666. člen OZ

Prvostopno sodišče je v 7. točki obrazložitve pravilno pojasnilo, da je tožena stranka v ugovoru zgolj pavšalno ugovarjala vtoževani terjatvi, kasneje pa ni odgovorila na navedbe tožeče stranke v dopolnitvi tožbe. V skladu z 214. členom ZPP je presodilo, da je dejansko stanje med pravdnima strankama nesporno in odločilo o zahtevku na podlagi prvega odstavka 488. člena ZPP. Ugotovilo je, da je poslovni odnos med pravdnima strankama imel naravo prevoznih pogodb (1. odstavek 666. člena OZ), na podlagi katerih tožeča stranka po posameznih računih terja še vtoženi znesek. Ker tožena stranka ni izpolnila svoje pogodbene obveznosti plačila, je ugodilo tožbenemu zahtevku v celoti. Pritožnica ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, (-) da je tako ustno kot po telefonu zahtevala CMR zaradi zavarovanja tovora, ker je manjkalo 10 gum pri razkladu, (-) da je pozvala toženo stranko na obrazložitev v zvezi z nastalo škodo, kar dokazuje šele s predloženimi dokazi v pritožbi, (-) da ni predložila potrdila, da posluje brez žiga, saj gre za pritožbene novote, ki jih tožena stranka ni uveljavljala pravočasno pred sodiščem prve stopnje (337. člen ZPP). Prav tako tudi ni pojasnila zakaj brez s

Konvencija CMR določa tri razbremenilne razloge: 1.) dejanja upravičenca (pošiljatelj, prejemnik), 2.) lastnosti tovora in 3.) zunanjih vzrokov, ki se jim ni bilo mogoče izogniti ali njihovih posledic preprečiti. Ker sta na naslovu voznika pričakali osebi z ustreznimi dokumenti, je voznik upravičeno sklepal, da blago izroča pravemu prejemniku. Zato so tudi neutemeljeni pritožbeni očitki o malomarnem ravnanju voznika, češ da ni ravnal v skladu s 15. členom Konvencije CMR, ki določa, da mora prevoznik v primeru, ko okoliščine preprečijo izročitev po prispetju stvari v kraj, ki je določen za izročitev, zahtevati od pošiljatelja navodila. Izročitev namreč ni bila onemogočena. Izročena je bila osebama, ki sta delovali v svojstvu „sopogodbenika“ tožnice in sta se izkazala z ustreznimi dokumenti. Vzrok škode je v tem, da je bila tožnica prevarana s strani osebe, ki se je izdajala za predstavnika družbe. Vsi pogoji za obstoj škode so nastali že v trenutku, ko je tožnica odpremila blago preko toženke in toženka nastanka škode ni mogla več preprečiti in zanjo ni bila odgovorna. Tožnica je blago "prodala" prevarantu, od katerega nikdar ne bi dobila plačanega blaga, toženka pa j

Med strankama je bila sklenjena prevozna pogodba v ustni obliki. Tožena stranka ni predložila nobenega dokaza, ki bi izkazoval drugačno ceno za prevoz od tiste, ki izhaja iz računov. V ta namen je predlagala le zaslišanje svojega zakonitega zastopnika, ki pa se brez opravičila ni udeležil naroka, na katerega je bil povabljen. Zato je sodišče prve stopnje ugovor tožene stranke utemeljeno zavrnilo. Določba 669. člena OZ govori o pravici prevoznika do običajnega plačila, če višina prevoza ni določena s tarifo, aktom ali pogodbo. Sodišče prve stopnje je pravilno prepoznalo, da uporaba te določbe ni na mestu, ker sta obe stranki zatrjevali, da je bila cena dogovorjena in zato postavitev izvedenca ni potrebna.

Poleg (pritožbeno neizpodbojne) ugotovitve sodišča prve stopnje, da do prevoza plovila ni prišlo iz razlogov na strani tožene stranke, v postopku tudi ni bilo sporno, da je tožeča stranka takoj, ko je od tožene stranke izvedela, da ta ni prevzela plovila za prevoz, slednji naročila, naj se vrne v marino in prevoz opravi ali pa že prejeto plačilo vrne. Upoštevaje drugi in tretji odstavek 105. člena OZ je zato sodišče prve stonje pravilno uporabilo materialno pravo, zato tudi pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava ni utemeljen.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je dokaz trditev o nastanku škode, protipravnem ravnanju povzročitelja škode ter vzročni zvezi med slednjim in nastalo škodo na toženi stranki, ki pa tega bremena ni zmogla.

Med pravdnima strankama je bila sklenjena gospodarska pogodba. Za take pogodbe pa je v 349. členu OZ predpisan triletni zastaralni rok. V enoletnem zastaralnem roku iz 355. člena OZ zastarajo tiste terjatve pošte, telegrafa in telefona za uporabo telefona in poštnih predalov, ki jih imajo ti ponudniki do svojih komitentov, ne pa do pogodbene stranke iz sklenjene gospodarske pogodbe. Iz trditvene podlage pravdnih strank pa izhaja, da je tožnica po naročilu toženke njenim komitentom na podlagi sklenjene pogodbe dostavljala poštne pošiljke.

Nobene opore ni v 110.a členu ZPCP-2, da bi moral prevoznik najprej terjati pošiljatelja ali prejemnika, ki ni hkrati naročnik prevoza, če naročnik ni plačal. Tožena stranka kot naročnica je zavezana k plačilu kot sopogodbenik tožeče stranke.

Tovorni list pomeni dokaz o obstoju in vsebini prevozne pogodbe ter tudi o tem, kaj je prevoznik prejel od pošiljatelja za prevoz. Podpis na tovornem listu tudi ustvarja domnevo o pogodbenem položaju podpisnika. Pri dokazovanju vsebine prevozne pogodbe pa tudi za tovorni list velja sistem proste presoje dokazov in ga je mogoče izpodbijati kot vsak drug dokaz.

Toženec v pritožbi ne navaja, da bi med postopkom pred sodiščem prve stopnje ugovarjal višini tega dela zahtevka. Glede na pravilo iz prvega in drugega odstavka 214. člena ZPP, da ni treba dokazovati dejstev, ki niso prerekana oz. niso konkretizirano prerekana, toženec torej ne more uspeti s pritožbenimi očitki, da tožnik ni dokazal za kakšno vrednost, znamko, velikost mize naj bi šlo. Tožnik ni zahteval plačila za lakiranje pultov in je zatrjeval, da to ni bilo del dogovora z njim, zato dokazno breme o tem, da je to bilo del dogovora med tožnikom in tožencem, ni bilo na tožniku, pač pa na tožencu, ki je zatrjeval, da je tožnik s tem, ko tega ni opravil, kršil pogodbo. Glede predpostavke kršitve pogodbe namreč nosi trditveno in dokazno breme stranka, ki uveljavlja povračilo škode, saj se domneva zgolj to, da vzrok za kršitev izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti, ne pa tudi same kršitve pogodbe.

Soglasje k prenosu pogodbe je možno izraziti tudi konkludentno. Vendar pa v obravnavnem primeru ni mogoče zaključiti, da bi tožena stranka izrazila soglasje za prenos pogodbe. Namreč, vsa naročila je oddala avstrijski družbi, s katero je tudi potekala vsa komunikacija. Tožeča stranka ne more uspeti s sklicevanjem na neupravičeno pridobitev tožene stranke. Zanjo ni izpolnjen pogoj odsotnosti pravne podlage. Tožena stranka je imela podlago za morebitno obogatitev v sklenjeni pogodbi z avstrijsko družbo.

Določbe OZ o višini plačila so pri prevozni in podjemni pogodbi smiselno enake. Tožena stranka v pritožbi pravilno izpostavlja, da B. B. ni zakoniti zastopnik tožene stranke, ampak je bil predlagan za zaslišanje kot priča. Sodišče prve stopnje zato ni imelo podlage za uporabo drugega odstavka 258. člena ZPP, temveč bi B. B. (ker je šlo za pričo, ki bi vedela izpovedati o pravno odločilnih dejstvih) na podlagi prvega odstavka 229. člena ZPP moralo zaslišati. Ker tega ni storilo, pritožnica sodišču prve stopnje utemeljeno očita kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Glede na to, da je tožeča stranka podala konkretne trditve in listinske dokaze v utemeljitev obstoja vtoževane terjatve, tožena stranka pa je zgolj pavšalno ugovarjala zahtevku, je sodišče prve stopnje pravilno že na podlagi predloženih pisnih dokazov zaključilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Posledično pravilno ni izvajalo dokazov z zaslišanje zakonitih zastopnikov strank, katerih izvedbo je tožeča stranka predlagala v ugovoru zoper sklep o izvršbi, saj dokazi ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage.

V postopkih v sporih majhne vrednosti pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljen. Tožeča stranka se je zavezala opraviti naklad, prevoz in razklad blaga, tožena stranka pa se je zavezala, da bo za opravljene storitve plačala. Kakšnih trditev ali ugovorov, ki bi terjali uporabo specialnih pravil o prevozni pogodbi, ki je v bistvu podvrsta podjemne pogodbe, tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni podala. Zato je sodišče odločilo pravilno, ko je razmerje med pravdnima strankama opredelilo kot podjemno razmerje.

Sodišče prve stopnje je v skladu s prosto dokazno oceno lahko upoštevalo in ocenilo katerekoli dokaze tožeče stranke. Nepomembno je, katerim dokazom daje subjektivno vrednost tožena stranka, oz. katere ona šteje za relevantne, pač pa je pomembna njihova objektivna dokazna teža.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je vsakemu poklicno skrbnemu bančnemu uslužbencu jasno, da ima lahko napačen podatek o naslovu komitenta za slednjega negativne posledice, saj banka dokumentacijo pošilja po pošti in se lahko zgodi, da česa ne bo prejel oziroma bo prišlo v neprave roke, kar se je tudi zgodilo v konkretnem primeru. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je uslužbenka prvotožene stranke pri urejanju spremembe tožnikovega naslova napisala napačni naslov in da vsekakor gre za dejanje, ki utegne povzročiti škodo in tudi dejansko jo je in zato gre za nedopustno ravnanje, za katerega kot njen delodajalec po določbi prvega odstavka 147. člena OZ odgovarja prvotožena stranka. Za škodo, ki nastane med prenosom priporočene in vrednostne poštne pošiljke ter poštnega paketa zaradi napačno izvedene poštne storitve, zakon vzpostavlja odgovornost izvajalca poštnih storitev (1. točka prvega odstavka 50. člena ZPSto-2). Prenos poštnih pošiljk ima po mnenju pritožbenega sodišča bistvene lastnosti prevozne pogodbe, kot je to opredeljeno v 666. do 703. členu OZ.

Za odločitev v konkretnem primeru je ključno, ali je tožena stranka, ki je prevozniku oddala blago za prevoz, kot prodajalec tudi pošiljatelj v smislu petega odstavka 110.a člena ZPCP-2 in kot taka solidarno odgovorna za plačilo voznine. OZ ne razlikuje med osebo, ki je sklenila prevozno pogodbo s prevoznikom, in osebo, ki prevozniku preda blago za prevoz, temveč šteje, da gre za isto osebo. Ne glede na to, ali kupec prevozno pogodbo sklene sam ali preko posrednika, je ključno, da v nobenem od navedenih primerov prodajalec, ki blago preda prevozniku, ni v nobeni obligacijsko pravni zvezi z razmerjem iz prevozne pogodbe in po vsej verjetnosti tudi ni seznanjen z notranjim razmerjem med kupcem in prevoznikom.

Pritožbeni očitki o protispisnosti se ne nanašajo na napako tehnično-prenosne narave, pač pa na rezultat sodniškega sklepanja. Tožeča stranka sodišču prve stopnje pravzaprav očita napačno dokazno oceno, kar pa, v sporih majhne vrednosti, ni dopusten pritožbeni razlog. Tožeča stranka sodišču prve stopnje očita kršitev določbe drugega odstavka 214. člena ZPP o domnevi priznanja nezanikanih dejstev. S tem uveljavlja nedovoljen pritožbeni razlog. Kot takšna pa je navedena (domnevna) relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka v postopku v sporih majhne vrednosti neupoštevna, zato se pritožbeno sodišče do slednje ni bilo dolžno opredeljevati.

Verodostojne listine, na podlagi katere upnik zahteva izvršbo, upniku k predlogu za izvršbo ni treba priložiti, pač pa jo mora le določno označiti in navesti datum zapadlosti terjatve (peti odstavek 41. člena ZIZ). Šele v primeru dolžnikovega ugovora zoper sklep o izvršbi (bodisi glede obstoja bodisi glede višine terjatve) mora upnik kot tožnik v pravdnem postopku verodostojno listino, na katero se sklicuje, v podkrepitev svojih navedb tudi predložiti, če želi v postopku uspeti (212. člen ZPP). Ko je tožeča stranka v dopolnitvi tožbe natančno zatrjevala in s predloženimi listinami dokazala svojo izpolnitev obveznosti po obeh pravnih podlagah, se toženka ni odzvala, čeprav je trditveno in dokazno breme zatrjevanja napak tožničine izpolnitve prešlo nanjo. V tej fazi postopka bi morala konkretno in natančno navesti, kakšne napake je imela tožničina izpolnitev in kakšne so pomanjkljivosti izdanih računov. Tega ni storila, niti se ni odzvala na vabilo na narok za glavno obravnavo in s tem je smiselno priznala, da so trditve tožnice resnične (214. člen ZPP), zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen.

Obstoj in veljavnost prevozne pogodbe nista odvisna od obstoja voznega lista in njegove pravilnosti, vendar ima tovorni list dokazni pomen, saj dokazuje obstoj prevozne pogodbe ter kaj je prevoznik od pošiljatelja prejel za prevoz.

Po Konvenciji CMR zastara pravica do vložitve tožbe, povezane s prevozom po tej konvenciji, v enem letu. Le kadar gre za namerno kršitev ali malomarnost, ki je po zakonu pristojnega sodišča izenačena z namerno kršitvijo, se ta zastaralni rok podaljša na tri leta. Trditveno in dokazno breme o hudo malomarnem ravnanju tožene stranke je bilo na tožeči stranki. Ker je bil pisni zahtevek tožeče stranke poslan v obliki elektronskega sporočila, kateremu je bila priložena specifikacija škode, za prenehanje zadržanja zastaranja ni bilo potrebno, da bi tožena stranka elektronskemu sporočilu, s katerim je na tak zahtevek odgovorila zavrnilno, ponovno priložila prejete priponke.