670. člen ZOR

Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da gre v obravnavanem primeru za mednarodni prevoz blaga po cesti ter da bi bilo potrebno uporabiti Konvencijo o pogodbah za mednarodni prevoz blaga po cesti (v nadaljevanju CMR). Pravilno pa je tudi ugotovilo, da ta konvencija ne vsebuje izrecnih določil o plačniku prevoza, ter da se za to uporabne določbe Zakona o prevoznih pogodbah v cestnem prometu (Ur. l. SFRJ, št. 2/74, v nadaljevanju ZPPCP) oziroma določbe Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR); kolikor ZPPCP določenega vprašanja ne ureja. Prvostopno sodišče je ugotovilo, da prevoznino sicer prvenstveno plača pošiljatelj (34. člen ZPPCP in 1. odstavek 659. člena ZOR). Ker ZPPCP drugih določb, razen splošne določbe 34. člena, po kateri se s pogodbo o prevozu stvari prevoznik zavezuje, da bo stvar pripeljal v namembni kraj in ga tam izročil prejemniku ali drugi pooblaščeni osebi, ki jo določi prejemnik, pošiljatelj pa se zavezuje, da bo prevozniku plačal v pogodbi določeno prevoznino, ne vsebuje, so glede teh vprašanj uporabljive določbe ZOR (2. odstavek 659. člena in 1. odstavek 670. člena).

Pravno zmotno je stališče pritožnika, da toženi stranki zastavna pravica na blagu ne gre, ker ni izpolnila svoje obveznosti iz prevozne pogodbe in tožeči stranki ni izročila blaga na njenem sedežu, kot je bilo s pogodbo dogovorjeno. Prevoznik ima po prvem odst. 679. čl. ZOR zastavno pravico na blagu, ki mu je bilo dano na prevoz, dokler ga ima v posesti. Zastavna pravica na blagu namreč preneha s prenehanjem njegove posesti (prim. prvi odst. 986. čl. ZOR). Z izročitvijo blaga tožeči stranki bi se torej tožena stranka odpovedala zakonitemu zavarovanju svoje terjatve z zastavno pravico, saj bi le-to izgubila zaradi prenehanja posesti na blagu.

Prejemnik blaga je s prevzemom blaga prevzel obveznost plačati prevoznino, saj ni niti zatrjeval in dokazoval, da bi bilo v prevozni pogodbi oz. voznem listu navedeno, da plača prevoznino pošiljatelj.

Prejemnik je od prevoznika v cestnem prometu prevzel pošiljko, s čemer je vstopil v prevozno pogodbo in je dolžan plačati prevoznino.

Pri mednarodnem cestnem prevozu blaga se primarno uporablja Konvencija o pogodbi za mednarodni prevoz blaga po cesti (CMR), ki pa nima izrecnih določil o plačniku prevoza. Tako 648. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) kot 34. člen še sedaj veljavnega Zakona o prevoznih pogodbah v cestnem prometu (Ur.l. SFRJ št. 2/74) pa kot zavezanca za plačilo po pogodbi o prevozu blaga določata pošiljatelja in ne naročnika (cit. zakon oba v 5. členu še posebej definira). Pošiljatelj lahko, če v prevozni pogodbi plačnik ni določen, plačilo prevoza prenese na prevzemnika, in sicer tako, da v vozni list o plačniku ne napiše ničesar, saj se potem domneva, da bo prevoznino plačal prevzemnik (670. člen ZOR in 13. člen CMR).

V naročilnicah/pogodbi o prevozu z dne 30.7.1991 je kot plačnik prevozov navedena tožena stranka. Tako določbe 34. čl. Zakona o prevoznih pogodbah v cestnem prometu in 2. odst. 659. čl. in 1. odst. 670. čl. ZOR ne pridejo v poštev. Prejemnik se namreč s prevzemom pošiljke in podpisom voznega lista ne zaveže plačati prevoza, če je v voznem listu kot plačnik označena tretja oseba (ki torej ni ne pošiljatelj ne prejemnik).

Začasna odredba je sredstvo zavarovanja bodoče terjatve in z njo ni mogoče meritorno odločiti o zadevi. Ker upnik ni izkazal, da je plačal nesporni del prevoznine, sporni del pa položil pri sodišču, ni verjetno izkazana terjatev zoper prevoznika na izročitev blaga.

Stojnina ni del stroškov prevoza, za katero bi veljala domneva, da jih mora plačati prejemnik, ampak je vrsta odškodnine, ki jo mora plačati tisti, ki je za škodo odgovoren.