62. člen ZS

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnik kot okrajni sodnik Okrajnega sodišča v B. formalnega pogoja iz prvega odstavka 62. člena ZS ne izpolnjuje.

Sodni svet je pri izbiri kot bistveni kriterij za (ne)izbiro kandidatke določil kriterij dosedanjega sodniškega dela tožeče stranke. Navedeni kriterij je po presoji sodišča v razumni povezavi s predmetom odločanja, saj je uspešnost opravljanja sodniške službe po 1. točki prvega odstavka 62. člena ZS formalni pogoj za imenovanje.

Glede na to, da je zoper odločbo Sodnega sveta o imenovanju predsednika Okrožnega sodišča v Celju mogoče vložiti tožbo (ki je bila v konkretnem primeru tudi vložena), imenovanje ne more učinkovati že z dnem odločitve o imenovanju. To izhaja že iz splošnih pravil o dokončnosti, pravnomočnosti in izvršljivosti upravnih odločb in sklepov, kar ureja ZUP v členih od 224 do 225. Odločba Sodnega sveta je torej dokončna, vendar poseben zakon, to je ZS, glede imenovanja predsednika v devetem odstavku 62b. člena določa, da vložena tožba zadrži izvršitev imenovanja. Glede na navedeno zakonsko ureditev je torej izvršitev imenovanja predsednika Okrožnega sodišča zadržana do poteka roka za vložitev tožbe, če ta ni vložena, če pa je, pa do odločitve sodišča o tožbi, če je o njej odločeno v roku iz devetega odstavka 62b. člena ZS (30 dni) oziroma do izteka tega roka.

V zadevi je sporna odločitev, da se tožnica ne imenuje na mesto predsednice sodišča. Kriteriji, ki jih pri izbiri oziroma imenovanju kandidata upošteva Sodni svet, so primeroma navedeni v tretjem odstavku 62.a člena ZS. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je Sodni svet kot bistven kriterij za izbiro določil sposobnost opravljanja nalog vodstvenega mesta. Navedeni kriterij je v razumni povezavi s predmetom odločanja in mu tožnica kot takemu tudi ne nasprotuje. Nasprotuje zahtevi njegovega izpolnjevanja na ravni nadpovprečnosti, ki pa ji neskladnosti z zakonom in arbitrarnosti ni mogoče očitati. Uspešnost opravljanja sodniške službe je po 1. točki prvega odstavka 62. člena ZS formalni pogoj za imenovanje, zato se sodišče ne strinja s stališčem, da bi toženka kot kriterij za izbiro (med kandidati, ki izpolnjujejo formalne pogoje) ne smela uporabiti višjih zahtev od tistih, ki so kot merila za oceno uspešnega opravljanja sodniške službe določeni v 29. členu ZSS. Glede na vsebino izpodbijane odločbe, se tožnici ne očita nepravilnosti ali nedoslednosti v zvezi z opravljenimi službenimi nadzori, temveč se nasprotno, na podlagi nepravilnosti, ki so bile z njimi ugotovljene, ugotavlj

Predložitev šestletnega strateškega programa dela sodišča je eden od dveh pogojev za imenovanje predsednika sodišča iz 62. člena ZS. Spoštovanje obveznih sestavin strateškega programa iz četrtega odstavka 62. b člena ZS se sicer presoja strogo, ni pa spregled predpisane sestavine razlog za odpravo odločbe. Čim pa je tako, ni v nasprotju z zakonom ne zahtevana dopolnitev programa ne dodatna predstavitev programa na seji Sodnega sveta, saj je oboje dopustno, tako na podlagi smiselne uporabe določb 67. člena ZUP o dopolnitvi vloge kot tudi na podlagi določb ZS, ki se nanašajo na uporabo kriterijev iz 62.a člena. Navedeno potrjujejo tudi določbe četrtega odstavka 62. b člena ZS, po katerih vsebinska pomanjkljivost programa ni razlog za to, da se prijava zavrže, ter dejstvo, da vsebinsko dopolnjevanje vloge po določbah ZS ni izključeno. Okoliščine na strani člana Sodnega sveta, ki jih tožnik zatrjuje v tožbi, niso obvezen izločitveni razlog iz 35. člena ZUP in s tem po določbah, ki se smiselno uporabljajo v zadevnem postopku. Lahko pa (po določbah 37. člena ZUP) zahteva izločitev stranka v postopku. Tožnik izločitve E.E. ni zahteval oziroma je celo izjavil, da je ne bo predla

Minister za pravosodje v odločbi o imenovanju podpredsednika sodišča ugotovi pravilnost predhodnega postopka, njegova odločitev pravno ni vezana in je ni treba obrazložiti.

Odločba ministra za pravosodje o izbiri podpredsednika sodišča je v primeru, če je izbran eden izmed kandidatov, ki ga predlaga sodni svet, zadostno obrazložena, če vsebuje presojo o pravilnosti in zakonitosti izvedenega postopka imenovanja.

Postopek za imenovanje predsednika sodišča, kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, je urejen v določbah 62. člena ZS-UPB4. Ta med drugim določa, da je možen upravni spor le zoper odločbo ministra, pristojnega za pravosodje, o imenovanju predsednika sodišča in zoper sklep sodnega sveta o zavrženju kandidature (osmi odstavek 62. člena navedenega zakona).

Za imenovanje (pod)predsednika okrajnega sodišča je pristojen pravosodni minister, pri čemer je omejen le na izbiro med kandidati, ki mu jih je predhodno izmed prijavljenih na razpis predlagal Sodni svet.

Ker ima tožnica zagotovljeno učinkovito sodno varstvo v upravnem sporu zoper odločbo ministra, pristojnega za pravosodje, s katero se postopek imenovanja predsednika sodišča konča, po določbi 1. odstavka 4. člena ZUS-1, ne more uveljavljati sodnega varstva v posebnem upravnem sporu zoper posamične akte, izdane v tem postopku.

Zoper sodbo prvostopenjskega sodišča, s katero je bilo odločeno o tožbi zoper imenovanje predsednika sodišča, revizija ni dovoljena.

Evropsko pravo ne nalaga uporabe zakonskega predloga, če je rok za prenos direktive v državni pravni red že potekel. V takšnem primeru se lahko uporabi direktiva, če so podane določene predpostavke. Zakon o uresničevanju načela enakega obravnavanja v 1. odstavku 1. člena prepoveduje diskriminacijo zaradi „verskega ali drugega prepričanja“. „Drugo prepričanje“ je torej zakonodajalec razumel kot nekaj, kar je po svoji temeljni zgradbi oziroma vsebini podobno veri in kar se lahko označi tudi kot svetovni nazor. Minister za pravosodje ima široko pravico proste presoje, ali bo sploh izbrala katerega od tistih kandidatov za predsednika sodišča, ki izpolnjujejo določno postavljene predpostavke. Isto velja tudi za izbiro najprimernejšega kandidata med vsemi kandidati, ki izpolnjujejo določno postavljene predpostavke. Merila za to presojo zakonsko niso določena. Takšna odločitev zato ni pravno vezana, temveč je prosta in je ni treba obrazložiti. Nasprotno pa je treba obrazložiti odločitev, če ni izbran noben kandidat, kljub temu, da je Sodni svet odločil, da kandidati izpolnjujejo vse določno opredeljene predpostavke.

Sodnik okrajnega sodišča ne izpolnjuje formalnih pogojev za kandidaturo na razpisano prosto mesto predsednika okrožnega sodišča, saj ni sodnik sodišča enakega ali višjega položaja.

Ker z razlogi za odločitev in odgovori zastopnik tožene stranke ni prepričljivo zavrnil tožbenih očitkov o šibkosti argumentacije v zvezi z uporabo spornih kriterijev za izbiro v izpodbijani odločbi, s čemer v smislu določb ZUNEO ni ovrgel očitka zatrjevane diskriminacije v postopku za izbiro predsednika sodišča, s tem domneva, da je bila kršena prepoved diskriminacije, ni bila izpodbita; zato se po ZUNEO šteje, da je diskriminacija v postopku izbire in imenovanja predsednika sodišča (bila) podana.

Tudi, če je kandidaturo za predsednika sodišča vložilo več kandidatov, ki izpolnjujejo pogoje, lahko sodni svet ministru v imenovanje predlaga le enega kandidata.

Če je v postopku na prvi stopnji upravnega spora sodelovala oseba, ki ne more biti stranka v upravnem sporu, pritožbeno sodišče s sklepom razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in glede na naravo kršitve vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje ali tožbo zavrže. V tem primeru je sodišče druge stopnje tožbo zavrglo, ker ministrstvo ne more biti tožena stranka, tožba zoper ministrico, ki bi bila prava tožena stranka, pa je pravnomočno zavržena.

Odločba o imenovanju predsednika sodišča je akt o izbiri. Za izbiro predsednika med kandidati, ki jih predlaga Sodni svet, je pooblaščen minister z zakonom.

Če sodni svet kandidata, ki se je prijavil na razpis za predsednika sodišča, ne predlaga v imenovanje ministru za pravosodje, mu mora o tem izdati obrazloženo odločbo, sicer krši določbo 25. člena ustave, ker kandidatu ne omogoči, da bi v upravnem sporu lahko učinkovito branil svoje pravice.

V določbi 15. čl. ZSS je podlaga za izdajo dokončnega upravnega akta le v postopku za izvolitev sodnika, ne pa tudi v postopku imenovanja predsednikov sodišč. V določbi 5. odst. 62. čl. ZS pa ni podlage za razlago, da bi za prosto mesto predsednika Vrhovnega sodišča RS z javnim pozivom pozivala k vložitvi kandidatur Vlada Republike Slovenije, ker je tudi v tem primeru za to pristojen Sodni svet RS (2. odst. 62. čl. ZS).