65. člen ZZRZI

Prvostopenjski organ lahko pri kvoti upošteva le tiste invalide, ki so kot taki prijavljeni v zavarovanje.

Nepravilno je stališče toženke, da jo v celoti zavezuje časovni okvir prejemanja podatkov ZZZS iz uradne evidence, torej prejem podatkov najkasneje do petnajstega dne v mesecu za pretekli mesec. V primeru obstoja potrdila iz uradne evidence je možno drugačno dokazovanje stanja zaposlenih na presečni datum, vendar z dokazili, na katerih temelji uradna evidenca ZZZS.

Če se dejansko stanje razlikuje od stanja, ki ga izkazujejo uradne evidence, po presoji sodišča odločitev ne more biti oprta samo na podatke iz uradnih evidenc, temveč je Sklad dolžan v postopku uveljavljanja pravic upoštevati oziroma ugotavljati (tudi) resnično stanje. K temu ga zavezuje določba 6. člena ZZRZI, ki določa, da se v postopku uveljavljanja pravic po tem zakonu uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, če posamezna vprašanja po tem zakonu niso drugače urejena.

Ureditev, po kateri se obveznost plačila prispevka za vzpodbujanje invalidov ugotovi na podlagi podatkov iz uradnih evidenc najkasneje 15. v mesecu za pretekli mesec in objave podatkov ZZZS na spletni strani Sklada, delodajalcu kot zavezancu za plačilo prispevka za zaposlovanje invalidov ne preprečuje dokazovanje drugačnih podatkov, ki vplivajo na izračun kvote. Drugačno dokazovanje stanja zaposlenih na presečni datum je možno, vendar z dokazili, na katerih temelji uradna evidenca ZZZS.

Ker je tožeča stranka, na predpisanem obrazcu pri ZZZS, spremenila podatek o statusu zaposlitve delavke, bi ob upoštevanju datuma izdaje izpodbijane odločbe moral prvostopenjski organ oziroma v pritožbenem postopku tožena stranka ta podatek upoštevati in se opredeliti do vpliva odločbe ZPIZ, s katero je bila delavki invalidnost priznana za nazaj, tudi za sporne mesece, na izračun prispevka za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov.

Pri vračilu preveč plačanega prispevka za zaposlovanje invalidov je, upoštevaje jezikovno, sistematično in tudi logično razlago predpisa, treba upoštevati določbo prvega odstavka 99. člena ZDavP-2, po kateri zavezancu od preveč odmerjenega in plačanega davka (od dneva plačila) pripada tudi pravica do obresti, ki se obračunajo v skladu s 96. členom ZDavP-2. Določbe ZDavP-2, ki se nanašajo na davek, veljajo po 2. alineji tretjega odstavka 3. člena ZDavP-2 tudi za prispevke za zaposlovanje, kamor lahko glede na namen uvrstimo tudi prispevke za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov po ZZRZI.

Tožba je utemeljena v delu, ki se nanaša na plačilo zamudnih obresti. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožeča stranka le-te dolžna plačati v višini 17,28 €, pri čemer je v obrazložitvi navedeno le, da se te obračunajo v skladu z ZDavP-2 od 17. 11. 2011 do 17. 8. 2016 in da znašajo 17,28 €. Glede tega je tožeča stranka že v pritožbi zoper prvostopno odločbo in ponovno v tožbi navajala, da obresti od navedene glavnice in v navedenem obdobju po programu FURS znašajo 15,59 € in priložila izračun, iz katerega navedeno izhaja. Drugostopni organ na to pritožbeno navedbo v svoji odločbi ni odgovoril, glede na podatke spisa in obrazložitev obrestnega dela odločitve v prvostopni odločbi pa v tem delu le-te ni mogoče preizkusiti.

V zadevi je sporno le pravno vprašanje glede skladnosti Uredbe o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov z ZZRZI. Glede navedenega je Vrhovno sodišče sprejelo pravno razlago, ki ji sledi tudi to sodišče in se nanjo sklicuje. Tako je za ugotovitev obveznosti tožeče stranke relevantna kvota 6 %, kar glede na število vseh zaposlenih pomeni 6 invalidov. Ker je tožeča stranka v mesecu novembru in decembru 2015, na katera se nanaša izpodbijana odločba, imela 2 zaposlena invalida (kar ni sporno), ji je Sklad utemeljeno naložil plačilo prispevka do izpolnitve kvote na podlagi ZZRZI.

Med strankama je v predmetni zadevi sporno, ali je Sklad tožniku pravilno naložil plačilo prispevka za obravnavano obdobje v skladu s prvim odstavkom 62. člena ZZRZI in 3. členom Uredbe o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov, veljavne v obravnavanem obdobju, pri čemer je upošteval kvoto v višini 6% in ne v višini 2%, kot to ugovarja tožnik v tožbi. Določba 3. člena v obravnavanem obdobju veljavne Uredbe po presoji sodišča ni bila v nasprotju z ZZRZI, kot to ugovarja tožnik v tožbi. V obravnavani zadevi je sporno tudi vprašanje, ali je v primeru, ko sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi ter zadevo vrne v ponovni postopek rok 30 dni od dneva, ko je upravni organ dobil sodbo sodišča za izdajo novega upravnega akta, določen v četrtem odstavku 64. člena ZUS-1 prekluzivni ali pa instrukcijski. Ta rok je instrukcijske narave in ni prekluzivni rok. V skladu z določbami ZZRZI, za obračunavanje in plačevanje obveznosti po tem zakonu, se uporabljajo določbe ZDavP-2, ki v prvem odstavku 125. člena določa, da pravica do odmere davka zastara v 5. letih od dneva, ko bi bilo treba davek napovedati, obračunati, odtegniti in odmeriti.

Pogoji, določeni z zakonom, imajo lahko pravne posledice le na ravnanja zavezancev od njihove uveljavitve dalje. Kot napoved se šteje poslana pogodba, ki jo mora zavezanec, ki želi nadomestno izpolniti kvoto, na podlagi četrtega odstavka 8. člena Uredbe poslati Skladu v roku sedmih dni po sklenitvi.

Tožena stranka se v postopku do dokazil oziroma listin (dopolnjenega) predloženega upravnega spisa ni opredelila in je število zaposlenih invalidov v navedenem spornem obdobju utemeljevala na dejanskem stanju, kot ga izkazuje uradna evidenca ZZZS na podlagi mesečnih potrdil ZZZS o prijavi za dejansko obdobje (ki jih ni v spisu). Ker na podlagi podatkov predloženega upravnega spisa ni mogoče z gotovostjo niti potrditi niti zavrniti stališča tožene stranke glede zaposlitve invalida, je ostalo dejansko stanje zadeve nepopolno ugotovljeno.

Zahteva za vračilo plačanega prispevka tožnika ni utemeljena, saj zgolj dejstvo, da je bila odmerna odločba, ki je bila podlaga za tožnikovo plačilo tega prispevka odpravljena in zadeva vrnjena v ponovni postopek, še ne pomeni, da obveznost plačila prispevka ne obstaja in da je bilo celotno plačilo prispevka plačano neupravičeno.

Kot izhaja iz 90. člena ZZRZI, vodi podatke o zavarovancih, vključenih v zdravstveno zavarovanje ZZZS, iz katerih je tudi razvidno, ali je zavarovanec invalid. Sklad sprejme podatke od zavoda vedno le za pretekli mesec in ne tudi za nazaj. Če se podatki iz evidenc delodajalca razlikujejo od podatkov uradnih evidenc iz ZZZS, mora delodajalec te podatke z ZZZS uskladiti najkasneje do 15. v mesecu za pretekli mesec. Po presoji sodišča je zavezanec sam odgovoren za pravilno in pravočasno sporočanje prijav, odjav ali sprememb za zavarovance.

Poziv po tretjem odstavku 12. člena Uredbe je obvezen samo v primeru, če je zavezanec predhodno uveljavljal nadomestno izpolnitev oziroma napovedal, da namerava nadomestno izpolniti kvoto. Kot napoved pa se šteje poslana pogodba (prvi odstavek 9. člena Uredbe), ki jo mora zavezanec, ki želi nadomestno izpolniti kvoto, na podlagi četrtega odstavka 8. člena Uredbe poslati Skladu v roku sedmih dni po sklenitvi.

Nesporno je Generalštab Slovenske vojske kot organ v sestavi dobil novo lastno matično številko in novo lastno davčno številko. Sporen pa je subjekt, ki v danem primeru velja za delodajalca oz. za zavezanca v skladu z določbo 62. člena ZZRZI. Do navedenega tožnikovega ugovora pa se prvostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločbe, kakor tudi pritožbeni organ, nista konkretno opredelila. Zavezanci za plačilo prispevka za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov morajo biti tudi po presoji sodišča opredeljeni z zakonom, torej na zakonski ravni in ne morejo biti opredeljeni s podzakonskimi akti. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe, kakor tudi iz obrazložitve odločbe pritožbenega organa pa ne izhajajo navedbe zakonske podlage za opredelitev tožnika kot zavezanca v predmetni zadevi.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožeča stranka vložila zahtevek za vračilo plačanega zneska po odločbi in da je bila njena vloga s sklepom zavrnjena. Zoper ta sklep ni bilo pritožbe in je torej postal pravnomočen. S tem pa je nastala situacija iz 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, ko je izdana zavrnilna odločba, dejansko stanje oziroma pravna podlaga pa se od odločitve o tožnikovi prvi zahtevi za vračilo plačanega zneska do vložitve druge zahteve nista spremenila.

3. člen v tretjem odstavku Uredbe o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov določa glede na dejavnost zavezanca, ki je razvidna iz podatkov AJPES, 6% kvoto zaposlovanja invalidov, za tiste pravne osebe, ki opravljajo dejavnost pod oznako: N) Druge raznovrstne poslovne dejavnosti, kamor spada tudi dejavnost potovalnih agencij. Skladnost tretjega odstavka 62. člena ZZRZI z Ustavo, je presojalo že Ustavno sodišče, ki je odločilo, da navedena zakonska določba ni v neskladju z Ustavo. Delodajalci so glede na dejavnosti, ki jo opravljajo, razvrščeni skladno z Uredbo in tožeča stranka izrecno ne prereka, da njena razvrstitev v takšno dejavnost ne bi bila pravilna.

Pri obremenitvi tožnice, ki spada skupaj z drugimi potovalnimi agencijami v skupino N) po Uredbi o standardni klasifikaciji dejavnosti, ne gre za kršitev ZZRZI in Uredbe o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov, kot tudi ne za kršitev 14., 22. in 74. člena Ustave. Tudi ne gre za prekomeren poseg, ker za tako omejitev obstaja javna korist in je poseg v skladu s splošnim načelom sorazmernosti.

Zavezancu, ki je pravočasno poravnal zapadle zneske mesečne obveznosti iz naslova prispevka za zaposlovanje invalidov, ni mogoče z odločbo odmeriti prispevka (z zakonskimi zamudnimi obrestmi) na podlagi 93. člena ZDavP-2. Omenjena določba določa vrstni red plačila davka in pripadajočih dajatev v primeru, ko plačani znesek davka in povezanih dajatev ne zadostuje za poplačilo vseh obveznosti davčnega dolžnika. Omenjena določba se nanaša na plačilo davčnih obveznosti in ne more predstavljati podlage za odmero prispevka za zaposlovanje invalidov, ki je dopustna le pod pogoji, določenimi v ZZRZI. Zaradi poplačila starejših neporavnanih obveznosti zavezancu torej ni mogoče odmeriti prispevka, ki je bil že plačan.

Po prvem odstavku 62. člena ZZRZI so delodajalci, ki zaposlujejo najmanj 20 delavcev, dolžni zaposlovati invalide v okviru določenega deleža od celotnega števila zaposlenih delavcev (kvota). Kvota je glede na registrirano področje glavne dejavnosti delodajalca lahko različna, vendar ne more biti nižja od 2% in ne višja od 6% od skupnega števila zaposlenih delavcev. Pri obremenitvi tožeče stranke, ki po Uredbi o standardni klasifikaciji dejavnosti spada skupaj z drugimi potovalnimi agencijami v skupino N), ne gre za kršitev določb ZZRZI in Uredbe o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov, kot tudi ne za kršitev 14., 22. in 74. člena Ustave. Tudi ne gre za prekomeren poseg, ker za tako omejitev obstaja javna korist in je poseg v skladu s splošnim načelom sorazmernosti.