UPRS Sodba I U 1440/2020-18

Tožba se zavrne.

Odločbi organa prve in druge stopnje

1Z izpodbijano odločbo je organ prve stopnje odločil, da je tožnik zaradi neizpolnjevanja obveznosti zaposlovanja invalidov za marec 2020 dolžan v Sklad plačati prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov, in sicer glavnico v znesku 658,41 EUR ter zamudne obresti v znesku 7,48 EUR, skupaj 665,89 EUR (1. točka izreka), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od navedene glavnice na podračun Sklada (2. točka izreka). Če navedena obveznost ne bo poravnana, bo odločba predana organu, pristojnemu za začetek postopka davčne izvršbe (3. točka izreka). Odločeno je bilo še, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (4. točka izreka) in ter da v postopku izdaje te odločbe niso nastali posebni stroški (5. točka izreka).

2Zoper odločbo organa prve stopnje je tožnik vložil pritožbo, v kateri je navedel, da je imel po lastni evidenci marca zaposlenih 29 delavcev in ne 32, kot jih je v izpodbijani odločbi upošteval organ prve stopnje.

3Organ druge stopnje je uvodoma povzel relevantno pravno podlago. Skliceval se je na 62. člen Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (v nadaljevanju ZZRZI), iz katerega je razvidno, da so delodajalci, ki zaposlujejo najmanj 20 delavcev, razen tujih diplomatskih in konzularnih predstavništev, invalidskih podjetij in zaposlitvenih centrov, dolžni zaposlovati invalide v okviru določenega deleža od celotnega števila zaposlenih delavcev (v nadaljevanju kvota). Iz petega odstavka navedenega člena pa izhaja, da se v kvoto štejejo le invalidi, ki jih delodajalci prijavijo v zavarovanje kot invalide skladno z Navodilom za izpolnjevanje obrazca prijave v zavarovanje za invalide (Uradni list RS, št. 10/05 in 43/05 in 53/12, v nadaljevanju Navodilo).

4Po 63. členu ZZRZI se v kvoto vštevajo vsi invalidi iz 3. člena tega zakona, ki imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za najmanj 20 ur tedensko. Kvota za zaposlovanje invalidov je določena z Uredbo o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov (Uradni list RS, št. 21/14, v nadaljevanju Uredba), kar stori Vlada na predlog Ekonomsko socialnega sveta. Glede na dejavnost je lahko kvota različna, vendar ne more biti nižja od 2% in ne višja od 6% skupnega števila zaposlenih delavcev (3. člen Uredbe). Delodajalci, za katere velja dolžnost zaposlovanja invalidov, lahko izberejo tudi nadomestno izpolnitev kvote iz 64. člena ZZRZI. Če delodajalec niti s tem ne izpolni kvote, mora do vključno zadnjega dne v mesecu za pretekli mesec plačati v Sklad prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov v višini 70 % minimalne plače za vsakega invalida, ki bi ga moral zaposliti za izpolnitev predpisane kvote (drugi odstavek 65. člena ZZRZI in prvi odstavek 7. člena Uredbe). Organ druge stopnje opozarja še na stališče Ustavnega sodišča, da dolžnost delodajalca, da zaposli določeno kvoto invalidov, ne posega prekomerno v njegovo pravico do svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave (odločba U-l-36/06-18 z dne 20. 2. 2009).

5Organ druge stopnje pojasnjuje, da organ prve stopnje v skladu z 82. členom ZZRZI nadzira izpolnjevanje kvote in ugotavlja obveznost zavezancev za kvoto na podlagi podatkov iz uradnih evidenc Agencije Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve (AJPES), Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenje (ZZZS) in Davčne uprave Republike Slovenije (DURS). To pomeni, da od ZZZS mesečno pridobiva podatke o vseh zaposlenih pri zavezancih in številu invalidov, pri čemer bi lahko tožnik izpodbijal verodostojnost podatkov iz navedene uradne evidence, če bi menil, da niso točni.

6Iz nadaljnjih pojasnil organa druge stopnje je razvidno, da organ prve stopnje skladno s 65. členom ZZRZI za delodajalca, ki ne izpolnjuje kvote, najpozneje do desetega dne v mesecu za pretekli mesec objavi obveznost plačila prispevka na svojem spletnem mestu za elektronsko izmenjavo podatkov. Kot rečeno ZZZS organu prve stopnje mesečno pošilja podatke o zaposlenih delavcih pri posameznem delodajalcu na zadnji dan v mesecu iz matične evidence po zakonu, ki ureja matično evidenco zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. To po presoji organa druge stopnje pomeni, da so podlaga za objavo podatki iz uradnih evidenc upravljavcev podatkov. Objava velja kot obvestilo zavezancem o višini mesečnega prispevka, iz česar po mnenju organa druge stopnje izhaja, da je imel tožnik možnost spremljati in preverjati višino svojih obveznosti, kar je razvidno tudi iz opomina, ki ga je organ prve stopnje poslal tožniku zaradi plačila zapadlih obveznosti. Organ druge stopnje se sklicuje tudi na 87. člen ZZRZI, ki določa, da organ prve stopnje na podlagi zakona vodi evidenci delodajalcev, ki so dolžni zaposlovati invalide in delodajalcev, ki zaradi neizpolnjevanja kvote plačujejo prispevek. Kot izhaja iz 90. člena ZZRZI, ZZZS vodi podatke o zavarovancih, vključenih v zdravstveno zavarovanje, iz katerih je razvidno, ali je zavarovanec invalid. ZZZS mesečno posreduje organu prve stopnje podatke o prijavi in odjavi zaposlenih in zaposlenih invalidov pri posameznih delodajalcih (drugi odstavek 66. člena ZZRZI). Glede na navedeno organ prve stopnje odloča skladno s podatki, ki jih pridobi iz uradnih evidenc, na podlagi katerih se določa tudi obveznost delodajalcev in oblikuje terjatev do zavezancev. V kvoto pa se skladno s petim odstavkom 62. člena ZZRZI štejejo le invalidi, ki jih je delodajalec prijavil v zavarovanje v skladu z Navodilom.

7Zato je organ prve stopnje po presoji organa druge stopnje ravnal pravilno, ko je upošteval podatke iz uradnih evidenc ZZZS, iz katerih je razvidno, da je imel tožnik v obravnavanem obdobju zaposlenih 32 delavcev in da je zaposloval le enega invalida, čeprav bi morala biti za izpolnjevanje kvote zaposlena dva.

8Organ druge stopnje v zvezi s plačilom obveznosti pojasnjuje, da je v odločbi organa prve stopnje zajeto stanje obveznosti na dan 15. 6. 2020, kar je razvidno tudi iz izpisa evidence stanja obveznosti in plačil, ki jo je dostavil organ prve stopnje. Iz podatkov spisa izhaja, da je organ prve stopnje na podlagi podatkov iz navedenih uradnih evidenc ugotovil stanje tožnikove obveznosti iz naslova glavnice za marec 2020. Tožnik ima v skladu z določbami Uredbe določeno kvoto v višini 6 odstotkov. Glede na število vseh zaposlenih ter število zaposlenih invalidov je bilo ugotovljeno, da ima tožnik zaposlenih 32 delavcev, od tega enega invalida in da za doseganje kvote v marcu 2020 manjka en zaposlen invalid.

9Po presoji organa druge stopnje je bilo ob upoštevanju podatkov iz uradnih evidenc dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. Poudarja, da organ prve stopnje v skladu z Uredbo pri pripravi odločbe upošteva podatke o zaposlenih delavcih pri posameznem delodajalcu na zadnji dan v mesecu, kot je razvidno iz matične evidence po zakonu, ki ureja matično evidenco zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Iz izpodbijane odločbe in vpogleda v aplikacijo "SVZI.Net" izhaja, da je organ prve stopnje na dan 31. 3. 2020, ko je izračunal kvoto za marec, pravilno upošteval, da ima tožnik zaposlenih 32 delavcev, od tega enega zaposlenega s statusom invalida.

10Organ druge stopnje se sklicuje še na tretji odstavek 5. člena Uredbe, skladno s katerim mora delodajalec svojo obveznost za plačilo prispevka spremljati na spletnem mestu za elektronsko izmenjavo podatkov organa prve stopnje. Če se podatki iz evidence delodajalca razlikujejo od podatkov v uradni evidenci ZZZS, jih mora delodajalec z ZZZS uskladiti najpozneje do petnajstega v mesecu za pretekli mesec (četrti odstavek 66. člena ZZRZI in prva poved petega odstavka 6. člena Uredbe). Po izdaji opomina iz tretjega odstavka 65. člena ZZRZI dokazovanje napak v uradni evidenci za nazaj ni več mogoče (druga poved petega odstavka 6. člena Uredbe).

11Po presoji organa druge stopnje tožnik za svoje pritožbene navedbe, da v marcu 2020 ni imel zaposlenih 32, ampak le 29 delavcev, in da zato ne more biti zavezanec za plačilo prispevka za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov, saj že zaposluje enega invalida, ni predložil nobenega dokazila, razen poimenskega seznama zaposlenih v podjetju, iz katerega pa ni razvidno, kdaj so bile osebe dejansko prijavljene in odjavljene iz zavarovanja. Tožnik je predložil tudi izpiska ZZZS z dne 28. 5. 2020 za januar na dan 31. 1. 2020 in februar na dan 29. 2. 2020, ki pa se ne nanašata na marec 2020 in ne potrjujeta njegovih navedb glede števila zaposlenih v tem mesecu. Ob upoštevanju podatkov iz izpisa "Obračun kvote iz sistema SVZI.Net" je po presoji organa druge stopnje jasno, da se je število zaposlenih delavcev pri tožniku znižalo na 29 šele v aprilu 2020.

12Organ druge stopnje je glede na pritožbene navedbe pregledal podatke ZZZS, torej tudi popravke, ki jih je organ prve stopnje prejel dne 15. 4. 2020. Iz popravka "p2" z dne 15. 4. 2020 je sicer razvidno, da je tožnik zaposloval 30 delavcev, torej dva manj kot v izpisku z dne 5. 4. 2020, kar pa ne spremeni odločitve glede potrebnega števila zaposlenih invalidov (2 za izpolnjevanje zahtevane kvote). Ponavlja, da iz navedenega izhaja, da je tožnik število zaposlenih zmanjšal šele v aprilu 2020, zaradi česar je bilo novo stanje upoštevano šele za ta mesec.

Tožbene navedbe

13Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo. Sodišču predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo in vrne zadevo v ponoven postopek.

14Tožnik nasprotuje plačilu obveznosti prispevka za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov za marec 2020 in trdi, da je imel v navedenem obdobju zaposlenih 29 oseb. Pojasnjuje, da je pritožbi priložil dokazila o dejanskem številu zaposlenih v tem obdobju. Meni, da organ druge stopnje ni upošteval pritožbenih navedb in prilaga podatke ZZZS, iz katerih naj bi bilo razvidno, da je 31. 3. 2020 zaposloval 29 oseb in 1 invalida.

Odgovor na tožbo

15V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Poudarja, da je tožnik šele tožbi priložil izpisek iz evidence ZZZS z dne 28. 9. 2020 o stanju zaposlenih za marec, iz katerega izhaja, da je na dan 31. 3. 2020 zaposloval 29 delavcev in enega invalida. Pojasnjuje, da je prijava in odjava v zavarovanje ZZZS možna tudi za nazaj, zaradi česar izpis ZZZS ne dokazuje stanja podatkov, ki jih organ prve stopnje prejme iz uradnih evidenc. Opozarja, da bi organ prve stopnje lahko upošteval spremenjena dejstva za marec 2020, če bi navedene podatke prejel najpozneje do petnajstega v aprilu za pretekli mesec, kot to določa 6. člen Uredbe.

16V nadaljevanju se tožena stranka ponovno sklicuje na podatke ZZZS - vpogled popravkov, ki jih je organ prve stopnje prejel 15. 4. 2020. Poudarja, da je iz popravka "p2" z dne 15. 4. 2020 razvidno, da je tožnik še vedno zaposloval 30 delavcev, od tega enega zaposlenega invalida, torej dva zaposlena manj kot na zadnji dan v marcu. Po pojasnilu tožene stranke to ne spremeni odločitve glede potrebnega števila zaposlenih. Iz navedenega je po njenem prepričanju razvidno, da je tožnik število zaposlenih pod 30 zmanjšal šele v aprilu 2020, česar v tožbi ne zanika, saj tudi sam navaja, da je na dan 31. 3. 2020 zaposloval 29 oseb in enega invalida, kar pomeni, da je imel 30 zaposlenih delavcev. Tožena stranka se sklicuje še na izpiske iz sistema SVZI.net - Obračun kvote, ki dokazujejo stanje števila zaposlenih in invalidov na dan 31. 1. 2020. Opozarja, da po izdaji opomina iz tretjega odstavka 65. člena ZZRZI za nazaj ni možno dokazovanje napak v uradni evidenci. Poleg tega mora delodajalec v skladu s tretjim odstavkom 5. člena Uredbe svojo obveznost za plačilo prispevka spremljati na spletnem mestu za elektronsko izmenjavo podatkov organa prve stopnje.

Presoja tožbe

17Tožba ni utemeljena.

18Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnik v obravnavani zadevi dolžan plačati prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

19Iz 62. člena ZZRZI¹ izhaja dolžnost delodajalcev, da v odvisnosti od celotnega števila dejansko zaposlenih delavcev zaposli določeno število (kvoto) invalidov. To število je različno in znaša glede na dejavnost delodajalca od 2 % do 6 % od skupnega števila pri delodajalcu zaposlenih delavcev, pri čemer je določitev konkretne višine kvote v uredbi in pri tem vzpostavitev dopustnega razlikovanja ob upoštevanju vrst dejavnosti delodajalcev naložena Vladi ob sodelovanju Ekonomsko socialnega sveta.

20V obravnavani zadevi ni sporna tožnikova kvota (6 odstotkov) in višina plačila zaradi njenega izpolnjevanja. Tožnik s tožbenim ugovorom, da je imel v spornem obdobju (na dan 31. 3. 2020) 29 zaposlenih in 1 invalida, nasprotuje temelju izpodbijane odločbe. Vendar pa iz njegovega trditvenega gradiva ni razvidno konkretizirano nasprotovanje povzetim ugotovitvam tožene stranke, da navedeno število skupno zaposlenih (30) ne spremeni odločitve glede potrebnega števila zaposlenih invalidov (2 za izpolnjevanje zahtevane kvote); zato sodišče v tem delu ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja. V skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 namreč preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Ob takih okoliščinah je organ prve stopnje pravilno odločil, da je zavezanec za plačilo dolgovanega prispevka za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov.

21Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

22Sodišče je odločilo na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov na seji, saj sta se stranki pisno odpovedali glavni obravnavi (279.a člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

¹ Ta med drugim določa, da so delodajalci, ki zaposlujejo najmanj 20 delavcev, razen tujih diplomatskih in konzularnih predstavništev, invalidskih podjetij in zaposlitvenih centrov, dolžni zaposlovati invalide v okviru določenega deleža od celotnega števila zaposlenih delavcev (prvi odstavek). Kvoto iz prvega odstavka tega člena določi Vlada Republike Slovenije na predlog Ekonomsko socialnega sveta z uredbo. Kvota je glede na dejavnost delodajalca lahko različna, vendar ne more biti nižja od 2 % in ne višja od 6 % od skupnega števila zaposlenih delavcev (tretji odstavek).