VSRS Sodba U 5/2025-8

Tožba se zavrne.

Odločba Sodnega sveta

1Sodni svet je z odločbo Su 218/2024 z dne 23. 1. 2025 zavrnil predlog tožnice okrožne sodnice svétnice na Okrožnem sodišču v A. za njeno hitrejše napredovanje v neposredno višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu.

2Navedel je, da oblike hitrejšega napredovanja sodnikov ne temeljijo na avtomatizmu, saj je Sodni svet na podlagi tretjega odstavka 24. člena v povezavi z določbo 29. člena Zakona o sodniški službi (v nadaljevanju ZSS) v postopku odločanja dolžan glede na kriterije iz 28. člena ZSS avtonomno presoditi, ali je izpolnjen pravni standard izpolnjevanja pogojev za hitrejše napredovanje po prvem odstavku 32. člena ZSS. Pri tem ni vezan na ugotovitve personalnega sveta v oceni sodniške službe (sklicuje se na sodbe in sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 533/2001 z dne 11. 4. 2002, X Ips 125/2010 z dne 14. 4. 2010, U 6/2019-8 z dne 13. 9. 2019, U 1/2020-8 z dne 17. 2. 2020 in druge). Avtonomnost se izrazi v presoji, ali iz ocene sodniške službe izhaja ustrezna in celovita vsebinska utemeljitev izpolnjevanja kriterijev za napredovanje, določenih v 28. členu ZSS. Sodni svet pri tem upošteva podatke o delu sodnika skozi njegovo celotno sodniško kariero (t. j. vse ocene sodniške službe). Sklicuje se na svoje stališče, sprejeto na 25. seji 5. 9. 2019, katerega je dopolnil na 52. seji 12. 11. 2020. Sodni svet o predlogu za to obliko napredovanja odloča po prostem preudarku, kar izhaja že iz besedila četrtega odstavka 34.a člena ZSS, po katerem sodnik ob izpolnjevanju formalnih pogojev lahko napreduje na istem sodniškem mestu v višji sodniški naziv, če so izpolnjeni za to predpisani pogoji. Navedeno stališče je ustaljeno tudi v sodni praksi Vrhovnega sodišča (sklicuje se primeroma na sodbe Vrhovnega sodišča U 11/2021-19 z dne 9. 2. 2022, U 3/2022-18 z dne 30. 8. 2022, U 4/2022-36 z dne 13. 9. 2022, U 6/2022-11 z dne 4. 10. 2022 in U 3/2023-5 z dne 29. 5. 2023). Ker gre za učinek na kariero sodnika, ki je enakovreden izbiri sodnika na višje sodniško mesto ob kandidiranju na javnem razpisu, ima vsebinsko enako avtonomijo, ki jo izvršuje v okviru svoje proste presoje in skladno z namenom, s katerim mu je bilo pooblastilo dano; taka presoja Sodnega sveta ne sme biti arbitrarna in samovoljna, v tem okviru pa je avtonomna in ni predmet sodne presoje (sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča Up-757/19 z dne 20. 2. 2020). Namen prostega preudarka pri odločanju o hitrejšem napredovanju sodnikov pa je, da v primeru izpolnjevanja formalnih zakonskih pogojev in upoštevaje načelo enakosti pred zakonom pretehta, ali je predlog za napredovanje utemeljen tako z vidika upravičenega interesa posameznega sodnika za ustrezno poklicno napredovanje kot z vidika javnega interesa. Cilj sistema sodniških napredovanj namreč ne more biti samo pozitivna osebna kariera posameznega sodnika (sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča U 3/2022-18 z dne 30. 8. 2022). Gre tudi za potrebe celotnega sodstva in v tem okviru za enakost med sodniki glede na vrsto dela, ki ga opravljajo in položaje oziroma nazive, ki jih zasedajo, s čimer je povezano tudi enako plačilo za enako delo. Navedena oblika izrednega napredovanja pomeni za okrajne in okrožne sodnike možnost pridobitve višjega naziva na istem sodniškem mestu, ki je po učinku enakovredna napredovanju iz posebno utemeljenih razlogov v višji sodniški naziv (prvi odstavek 34. a člena ZSS). Sodnik, ki se je pri svojem dosedanjem delu izkazal z nadpovprečnimi rezultati in zanje prejel ustrezno oceno, s takim napredovanjem pridobi naziv višjega, zahtevnejšega sodniškega mesta mimo javnega razpisa, kjer bi za pridobitev takega naziva moral izkazati najboljši rezultat v primerjavi z drugimi kandidati, in ne da bi pričel opravljati zahtevnejše delo, ki se sicer opravlja na takem zahtevnejšem sodniškem mestu (sklicuje se na odločbe Vrhovnega sodišča U 4/2022-36 z dne 13. 9. 2022, U 6/2022-11 z dne 4. 10. 2022 in U 3/2023-5 z dne 29. 5. 2023). Sodniku se odpre tudi nov širši obseg pravic glede napredovanja. Hkrati pa se od njega pričakuje višji nivo strokovnega znanja in dela, saj se ga lahko razporedi ne samo na sojenje v pomembnejših zadevah in za opravljanje dodatnega dela v okviru mentorstva na istem sodniškem mestu, temveč se ga lahko dodeli tudi na sodišče višjega položaja, ki ustreza njegovemu nazivu (peti odstavek 34. a člena ZSS). Gre torej za odstop od splošne sistemske ureditve kariere sodnikov, ki mora biti v vsakem primeru posebej utemeljen. Posledično je presoja Sodnega sveta v takih primerih strožja od standarda, ki sicer velja za hitrejše napredovanje na položaj sodnika svetnika in v plačnih razredih. Po stališču Vrhovnega sodišča je zgornja meja nadpovprečnosti po četrtem odstavku 34. a člena ZSS določena z izpolnjevanjem pogojev na neposredno višje sodniško mesto oziroma gre za oceno, ali obstaja pozitivna prognoza sodnikovega kariernega napredka v smislu strokovnosti, delovnih sposobnosti in zmožnosti izpolnjevati vodstvene funkcije.

3Tovrstno sodniško napredovanje ne sme negativno vplivati na uspešno in učinkovito delo sodnikov, sodišč in sodstva kot celote. Če bi napredovanje določenega sodnika neutemeljeno odstopalo od sistemskih zahtev in obremenjenosti drugih sodnikov, bi to lahko vodilo do nesistemskih učinkov (npr. manjši motiviranosti drugih sodnikov na zahtevnejših sodniških mestih), kar pa ni bil namen zakonodajalca, temveč, da bi se ohranjala zasedenost sodišč nižje stopnje z izkušenimi, nadpovprečnimi sodniki, ki lahko prispevajo k hitrejšemu in učinkovitejšemu delu na teh sodiščih. Ključna je presoja, ali v konkretnem primeru napredovanje sodnika v višji sodniški naziv lahko prispeva k boljšemu delu sodnika, sodišča in sodstva nasploh. Dodatno nagrajevanje sodnikovega dosedanjega dela je lahko utemeljeno le, če je mogoče od sodnika, katerega napredovanje se predlaga, na istem sodniškem mestu pričakovati še nadaljnje preseganje običajno pričakovanih rezultatov, kar temelji tudi na presoji uspešnosti njegovega dela v njegovi celotni dosedanji karieri. Sodni svet je presojal pet ocen sodniške službe. Z ocenama, izdelanima v letih 2009 in 2010 je tožnica izpolnila pogoje za redno napredovanje, z ocenami, izdelanimi v letih 2015, 2017 in 2024 pa izpolnila pogoje za hitrejše napredovanje. Dne 2. 6. 2016 je bila imenovana na položaj predsednice sodišča, od 1. 9. 2018 naprej pa je opravljala naloge začasne predsednice. Od 13. 12. 2018 je predsednica Okrožnega sodišča v A. Vse ocene izpostavljajo, da gre za izkušeno in zanesljivo sodnico, ki je predana delu. Odlikujejo jo dobre vodstvene sposobnosti, s svojim načinom dela pa daje zgled ostalim zaposlenim, saj je prevzela zadeve z različnih pravnih področij. Sposobna je reševati najbolj zapletene zadeve. Uspešno je opravljala več sodno-upravnih funkcij, svoje znanje pa ob aktivni udeležbi na različnih izobraževanjih prenaša tudi na druge in tudi s tem pripomore k izboljševanju sodstva. Zadeve rešuje po vrsti, pravočasno izdeluje sodne odločbe, se konstantno izobražuje, ima visoke sposobnosti ustnega in pisnega izražanja in varuje ugled nepristranskega sodnika. Učinkovito je prispevala k reševanju sodnih zaostankov. Sodni svet tudi ni spregledal nizkega števila zadev, v katerih je bilo vloženo pravno sredstvo. V pretežnem delu kariere je bila glede rezultatov dela in prizadevnosti nadpovprečna, vendarle pa je mogoče najti tudi povprečne, pa tudi posamezne odklone navzdol, ki so lahko utemeljili nasprotno odločitev. V okviru tretje zaporedne ocene je izpostavljena sodničina premajhna skrbnost pri študiju nekaterih zadev in pri vodenju nekaterih obravnav, ter pomanjkanje strokovnega nadzora pri pisni izdelavi sodb in posledično ugotovljene šibke ali zgrešene dokazne ocene ter pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih. Sodni svet pa ne pritrjuje pogledu, ki ga je v sklepu SuZ-PS 4/2015 predstavil personalni svet Vrhovnega sodišča RS. Interes za čim večji obseg opravljenega dela namreč ne more prevladati nad interesom za kakovost sodnikovega dela. Kot povprečno je njeno delo ocenil gospodarski oddelek Višjega sodišča v A. za potrebe sodničine četrte ocene sodniške službe. Čeprav je sodničino delo v veliki meri predstavljalo izvrševanje funkcije predsednice sodišča, ni mogoče spregledati njenega od povprečja primerljivih sodnikov slabšega pritožbenega rezultata v Pg in INS zadevah. Njeni znanje in izkušnje v rezultatih celotne kariere pa niso taki, da bi jih bilo lahko celostno ovrednotiti kot izrazito odstopajoče od primerljivega povprečja, če se jih vrednoti po kriterijih za hitrejše napredovanje v višji sodniški naziv. Sodni svet je predlogom za hitrejše napredovanje ugodil na primer v zadevah Su 321/2020, Su 320/2023 in Su 197/2024, v katerih so sodniki po oceni Sodnega sveta izkazali občutnejše odstopanje od povprečja primerljivih sodnikov. Sodnica je tudi dosegla naziv okrožne sodnice svétnice, v katerega je glede na pogoj za pridobitev tega naziva mogoče imenovati le izkušene in nadpovprečne sodnike. Pogoji za hitrejše napredovanje v naziv višje sodnice pa so strožji.

4Sodničino napredovanje v višji naziv na istem sodniškem mestu ne bi bilo utemeljeno niti z vidika javnega interesa, ki je širši od osebne kariere sodnika in kjer je treba upoštevati tudi načelo enakosti pred zakonom med sodniki in zlasti skrb za učinkovito in odgovorno sodstvo. V primeru pozitivne odločbe o predlogu bi prišlo do zaznavne pravne neenakosti med položajem sodnice ter drugimi okrožnimi sodniki in okrožnimi sodniki svétniki. Povečanje plače in kariernih možnosti v primeru njenega napredovanja ne bi imelo jasnega temelja v toliko nadpovprečni kvantiteti in/ali kakovosti njenega dela, ki bi od drugih jasno odstopala. Takšna neenakost bi se odrazila tudi v razmerju do višjih sodnikov, glede na njihov položaj, vrsto dela in odgovornosti. Vse to bi vodilo do nesistemskih učinkov za delovanje sodstva.

Povzetek tožbenih navedb

5Tožnica v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, določba 34. a člena ZSS pa je uporabljena v nasprotju z namenom zakonodajalca, s čimer je prišlo do kršitve 14. člena Ustave RS, ki določa, da smo pred zakonom enaki in 22. člena Ustave RS, ki vsakomur zagotavlja enako varstvo pravic. Gre za kršitev Ustave in Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP).

6Ugotavlja, da je spremenjena stališča Sodnega sveta v smeri širitve upoštevnega obdobja ocenjevanja mogoče razumeti kot zaostrovanje pogojev za tovrstna nepredovanja. To pa nasprotuje namenu, kot ga je ob spremembi 34. a člena ZSS zasledoval zakonodajalec, ki je v letu 2007 sprejel zakonsko besedilo in je prejšnje strožje pogoje omilil, da bi tudi na prvostopenjskih sodiščih zagotovil visoko strokovno in učinkovito delo sodišč zaradi stalnosti sodnikov prvostopenjskih sodišč z možnostjo napredovanja pod blažjimi formalnimi pogoji, kot je to omogočeno na podlagi prvega odstavka istega člena. Sodni svet je na svoji 25. seji 5. 9. 2019 sprejel stališče, ki zaostruje pogoje za v 34. a členu ZSS določena tipa napredovanja, in sicer da se v postopku odločanja pridobijo podatki o delu sodnika skozi celotno njegovo sodniško kariero, torej vse ocene sodniške službe. To pomeni enako strogost za oba tipa napredovanj, tako iz prvega kot tudi iz četrtega odstavka 34. a člena ZSS, pa čeprav zakon v četrtem odstavku jasno govori o oceni in ne o ocenah sodniške službe. Ni bilo dosledno spoštovano načelo enakosti pred zakonom in niso bili spoštovani določeni kriteriji, prekoračena pa je bila tudi meja proste presoje. Ni bila upoštevana celotna kariera, saj je bila popolnoma prezrta s sodniško službo izenačena odvetniška kariera v trajanju 15 let. Prezrta je bila tudi kombinacija opravljanja sodniškega dela na različnih pravnih področjih hkrati in prehajanja iz enega na drugo področje, kot tudi dejstvo, da je bil v določenem obdobju ocenjevanja zaradi izrecno poudarjenega cilja odpravljanja sodnih zaostankov, poudarek na čim večjem številu rešenih zadev. V občutno premajhnem deležu pa so izpostavljene in tudi neupoštevane njene sposobnosti hkratnega opravljanja vodstvenega mesta in vseh drugih s sodniškim delom povezanih dejavnosti (strokovna predavanja in sodelovanja v strokovnih skupinah, mentorstvo sodnikom, sodelovanje v izpitnih komisijah, ipd.) in tudi dejstva, da je kljub uspešnemu opravljanju vodstvenega dela kot podpredsednice in predsednice okrožnega sodišča ves čas opravljala sodniško službo v praktično nezmanjšanem obsegu. Sodni svet nima le naloge skrbeti in odgovarjati za kakovost, temveč tudi za kakovost in učinkovitost dela prvostopenjskih sodišč, ta cilj pa je bil kot poseben izpostavljen v zakonodajnem gradivu ob uveljavitvi četrtega odstavka 34. a člena ZSS. Ima sicer široko polje prostega preudarka, vendar pa je potrebna celostna ocena, obrazložitev zakaj je določenim kriterijem dana večja teža, predvsem pa spoštovanje načela enakosti, čeprav enakosti v različnosti.

7Nadalje poudarja, da je do nastopa sodniške službe preteklo že več kot 16 let po opravljenem pravniškem državnem izpitu v juniju 1991. Kot sodnica dela že več kot 17 let, kar je 33 let po opravljenem pravniškem državnem izpitu. Sklicuje se na drugi odstavek 13. člena ZSS, ki določa, da je s sodniško funkcijo glede delovnih izkušenj izenačeno opravljanje funkcije državnega tožilca, sodnika za prekrške in državnega pravobranilca ter poklic odvetnika in notarja, zato zaradi krajšega obdobja delovanja kot sodnica in s tem tudi manjšega števila ocen, oziroma krajšega časa možnih sodniških napredovanj, ne bi smela biti v neenakem položaju. Zavzema se za to, da se pri ocenjevanju presoje kandidatovih sposobnosti po kriterijih iz 28. člena ZSS upošteva pri sodnikih, ki pridejo v sodstvo iz drugih pravosodnih služb, tudi dejstvo v odvetništvu pridobljenih delovnih sposobnosti in strokovnega znanja ter s tem povezane osebnostne lastnosti ter socialne veščine, kar je lahko mnogokrat dobrodošla dodana vrednost sodniškim veščinam. Formalne pogoje za višjo sodnico pa je že izpolnjevala ob nastopu službe okrožne sodnice v letu 2007 in se kljub razpisom za mesto višjih sodnikov tedaj odločila za kandidaturo za okrožno sodnico. Najprej je reševala le klasične pravdne zadeve P, med katerimi niso bile redke več kot deset let stare zadeve. Že pri drugi oceni sodniške službe je razvidno, da je reševala tako P kot tudi Pg zadeve, iz naslednje ocene pa, da je reševala tudi INS zadeve. Vrhovno sodišče je v sklepu SuZ-Ps 4/2015 jasno izpostavilo, da posameznih kriterijev ne gre ocenjevati izolirano, pač pa v povezavi z ostalimi, predvsem z delovnimi sposobnostmi. Veliko preseganje pričakovanih rezultatov je razvidno tudi iz zadnje ocene, ki vsebuje tudi mnenje oddelka za gospodarsko sodstvo Višjega sodišča v Ljubljani. Glede okoliščin iz tretje ocene sodniške izpostavlja, da je spore majhne vrednosti reševala poleg ostalih zadev, zaradi česar s kolegico nista imeli nič manjšega pripada rednih Pg zadev. Tudi tu Sodni svet ni sledil oceni Vrhovnega sodišča kot tudi ne svojemu stališču, izraženem v odločbi 2/2016-78 z dne 18. 2. 2016, ki je bila sprejeta prav na podlagi te ocene. Tudi ni upoštevan napredek glede nadpovprečnega izpolnjevanja kriterijev, ki je viden iz ocene v oceno, kar pomeni, da je tudi nadaljnja prognoza lahko le pozitivna.

8Sklicuje se tudi na istočasno opravljanje vodstvenih nalog od 1. 12. 2009 do 13. 12. 2018. Okrožno sodišče v A. je veliko okrožno sodišče, po številu zadev praktično na vseh pravnih področjih celo presega Okrožno sodišče v Mariboru. Sodno okrožje obsega tudi šest okrajnih sodišč, tako da je obremenitev sodne uprave precejšnja. Pogreša presojo posameznih kriterijev iz prvega odstavka 28. člena ZSS, predvsem pa celostno ovrednotenje vseh kriterijev za vse njeno sodniško in s sodniškim delom izenačeno delo. Sodni svet bi moral obrazložiti, če je kateremu od kriterijev dal večjo težo. Okoliščine sočasnega opravljanja sodniške službe s pretežno pozitivno izstopajočimi rezultati in uspešnega opravljanja nalog vodstvenih mest, dajo drugačno težo, kot jo je s selektivnim izpostavljanjem določenih slabših okoliščin dal Sodni svet, ki je prestopil meje proste presoje in odločitev obremenil z arbitrarnostjo. Ni vezan na oceno sodniške službe, vendar pa bi moral svojo drugačno odločitev ustrezno obrazložiti. Zaključek Sodnega sveta razume kot kaznovanje tistih, ki so dajali vse od sebe, prevzemali dodatne spise, dodatne naloge, pomagali, kjer je bilo najbolj potrebno in so zato imeli tudi šibkejšo dokazno oceno ali pa slabši pritožbeni uspeh. Sprašuje se, kakšni so potem kriteriji za napredovanje po prvem odstavku 34.a člena ZSS. Široko polje proste presoje Sodnega sveta ni vseobsegajoča, temveč pomeni še toliko večjo odgovornost. Ne odvezuje, temveč zavezuje organ, ki mu je taka svoboda dana. Zoper odločitev Sodnega sveta je možna le tožba v upravnem sporu, zoper odločitev o tem pa ni ne pritožbe ne revizije. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS U 3/2024 z dne 15. 4. 2024. Prosti preudarek ne pomeni pravno nevezanega odločanja.

9Zakonska možnost hitrejšega napredovanja v višji sodniški naziv ni le stvar sodnikove osebne sodniške kariere, temveč tudi v javnem interesu. Gre za skrb za enakost pri uporabi kriterijev ocenjevanja in skrb za enako plačilo za enako delo. Okrožni sodniki svetniki, ki imajo lahko že 20 ali več let sodniške kariere, lahko napredujejo le, če so tako izjemni, da lahko napredujejo po prvem odstavku 34.a člena ZSS, ali pa če se poslovijo od prve stopnje in uspejo s prijavo na višje sodišče. Vmesna možnost, torej napredovanje po četrtem odstavku 34.a člena ZSS, pa je le še na papirju.

10Predlaga, naj se tožbi ugodi, odločba Sodnega sveta odpravi in predlogu za hitrejše napredovanje v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu ugodi in jo z dnem izdaje sodbe uvrsti v 57. plačilni razred. Podredno predlaga, naj se tožbi ugodi, izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Navedbe odgovora na tožbo

11Tožena stranka poudarja, da so razlogi, zakaj ni bilo ugodeno predlogu za napredovanje v izpodbijani odločbi, obrazloženi, obrazložitev pa zajema tudi navedbo nekaterih enakovrstnih zadev, v katerih je Sodni svet predlogom za enako obliko sodniškega napredovanja ugodil. Sodni svet dejstev, ki govorijo tožnici v prid, tudi ni spregledal ali zanemaril. Ugotovil je, da je tožnica zrela, predana in izkušena sodnica, ki je uspešno opravljala tudi več sodno-upravnih funkcij, svoje znanje pa je ob aktivni udeležbi na različnih izobraževanjih prenašala tudi na druge in s tem tudi pripomogla k izboljševanju sodstva. Predstavil je tudi konkretne podatke iz ocen sodniške službe. Upoštevaje ostale v odločbi izpostavljene okoliščine pa ob uveljavljenem naziranju Sodnega sveta glede kriterijev za tovrstna napredovanja in vpliva teh na sodni sistem, prav zaradi enakega obravnavanja primerljivih situacij, predlogu ni bilo mogoče ugoditi. Drugi odstavek 13. člena ZSS je v zakonu umeščen v II. poglavje z naslovom "Izvolitev v sodniško funkcijo in imenovanja v sodniški službi" in obdobje opravljanja poklica odvetnika z opravljanjem sodniške funkcije izenačuje za potrebe ugotavljanja delovnih izkušenj v postopkih izvolitve na sodniško mesto. Zakon pa ne predvideva upoštevanja navedenega dejstva ob ocenjevanju sodniške službe. Tožnica ne ponudi odgovora, na kakšen način bi bilo mogoče njen poklic pred izvolitvijo v sodniško funkcijo kvalitativno vrednotiti. Sodni svet pa tega vendarle ni popolnoma prezrl. Informacija o tožničinem preteklem poklicu je vsebovana v ocenah njene sodniške službe. Tožnica je bila ocenjevana za 15 let opravljanja sodniške službe in je zato Sodni svet imel na voljo dovolj informacij o kvaliteti in kvantiteti njenega sodniškega dela in opravljanja vodstvenih nalog. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS št. U 3/2022 z dne 30. 8. 2022. Doseg in omejitve diskrecijske pravice Sodnega sveta so ob odločanju o napredovanjih sodnikov že ustaljene, kar potrjuje tudi odločba U 2/2025 z dne 17. 3. 2025. Sodni svet meja svoje diskrecije ni prekoračil, pravilnost uporabe diskrecije pa ni del presoje v upravnem sporu; to je zgolj morebitna prekoračitev diskrecije oziroma njena zloraba (drugi odstavek 27. člena ZUS-1). Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Vsebinska presoja tožbenih navedb

12Tožba ni utemeljena.

Uvodna izhodišča presoje

13Hitrejše napredovanje v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu ureja četrti odstavek 34.a člena ZSS, ki določa, da lahko okrajni oziroma okrožni sodnik svétnik (ne glede na določbo prvega odstavka 34.a člena ZSS) na istem sodniškem mestu napreduje v neposredno višji sodniški naziv, če so pretekla najmanj 3 leta od imenovanja sodnika na položaj svétnika in če iz ocene sodniške službe izhaja, da izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje. Pri tem napredovanju lahko doseže največ naziv višjega sodnika, na istem sodniškem mestu pa ne more biti imenovan na položaj višjega sodnika svétnika.

14Iz besedila četrtega odstavka 34.a člena ZSS izhaja, da Sodni svet o predlogu za navedeno napredovanje odloča po prostem preudarku. Taka razlaga te določbe ZSS je uveljavljena v sodni praksi Vrhovnega sodišča (sodbe: U 11/2021-19 z dne 9. 2. 2022, U 3/2022-18 z dne 30. 8. 2022, U 4/2022-36 z dne 13. 9. 2022, U 6/2022-11 z dne 4. 10. 2022, U 3/2023-5 z dne 29. 5. 2023, U 2/2025 z dne 17.3.2025). Kadar organ odloča po prostem preudarku, se v upravnem sporu v okviru presoje zakonitosti akta presoja, ali je bil prosti preudarek uporabljen v skladu z njegovim namenom in ali so bile meje prostega preudarka prekoračene. Obseg sodnega preizkusa prostega preudarka je torej omejen in so zanj postavljeni okviri: odločba o upravni zadevi mora biti izdana v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je organu pooblastilo dano (tretji odstavek 40. člena ZUS-1).

15Ni dvoma, da tožnica izpolnjuje že v 13. točki te sodbe navedene formalne pogoje za napredovanje. Z odločbo Sodnega sveta št. Su 2-16/78 z dne 18. 2. 2016 je bila imenovana na položaj okrožne sodnice svétnice, iz zadnje ocene sodniške službe, ki zajema ocenjevalno obdobje od 1. 7. 2017 do 31. 12. 2022, pa izhaja, da izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje po 4. točki prvega odstavka 32. člena ZSS. Ustaljeno stališče sodne prakse (zgoraj citirane odločbe Vrhovnega sodišča) pa tudi je, da odločitev o napredovanju ni avtomatična, saj o napredovanju v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu odloča Sodni svet po izvedenem postopku ugotavljanja uspešnosti in strokovnosti sodnika (tretji odstavek 24. člena ZSS), pri svojem odločanju pa ni vezan na oceno sodniške službe, ki jo poda personalni svet. Vrhovno sodišče je v zvezi s tem tudi večkrat izpostavilo, da je Sodnemu svetu z namenom uresničevanja njegove vloge kot državnega organa sui generis in skladno z delom njegove odgovornosti za stanje v sodstvu treba priznati pristojnost, da odloči, kateri izmed kriterijev iz prvega odstavka 28. člena ZSS so pomembnejši oziroma imajo večjo težo z vidika zahtev sodniškega dela in funkcije (prim. npr. sodbo Vrhovnega sodišča U 1/2020 z dne 17.2.2020 in že cit. sodbo U 3/2022).¹

16V zvezi s kriteriji za napredovanje prvostopenjskega sodnika v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu je nadalje Vrhovno sodišče že dosedaj prav tako poudarilo, da Sodni svet z "ustreznim ovrednotenjem kriterijev iz prvega odstavka 28. člena ZSS, pomembnimi za posamezni tip napredovanja, upoštevaje pri tem merilo iz drugega odstavka istega člena, soprispeva k izgrajevanju pričakovanih standardov sodniške službe. Na ta način udejanja svoj del odgovornosti in skrbi za kakovost dela sodišč", kar mu je zaupano z Zakonom o sodnem svetu (v nadaljevanju ZSSve). Ko zakon za odločanje o napredovanju določa, da ima Sodni svet prosti preudarek, mu s tem v okviru zakonsko očrtanega prostora presoje, upoštevaje načelo enakosti pred zakonom, omogoča, da v primeru izpolnjevanja formalnih zakonskih pogojev pretehta, ali je predlog za napredovanje utemeljen tako z vidika upravičenega interesa posameznega sodnika za ustrezno poklicno napredovanje kot tudi z vidika javnega interesa. Ta vrsta napredovanja se tudi zato razlikuje od hitrejšega napredovanja na položaj sodnika svétnika in hitrejšega napredovanja v plačnih razredih, kar je prav tako potrdilo Vrhovno sodišče v svoji dosedanji praksi. Sodnik pridobi naziv višjega zahtevnejšega sodniškega mesta mimo javnega razpisa, v okviru katerega bi za pridobitev takega naziva moral izkazati najboljši rezultat v primerjavi z drugimi kandidati, ne da bi se preizkusil s sojenjem v zahtevnejših zadevah. Sodna praksa se je sicer sprva res nagibala k stališču, da je zahteva po strožjem standardu nadpovprečnosti pri tej obliki hitrejšega napredovanja neutemeljena, vendar je Vrhovno sodišče prav v tej razliki prepoznalo utemeljeno stopnjevanje zahtev po odstopanju od povprečja primerljive skupine sodnikov do meje, ki omogoča uspeh v izbirnem postopku. Poudarilo je, da ZSS v pogledu pričakovane strokovne usposobljenosti, uspešnosti pri obvladovanju izzivov sojenja in osebnostnih lastnosti ne razlikuje med višjim sodnikom, ki je ta naziv pridobil z napredovanjem na neposredno višje sodniško mesto in višjim sodnikom, ki je ta naziv pridobil z napredovanjem na istem sodniškem mestu. Presodilo je, da v tem primeru strožji pristop ni niti nezakonit niti diskriminatoren, saj ne gre za kršitev enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS), če se različni položaji obravnavajo različno.²

Odgovori na tožničine očitke

17Na zgoraj navedena stališča in izhodišča se Vrhovno sodišče v zvezi s tožničinimi drugačnimi stališči in očitki tudi v tem upravnem sporu v celoti sklicuje.

18Tožeča stranka posebej nasprotuje stališču tožene stranke, da je za sporno napredovanje treba izpolniti pogoj nadpovprečnosti skozi celotno sodniško kariero in meni, da je takšno stališče prestrogo in tudi v nasprotju z določbo četrtega odstavka 34.a člena ZSS.

19Vrhovno sodišče je že v sodbi U 3/2022 z dne 30. 8. 2022 podrobno pojasnilo, da besedilo četrtega odstavka 34.a člena ZSS s tem, ko opredeljuje formalne pogoje za sporni tip napredovanja, ne izključuje možnosti, da Sodni svet upošteva (med drugim) tudi celotno sodnikovo poklicno pot zlasti na podlagi dejstev in ugotovitev, ki izhajajo iz ocen sodniške službe (prim. drugi odstavek 10. člena Meril za izbiro kandidatov za sodniško mesto). Tako očrtana podlaga za odločanje Sodnega sveta ni v nasprotju z namenom četrtega odstavka 34. a člena ZSS, saj ni nezdružljiva s posebnim ciljem/namenom tega tipa napredovanja - zagotoviti visoko strokovno in učinkovito delo sodišč po poti stalnosti sodnikov na prvostopenjskih sodiščih z možnostjo napredovanja pod blažjimi formalnimi pogoji, kot je to omogočeno po prvem odstavku istega člena (tj. če iz ocene sodniške službe izhaja, da izpolnjuje pogoje za izjemno napredovanje v višji sodniški naziv). Koristi vpogleda v celotno sodniško kariero pred odločitvijo o napredovanju v neposredno višji naziv na istem sodniškem mestu iz razlogov pomena tovrstnega napredovanja pretehtajo morebitno poslabšanje položaja tistih sodnikov, ki ga lahko sproži tovrstni pregled.³ Tudi načelo enakosti pred zakonom ne jamči pred različno (zakonsko) ureditvijo v različnih časovnih obdobjih.⁴ Vrhovno sodišče pa glede na tožničine očitke dodaja, da stališče Sodnega sveta z dne 5.9.2019 tudi ne nasprotuje jezikovni razlagi določbe 34.a člena ZSS. Besedilo tega člena res vsebuje besedo "ocena" in ne "ocene", vendar pa takšna jezikovna sintagma ne zamejuje presoje, ki omogoča obrazloženo ustrezno časovno širše razumevanje oziroma uporabo standarda izpolnjevanja strožjih pogojev, ko gre za hitrejša napredovanja v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu. Torej presojo vsakokratne (posamične) ocene v času opravljanja sodniške funkcije. In nenazadnje se tudi tožeča stranka zavzema za to, naj se upošteva celo tudi njeno predhodno delo v okviru opravljanja odvetniške dejavnosti (o tem več v 22. točki te odločbe).

20Tožnica nadalje neutemeljeno očita, da naj bi Sodni svet v predmetni zadevi odločal drugače kot v drugih enakovrstnih primerih in s tem kršil načelo enakosti pred zakonom. Razlogi, zakaj tožničinemu predlogu za napredovanje ni ugodil, so v izpodbijani odločbi obrazloženi, pri čemer Sodni svet navaja nekaj enakovrstnih zadev, v katerih je predlogom z enako obliko sodniškega napredovanja ugodil upoštevaje statistično boljše rezultate sojenja tam obravnavanih sodnikov v primerjavi s tožničinimi. V predmetni zadevi, ko pa je bil tožničin predlog zavrnjen, so v izpodbijani odločbi izpostavljene okoliščine, ki onemogočajo ugoditev njenemu predlogu, pri čemer pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je Sodni svet upošteval tudi vse okoliščine, ki bi lahko bile tožnici v prid. Tako je ugotovil, da je tožnica zrela, predana in izkušena sodnica, ki se v sodniški karieri ne posveča le izvajanju sodne funkcije v ožjem pomenu besede, temveč vzporedno uspešno opravlja tudi več sodno-upravnih funkcij. Poudaril je tako tudi tožničin pomemben prispevek pri izboljšanju položaja sodstva v okviru njenega vodenja Okrožnega sodišča v A.. Nadalje ni prezrl, da svoje znanje na različnih izobraževanjih aktivno prenaša tudi na druge in s tem pripomore k izboljševanju stanja v sodstvu. Sodni svet je predstavil tudi konkretne podatke iz ocen njene sodniške službe.⁵Ugotovil je, da tožnica zadeve rešuje po vrsti, pravočasno izdeluje sodne odločbe, se konstantno izobražuje, ima visoke sposobnosti ustnega in pisnega izražanja in varuje ugled nepristranskega sodnika. Tako v funkciji sodnice kot tudi v vlogi predsednice sodišča učinkovito prispeva k reševanju sodnih zaostankov na različnih področjih tožničinega sojenja ob nezmanjšanem obsegu dela. Večjo težo pri odločanju pa je dal nekoliko slabšim pritožbenim rezultatom v določenem obdobju v primerjavi s statističnim povprečjem primerljivih sodnikov (primerjaj ugotovitve izpodbijane odločbe na strani 8, ko je v obdobju tožničine zadnje ocene sodniške službe ugotovljen od povprečja primerljivih sodnikov slabši pritožbeni rezultat v Pg in INS zadevah, pri čemer Sodni svet ni spregledal nizkega števila zadev, v katerih je bilo vloženo pravno sredstvo). V okviru presoje tožničine tretje zaporedne ocene sodniške službe pa je upošteval dejstvo, da je bila v oceni izpostavljena sodničina premajhna skrbnost pri študiju nekaterih zadev in pri vodenju nekaterih obravnav, ter pomanjkanje strokovnega nadzora pri pisni izdelavi sodb in posledično ugotovljene šibke ali zgrešene dokazne ocene ter pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih. Tako tudi ni utemeljen tožničin očitek, da Sodni svet ni ocenil spleta vseh pomembnih okoliščin kot tudi posameznih upoštevnih okoliščin, in da tudi ni pojasnil teže posameznih okoliščin, ki pa vsaka posebej kot tudi vse skupaj še niso omogočale pozitivne odločitve.

21Neutemeljen je tudi očitek, da naj bi Sodni svet prezrl s sodniško službo izenačeno odvetniško kariero, ki jo je opravljala pred tem. Drugi odstavek 13. člena ZSS na katerega se sklicuje, je v tem zakonu umeščen v II. poglavje z naslovom "Izvolitev v sodniško funkcijo in imenovanja v sodniški službi" in obdobje opravljanja poklica odvetnika z opravljanjem sodniške funkcije izenačuje za potrebe ugotavljanja delovnih izkušenj v postopkih izvolitve na sodniško mesto. Zakon pa ne predvideva upoštevanja navedenega dejstva ob ocenjevanju sodniške službe. Kljub temu pa Sodni svet ni prezrl navedenega dejstva. V ocenah njene sodniške službe, ki jih je v postopku odločanja o tožničinem predlogu za napredovanje proučil, je vsebovana tudi informacija o tožničinem preteklem poklicu. Pravilno pa je torej upošteval petnajst letno opravljanje sodniške službe, pri čemer je imel dovolj informacij o kvaliteti in kvantiteti njenega sodniškega dela in opravljanju vodstvenih nalog. Na podlagi teh podatkov je sprejel pretehtano odločitev o njenem predlogu.

Sklepno

22Tožeči stranki ob povedanem ni bila kršene pravica do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) kot tudi ne pravica do enakega obravnavanja v postopku (22. člen Ustave RS), prav tako ne določbe EKČP. Sodni svet v obravnavani zadevi meja svoje diskrecije, ki jo uživa pri odločanju, tudi ni prekoračil. Tožeča stranka se v bistvenem ne strinja z ovrednotenjem rezultatov njenega dosedanjega dela, kar pa spada v diskrecijsko presojo tožene stranke, ki samostojno ocenjuje izpolnjevanje pogojev, strokovno avtonomno z dvotretjinsko večino. Pred Vrhovnim sodiščem pravilnost uporabe diskrecije ni del presoje v upravnem sporu zoper tovrstno odločitev, temveč je to zgolj morebitna prekoračitev diskrecije oziroma njena zloraba (drugi odstavek 27. člena ZUS-1). Kot že obrazloženo, je Sodnemu svetu v okviru diskrecijske pravice, ki jo ima v postopku odločanja o napredovanju sodnika, pridržana vsebinska (lastna) presoja oziroma ovrednotenje zakonsko opredeljenih kriterijev iz prvega odstavka 28. člena ZSS (teh ni mogoče neposredno uporabiti), upoštevaje pri tem merila iz drugega odstavka istega člena, ki jih sprejme Sodni svet (prim. 4. točko prvega odstavka 23. člena ZSSve). Vrhovno sodišče presoja le, ali je bila odločba izdana v mejah pooblastila in v skladu z njegovim namenom.⁶ Tem kriterijem izpodbijana odločba zadosti.

Odločitev o tožbi

23Glede na navedeno je Vrhovno sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

¹ ZSSve namreč izrecno določa, da Sodni svet samostojno oceni izpolnjevanje pogojev za napredovanja sodnikov v skladu z zakonom, ki ureja sodniško službo (prvi odstavek 32. člena ZSSve).
² O razvoju sodne prakse v zvezi s to obliko napredovanja glej sodbi Vrhovnega sodišča U 4/2022-36 z dne 13. 9. 2022, 12. točka obrazložitve in U 6/2022 z dne 4. 10. 2022, 15.-18. točka obrazložitve. Primerjaj tudi sodbo Vrhovnega sodišča U 2/2025 z dne 17. 3. 2025.
³ Glej 21. in 22. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča U 3/2022 z dne 30. 8. 2022.
⁴ Glej tudi 26. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča U 2/2025 z dne 17. 3. 2025.
⁵ Z ocenama, izdelanima v letih 2009 in 2010 je tožnica izpolnila pogoje za redno napredovanje, z ocenami, izdelanimi v letih 2015, 2017 in 2024 pa izpolnila pogoje za hitrejše napredovanje.
⁶ Glej 35. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča U 3/2022 in 28. točko sodbe Vrhovnega sodišča U 2/2022.