1. člen ZZZPB

Okoliščine glede dogovarjanja strank o načinu prenehanja delovnega razmerja ne morejo privesti do zaključka, da je tožniku delovno razmerje prenehalo na podlagi sporazuma. Redna odpoved iz poslovnega razloga je učinkovala, tožniku je delovno razmerje prenehalo ravno na podlagi redne odpovedi iz poslovnega razloga z dne 1. 11. 2009, tožnik je ni izpodbijal, tožena stranka pa niti ne more izpodbijati odpovedi, ki jo je sama podala. Zatrjevano pogajanje, ki samo po sebi nikakor ne more pomeniti sporazumnega prenehanja delovnega razmerja, ne more imeti večje teže od ostalih razlogov, ki jasno kažejo, da je tožniku prenehalo delovno razmerje na podlagi redne odpovedi iz poslovnega razloga, v posledici česar je podana podlaga za odpravnino po 109. členu ZDR. Ker je dogovor o nižji odpravnini v nasprotju s prisilno zakonsko določbo o višini odpravnine, ne predstavlja ovire za priznanje višje odpravnine.

Kljub temu da je bil tožnici z odločbo zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje čas skrbi za dva otroka vštet v zavarovalno dobo za priznanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ji tega časa ni mogoče všteti v zavarovalno dobo za priznanje pravic iz zavarovanja za primer brezposelnosti, ker za to ni podlage v Zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti.

V čas zavarovanja, od katerega je odvisno trajanje pravice do denarnega nadomestila, se ne upošteva čas, ko je bila tožnica kot brezposelna oseba vključena v javna dela.

Delavec ima pravico do nadomestila med brezposelnostjo tudi v primeru, če izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, v kolikor so izkazane kršitve obveznosti s strani delodajalca. Ker je nadomestilo za primer brezposelnosti namenjeno delavcem, ki ostanejo brez zaposlitve brez svoje krivde oziroma proti svoji volji, je treba, da delavec, ki poda izredno odpoved, pred tem stori vse, da bi obdržal zaposlitev, tako da mora na primer o kršitvah delodajalca obvestiti inšpektorja za delo.

Med zakoni ne velja načelo hierarhičnosti, zato je ZDR lahko za določeno časovno obdobje posegel v vsebino ZZZPB tako, da ni priznal nadomestila med brezposelnostjo, če je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana zato, ker delavec ni uspešno opravil poskusnega dela.

Zavarovanje za primer brezposelnosti je po definiciji 3. odstavka 1. člena ZZZPB šteti za sui generis zavarovanje. Zavarovanec lahko pravice iz tega zavarovanja pridobi samo v primeru, ko zavarovalnega primera ni povzročil sam. V skladu z določbo 15. alinee 1. odstavka 19. člena ZZZPB, ki določa, da pravice do denarnega nadomestila ne more uveljaviti delavec, ki mu je prenehalo delovno razmerje v nasprotju z zakonom, kolektivno pogodbo ali splošnim aktom delodajalca, če ne uveljavlja varstva pravic pri delodajalcu ali ne zahteva sodnega varstva v skladu z zakonom, je sodišče glede na ugotovljeno dejstvo, da tožnica sklepa o prenehanju ni izpodbijala niti pri delodajalcu niti pred sodiščem, ugotavljalo tudi (ne)zakonitost prenehanja delovnega razmerja.

Ker tožnik ni sprejel predloga za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovni čas, enakovreden prejšnji zaposlitvi (na delovnem mestu direktorja za nedoločen čas s štiriletnim mandatom ni sprejel delovnega mesta svetovalca za varovanje premoženja za nedoločen čas s štiriletnim mandatom), in za ustrezno ali primerno delo (za obe delovni mesti je zahtevana najmanj V. stopnja izobrazbe), nima pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo.

Na podlagi 2. alinee prvega odstavka 16. člena ZZZPB se štejejo za brezposelno osebo tisti samozaposleni, ki dejavnosti sicer niso odjavili, vendar pa jim ta ne prinaša dohodka v višini, ki bi presegala s citiranim določilom predpisani premoženjski cenzus.

V času prenehanja delovnega razmerja in v času ob izdaji dokončne odločbe je neuspešno opravljeno poskusno delo predstavljalo izključitveni razlog za priznanje pravice do nadomestila za brezposelnost. Iz tega razloga tožnik, ki mu je delovno razmerje prenehalo z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delodajalca zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, te pravice ne more uveljaviti.

Dejstvo, da je nekdo v delovnem razmerju za nedoločen čas kot poslovodja gospodarske družbe, ga pri uveljavljanju pravic iz naslova brezposelnosti ne more postavljati v drugačen položaj kot druge zaposlene.

Ker tožnik kot starejši delavec, ki uživa posebno varstvo pred odpovedjo, ni zahteval ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi pred pristojnim delovnim sodiščem, je podan izključitveni razlog po 15. al. 19. čl. ZZZPB, kar pomeni, da nima pravice do nadomestila za čas brezposelnosti.

Samo v primeru, če bi bilo finančno stanje obrtnice takšno, da v daljšem časovnem obdobju ne bi bila sposobna plačevati dospelih obveznosti, ali da bi bile te obveznosti večje od njenega premoženja - da bi bila torej prezadolžena - bi bil podan objektivni razlog za odjavo obratovalnice. Šele tak razlog bi lahko pomenil nastop zavarovalnega primera iz 3. odstavka 1. člena ZZZPB za uveljavljanje pravice tožnice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti.

Z zavarovanjem za primer brezposelnosti se zagotavljajo pravice samo za čas, ko so zavarovanci brez svoje krivde ali proti svoji volji brez zaposlitve. Ker je bil tožnik lastnik družbe, ki je začela poslovati 1.4.1996, pa se v njej ni zaposlil, je bil v spornem obdobju brezposelen po svoji volji. Zato je bila odločitev toženca o prenehanju pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti pravilna in zakonita.

Pri ocenjevanju obstoja izključitvenega razloga za pridobitev denarnega nadomestila za čas brezposlenosti iz 1. alinee 1. odst. 19. člena ZZZPB (prenehanje delovnega razmerja delavcu na podlagi pisne izjave ali pisnega sporazuma z delodajalcem) je treba upoštevati vse okoliščine konkretnega primera. Od tožnice ni bilo mogoče pričakovati, da bo pri svoji dejavnosti vztrajala in morda zašla v izgubo, če je poslovni partner, na katerega je bila vezana večletna dejavnost tožnice, odpovedal naročilo.

Ker tožnik ni zakonito sklenil delovnega razmerja za določen čas, temveč je šlo v obravnavanem primeru za izigravanje predpisov zaradi pridobitve pravice do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti, ni upravičen do demnarnega nadomestila.

Delovno razmerje ne obstoji že samo iz razloga, ker je delovno sodišče razveljavilo odločbe delodajalca in ugotvilo, da delavcu delovno razmerje sploh ni prenehalo in še traja. Izvršba po tej pravnomočni sodbi o vrnitvi delavca na delo ni bila izvršena, ker podjetje dejansko ne obstaja več, zato kljub pravnomočni sodbi o reintegraciji in vzpostavitvi delovnega razmerja tožniku pripada pravica do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti.

ZZZPB določa, da se pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti zagotavljajo delavcem, ki so brez svoje krivde ali proti svoji volji brez zaposlitve. Če je delavec sam predlagal, da ga delodajalec opredeli za trajno presežnega delavca, ne da bi za to obstajali objektivni razlogi, mu nadomestilo ne pripada. Sodišče mora obrazložiti, zakaj bi bilo odločanje o višini nadomestila dolgotrajno in povezano z nesorazmernimi stroški, če odloči, da mora Zavod za zaposlovanje s posebno odločbo ponovno odločiti o denarnem nadomestilu za čas brezposelnosti.

Tožnici pripada denarno nadomestilo za čas brezposelnosti, čeprav je kot (so)lastnica odjavila obrt oz. dejavnost, saj z dejavnostjo ni pridobivala dohodkov, s katerimi bi se preživljala, temveč je prihodke v celoti porabila za plače zaposlenih delavk. Pri tem je ravnala v dobri veri oz. ne fravdulozno v smislu kasnejšega uveljavljanja pravic, ter ji ni mogoče očitati krivdnega ravnanja, če ni poskrbela naprej za svojo varnost, prav tako pa ni mogla predvideti, da ne bo ustvarila dohodka, s katerim bi se lahko preživljala.

Če organ druge stopnje postopek dopolnjuje in iz predloženih spisov izhaja prav to, gre za situacijo, ki jo ureja 242. člen ZUP, ne pa 243. člen. Ne na podlagi 242. člena in ne na podlagi 243. člena ZUP pa drugostopni organ ne more na novi pravni podlagi, ki ni obstajala v času odločanja na prvi stopnji, zahtevka, ki je bil zavrnjen na prvi stopnji, na novo zavrniti, če nima za to izrecne podlage v zakonu.

Sklenitev delovnega razmerja za določen čas sama po sebi ne pomeni, da obstoji razlog za odklonitev pravice do denarnega nadomestila po 1. alinei 19. člena zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti. Glede na to, da je tožnica kot solastnica skupne obratovalnice prenehala opravljati dejavnost in sklenila delovno razmerje za določen čas, je odločitev o priznanju denarnega nadomestila za primer brezposelnosti pomembno, ali je tožnica tako ravnala z namenom, da bi izigrala predpise oz. si na ta način pridobila pravico do denarnega nadomestila.