110.a člen ZPCP-2

Tudi v primeru jurisdikcije slovenskega sodišča ni nujno, da bi se v sporu uporabilo slovensko materialno pravo. Ni dvoma, da gre za spor z mednarodnim elementom, saj ima tožena stranka sedež v Avstriji. Možno je, da bi moralo slovensko sodišče uporabiti tuje materialno pravo, se pravi avstrijsko. Na podlagi katerega prava bo dejansko odločalo sodišče je stvar uporabe kolizijskih pravil v meritorni odločbi in tega sodišče v predhodnem postopku presoje jurisdikcije ne more prejudicirati. Pojem pogodbenih obveznosti SES razlaga evro avtonomno - bistvena okoliščina je prostovoljen sprejem obveznosti. Po razlagi sodišča druge stopnje ne gre za zadevo v zvezi z delikti ali kvazidelikti. Ta je podana, ko gre za posebno izbirno pristojnost za nepogodbene odškodninske obveznosti. Pošiljatelj kot tretja oseba praviloma ni seznanjena z vsebino prevozne pogodbe in njenimi pogodbenimi strankami, saj tožena stranka ni tista, ki bi organizirala prevoz.11 Vložitev tožbe zoper njo pred slovenskim sodiščem zato zanjo ne bi bilo predvidljivo. Ni nujno, da bi za vsako obligacijskopravno obveznost morali utemeljiti bodisi pristojnost po prvem odstavku bodisi po drugem odstav

Nobene opore ni v 110.a členu ZPCP-2, da bi moral prevoznik najprej terjati pošiljatelja ali prejemnika, ki ni hkrati naročnik prevoza, če naročnik ni plačal. Tožena stranka kot naročnica je zavezana k plačilu kot sopogodbenik tožeče stranke.

Določbo prvega stavka petega odstavka 110. člena ZPCP-2 je potrebno razlagati tako, da skupaj z naročnikom nista hkrati solidarno odgovorna tako pošiljatelj kot tudi prejemnik blaga, pač pa le tisti od njiju, ki sodeluje pri organizaciji prevoza.

Zakon o prevoznih pogodbah Republike Severne Makedonije (Zakon za dogovorite za prevoz vo patniot soobraćaj), objavljen v Službenem Vesniku na Republika Makedonija št. 23/2013, v tretjem odstavku 101. člena določa subsidiarno solidarno odgovornost odpošiljatelja in/ali prejemnika in/ali organizatorja prevoza, če prevoznine ne plača oseba, ki jo je po pogodbi dolžna plačati. Tudi za toženo stranko ni več sporno, da je bila na tovornih listinah navedena kot pošiljatelj. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bili zaračunani prevozi opravljeni prav s strani tožeče stranke in da tožeča stranka prevozov ni dobila plačanih s strani naročnika prevoza, se je torej vzpostavila subsidiarna solidarna odgovornost tožene stranke za plačilo.

Sodišče druge stopnje se je pri razlagi spornega zakonskega besedila pravilno naslonilo na namensko razlago zakonske spremembe in se pri tem sklicevalo na pojasnilo predlagatelja zakona, objavljeno v Poročevalcu DZ RS, 2011 z dne 29. 3. 2011. Iz tako pojasnjenega namena je razvidno, da je zakonodajalec predvsem poskušal preprečiti posledice veriženja pogodb, ko sklenitelj prevozne pogodbe nastopa za račun pošiljatelja na podlagi njunega mandatnega razmerja. Na tem mandatnem razmerju (oziroma verigi mandatnih razmerij), ki povečuje(jo) negotov položaj prevoznika, je torej predlagatelj zakonske spremembe utemeljeval potrebnost vzpostavitve solidarne odgovornosti za obveznosti do prevoznika tudi za tiste osebe, po nalogu katerih je bila sklenjena prevozna pogodba. V skladu s tako zasledovanim namenom je treba razlagati sporno določbo petega odstavka 110.a člena ZPCP-2. Učinka solidarne odgovornosti zato ni mogoče širiti tudi na udeležence drugih pogodbenih razmerij, ki niso bila na navedeni način vzročno povezana s sklenjeno prevozno pogodbo.

Predlogu se ugodi in se revizija dopusti glede vprašanj: − ali je tožena stranka solidarno zavezana za plačilo stroškov prevoza glede na določilo petega odstavka 110.a člena ZPCP-2, − ali prodajalec, ki ne sodeluje pri organizaciji prevoza, temveč le prevozniku preda tovor za prevoz, šteje za pošiljatelja po petem odstavku 110.a člena ZPCP-2. prevozna pogodba v cestnem prometu - prevoznina - zavezanec za plačilo - solidarna odgovornost pošiljatelja blaga - tovorni list - dopuščena revizija

Za odločitev v konkretnem primeru je ključno, ali je tožena stranka, ki je prevozniku oddala blago za prevoz, kot prodajalec tudi pošiljatelj v smislu petega odstavka 110.a člena ZPCP-2 in kot taka solidarno odgovorna za plačilo voznine. OZ ne razlikuje med osebo, ki je sklenila prevozno pogodbo s prevoznikom, in osebo, ki prevozniku preda blago za prevoz, temveč šteje, da gre za isto osebo. Ne glede na to, ali kupec prevozno pogodbo sklene sam ali preko posrednika, je ključno, da v nobenem od navedenih primerov prodajalec, ki blago preda prevozniku, ni v nobeni obligacijsko pravni zvezi z razmerjem iz prevozne pogodbe in po vsej verjetnosti tudi ni seznanjen z notranjim razmerjem med kupcem in prevoznikom.

Solidarna odgovornost pošiljatelja blaga in dejanskega naročnika prevoza se v ničemer ne razlikuje od siceršnje ureditve solidarnih obveznosti. Režim solidarne odgovornosti ne nudi zgolj dodatne zaščite prevozniku, temveč je v korist tudi pošiljatelju, saj mu načeloma omogoča, da s poplačilom prevoznikovih terjatev prevozniku odreče položaj zastavnega upnika in s tem doseže učinkovito sprostitev svojega blaga na trg, ter si obenem na podlagi subrogacije pridobi pravico terjati povračilo plačanega od dejanskega naročnika prevoza.

Sodišče prve stopnje se je v zvezi z višino vtoževane terjatve sklicevalo na račune, ki niso v slovenskem jeziku. Ker pa višina terjatve med pravdnima strankama ni bila sporna, (relativna) kršitev 2. odstavka 226. člena ZPP ni prerasla v absolutno. ZPCP-2 v 5. odstavku 110.a člena kot pogoja za plačilno obveznost prejemnika, ne postavlja poskusa izterjave dolga od naročnika. Prejemnik je poleg njega zavezan za plačilo že pod pogojem, da slednji prevoza ne plača v določenem roku.

Neplačilo voznine s strani naročnika je predpostavka za odgovornost prejemnika. Da je ta izpolnjena, mora zatrjevati in dokazati tožeča stranka, ki lahko to dejstvo dokazuje s kakršnimkoli dokazom, ki je po objektivnih merilih primeren za dokazovanje tega dejstva.