2000.
¹⁵ Sodba Upravnega sodišča RS št. II U 123/2020-20 z dne 28. 11. 2022, sodba Upravnega sodišča RS št. I U 672/2014 z dne 4. 6. 2014 in sodba Upravnega sodišča RS št. I U 1677/2012 z dne 28. 2. 2013.