Transportno pravo

Sicer drži, da se skladno s četrtim odstavkom 18. člena Montrealske konvencije v primeru prevoza po kopnem, ki se opravi zunaj letališča v okviru izvajanja pogodbe za letalski prevoz za namen dobave pošiljke naslovniku, šteje, da je vsaka škoda posledica dogodka, ki se je zgodil med letalskim prevozom. Vendar pa je ta domneva izpodbojna in velja samo v primeru, če ni dokazov o nasprotnem. V obravnavani zadevi je bilo ugotovljeno, da je do škodnega dogodka prišlo v odseku poti s cestnim prevozom, in sicer po tem, ko je toženka po zaključenem letalskem delu prevoza pošiljko pripeljala v svoje skladišče, od koder bi jo morala po cesti pripeljati do tožničinega sedeža. Ker je ugotovljeno, da je do škodnega dogodka prišlo v odseku poti s cestnim prevozom, domneva, da je vsaka škoda posledica dogodka, ki se je zgodil med letalskim prevozom, v obravnavani zadevi ne pride v poštev, posledično za presojo toženkine odgovornosti za izgubo pošiljke ni mogoče uporabiti določb Montrealske konvencije. Toženka pošiljke ni izgubila namerno in se tudi ni zavedala možnosti nastanka škode, do izgube pošiljke pa je prišlo zato, ker je toženkin delavec zaradi podobnosti identifikacijskih števil

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je treba skrbnost voznika, delavca tožene stranke, presojati po merilih, ki veljajo za strokovnjaka. Drugi odstavek 6. člena OZ namreč določa, da morajo udeleženci v obligacijskem razmerju pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka). Ni sporno, da je delavec tožene stranke pri razkladanju vozil izpolnjeval obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tako delo opravljal že najmanj eno leto pred nastankom škodnega dogodka, pred tem pa je bil vrsto let poklicni voznik kamiona. Sodišče prve stopnje je zato skladno z drugim odstavkom 6. člena OZ pravilno štelo, da je bil delavec strokovnjak za razkladanje vozil in bi moral pri svojem delu pokazati večjo skrbnost od povprečnega človeka.

Konvencija CMR določa tri razbremenilne razloge: 1.) dejanja upravičenca (pošiljatelj, prejemnik), 2.) lastnosti tovora in 3.) zunanjih vzrokov, ki se jim ni bilo mogoče izogniti ali njihovih posledic preprečiti. Ker sta na naslovu voznika pričakali osebi z ustreznimi dokumenti, je voznik upravičeno sklepal, da blago izroča pravemu prejemniku. Zato so tudi neutemeljeni pritožbeni očitki o malomarnem ravnanju voznika, češ da ni ravnal v skladu s 15. členom Konvencije CMR, ki določa, da mora prevoznik v primeru, ko okoliščine preprečijo izročitev po prispetju stvari v kraj, ki je določen za izročitev, zahtevati od pošiljatelja navodila. Izročitev namreč ni bila onemogočena. Izročena je bila osebama, ki sta delovali v svojstvu „sopogodbenika“ tožnice in sta se izkazala z ustreznimi dokumenti. Vzrok škode je v tem, da je bila tožnica prevarana s strani osebe, ki se je izdajala za predstavnika družbe. Vsi pogoji za obstoj škode so nastali že v trenutku, ko je tožnica odpremila blago preko toženke in toženka nastanka škode ni mogla več preprečiti in zanjo ni bila odgovorna. Tožnica je blago "prodala" prevarantu, od katerega nikdar ne bi dobila plačanega blaga, toženka pa j

Glede na neizpodbijane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o neustrezni dokumentaciji je po mnenju pritožbenega sodišča za presojo odgovornosti treba uporabiti določbi 6. in 7. člena CMR Konvencije o vsebini tovornega lista. Prvi odstavek 6. člena določa podatke, ki jih mora vsebovati tovorni list (CMR pogodba). Pod točko e) je navedeno, da mora tovorni list vsebovati tudi kraj in naslov prejemnika. Če je podatek o kraju in naslovu prejemnika nepravilen in neustrezen, za vse stroške, izgubo in škodo, ki jo pretrpi prevoznik zaradi tega, odgovarja pošiljatelj. Ker med pravdnima strankama ni sporno, da blago šteje za izgubljeno, tovorni list (CMR pogodba) pa ne vsebuje ustreznih podatkov v skladu s 6. členom CMR Konvencije, je v skladu s točko a) prvega odstavka 7. člena za izgubo odgovoren pošiljatelj in ne prevoznik.

Nobene opore ni v 110.a členu ZPCP-2, da bi moral prevoznik najprej terjati pošiljatelja ali prejemnika, ki ni hkrati naročnik prevoza, če naročnik ni plačal. Tožena stranka kot naročnica je zavezana k plačilu kot sopogodbenik tožeče stranke.

Določbo prvega stavka petega odstavka 110. člena ZPCP-2 je potrebno razlagati tako, da skupaj z naročnikom nista hkrati solidarno odgovorna tako pošiljatelj kot tudi prejemnik blaga, pač pa le tisti od njiju, ki sodeluje pri organizaciji prevoza.

Po stališču Vrhovnega sodišča tudi taka pogodbena določba, s katero se špediter zaveže, da bo ladjarju povrnil stojnino, ne spreminja njene pravne narave; stojnina je še vedno škoda, le da se je tožeča stranka s pogodbo zavezala, da bo ladjarju to škodo povrnila ne glede na svojo (ne)odgovornost za njen nastanek.

Zakon o prevoznih pogodbah Republike Severne Makedonije (Zakon za dogovorite za prevoz vo patniot soobraćaj), objavljen v Službenem Vesniku na Republika Makedonija št. 23/2013, v tretjem odstavku 101. člena določa subsidiarno solidarno odgovornost odpošiljatelja in/ali prejemnika in/ali organizatorja prevoza, če prevoznine ne plača oseba, ki jo je po pogodbi dolžna plačati. Tudi za toženo stranko ni več sporno, da je bila na tovornih listinah navedena kot pošiljatelj. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bili zaračunani prevozi opravljeni prav s strani tožeče stranke in da tožeča stranka prevozov ni dobila plačanih s strani naročnika prevoza, se je torej vzpostavila subsidiarna solidarna odgovornost tožene stranke za plačilo.

Sodišče druge stopnje se je pri razlagi spornega zakonskega besedila pravilno naslonilo na namensko razlago zakonske spremembe in se pri tem sklicevalo na pojasnilo predlagatelja zakona, objavljeno v Poročevalcu DZ RS, 2011 z dne 29. 3. 2011. Iz tako pojasnjenega namena je razvidno, da je zakonodajalec predvsem poskušal preprečiti posledice veriženja pogodb, ko sklenitelj prevozne pogodbe nastopa za račun pošiljatelja na podlagi njunega mandatnega razmerja. Na tem mandatnem razmerju (oziroma verigi mandatnih razmerij), ki povečuje(jo) negotov položaj prevoznika, je torej predlagatelj zakonske spremembe utemeljeval potrebnost vzpostavitve solidarne odgovornosti za obveznosti do prevoznika tudi za tiste osebe, po nalogu katerih je bila sklenjena prevozna pogodba. V skladu s tako zasledovanim namenom je treba razlagati sporno določbo petega odstavka 110.a člena ZPCP-2. Učinka solidarne odgovornosti zato ni mogoče širiti tudi na udeležence drugih pogodbenih razmerij, ki niso bila na navedeni način vzročno povezana s sklenjeno prevozno pogodbo.

Za presojo, ali je podan s strani tožene stranke zatrjevan oprostilni razlog je treba presoditi, ali je tožena stranka pri organizaciji in izvedbi celotnega predvidenega prevoza glede na vse odločilne okoliščine ravnala po pravilih stroke in v skladu z običaji v prevozništvu (z dolžno skrbnostjo dobrega strokovnjaka, drugi odstavek 6. člena OZ). Torej, ali iz trditev tožene stranke in izvedenih dokazov izhaja, da je v konkretnem primeru upoštevajoč vse odločilne okoliščine pri organizaciji in izvedbi prevoza izvedla vse stroki in običajem razumne in primerne ukrepe, da bi odvrnila škodljivo okoliščino oziroma preprečila njen nastanek. Pri tem pa se v skladu s sodno prakso in teorijo ne pričakuje absolutne nepreprečljivosti ali neodvrnljivosti dogodka temveč ravnanje z skrbnostjo povprečnega prevoznika.

Predlogu se ugodi in se revizija dopusti glede vprašanj: − ali je tožena stranka solidarno zavezana za plačilo stroškov prevoza glede na določilo petega odstavka 110.a člena ZPCP-2, − ali prodajalec, ki ne sodeluje pri organizaciji prevoza, temveč le prevozniku preda tovor za prevoz, šteje za pošiljatelja po petem odstavku 110.a člena ZPCP-2. prevozna pogodba v cestnem prometu - prevoznina - zavezanec za plačilo - solidarna odgovornost pošiljatelja blaga - tovorni list - dopuščena revizija

Snemanje naroka je skladno s 125. členom ZPP zgolj možnost, zato je bilo v diskreciji sodišča prve stopnje, ali se bo za snemanje odločilo ali ne. Zakon sicer ne določa do kdaj je mogoče ugovarjati zoper vsebino zapisnika, a je logično, da se to lahko storil le do trenutka, ko je zapisnik podpisan, saj ga od tedaj naprej ni mogoče spreminjati. Ker je tožeča stranka izkazala, da tožena stranka varovanja ni izvajala na dogovorjen način oziroma ni ravnala v skladu s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, ki varovanje opravlja kot profesionalno dejavnost, svojih obveznosti ni izpolnila in je podana njena poslovna odškodninska odgovornost. Tožeča stranka torej odgovarja za osebe, ki jih izbere z namenom izpolnjevanja naročila oziroma odgovarja za morebitno neskrbnost pri izbiri. Svoje odgovornosti za škodo, ki bi jo z neizpolnitvijo špedicijske pogodbe povzročila naročniku špedicije, v konkretnem primeru pri zavarovalnici ni zavarovala. Zmotno pa je njeno stališče, da je s sklenitvijo pogodbe o varovanju, tožena stranka prevzela vso odgovornost za neizpolnitev špedicijske pogodbe. Kavza pogodbe o zavarovanju pred odgovornostjo je drugačna od kavze pogodbe o varovanju, ki

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali ima v primeru sklenjene špedicijske pogodbe stojnina, ki jo prevozniku plača špediter in jo nato terja od naročnika storitve, v razmerju med špediterjem in naročnikom, naravo stroška v smislu 865. člena OZ ali gre za pogodbeno odškodninsko obveznost.

Sodba, s katero je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodbe, izdane v postopku o sporih majhne vrednosti, torej ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pomeni, da je pritožbeno sodišče, ko odloča o pritožbi, vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožbeni nasvet, naj tožeča stranka svojo škodo uveljavlja od zavarovalnice, je neutemeljen že zato, ker tožeča stranke od tožene ne zahteva plačila odškodnine, pač pa plačilo za opravljen prevoz.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je stranski intervenient (podprevoznik) odgovoren za nastalo škodo. Za to škodo pa tožeči stranki odgovarja tožena stranka (prevoznik), kakor da bi jo tožena stranka sama povzročila (prim. prvi odstavek 695. člena OZ in 78. člen ZPPCP-1). Dodatna obrazložitev sodišča prve stopnje, npr. glede krivde tožene stranke, ni bila potrebna, saj krivda prevoznika ni predpostavka za obsodbo po predhodno citiranih členih.

Špediter sklepa v okoliščinah iz prvega odstavka 851. člena OZ enako kot mandatar v razmerju do tretjih pogodbe v svojem imenu in za svoj račun in tako je tudi v razmerju do prevoznika naročnik bila tožeča stranka, ne glede na navedbo na nakladnici, da je pošiljatelj blaga G. d.o.o. in družba B. kot prejemnik. Dejstvo, da je na nakladnici naveden kot pošiljatelj nekdo, ki ni naročnik prevoza in dejstvo, kdo je naveden kot prejemnik, bi bilo pomembno le za presojo razmerij iz prevozne pogodbe v zvezi z plačilom prevoznine, stroškov, ki se vežejo na prevoz ali nastanejo v zvezi s prevozom in tudi za primer, če bi se uveljavlja odgovornost pogodbenih strank prevozne pogodbe. Špediter ima skladno z določbo 863. člena pravico do plačila, ki predstavlja nagrado za izpolnitev njegovih obveznosti, poleg tega pa ima tudi pravico do povrnitve potrebnih stroškov, ki jih je imel v zvezi z izpolnitvijo naročila o odpravi stvari (865. člen OZ). Med potrebne stroške sodijo stroški, ki se redno pojavljajo v zvezi z izpolnjevanjem in tudi izredni stroški. Pritožba zmotno meni, da je kot stroške razumeti le stroške v zvezi z odpremo blaga glede na ubeseditev, da gre za str

Pravni interes za ugotovitveno tožbo, s katero naj se ugotovi, da je prvo toženka edina odgovorna za izgubo tovora, je tožeča stranka oprla na trditve, da jo prva prevoznica oziroma njena zavarovalnica poziva k povračilu plačane odškodnine prevozniku in da obstoji tudi možnost, da bo zoper njo vložila tožbo po 37. členu CMR. Smiselno torej, da ima pravno korist na ugotovitev, da za izgubo tovora med prevozom sama ne odgovarja, pač pa da je za izgubo tovora odgovorna prvo toženka. Sodišče prve stopnje je o tožbenem zahtevku odločilo meritorno, iz česar izhaja, da je tožeči stranki priznalo pravno korist za ugotovitveno tožbo. Če bi tožeča stranka trdila, da se je zanašala, da bo priča zaslišana na podlagi predloga, ki ga je podala nasprotna stranka, ne bi bila uspešna, saj ga je slednja podala v zvezi z okoliščinami, s katerim je želela dokazati drugačno dejansko stanje od tistega, ki ga je zatrjevala tožeča stranka in torej tožeči stranki zaslišanje te priče o zatrjevanih dejstvih tožene stranke ne bi bilo v korist.

S pritožbenim sklicevanjem na opravičljivo bistveno zmoto v osebi, s katero se sklepa pogodba, zaradi katere naj bi prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo 46. člen OZ, pa pritožnik ne more uspeti. Pogodba, sklenjena v bistveni zmoti, sama po sebi ni neveljavna že po samem zakonu, pač pa jo mora pogodbena stranka, ki je v opravičljivi zmoti, izpodbijati. Ker tožena stranka razveljavitve pogodbe ni niti uveljavljala, s pritožbenim očitkom zmotne uporabe materialnega prava ne more uspeti.

Določba prvega odstavka 32. člena CMR se uporablja za vsako pogodbo o odplačnem prevozu blaga po cesti, kadar sta s pogodbo določeni prevzemni in namembni kraj v dveh različnih državah, od katerih je vsak ena država pogodbenica, ne glede na sedež in državno pripadnost strank. Tudi iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je za presojo zastaranja zahtevka, kakršen je vtoževani (prevoznina in stojnina), potrebno uporabiti citirano določbo CMR.

Konvencija CMR ne ureja obligacijsko pravnega razmerja med naročnikom prevoza in prevoznikom. Dejstvo, da je bil prevoz opravljen, je mogoče dokazati tudi z nepopolnim CMR-voznim listom, pa tudi z drugimi sredstvi. Določilo drugega odstavka 677. člena OZ zato ne razbremenjuje naročnika (pošiljatelja), pač pa nudi zgolj dodatno varovalko prevozniku, ki lahko v primeru, če pošiljatelj v tovornem listu ni izrecno naveden kot plačnik, prevoz zaračuna tudi prejemniku.