VSL Sodba I Cpg 433/2018

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 117258/2016 z dne 17. 11. 2016, v 1. in 3. odstavku obdržalo v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 6.014,72 EUR ter izvršilne stroške v znesku 44,00 EUR, vse z obrestmi (I. točka izreka). Toženi stranki je tudi naložilo, da tožeči stranki povrne 466,63 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2Zoper takšno odločitev se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožeči stranki je bila pritožba vročena, vendar nanjo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5V konkretnem primeru tožeča stranka od tožene stranke zahteva povračilo vrednosti ukradene pošiljke, ki jo je zaupala v prevoz toženi stranki, ta pa naprej stranskemu intervenientu.

6V postopku je bilo najprej sporno, ali je bila med pravdnima strankama sklenjena prevozna ali špediterska pogodba. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je šlo za prevozno pogodbo. Tožena stranka je namreč sama priznala, da je od tožeče stranke sprejela naročilo za prevoz blaga, to potrjuje tudi račun tožene stranke, na katerem je le-ta tožeči stranki zaračunala prevoz (in ne npr. organizacije prevoza, kar bi bila značilnost špedicijske pogodbe, katere obstoj zatrjuje tožena stranka). Dejstvo, da je tožena stranka prevoz nato zaupala tretji osebi, narave prevozne pogodbe ne spreminja. Kot tudi ne more biti pravno odločilno, da ima tožena stranka kot glavno dejavnost registrirano špedicijo – slednje ni ovira, da tožena stranka ne bi mogla skleniti prevozne pogodbe. Ko pritožnica navaja, da prevozov tožena stranka ni mogla izvajati, ker ni imela lastnih prevoznih sredstev, pa višje sodišče ugotavlja, da teh navedb tožena stranka ni podala v postopku na prvi stopnji (to izhaja zgolj iz izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke, ki pa ne more nadomestiti manjkajočih trditev), zato gre za nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člen ZZP).

7Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je stranski intervenient (podprevoznik) odgovoren za nastalo škodo. Za to škodo pa tožeči stranki odgovarja tožena stranka (prevoznik), kakor da bi jo tožena stranka sama povzročila (prim. prvi odstavek 695. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ, in 78. člen Zakona o prevoznih pogodbah v cestnem prometu, v nadaljevanju ZPPCP-1). Dodatna obrazložitev sodišča prve stopnje, npr. glede krivde tožene stranke, ni bila potrebna, saj krivda prevoznika ni predpostavka za obsodbo po predhodno citiranih členih.

8Zakaj je podana huda malomarnost podprevoznika (ki je bila v konkretnem primeru relevantna za presojo višine odškodnine – prim. peti odstavek 82. člena ZPPCP-1) je sodišče prve stopnje (povsem zadostno) obrazložilo v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Kot bistveno je ugotovilo, da je do kraje tovora prišlo, ker je podprevoznik vozilo s tovorom pustil preko noči parkirano na opuščeni cesti brez nadzora, manj kot en kilometer od avtoceste. Takšno ravnanje pa tudi po oceni višjega sodišča ustreza hudi malomarnosti, saj bi podprevoznik moral in mogel pričakovati, da bo zaradi zapustitve vozila preko noči na takšnem (nezavarovanem, neosvetljenem, zapuščenem) kraju verjetno prišlo do kraje tovora oziroma je bil takšen dogodek lahko pričakovan (to velja ne glede na to, da ta kraj sicer naj ne bi bil znan po pogostih kaznivih dejanjih zoper premoženje). Posledično se pritožnica ne more uspešno razbremeniti svoje odgovornosti s sklicevanjem na določbo 75. člena ZPPCP-1 in na omejitev odškodnine po prvem odstavku 82. člena ZPPCP-1.

9Z navedbami, da podprevoznik ni vedel, kaj prevaža, oziroma je kvečjemu prevažal le folijo, kot je to povedal ob podaji kazenske ovadbe, se podprevoznik in posledično pritožnica ne more razbremeniti svoje odgovornosti. Podprevoznik je namreč podpisal in imel pri sebi naročilnico in medskladiščno prenosnico (sodišče prve stopnje je v sodbi zapisalo medskladiščna prevoznica, kar pa ni bistveno, saj je iz obrazložitve jasno, da gre za listino pod prilogo A1 v spisu in torej za medskladiščno prenosnico), na katerih je bilo označeno, katero blago in v kakšnih količinah je bilo dano v prevoz. Res je sicer, da vrednost teh izdelkov ni navedena, vendar to ni podatek, ki bi ga pošiljatelj moral sporočiti prevozniku (prim. prvi odstavek 672. člen OZ); to bi moral storiti le v primeru, če bi bile v pošiljki dragocenosti, vrednostni papirji ali druge drage stvari (drugi odstavek 672. člen OZ), med katere pa aluminijastih okvirjev, zaslonov na dotik in EPDM tesnila ni mogoče umestiti. V zvezi s tem pritožnica še vztraja, da bi morali biti podatki o vsebini pošiljke bolj določni (in zgolj v šifrah oziroma kot „touchscreen, EPDM 2x1000x30TM,...), ker bi bil potem podprevoznik bolj pazljiv pri prevozu, ker bi vedel, da prevaža tovor, ki ni neznatne vrednosti. Vendar tudi s temi navedbami pritožnica podprevoznika ne more razbremeniti njegove odgovornosti. Tožena stranka je namreč dolžna ravnati skrbno z vsako pošiljko, ne glede na njeno vrednost. Oziroma, če je podprevoznik skrbnost pri ravnanju s pošiljko dejansko odmerjal glede na vrednost tovora, potem bi se moral on sam pozanimati pri tožeči stranki o vrednosti pošiljke. Pa tega ni storil.

10Pritožnica končno še trdi, da iz I. točke izreka izhaja, da ima tožeča stranka pravico do dvakratnega plačila vtoževane terjatve. Vendar tudi to ne drži. Iz I. točke izreka jasno izhaja, da mora tožena stranka plačati obveznost, kot izhaja iz 1. in 3. odstavka sklepa o izvršbi, v nadaljevanju I. točke izreka pa je zgolj pojasnjeno, kaj točno to je.

11Navedbe pritožnice, kakšna je odgovornost špediterja, za odločitev niso bile relevantne, ker v konkretnem primeru ni bila sklenjena špediterska pogodba. Zato na te navedbe višje sodišče ni posebej odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).