24. člen ZSS

Po stališču Sodnega sveta je pogoj za hitrejše napredovanje v plačnih razredih po prvem napredovalnem obdobju po nastopu sodniške službe, da je sodnik v vsakem od treh let napredovalnega obdobja ocenjen z oceno, da izpolnjuje kriterije iz 28. člena ZSS na nadpovprečni ravni. Sodišče se ne strinja s stališčem Sodnega sveta, da se celotno napredovalno obdobje pri sodnikih začetnikih razdeli na tri posamezna leta in da je hitrejše napredovanje odvisno od doseganja pravnega standarda nadpovprečnega izpolnjevanja kriterijev iz 28. člena ZSS v vsakem posameznem letu; tako stališče lahko vodi do manj ugodne obravnave sodnikov začetnikov.

Za oceno o povprečnosti vodenja sodišča ne zadošča pavšalna ugotovitev, da so rezultati sodišča v zadnjem obdobju povprečni, zlasti še, če je sodišče slabše rezultate doseglo po kriterijih, na katere tožnica kot predsednica sodišča praviloma niti ni mogla vplivati (trajanje postopkov v pomembnejših zadevah in delež potrjenih zadev) oziroma ne da bi bilo ugotovljeno, kako in če je k temu prispevalo njeno vodenje. Upoštevati je treba, da kriteriji in merila za ocenjevanje uspešnosti vodenja sodišča, za razliko od kriterijev za napredovanje, niso določeni in da tožnica ne kandidira za mesto predsednice sodišča, temveč da bi v nadaljevanju svoje kariere opravljala sodniško funkcijo na istem delovnem mestu v višjem sodniškem nazivu. Nenazadnje pa napredovanje sodnika ni namenjeno zgolj zagotavljanju njegove materialne neodvisnosti oziroma izboljšanju njegovega materialnega položaja, temveč tudi moralnemu priznanju sodniku za njegovo (zlasti dolgoletno) delo.

Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah zavzelo stališče, da je pridobitev višjega sodniškega naziva predvidena tako kot izjemna in kot hitrejša oblika napredovanja, za katero zakon ne določa posebnega, strožjega standarda nadpovprečnosti (v smislu očitne nadpovprečnosti, ki bi jo moral doseči sodnik). Z zahtevo po sodnikovi nadpovprečnosti, ki mora biti na izrazito višjem nivoju, bi bile prekoračene meje prostega preudarka. Primerjava zakonskih določb ob upoštevanju namena zakonodajalca (izkušenim sodnikom omogočiti napredovanje, da se jih zadrži na sodiščih nižjega položaja) zato ne daje podlage za stališče, da bi moral tožnik za napredovanje (po četrtem odstavku 34. a člena ZSS) izkazati višjo (očitno, izrazito) nadpovprečnost. Dejstvo, da takšno napredovanje sodniku odpre nov in bistveno širši rang plačnih razredov, samo po sebi ni zadosten razlog za strožjo obravnavo pogojev za napredovanje v višji sodniški naziv. Glede na namen zakonske določbe s tovrstnim napredovanjem tudi ne more biti ogroženo načelo enakosti pred zakonom med sodniki in ne učinkovitost sodstva. Takšna stališča Sodnega sveta namreč pomenijo oviro za uveljavitev kariernega sistema sodnikov, ki jim del

V primeru rednega napredovanja je Sodni svet pristojen za odločanje o pritožbi zoper odločbo predsednika sodišča o uvrstitvi v plačni razred ali o napredovanju v položaj svetnika. Napredovanji, o katerih odloča predsednik sodišča, sta praviloma "avtomatični." Podlaga za odločitev je ocena sodniške službe. Predsednik sodišča je nanjo vezan. Iz nobenega predpisa ne izhaja, da bi smel preverjati njeno procesno in vsebinsko pravilnost. To pa ne velja za Sodni svet ob odločanju o pritožbi zoper predsednikovo odločitev. Stališče Sodnega sveta o vezanosti na oceno sodniške službe bi pomenilo, da je sodno varstvo zoper izpodbijano odločbo, v kateri zaradi tega stališča grajane ocene ni preizkusil, pretirano omejeno. Preizkus bi bil zreduciran le na vprašanje, ali je pravilna odločitev o tožnikovem nenapredovanju glede na oceno sodniške službe, ki bi jo moral Sodni svet sprejeti kot pravilno, čeprav je srž spora ravno v njeni zatrjevani nepravilnosti in čeprav je samostojno ni mogoče izpodbijati kljub temu, da poleg ocene, da sodnik ne ustreza sodniški službi, ocena o neizpolnjevanju kriterijev za napredovanje najbolj poseže v sodnikov položaj in če je vsebinsko napačna, lahko tudi

Okrajni (in okrožni) sodniki pri napredovanju na položaj svétnika v primerjavi z višjimi in vrhovnimi sodniki niso diskriminirani, saj so tudi pogoji, ki jih mora izpolnjevati oseba za izvolitev na posamezno sodniško mesto oziroma v naziv okrajni, okrožni, višji in vrhovni sodnik, pomembno različni. Različna je torej umestitev navedenih skupin sodnikov v hierarhični sistem sodstva, pri čemer se sodišče v zakonsko primernost ureditve ne more spuščati, saj gre za stvar, ki je v polju odločanja zakonodajalca.

Določbo četrtega odstavka 34. a člena ZSS je treba razlagati na način, da je zgornja meja nadpovprečnosti določena z izpolnjevanjem pogojev za neposredno višje sodniško mesto, kar pomeni, da mora Sodni svet v postopku opraviti presojo primernosti kandidata za višji sodniški naziv z vidika vseh meril, ki jih določa 28. člen ZSS. Ovire za napredovanje v višji sodniški naziv pa nikakor ne sme pomeniti niti posebna narava dela (kot v obravnavanem primeru delo na triaži) niti delo na projektih, zlasti, če gre za dela, ki prispevajo k uspešnosti konkretnega sodišča ali celo sodstva kot celote. S takšno naravo dela se namreč v celoti uresničuje zakonodajalčev namen ureditve sistema napredovanj sodnikov. Sodni svet poudarja, da v postopkih odločanja o napredovanju v višji sodniški naziv sodnikovo nadpovprečnost pri presoji utemeljenosti napredovanja presoja z vidika dela skozi celotno sodniško kariero, kar pa ni niti logično niti ni smiselno. Starejše ocene dela so namreč že utemeljile napredovanje na položaj svetnika, ki pomeni enega od formalnih pogojev za napredovanje po četrtem odstavku 34. a člena ZPP, kar torej pomeni, da je bilo predhodno delo sodnika pri napredovanjih deja

Sodni svet je s stališčem, da se za napredovanje po četrtem odstavku 34.a člena ZSS zahteva sodnikova nadpovprečnost na izrazito višjem nivoju, prekoračil meje prostega preudarka. Ker je hitrejše napredovanje v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu ena od (kasnejših) stopenj kariernega napredovanja sodnikov, tako napredovanje lahko pridobi le sodnik, ki je v svoji dotedanji sodniški karieri izpolnil pogoje za druge (predhodne) oblike napredovanja, ki jih predvideva ZSS, med drugim tudi napredovanje na položaj svetnika, ki pomeni enega izmed formalnih pogojev za napredovanje po četrtem odstavku 34.a člena ZSS. Zato zahteva Sodnega sveta, ki je izražena v (načelnem) stališču, da se pri napredovanju po četrtem odstavku 34.a člena ZSS upoštevajo rezultati sodnikovega dela skozi celotno sodniško kariero, ni niti logična niti smiselna in nasprotuje sistematiki napredovanja, kot jo vzpostavlja že zakon. Zakonodajalec je z uzakonjenjem določnih kriterijev v četrtem odstavku 34.a člena ZSS že sam zožil manevrski prostor za uporabo prostega preudarka. Iz tega sledi, da glede sodnika, ki izpolnjuje formalne kriterije, velja močna domneva o utemeljenosti hitrejšega napre

Načelno stališče sodnega sveta, ki zahteva izkaz očitne nadpovprečnosti tožnika, v okoliščinah konkretnega primera nasprotuje namenu zakonodajalca in ne more biti podlaga za utemeljitev neizpolnjevanja pogojev za hitrejše napredovanje.

Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da je treba Sodnemu svetu zato, da lahko uresničuje svojo ustavno vlogo in preko nje prevzema svoj del odgovornosti za stanje v sodstvu, priznati pristojnost, da odloči, kateri kriteriji ocenjevanja iz 28. člena ZSS so pomembnejši oziroma imajo večjo težo z vidika zahtev sodniškega dela in funkcije, ki jo sodnik opravlja kot nosilec sodne oblasti. Vrhovno sodišče na tem mestu dodaja, da je iz povsem enakih razlogov treba Sodnemu svetu priznati tudi pristojnost za sprejem načelnega stališča, da mora biti za napredovanje v višji sodniški naziv, pri katerem se sodniku po 34a. členu ZSS lahko naloži tudi odgovornejše in težje naloge, v oceni, da sodnik izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje, njegova uspešnost in strokovnost izkazana izrazito (očitno) nadpovprečno. Ker Sodni svet RS o napredovanju sodnikov odloča po prostem preudarku, je obseg sodne kontrole v upravnem sporu omejen na to, ali je njegovo oceno mogoče sprejeti kot razumno in zato zakonito. Po oceni Vrhovnega sodišča povzeti razlogi izkazujejo, da izpodbijana odločitev Sodnega sveta RS ni očitno nerazumna, arbitrarna ali diskriminatorna. Sodni svet RS je obrazložil kakše

Pri odločanju o hitrejšem napredovanju sodnika v plačnih razredih Sodni svet ni vezan na oceno sodniške službe personalnega sveta, še toliko manj pa na mnenje oddelka sodišča, ki obravnava pravna sredstva zoper odločbe ocenjevanega sodnika. To pa ne pomeni, da ocene sodniške službe in mnenja Sodni svet pri svojem odločanju ne sme upoštevati. Poleg statističnih podatkov npr. o obsegu opravljenega dela, doseženi stopnji pravilnosti in zakonitosti sodnikovega odločanja, ugotovljeni v postopkih s pravnimi sredstvi, pravočasnosti pisne izdelave sodnih odločb itd. lahko delovne sposobnosti, predvsem pa strokovno znanje in s tem kakovost odločanja sodnika, ocenijo sodniki, ki odločajo o pritožbah zoper odločbe ocenjevanega sodnika. Ti imajo vpogled v sodnikovo sposobnost strukturiranega dela in analitičnega razmišljanja, obseg strokovnega znanja s področja dela, sposobnost pisnega izražanja itd. Poleg sodnikov instančnega sodišča lahko strokovnost sodnikovega dela oceni tudi personalni svet z vpogledom v največ deset sodnih spisov v zadevah, ki jih je reševal ocenjevani sodnik in v katerih je bil postopek pravnomočno končan v ocenjevalnem obdobju.

ZSS za izdelavo ocene sodniške službe ne predvideva nobenega posebnega postopka niti ne predvideva izdaje odločbe o oceni, sama ocena sodniške službe pa tudi ne pomeni posebne odločitve o kakršnikoli pravici ali pravni koristi tožeče stranke; vsebuje le strokovno oceno in za tožečo stranko neposredno ne povzroča nobenih pravnih posledic niti ji ne posega v kakšno pravico, saj jo je za učinkovanje potrebno najprej uporabiti pri odločanju o napredovanju in v posledici tega izdati sklep o (rednem) napredovanju, ki ga izda predsednik sodišča ali sklep o (izrednem) napredovanju, ki ga izda sodni svet. Posledično to pomeni, da sama ocena sodniške službe nima značaja upravnega akta, zoper katerega bi bil po določbi prvega odstavka 2. člena ZUS-1 dopusten upravni spor. Ker o izrednem napredovanju odloči Sodni svet na predlog sodnika ali predsednika sodišča, to pomeni, da tožeča stranka, ki na podlagi izdelane ocene sodniške službe izpolnjuje pogoje za redno napredovanje, lahko po izčrpanju poti preko pritožbenega personalnega sveta zahteva tudi od Sodnega sveta, da odloči o njenem morebitnem predlogu za hitrejše ali izredno napredovanje ali napredovanje v višji sodniški naziv. Sod

Iz jezikovne razlage določbe 3. alineje petega odstavka 34. člena ZSS izhaja, da je napredovanje na položaj višjega sodnika svétnika časovno gledano vezano na napredovanje v višji plačni razred, saj višji sodnik napreduje na položaj sodnika svétnika pri drugem ali tretjem napredovanju v višji plačni razred po 26. členu ZSS, pri čemer je pri hitrejšem napredovanju na položaj svétnika treba izpolnjevati še dodatni pogoj - sodnik mora pridobiti oceno sodniške službe, iz katere izhaja, da so izpolnjeni pogoji za hitrejše napredovanje sodnika. Ker je napredovanje v višji plačni razred v letih 2013 in 2014 po specialni ureditvi ZUJF in ZIPRS1314 izključeno, tožnica v teh letih (kljub izpolnjevanju pogojev po ZSS) ne more drugič napredovati v višji plačni razred, posledično pa tudi ne more napredovati na položaj višje sodnice svétnice.

Določbe 45. člena ZSS je treba razlagati v pomenu, da sta imenovanje in napredovanje sodnika edini podlagi za uvrstitev sodnika v plačni razred. Ob odsotnosti nadaljnjih določb v ZSPJS ali v ZSS o tem, kako se sodnika uvrsti ob imenovanju, je ureditev z uporabo logične razlage mogoče razumeti (le) v pomenu, da se sodnika uvrsti v začetni plačni razred, v katerega je uvrščena funkcija. Sodnika zakon ne varuje z zagotovljeno plačo v primeru ponovne izvolitve v sodniško funkcijo po prekinitvi opravljanja sodniške službe. Z začetkom mandata oziroma ob imenovanju na višje sodniško mesto se vsi sodniki enotno uvrstijo v začetni plačni razred za funkcijo, kar pa zanje ne pomeni dokončnega pač pa prehodno stanje, saj z nastopom sodniške službe pridobi sodnik pravico do napredovanja pod pogoji zakona (prvi odstavek 24. člena ZSS).

Nevezanost Sodnega sveta na oceno sodniške službe sicer res pomeni, da Sodni svet v postopku odločanja ni vezan na oceno Personalnega sveta in da je v skladu z 28. členom ZSS dolžan tudi sam preveriti izpolnjevanje zakonsko določenih pogojev po kriterijih, ki so določeni v 29. členu ZSS. Vendar pa tako iz zakonske ureditve kot iz upravnosodne prakse izhaja, da mora pri tem upoštevati tudi oceno Personalnega sveta, ki ima naravo strokovnega mnenja o sodnikovem delu.

Sodišče se pridružuje stališču, po katerem ima Sodni svet možnost, da ponovno presodi izpolnjevanje pogojev za napredovanje ter da na tej podlagi odloči. Vendar pa mora imeti v primeru drugačne odločitve zanjo utemeljene razloge, zlasti če le-ta temelji na strožji presoji predpisanih kriterijev. Razlaga Sodnega sveta, po kateri pri odločanju o napredovanju ni mogoče upoštevati rezultatov, ki jih je tožnica dosegla na Ustavnem sodišču RS, je v nasprotju z namenom dodelitve sodnikov kot tudi z določbo četrtega odstavka 71.c člena ZSS in pomeni izvotlitev pravice do napredovanja, ki jo zakon določa tudi za sodnike, dodeljene na delo izven rednih sodišč.

V obravnavanem primeru je sporno, s katerim dnem je tožnik, ki je okrajni sodnik, napredoval oziroma od kdaj mu pripada položaj svétnika in temu ustrezna uvrstitev v 51. plačni razred. Medtem ko je po stališču tožene stranke tožnik napredoval na položaj svétnika z dnem odločitve Sodnega sveta, se glede na določbe ZSS sodišče pridružuje stališču tožnika, da je relevanten dan, ko je za napredovanje izpolnil predpisane pogoje.

Sodni svet se mora pri odločanju o napredovanju ravnati po kriterijih, ki jih določa ZSS za ugotovitev, ali kandidatka izpolnjuje pogoje za napredovanje, medtem ko ocena sodniške službe, ki jo izdela personalni svet, pomeni le oceno sodniške službe in ne pomeni, da jo je Sodni svet dolžan le prevzeti, ne da bi sam preveril, ali so podani pogoji za sodnikovo hitrejše napredovanje glede na zakonsko določene kriterije.

Poleg pokazatelja, ki izhaja iz statistike sodnih odločitev v pritožbenih postopkih, je delež vloženih pritožb, ob upoštevanju vrste (strukture) zadev, šteti kot enega izmed pokazateljev dosežene stopnje pravilnosti in zakonitosti sodnikovega odločanja, pa tudi sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj. Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da je obseg sodelovanja strokovnega sodelavca pri sodniškem delu eden od pokazateljev sodnikove zavzetosti in odgovornosti pri delu, iz česar pa ne izhaja, da je nujno pokazatelj sodnikove sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj in ne morebiti pokazatelj njegove delovne sposobnosti ali opravljenega dela pri odpravi in preprečitvi sodnih zaostankov.

Hitrejše napredovanje po četrtem odstavku 27. člena ZSS je časovno gledano vezano na siceršnje redno napredovanje, saj okrajni oziroma okrožni sodnik napreduje na položaj svetnika takrat, ko bi sicer redno napredoval, ob dodatnih pogojih, da je pred tem že dopolnil starost petinštiridesetih let in da je z oceno sodniške službe za zadnje 3-letno obdobje ugotovljeno izpolnjevanje pogojev za hitrejše napredovanje.

V tem upravnem sporu tožnica uveljavlja sodno varstvo pravice do napredovanja na položaj svétnice. Pravna narava tega interesa je zakonska pravica tožnice in ne le pravna korist, zato mora biti presoja zakonitosti izpodbijanega akta stroga, a manj stroga kot v primerih, ko gre za posege v temeljne človekove pravice. Varstvo pridobljene pravice do sodniškega položaja svétnika po ZSS po naravi stvari ne more veljati samo takrat, ko sodniku ob premestitvi ni mogoče zagotoviti enakega sodniškega mesta, kajti nedvomno ga obdrži tudi v primeru situacije iz prvega stavka 3. odstavka 66. člena ZSS, ko je torej premeščen na enako sodniško mesto. Iz tega sledi, da je zakonodajalec zagotovil popolno varstvo pridobljene pravice v zvezi s položajem svétnika za sodnike po 66. členu ZSS, med tem ko ni zagotovil varstva pridobljene pravice v zvezi s položajem svétnika sodnikom za prekrške, kot to izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča. Iz odločbe Ustavnega sodišča implicitno izhaja, da določila 66. člena ZSS ni mogoče uporabiti pri odločanju po 5. odstavku 217. člena ZP-1, ker je zakonodajalec drugačno (specialno) ureditev prevedbe v primeru premestitve zaradi sistemske reorganizacije določil v sp