865. člen OZ

V gospodarskih sporih majhne vrednosti je glede ugotovljenega dejanskega stanja pritožbeno sodišče vezano na ugotovitve prvostopnega sodišča (458. člen ZPP). Pritožnica s ponovljenimi navedbami iz ugovora zoper sklep o izvršbi in odgovora na dopolnitev tožbe (ter pripravljalne vloge), smiselno izpodbija ravno ta pritožbeni razlog, nepravilno in zmotno ugotovljeno dejansko stanje (340. člen ZPP), ki ni pritožbeno dopusten razlog (458. člen ZPP) in so tovrstne navedbe pritožbeno neupoštevne.

Carinsko deklaracijo izpolni špediter na podlagi listin, ki mu jih dostavi naročitelj. V zvezi z listinami sicer velja, da mora špediter naročitelja opozoriti na pomanjkljivosti, ki bi jih kot dober strokovnjak moral opaziti. To obveznost ima špediter v razmerju do svojega naročitelja. Preverjanje dokumentacije in skladnosti le-te z vsebino zabojnikov oziroma pridobitev (originalnih) izvoznih deklaracij pa sicer spada v pristojnost carinskih organov. Dokazovanje, da je poslovodja ravnal v skladu s pravili stroke, predstavlja izpodbijanje predpostavke protipravnosti (izražene v obliki kršitve obveznosti poslovodenja), ki jo mora najprej dokazati družba kot oškodovanec. Tožeča stranka ni uspela dokazati, da bi v carinskih postopih (pogosteje) ravnala nepravilno, zato v zvezi s tem tudi tožencu, kot njenemu tedanjemu direktorju, nedopustnega ravnanja ni mogoče očitati. V konkretnem primeru v sferi tožeče stranke tudi ni nastala prepovedana oziroma nedopustna posledica (škoda). Tožeča stranka kot škodo od tožene stranke vtožuje skupni znesek premalo obračunanih carinskih dajatev. Gre za razliko med plačanimi carinskimi dajatvami ter naknadno obračunanimi dajatvami iz nas

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče v skladu prvim odstavkom 458. člena ZPP vezano, izhaja, da je tožeča stranka na podlagi naročila tožene stranke z dne 23. 11. 2018 za slednjo opravila postopek carinjenja njene pošiljke (za skladiščenje katere je tožeča stranka poskrbela že od 23. 10. 2018 dalje) in ji jo dne 27. 11. 2018 dostavila, pri čemer je bila tožena stranka že vse od 23. 10. 2018 seznanjena s cenami tožničinih storitev in dnevno višino stroškov skladiščenja, vendar pa ob omenjenem naročilu ni kakorkoli omejila zaveze plačila zgolj na nagrado za sámo delo tožeče stranke (odpravo pošiljke oziroma špedicijo) v znesku 18,00 EUR ter DDV oziroma ni izključila plačila stroškov skladiščenja, niti se ni sklicevala na vsebino svojih prejšnjih elektronskih sporočil, ki za tožečo stranko ni bila sprejemljiva. Iz navedenega povsem jasno izhaja, da toženkino naročilo z dne 23. 11. 2018 predstavlja novo, samostojno izjavo volje (ki ni vsebovala prejšnjih različnih omejitev, ki za tožečo stranko niso bile sprejemljive), na podlagi katere je bila med pravdnima strankama sklenjena špedicijska pogodba (851. člen OZ) in ni mogoče objektivno opravi

Zmotno je pritožbeno stališče, da sodišče prve stopnje ni imelo dokazne podlage za zaključke, da je vtoževani račun bil izstavljen za špedicijski posel, dogovorjen med sedaj pravdnima strankama, ker da tožeča stranka ni predložila e-mail korespondence v zvezi za naročanjem sedaj vtoževane storitve s strani tožene stranke in da bi zgolj ta dokazna listina bila dokaz glede obstoja pasivne legitimacije tožene stranke. Vsi dokazi, ki jih stranke predlagajo, imajo za ugotavljanje dejanskega stanja sporne zadeve enako težo in ni možna njihova vnaprejšnja hierarhija glede na pomembnosti dokazov, kar pomeni, da so listinski dokazi enake teže kot dokazi z zaslišanjem strank in prič. Če nekaterih dopuščenih dokazov sodišče prve stopnje ne more izvesti brez svoje krivde, mora posledice nositi stranka, ki je te dokaze predlagala, pa ni poskrbela da bi dejansko lahko bili izvedeni. Sodišče prve stopnje v takšnih okoliščinah dejansko stanje ugotavlja na podlagi dokazov, ki jih je bilo mogoče izvesti. Tožena stranka je gospodarski subjekt in kot takšen se od njega pri poslovanju zahteva posebna skrbnost (prvi odstavek 6. člena OZ), kar pa v konkretnem primeru pomeni, da mora točno

Po stališču Vrhovnega sodišča tudi taka pogodbena določba, s katero se špediter zaveže, da bo ladjarju povrnil stojnino, ne spreminja njene pravne narave; stojnina je še vedno škoda, le da se je tožeča stranka s pogodbo zavezala, da bo ladjarju to škodo povrnila ne glede na svojo (ne)odgovornost za njen nastanek.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali ima v primeru sklenjene špedicijske pogodbe stojnina, ki jo prevozniku plača špediter in jo nato terja od naročnika storitve, v razmerju med špediterjem in naročnikom, naravo stroška v smislu 865. člena OZ ali gre za pogodbeno odškodninsko obveznost.

Špediter sklepa v okoliščinah iz prvega odstavka 851. člena OZ enako kot mandatar v razmerju do tretjih pogodbe v svojem imenu in za svoj račun in tako je tudi v razmerju do prevoznika naročnik bila tožeča stranka, ne glede na navedbo na nakladnici, da je pošiljatelj blaga G. d.o.o. in družba B. kot prejemnik. Dejstvo, da je na nakladnici naveden kot pošiljatelj nekdo, ki ni naročnik prevoza in dejstvo, kdo je naveden kot prejemnik, bi bilo pomembno le za presojo razmerij iz prevozne pogodbe v zvezi z plačilom prevoznine, stroškov, ki se vežejo na prevoz ali nastanejo v zvezi s prevozom in tudi za primer, če bi se uveljavlja odgovornost pogodbenih strank prevozne pogodbe. Špediter ima skladno z določbo 863. člena pravico do plačila, ki predstavlja nagrado za izpolnitev njegovih obveznosti, poleg tega pa ima tudi pravico do povrnitve potrebnih stroškov, ki jih je imel v zvezi z izpolnitvijo naročila o odpravi stvari (865. člen OZ). Med potrebne stroške sodijo stroški, ki se redno pojavljajo v zvezi z izpolnjevanjem in tudi izredni stroški. Pritožba zmotno meni, da je kot stroške razumeti le stroške v zvezi z odpremo blaga glede na ubeseditev, da gre za str

Zahtevana skrbnost tožeče stranke (špediterja) ne seže tako daleč, da bi od nje terjali, da mora pred predložitvijo posredovane dokumentacije o blagu preverjati identiteto prevzetega blaga tako, da bi morala odpirati kontejnerje, v katerih se je blago prevažalo in preverjati, ali je vsebina pošiljke skladna z deklariranim blagom na spremljajoči dokumentaciji.

Pripoznava zahtevka ni isto kot priznanje dejstev. Tožena stranka v obravnavanem primeru zahtevka ni pripoznala. Šlo je zgolj za priznanje vseh dejstev, ki se nanašajo na s strani tožnika zatrjevano dejansko stanje. Sodbe na podlagi pripoznave tako ni bilo mogoče izdati in sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je presojalo, ali je tožnikov zahtevek utemeljen in dokazan.

Določila 452. člena ZPP o omejenem številu vlog ni mogoče upoštevati, če sodišče strank na to določilo ZPP ne opozori. Kršitev določil, ki se nanašajo na število vlog v sporih majhne vrednosti, pomeni kvečjemu relativno bistveno kršitev določil pravdnega postopka, ta pa v sporih majhne vrednosti ni upošteven pritožbeni razlog. Tudi če tožeča stranka izrecno navaja, da je "opravila prevoz" blaga iz Kitajske na naslov tožene stranke, je iz njene trditvene podlage razvidno, da je le organizirala dostavo pošiljke, ki je bila nedvomno izvedena z letalskim prevozom. Tudi njene navedbe, da prevzema ni mogla izvršiti, ker izvoznik ni imel vseh dovoljenj za opravljanje izvoza in da je po večkratnih komunikacijah med izvoznikom in partnerjem tožeče stranke izvoznik končno dobil dovoljenje za izvoz, kažejo na to, da je tožeča stranka za toženo opravila posel špedicije.

Ker je carinske dajatve špediter dolžan plačati za račun naročitelja, to pomeni, da sme zahtevati od naročitelja plačilo denarnega zneska, ki je (bil) potreben za izpolnitev naročila. Kot nepotrebne stroške je mogoče šteti zgolj tiste stroške, ki jih je špediter povzročil v primeru, če ni ravnal s potrebno skrbnostjo oziroma če ni ravnal v interesu svojega naročitelja. Špediterjeva obveznost, da opozori na pomanjkljivost listin, namreč ne seže tako daleč, da bi moral špediter sam preverjati pristnost listin, ki so mu bile predložene. Za kršitev pravice do enakega varstva pravic treba izkazati, da sodišče v podobnih primerih redno odločajo drugače, kot je bilo odločeno v konkretnem primeru, da je šlo za odstop od ustaljene sodne prakse brez utemeljenega razloga ter da odločitev ni pravilna.

Sodišče se ne sme zadovoljiti zgolj s preizkusom, ali utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz tiste pravne podlage, na katero se sklicuje tožnik, pač pa je dolžno po uradni dolžnosti preizkusiti vse pravne podlage, iz katerih bi, glede na ugotovljena dejstva izhajalo, da je tožbeni zahtevek utemeljen.