170. člen ZOR

Tožnik je glede na toženkino ravnanje v konkretnem primeru upravičeno štel, da mu sporna pisna odločba prepoveduje uporabo konkretnih sestavin, ki jih je tožnikova družba uporabljala pri izdelavi sporne pijače, ker naj bi vsebovale THC in je bila s tem tožniku onemogočena proizvodnja, kot je toženki pravilno obrazložilo tudi pritožbeno sodišče. Zaradi napačnega postopanja upravnega organa se je ta postopek nerazumno dolgo zavlekel, v tem času pa je bilo tožniku onemogočeno uporabljati surovine, na katerih je temeljila njegova receptura, čeprav je v vmesnem času poskušal izkazati njegovo ustreznost. Bistven zastoj v postopku je povzročil prav drugostopenjski inšpekcijski organ. Pravilen je zaključek nižjih sodišč o toženkinem malomarnem ravnanju, saj je bilo v konkretnem primeru ugotovljeno ravnanje inšpektorice v nasprotju z dolžno skrbnostjo in predpisi, ravnanje inšpekcijskega organa pa je odstopalo od običajne metode dela in potrebne skrbnosti.

Kršitve določb 286. člena ZPP so relativnega značaja prvi odstavek 339. člena. Relativne bistvene kršitve pa je v pritožbi dopustno uveljavljati le ob izkazanem pogoju nekrivde iz prvega odstavka 286.b člena. Enako velja tudi za uveljavljanje kršitve po 8. točki drugega odstavka 339.člena ZPP, saj nanjo pritožbeno sodišče ne pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena v zvezi z drugim odstavkom 286.b člena ZPP). Dejstvo, da so stroški izvedenca bili potrebni, so pa neodvisni od uspeha v postopku in od višine zahtevka, tako še ne nudi podlage za zaključek, da jih mora povrniti tožeči stranki nasprotna stranka, še zlasti ob dejstvu, ko tožeča stranka s tožbenim zahtevkom ni bila uspešna.

Le v primeru objektivne nemožnosti preživljanja otrok, ki so se rodili proti volji staršev zaradi zdravniške napake (neuspeli splav), je oškodovalec (toženec) dolžan povrniti oziroma v bodoče plačati stroške, ki so jih roditelji imeli oziroma bodo imeli za preživljanje otroka.

Državno pravo Katoliški cerkvi dopušča svobodno delovanje v skladu s kanonskim pravom tudi na t. i. mešanih področjih, dokler to delovanje ne trči ob pravni red Republike Slovenije. Notranje razmerje med duhovnikom in Katoliško cerkvijo ter vprašanje njunih medsebojnih pravic in obveznosti sta tako pridržana presoji po kanonskem pravu. Katoliška cerkev tudi svobodno opravlja katehezo, ko pa pri njej vstopa v družbena razmerja s tretjimi, mora spoštovati pravni red Republike Slovenije. Čeprav odškodninske odgovornosti toženk do tretjih za ravnanje pokojnega duhovnika ni po določbah cerkvenega avtonomnega pravnega reda, lahko toženke odškodninsko odgovarjajo po civilnem pravnem redu Republike Slovenije, ki ureja odškodninsko odgovornost pravnih oseb za ravnanje njihovih delavcev. V razmerju do tretjih je tisti, ki poučuje verouk, s Katoliško Cerkvijo, znotraj nje pa s posamezno župnijo, v kateri opravlja veroučno vzgojo, z njo predpostavljeno škofijo, nadškofijo, v katero je ta povezana, lahko pa tudi z ostalimi, bližnjimi pravnimi osebami znotraj Katoliške Cerkve, funkcionalno povezan do te mere, da to opravlja pod njihovim vodstvom oziroma oblastjo, kot del njihovega poslanstva

Član organa vodenja ali nadzora za povzročitev škode pri opravljanju svoje funkcije tretjim ne more osebno odškodninsko odgovarjati po splošnih predpisih. Če tožnik s tožbo po petem odstavku 285. člena ZGD (sedaj četrtem odstavku 263. člena ZGD-1) zahteva povrnitev svoje lastne škode, njegov zahtevek nima ustrezna materialnopravne podlage v določbah korporacijskega prava. Upnik pa lahko v svojem imenu in za svoj račun zahteva povračilo škode, ki so jo družbi povzročili organi upravljanja in nadzora, in na ta način pride do poplačila svoje terjatve. Pogoj za njegov uspeh je, da poleg svoje terjatve do družbe izkaže še družbino odškodninsko terjatev do članov organa upravljanja ali nadzora.

V obravnavani zadevi ni podana odškodninska odgovornost države. Ustna prepoved prodaje produktov, dokler tožnik ne predloži ustreznih analiz in izkaže, da so živila primerna za promet, ne predstavlja toženkinega protipravnega ravnanja, saj je bila izrečena v skladu s prvim odstavkom 214. člena ZUP, ker tožnik ob prvem inšpekcijskem pregledu ni predložil dokazil, da tri sporne pijače ustrezajo zahtevam veljavnih predpisov za živila v prometu, kot tudi ne poročil o izvršenih analizah. Prav tako ne predstavlja protipravnega, nedopustnega dejanja toženke izdaja pisne upravne odločbe, saj je bilo z odločbo prepovedano zgolj tisto ravnanje, ki je bilo prepovedano po samem zakonu. Tožnika je zavezovala (vsebinsko) enaka zakonska prepoved in mu ni bila prepovedana uporaba konkretne esence, pač pa (splošna) uporaba prepovedanih substanc. Tudi mu z odločbo ni bilo prepovedano dodajanje kateregakoli (niti konkretnega) eteričnega olja konoplje, s čimer bi mu bila onemogočena proizvodnja produkta z individualnimi karakteristikami. Ker vsebina odločb družbi ni onemogočala proizvajanja spornega produkta, že zato s tem ni mogla biti povzročena zatrjevana škoda.

V sodni praksi se je pri ugotavljanju vzročne zveze pri odškodninskih primerih ustalil dokazni standard pretežne verjetnosti. Sodišče ga je pravilno upoštevalo in presodilo, da glede na dejanske ugotovitve opuščeni by-pass na RCA pri prvi operaciji ni pravno relevantni vzrok za tožnikovo ponovno operacijo na levem koronarnem sistemu. Dokazna ocena in presoja o pravno relevantnih okoliščinah, ki jih ugotavlja z izvedenskim mnenjem (konkretno o vzročni zvezi), je prepuščena sodišču.

Ravnanje profesionalnih udeležencev v železniškem prometu je podvrženo strogemu standardu skrbnosti strokovnjaka. To pa pomeni, da mora sistem delovati tako, da zaposleni vanj lahko in morajo zaupati. Ko se izpodbija ugotovitev obsega škode, določene po prostem preudarku, gre načeloma za (v reviziji nedovoljeno) izpodbijanje dejanskega stanja. Vendar pa v tem primeru tožnik pritožbenemu sodišču utemeljeno očita procesno kršitev, saj je edini razlog pritožbenega sodišča v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje o tožnikovem stanju po poškodbi. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča se kot del premoženjske škode, ki se kaže v obliki potrebe po tuji pomoči in negi, priznava tudi tista, ki jo oškodovancu nudijo družinski člani. Aktivno legitimiran za uveljavljanje tega zahtevka je oškodovanec. Ob napačni (materialnopravni) porazdelitvi dokaznega bremena, na katero sta toženki pravočasno opozorili na naroku, je sodišče uporabilo dokazno gradivo, ki ni bilo pridobljeno v kontradiktornem postopku. Te kršitve ni odpravilo niti pritožbeno sodišče, pač pa je zvišalo odškodnino na podlagi ugotovitev sodišča prve stopnje, ki pa so obremenjene s procesno kršitvijo.

Izvedenska mnenja, pridobljena v kazenskem postopku in izvedena v pravdnem postopku ob soglasju strank, predstavljajo procesno veljavno in z izvedenskim mnenjem pridobljenim v pravdnem postopku, enakovredno dokazno gradivo.

Ocena uspešnosti posameznega dokaza in s tem njegove dokazne vrednosti sloni tudi na njegovi prepričljivosti v odnosu do drugih dokazov. Enako kot je odločitev, kdaj je potreben izvedenec, v domeni sodišča, je tudi odločitev, ali je potrebno mnenje drugih izvedencev, v pristojnosti sodišča (in to ne glede na zahtevo pravdne stranke). Sodišče je namreč glede ocene izvedenskega mnenja prosto in neodvisno, tako rekoč izvedenec nad izvedenci (peritus peritorum). Višina izgubljenega dobička je enaka obsegu, za katerega bi se oškodovančevo premoženje povečalo, če ne bi bilo škodnega dogodka. Obseg (višina) izgubljenega dobička je zato enak razliki med vrednostjo (izraženo v denarnih enotah) oškodovančevega premoženja, kakršna bi bila, če škodnega dogodka ne bi bilo, in vrednostjo (izraženo v denarnih enotah) oškodovančevega premoženja, kakršna po škodnem dogodku dejansko je.

Pri tožnici ne gre za tako hudo invalidnost, ko bi telesne bolečine ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti lahko predstavljale kvalitativno celoto, ki prerašča možnost izoliranja posameznih oblik škod in njihovo ločeno ocenjevanje, zato tožničino odškodnino ni mogoče obravnavati na podlagi teoretskega koncepta katastrofalne škode. Sodišče ne sme namesto povsem določnega zahtevka za eno obliko nepremoženjske škode priznati odškodnine za drugo obliko nepremoženjske škode, za katero stranka odškodnine izrecno ne uveljavlja.

Država v okviru izvrševanja svojih pristojnosti v veliki meri posega v premoženjska razmerja državljanov. Pri tem je možna posledica legalnega in legitimnega državnega urejanja pri vpleteni stranki tudi nastanek posledice, ki je po 155. členu ZOR opredeljena kot škoda. Vendar pa povzročitev škode same po sebi še ne pomeni izvora obveznostim, saj mora biti škodljivo dejstvo v prvi vrsti nedopustno, sicer iz njega ne nastane odškodninska obveznost. Časovni učinki (zakonito) izdane odločbe so bili glede na vsebino odločbe jasno opredeljeni in povsem odvisni od ravnanj tožnikove družbe, saj bi ta lahko v čim krajšem času inšpektorici zagotovil zahtevana dokazila in s tem sam odpravil učinke izdane odločbe.

Pri porazdelitvi odškodninske obveznosti gre torej za interna razmerja znotraj Katoliške cerkve, ki se tretjih ne tičejo in tako ne vplivajo na odškodninsko terjatev tožeče stranke, utemeljenost katere je, glede na razmerje med RS in Katoliško Cerkvijo, potrebno presojati po pravnem redu RS. Župnija je samostojna pravna oseba na čelu katere je župnik, ki župnijo tudi zastopa v vseh pravnih poslih (Kan. 515 §3, 519 in 532 ZCP). Župnik je tako zakonit zastopnik župnije kot pravne osebe, kar utemeljuje odgovornost slednje za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij. Vse navedeno in upoštevajoč dejstvo, da sam citirani ZCP govori o službi župnika, sodišče druge stopnje utrjuje v prepričanju, da gre med župnikom in škofijo za sui generis delovno razmerje, primerljivo delovnemu razmerju v skladu s pozitivno delovnopravno zakonodajo v RS. Pri ugotavljanju obstoja kaznivega dejanja kot predhodnega vprašanja sodišče v pravdnem postopku ni vezano na morebitno obtožnico v predhodnem kazenskem postopku, ki se je zaključil brez meritorne odločitve o storitvi kaznivega dejanja in kazenski odgovornosti storilca. S

Čeprav so zdravstveni zavodi dolžni tudi varovati svoje paciente pred samopoškodovanjem, ne jamčijo, da se pacient ne bo poškodoval. Drugačno sklepanje bi pomenilo objektivno odgovornost zdravstvenega zavoda zaradi nepreprečitve samomora. Varnostni ukrepi imajo svoje meje, ker mora zdravnik spoštovati pacientovo osebnost in dostojanstvo. Velja načelo sorazmernosti, ki zahteva, da se odredijo le tisti varnostni ukrepi, ki so zares potrebni. Zdravnik mora oceniti, ali in koliko bodo varnostni ukrepi negativno vplivali na celotno zdravstveno stanje pacienta.

Namen se nanaša na zavest o žaljivosti (neresničnosti) izjave in na hotenje novinarja, da se žaljiva (neresnična) izjava posreduje – kar predstavlja škodo v smislu drugega odstavka 170. člena ZOR, duševno trpljenje razžaljenega pa je le reflektirana manifestacija te škode (napisanega in objavljenega članka) ter pravno priznana oblika škode, zaradi katere lahko sodišče prisodi odškodnino.

Plačilno kreditna kartica ima legitimacijsko in prezentacijsko funkcijo, v trostranskem razmerju banka – imetnik – prodajno mesto pa veljajo določena pravila v zvezi s poslovanjem s kartico, v katerih se odraža njena že navedena funkcija. Gre za imenski izkazni papir, kar pomeni, da je vezan na osebo imetnika ter kartice in ne kateregakoli prenosnika. Zato je tudi v navedenem tričlenskem razmerju izražena obveza imetnika, da s kartico ravna skrbno in pod nadzorom in da je treba izhajati iz principa neprenosljivosti te kartice. Temu tudi služi v bistvu zanesljivo ugotovljena obveznost prodajalcev na prodajnih mestih, da preverijo identiteto prinosnika kartice, s primerjavo istovetnosti podpisov na kartici in potrdilu o nakupu. Ker gre za površinsko primerjavo, ni nujno, da je vedno zanesljiva, posebno v kolikor se prinosnik trudi svoj podpis prilagoditi podpisu imetniku kartice na sami kartici. Pravila poslovanja s karticami nalagajo delavcem na prodajnih mestih, da primerjajo podpis prinosnika s podpisom imetnika kartice na tej in na takšen način preverjajo istovetnost obeh, pomeni pa ta obveznost gotovo lahko le-to, da bi morali v primeru uspešne ugotovitve neistovetnosti

Kdaj določeno ravnanje zdravnika ali drugega zdravstvenega osebja na določenem medicinskem področju odstopa od profesionalnih standardov in medicinske doktrine oziroma kakšno ravnanje ustreza profesionalnim standardom strokovnega ukrepanja, profesionalni skrbnosti in pazljivosti, je treba presoditi glede na konkretne okoliščine posameznega obravnavanega primera, pri čemer je odgovor na ta vprašanja že glede na njihovo naravo najprej v domeni medicinske stroke in posledično, kot tudi v obravnavanem primeru, tudi tema dokazovanja z izvedenci.

Odgovornost državnega tožilca se ne presoja po določbah o odgovornosti delodajalca za škodo, ki jo povzroči njegov delavec oziroma javni uslužbenec, temveč po določbah o odgovornosti pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ.

Tretja toženka je sicer smela pogodbeno prenesti na družbo R. d.o.o. posle sprejemanja nalogov za prenos delnic (3. točka prvega odstavka 76. člena ZTVP-1), ni pa zakon te možnosti predpisal tudi za prenos pooblastila za preverjanje identitete strank: določal je, da se mora borzno-posredniška družba pred vnosom vsakega naloga v centralni register nematerializiranih vrednostnih papirjev z računa stranke prepričati o identiteti nalogodajalca (drugi odstavek 159. člena ZTVP-1). Preverba identitete je bila torej vezana na pravno dejanje prenosa delnic; ker je bil prenos v izključni pristojnosti borzno-posredniške družbe, je bila dolžnost slednje tudi ugotovitev identitete vsakokratnega nalogodajalca.

1. Gre za škodo, ki jo je povzročil prvi toženec v zvezi z delom tožnika kot tretji osebi. Dogodek se je zgodil v času opravljanja redarske službe, dejstvo, da je prvi toženec ravnal preko danih pooblastil ali v nasprotju z njimi, pa petega toženca ne razbremeni odškodninske odgovornosti. Delodajalec je namreč odgovoren tudi v primeru, ko delavec ravna nedopustno in krši svoje delovne obveznosti, če je bilo dejanje storjeno v zvezi z delom. Tako so v sodni praksi kot ravnanja v zvezi z delom opredeljena tudi tista, ki so bila le navidezno storjena v okviru avtoritete službe, pa delavec z njimi v resnici zlorabi svoja pooblastila. 2. Po 170. členu ZOR za ravnanje delavca ne moreta odgovarjati dva subjekta, saj delavec ni delal v dveh različnih organizacijah ali imel dveh delodajalcev. V ravnanju samega lastnika lokala tudi ni najti takega ravnanja, ki bi ga bilo lahko opredeliti za protipravno ravnanje zaradi kršitve profesionalne skrbnosti. 3. Zmotno je stališče obeh sodišč o zastaranju odškodninskih terjatev obeh tožnic. Škodno dejanje je bilo hkrati tudi kaznivo dejanje, zaradi česar je treba upoštevati pravila o daljšem zastaralnem roku in o pretrganju zastaranja