VSRS Sklep U 10/2025-9

I. Tožba se zavrne.

II. Vsak stranka trpi svoje stroške.

1Disciplinsko sodišče Sodnega sveta (v nadaljevanju Disciplinsko sodišče) je tožnici s sklepom Ds-ss 1/2023 z dne 9. 10. 2025 kot strošek postopka priznalo nagrado njenega zagovornika v znesku 441,47 EUR. Ta bo izplačana iz sredstev Sodnega sveta na pooblaščenčev (zagovornikov) fiduciarni račun v roku 30 dni po pravnomočnosti sklepa. V preostalem je bila tožničina zahteva za povrnitev stroškov zavrnjena.

2Tožnica je zoper sklep vložila tožbo. V tožbi navaja, da je bil sklep izdan po sklepu Disciplinskega sodišča Ds-ss 1/2023 z dne 21. 5. 2025, s katerim je bila po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oproščena očitka o neizpolnjevanju predpisanih sodniških dolžnosti in po prvem odstavku 96. člena ZKP odločeno, da stroški postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni tožničini izdatki in nagrada ter potrebni izdatki tožničinega zagovornika obremenjujejo proračun. Kljub temu je Disciplinsko sodišče v napadenem sklepu o priglašenih stroških iz naslova zagovornikove nagrade in potrebnih izdatkov odločilo z uporabo tarifne številke 14, VI. poglavja posebnega dela Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT), ki določa, kako se vrednotijo posamezna opravila v postopkih pri delodajalcih, delovno pravnih aktih in pogodbah. Čeprav se zdi, da je vprašanje odmere stroškov postopka obrobno, uporabljena merila v danem primeru ogrožajo položaj sodnikov ali morebitnih sodnikov v disciplinskih postopkih, saj jih postavljajo pred nedopustno dilemo, ali bodo obravnavani kot funkcionarji tretje veje oblasti, ki izvršujejo sodniško funkcijo ali kot delavci (tudi javni uslužbenci), ki so v klasičnem delovnopravnem razmerju. Stališče, ki ga je zavzelo Disciplinsko sodišče je mogoče označiti kot očitno napačno v smislu, da je v nasprotju z ustavnim položajem sodnika iz 125. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter ustavnim položajem Sodnega sveta iz 131. člena Ustave. Nenazadnje že samo pojmovanje odvetnika kot zagovornika v postopku pred Disciplinskim sodiščem, ki je značilno za zastopanje obdolžencev v kazenskem postopku in ne kot pooblaščenca, ki je značilno za civilne in delovnopravne postopke, napotuje na uporabo OT tar. št. 10/2.

Pri uporabljeni tarifni številki 14, VI. poglavja posebnega dela OT gre za analogijo s postopki med delodajalci in delavci, ki je nedopustna. Če je sodnik kot disciplinski obdolženec oproščen se mu morajo povrniti vsi potrebni stroški, saj je to zagotovilo njegove pravne varnosti in neodvisnosti. Ker se z oprostitvijo sodnika kot obdolženca izkaže, da je bila pobuda vložena neutemeljeno, da je bil obtožni akt vložen neutemeljeno in da je bil "pregon" neutemeljen, oproščeni sodnik ne sme biti "sankcioniran" tako, da je prikrajšan pri plačilu potrebnih stroškov, ki so nastali v postopku, ki se vodi po določbah ZKP. S tem ko je sodnik finančno prikrajšan pri odmeri stroškov in pri tem opravilu izenačen z delavcem v klasičnem delovnem razmerju, je sankcioniran. In ne zgolj to, ogrožena je njegova pravna varnost in neodvisnost, saj je tudi finančna neodvisnost del neodvisnosti iz 125. člena Ustave, ki predstavlja zagotovilo proti zunanjim pritiskom. Tožnica je bila obravnavana kot disciplinska obdolženka, ki po oprostitvi v postopku, vodenem po ZKP, upravičeno pričakuje, da bo tudi o odmeri stroškov odločeno po tem zakonu. Sicer je z analogno uporabo navedene tarifne številke z nižje določenimi vrednostmi ne samo prikrajšana, temveč dejansko sankcionirana in hkrati postavljena v neenak položaj z delavci, udeleženimi v postopkih pri delodajalcih po sproženih delovno pravnih sporih.

Uporabljena analogija je tudi zmotna. Disciplinsko sodišče je vodilo disciplinski postopek zoper tožnico po določbah ZKP, stroške, ki so nastali zaradi tega postopka pa odmerilo kot v postopkih pri delodajalcih ter odločilo, da morajo biti izplačani iz proračuna Sodnega sveta. To ni pravilno, kajti ko delodajalec zoper delavca vloži pobudo za uvedbo disciplinskega postopka, ki se izkaže za neutemeljeno, je delodajalec tisti, ki mora delavcu plačati potrebne stroške, ki so mu nastali zaradi neutemeljeno vložene pobude. Sodni svet v takšnem položaju ne more nositi stroškov. Sploh pa je že Ustavno sodišče v odločbi U-I-175/97 z dne 25. 11. 1999 pojasnilo, da gre pri službenem razmerju sodnika z Republiko Slovenijo za javnopravno razmerje, ki ima nekatere elemente delovnega razmerja, vendar sodnik ni delojemalec države, ampak nosilec ene od vej oblasti. Položaj sodnika in delavca v delovnem razmerju zato ni primerljiv, različna pravna ureditev pa temelji na različnem pravnem statusu.

Disciplinsko sodišče je z izpodbijanim sklepom hkrati kršilo prvi odstavek 96. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 44. člena Zakona o Sodnem svetu (v nadaljevanju ZSSve) ter splošnim načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Disciplinsko sodišče je v sklepu zavzelo stališče, da pri odločanju o stroških v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti tarifnih številk, ki so v OT predvidene za kazenski postopek, saj ta ne definira narave postopka, temveč določa ozadja. Kakšna naj bi bila narava postopka in katera so tista ozadja, ki definirajo postopek, v izpodbijanem sklepu ni obrazloženo, in tako ni razvidno, kateri drugi, kakor v zakonu določeni kriteriji bi morali biti izpolnjeni, da bi Disciplinsko sodišče odločilo po prvem odstavku 96. člena ZKP v zvezi s 44. členom ZSSve ter potrebne stroške in nagrado odmerilo po tar. št. 10/2 posebnega dela OT. V ZSSve je namreč določena smiselna uporaba določb ZKP v disciplinskih postopkih, med katerimi se po 429. členu ZKP uporabljajo določbe 430. do 444. člena ZKP oz. druge določbe tega zakona. Glede tega se je Vrhovno sodišče že opredelilo v sklepu U 2/2018 z dne 24. 2. 2021, ko je ugodilo tožničini tožbi (sodnici kot disciplinski obdolženki) in odpravilo sklep Disciplinskega sodišča ter zavrnilo predlog disciplinske tožilke za izrek disciplinske sankcije in sklenilo, da stroški disciplinskega postopka bremenijo proračun. Položaj je v bistvenem enak položaju v obravnavani zadevi, pa vendar je Disciplinsko sodišče pri tožnici sedaj odločilo drugače in razlogov za to v sklepu ni razumno pojasnilo. Takšno ravnanje Disciplinskega sodišča je dodatno problematično, ker je prav Sodni svet večkrat opozoril, da so sodniki po drugem odstavku 3. člena Ustave nosilci oblasti, izvoljeni v Državnem zboru na predlog Sodnega sveta kot neodvisnega ustavnega organa iz 130. in 131. člena Ustave, medtem ko je po drugi strani Disciplinsko sodišče v izpodbijanem sklepu v nasprotju z ustavnim položajem sodnika in svojo dosedanjo prakso od tega očitno samovoljno ter v nasprotju z 22. členom Ustave, odstopilo. Čeprav je Disciplinsko sodišče do odstopa upravičeno, bi ga moralo obrazložiti, česar pa ni storilo.

Po zatrjevanem tožnica meni, da bi ji morala toženka priznati stroške po tarifni številki 10/2 v skupnem znesku 889,04 EUR, ki naj jih po ugoditvi tožbi prizna Vrhovno sodišče. Sicer naj napadeni sklep odpravi, zadevo vrne v nov postopek, toženki pa naloži povrnitev stroškov upravnega spora v višini 385 EUR.

Očitno podrejeno, tožnica nasprotuje izpodbijanemu sklepu še v delu, v katerem ji niso bili priznani stroški poročila stranki in prejema sklepa po tar. št. 43/2 in tar. št. 39/1 OT z dne 18. 4. 2024 in 21. 5. 2025. Res je, da glede tega sodna praksa ni povsem enotna, vendar sta oba stroška po novejši sodni praksi (denimo v odločbi U 2/2018 z dne 24. 2. 2021) priznana. Stoji namreč na stališču, da so stroški poročila samostojno opravilo in da se priznajo, čeprav odvetnik samo pregleda listine in ne sestavi listine oz. ni bil v zvezi z njimi opravljen narok. V obravnavani zadevi pa je bil zagovor podan, opravljene so bile tri obravnave, zaslišane so bile priče. Stališče Disciplinskega sodišča, da bi v tej zvezi moral predložiti poročila Sodnemu svetu je zmotno ter v nasprotju z zaupnostjo odnosa med odvetnikom in stranko ter s sodno prakso. Dejstvo je, da mora odvetnik stranko seznaniti z odločbo, jo opozoriti na odločilne argumente, ki so narekovali odločitev ter predstaviti svoja strokovna stališča.

3Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je uporaba tar. št. 14 VI. poglavja OT izbira, ki ustreza posebnemu položaju sodniške funkcije, ki ima po odločbi Ustavnega sodišča U-I-175/97 z dne 25. 11. 1999 nekatere elemente delovnega razmerja. Ureditev disciplinskih postopkov zoper sodnike, kot je določena v ZSSve in ureditev disciplinskih kršitev ter sankcij zanje po 81. in 82. členu Zakona o sodniški službi (v nadaljevanju ZSS), predstavljata posebno ureditev sodniške službe, torej položaja funkcionarja sodne veje oblasti. Gre za specifičen položaj sodnika, ki se kaže tudi v ureditvi nadzora nad delom sodnikov z oceno sodniške službe, službenim nadzorom in presojo Komisije za etiko in integriteto. Tožnica je bila obravnavana kot sodnica, torej funkcionarka v disciplinskem postopku, za sam sodniški položaj pa so značilni nekateri elementi delovnega razmerja. Disciplinska odgovornost sodnika pomeni uveljavljanje odgovornosti za kršitve sodniških dolžnosti, ki izhajajo iz položaja neodvisnega nosilca sodne oblasti. Odgovornost uveljavljajo disciplinski organi Sodnega sveta, ki je državni organ, pri čemer je sodnik v službenem razmerju z Republiko Slovenijo. Disciplinski postopek zoper sodnika je tako vzporednica disciplinskega postopka zoper delavca, s posebnostmi, ki izhajajo iz sodnikovega neodvisnega položaja in trajnega mandata. Smiselna uporaba določb ZKP, kot je določena v 44. členu ZSSve, je predvidena zgolj zaradi visoke ravni zaščitnih določb za disciplinskega obdolženca, sicer pa so osnova postopka določbe ZSSve. Disciplinsko sodišče je zato pri odmeri stroškov upoštevalo, da zoper tožnico ni bil voden kazenski postopek, temveč disciplinski postopek po posebnem zakonu. Narava postopka, v konkretnem primeru uveljavljanje disciplinske odgovornosti za kršitve službenih dolžnosti, v odločilni meri narekuje strokovno zahtevnost, odgovornost, potrebno specialistično znanje in druge elemente, s katerimi se po 3. členu OT vrednotijo odvetniške storitve. OT pa za postopke v zvezi z disciplinsko odgovornostjo v tar. št. 14 predvideva samostojne postavke, prilagojene naravi teh postopkov. Čeprav gre torej za disciplinski postopek po posebnem zakonu (ZSSve) s smiselno uporabo določb ZKP, ima tudi ta postopek v svoji osnovi enako vlogo, kot ga imajo disciplinski postopki v primerih delovnih razmerij.

V sklepnem delu odgovora na tožbo toženka pritrjuje ugotovitvi, da je vsak disciplinski postopek kaznovalne narave, kar zadeva očitek pravnih kršitev, ki terjajo sankcijo, vendar pa ga OT, ki vrednoti odvetniško delo glede na vrsto postopkov, uvršča v posebno kategorijo, s čimer hkrati priznava njegovo specifičnost v razmerju do ostalih postopkov. Končno, toženka se ne strinja niti glede zatrjevanega pomena sklepa Vrhovnega sodišča U 2/2018 z dne 24. 2. 2021, ki ni reprezentativni del ustaljene sodne prakse. Disciplinsko sodišče je bilo zato pri oblikovanju pravnih stališč prosto in je v zadevi smelo odločiti drugače, kot v zadevi, na katero se je tožnica v tožbi sklicevala. Toženka predlaga zavrnitev tožbe.

4Vrhovno sodišče je toženkin odgovor poslalo tožnici, ki se o vsebini ni izjavila.

5Tožba ni utemeljena.

6Po drugem odstavku 1. člena ZSS je sodnik v službenem razmerju z Republiko Slovenijo. Znotraj tega razmerja mu je mogoče po prvem odstavku 81. člena ZSS izreči disciplinsko sankcijo za naklepne ali iz malomarnosti povzročene kršitve sodniške dolžnosti, ki so predpisane z zakonom in sodnim redom, ali za neredno opravljanje sodniške službe. Našteto je predmet disciplinskih postopkov zoper sodnike, v katerih po prvem odstavku 6. člena ZSS odloča disciplinsko sodišče. Vodi disciplinski postopek, kot je določen v 2. oddelku V. poglavja ZSSve ter po prvem odstavku 44. člena ZSSve s smiselno uporabo določb zakona, ki ureja kazenski postopek, in ki veljajo za skrajšani kazenski postopek, razen določb, ki se nanašajo na oškodovanca, če ZSSve ne določa drugače (v nadaljevanju smiselna uporaba določb ZKP). Vprašanja, na katera je Vrhovno sodišče moralo odgovoriti po povzetih navajanjih strank in temeljih zakonske ureditve so bila: a) ali sta sodnikova in delavčeva disciplinska odgovornosti primerljivi, b) ali se ugotavljata na primerljivo enak način in c) ali je Disciplinsko sodišče ravnalo pravilno, ko je pri odmeri tožničinih stroškov izhajalo iz vrste postopka, ki ga je vodilo zoper tožnico, ali pa bi moralo izhajati iz njegove kaznovalne narave ter stroške odmeriti na način, kot jih sodišča odmerjajo v skrajšanem kazenskem postopku.

7V skladu z drugim odstavkom 14. člena OT so sodišče in drugi organi ter druge pravne osebe, ki odločajo v okviru svojih pristojnosti o odvetniških stroških, pri tem dolžni uporabljati to tarifo. Postopek v tej zadevi je disciplinski postopek. Nagrada za tak postopek je določena v tar. št. 14 OT.

8Čeprav je nedvomno, da sodnik po odločbi Ustavnega sodišča U-I-175/97 z dne 25. 11. 1999 ni delojemalec države, ampak nosilec ene od vej oblasti, je po drugi strani z državo v razmerju, ki ima nekatere elemente delovnega razmerja. Kakorkoli je to razmerje poimenovano, je sodnikova disciplinska odgovornost njegov sestavni del, kot je delavčeva disciplinska odgovornost sestavni del delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. S prenehanjem razmerja med sodnikom in državo preneha sodnikova disciplinska odgovornost, kot s prenehanjem delovnega razmerja preneha delavčeva disciplinska odgovornost pri tem delodajalcu. Z vidika same disciplinske odgovornosti sta sodnik in delavec v položajih izenačena, glede njene vsebine pa se že zaradi izključnosti sodniških dolžnosti in sodniške službe, razlikujeta. Odgovor na prvo vprašanje je zato, da sta sodnikova in delavčeva disciplinska odgovornost primerljivi, nista pa enaki. Podobno velja glede ugotavljanja sodnikove in delavčeve disciplinske odgovornosti, ki je v obeh primerih predmet posebnega, disciplinskega postopka, s to razliko, da je v disciplinskem postopku zoper sodnika v skladu s prvim odstavkom 44. člena ZSSve določena smiselna uporaba določb ZKP, ki v disciplinskem postopku zoper delavca v 12. oddelku III. poglavja Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1) ni določena. V obeh primerih gre torej za istovrstni pravni postopek, le da je pri ugotavljanju sodnikove disciplinske odgovornosti mogoče smiselno uporabiti tudi določbe zakona, ki urejajo drug pravni postopek. Ker nobena od navedenih dveh razlik ne spreminja bistva, po katerem je sodnik, čeprav nosilec ene od vej oblasti, disciplinsko odgovoren ter da se njegova disciplinska odgovornost ugotavlja v disciplinskem in ne morebiti v katerem drugem pravnem postopku, je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je Disciplinsko sodišče ravnalo pravilno, ko je pri odmeri tožničinih stroškov izhajalo iz vrste pravnega postopka, ki ga je vodilo zoper tožnico, namesto iz njegove kaznovalne narave. Ne kaznovalna narava in ne smiselna uporaba določb ZKP v prvem odstavku 44. člena ZSSve ne moreta spremeniti vrste postopka zoper tožnico v drugo vrsto postopka oz. v vrsto postopka, ki zoper tožnico dejansko ni potekal. Glede na to, in ker se odvetniške storitve vrednotijo po vrstah pravnih postopkov, kot so določeni (našteti) v posebnem delu OT, se izkaže za pravilno odmera tožničinih stroškov po tar. št. 14 OT, namesto po tar. št. 10/2 OT, ki se sicer uporablja za odmero stroškov v skrajšanem kazenskem postopku.

9Ugotovljeno pomeni, da pri uporabljeni tar. št. 14 OT ne gre za zatrjevano nedopustno analogijo in sodnikovo neprimerno izenačevanje z delavcem v disciplinskem postopku ter še manj za njegovo sankcioniranje in protipravni poseg v sodniško neodvisnost iz 125. člena Ustave, neodvisnost Sodnega sveta iz 131. člena Ustave, enako varstvo pravic iz 22. člena Ustave ter enakost pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Gre namreč za tarifno številko, ki je glede na vrsto pravnega postopka, ki je lahko voden tako zoper sodnika kot zoper delavca, edina možna. Zatrjevano sodnikovo sankcioniranje in poseganje v njegovo neodvisnost ter v neodvisnost Sodnega sveta so zato izključeni, medtem ko je v Vrhovno sodišče v citiranem sklepu U 2/2018 z dne 24. 2. 2022 o sicer istem predmetu samo drugače odločilo, a ne na način, da bi se sklicevalo na predhodno ustaljeno sodno prakso ali tako, da bi jo samo izrecno spremenilo. Neutemeljeno je tudi tožbeno zavzemanje za odmero stroškov, povezanih s prejemom odločbe in poročila stranki, ki bodisi izhaja iz neustrezne podlage, kot je sestava osnutka gospodarske pogodbe po tar. št. 39/1, bodisi iz storitve po tar. št. 43/2, ki mora biti izkazano samostojno opravljena.

10Tožnica je v tožbi zahtevala tudi povrnitev stroškov upravnega spora, vendar je Vrhovno sodišče njeno tožbo zavrnilo in po četrtem odstavku 25. člena Zakona o upravnem sporu sklenilo, da vsak stranka trpi svoje stroške postopka.