VSRS Sklep I Up 104/2026

• Pritožba se zavrže.

1. Tožeča stranka je vložila tožbo v upravnem sporu zoper odločbo o odvzemu medvedov iz narave in v tem postopku predlagala izločitev višje sodnice Upravnega sodišča Republike Slovenije. Podpredsednica navedenega sodišča je predlog zavrnila, tožeča stranka pa je zoper ta sklep vložila pritožbo na Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče), kjer se zadeva vodi pod številko I Up 3/2026. Tožnik je nato tudi v tej zadevi vložil predlog za izločitev sodnice, in sicer vrhovne sodnice, ki ji je bila pritožbena zadeva I Up 3/2026 dodeljena v reševanje. O tem predlogu je odločil predsednik Vrhovnega sodišča in ga zavrnil, v pravnem pouku sklepa pa navedel, da je na podlagi petega odstavka 73. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) zoper sklep dovoljena posebna pritožba na Vrhovno sodišče.

2. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je pravnemu pouku sledil in vložil pritožbo, ki jo je naknadno še dopolnil. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in ponovno obravnavo predlagane izločitve vrhovne sodnice.

3. Pritožba ni dovoljena.

4. Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot specialni zakon, ki ureja upravni spor, ne ureja izločitve vrhovnih sodnikov, niti pravnega sredstva zoper sprejeto odločitev. Zato je treba glede dovoljenosti posebne pritožbe zoper zavrnilni sklep o predlagani izločitvi vrhovne sodnice uporabiti določbe ZPP (v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Navedeni zakon pa v petem odstavku 73. člena določa možnost vložitve posebne pritožbe le v primeru, ko je zavrnjena zahteva za izločitev višjega sodnika. Določeno je tudi, da o taki pritožbi odloči senat sodišča druge stopnje (peta alineja drugega odstavka 366. a člena ZPP).

5. Ne iz teh niti iz drugih določb ZPP ne izhaja, da je zoper odločitev predsednika Vrhovnega sodišča o zavrnitvi predloga za izločitev vrhovne sodnice mogoča posebna pritožba. Glede na dani pravni pouk v izpodbijanem sklepu je zato treba presoditi še, ali je dopustnost obravnavane pritožbe mogoče utemeljiti s tem, da gre za bistveno enak položaj temu, ki ga urejata navedeni določbi 75. in 366. a člena ZPP.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča je odgovor na navedeno vprašanje nikalen. Res je bil izpodbijani sklep sprejet v pritožbenem (inštančnem) delu postopka upravnega spora, vendar pa sklepa ni sprejel predsednik višjega sodišča, odločitev se ne nanaša na izločitev višje sodnice in tudi narava odločitev v pritožbenih zadevah v upravnem sporu z vidika njihove dokončnosti ni enaka odločitvam višjega (drugostopenjskega) pravdnega sodišča.

7. V obravnavani zadevi je namreč o predlogu za izločitev odločal predsednik Vrhovnega sodišča kot poseben sodni organ najvišjega sodišča v državi (127. člen Ustave). To sodišče pa v upravnem sporu po drugem odstavku 12. člena ZUS-1 odloča o pritožbah zoper odločitve upravnega sodišča (v zvezi s prvim odstavkom 76. člena in 82. členom ZUS-1) ter o revizijah, vloženih zoper pravnomočne sodbe istega sodišča (kar izhaja iz členov 84, 93 in 94 ZUS-1) in zoper pravnomočne sklepe, s katerimi upravno sodišče ugotovi ničnost izpodbijanega upravnega akta (95. člen ZUS-1). V obeh primerih pravnih sredstev gre za devolutivni pravni sredstvi, o katerih odloča isto nadrejeno sodišče, to je Vrhovno sodišče. Zoper njegovo odločbo, torej ne glede na to, ali je sprejeta v zvezi s pritožbo ali revizijo, pa po ustaljeni sodni praksi ni mogoče vložiti nadaljnjega pravnega sredstva, to je revizije¹ ali pritožbe, saj bi to pomenilo ponovljeno odločanje Vrhovnega sodišča o istih pravnih vprašanjih.²

8. Iz navedenega izhaja, da Vrhovno sodišče odloča v upravnem sporu le o devolutivnih pravnih sredstvih, pri čemer zoper njegove odločitve (za razliko od odločb višjih sodišč v pravdnem postopku) ni mogoče vložiti rednega ali izrednega pravnega sredstva. Pritožba zoper sklep predsednika Vrhovnega sodišča o zavrnitvi predloga za izločitev vrhovne sodnice ni táko pravno sredstvo, saj bi o njej lahko odločilo le isto (vrhovno) sodišče, ker nadrejeno sodišče ne obstaja. Šlo bi torej za nedevolutivno pravno sredstvo in s tem za izjemo od navedene splošne ureditve. Zaradi tega bi jo moral zakonodajalec izrecno predvideti, ob tem pa določiti tudi sestavo Vrhovnega sodišča, ki naj odloči o pritožbi. V ZUS-1 ali v ZPP ali v drugem zakonu določb, ki bi dovoljevale možnost vložitve take pritožbe, ni.³

9. Po obrazloženem in upoštevaje, da stranka na podlagi napačnega pravnega pouka ne more pridobiti več pravic, kot jih daje zakon, je Vrhovno sodišče nedovoljeno pritožbo zavrglo (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------
¹ Glej npr. sklepe II Upr 105/2016 z dne 11. 1. 2017, X DoR 373/2022 z dne 7. 12. 2022 in II Upr 27/2018 z dne 18. 4. 2018. V slednjem je Vrhovno sodišče navedlo, da iz prvega odstavka 367. člena ZPP (ta se v upravnem sporu na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporablja, če ZUS-1 ne določa drugače) izhaja, da je revizija devolutivno izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo drugega (nižjega) sodišča, v ZUS-1 niti v drugem zakonu pa ni določeno, da je dopustno vložiti revizijo tudi zoper odločitev Vrhovnega sodišča ter je posledično nedovoljen tudi predlog za dopustitev revizije zoper sklep Vrhovnega sodišča (o zavrnitvi pritožbe zoper sklep upravnega sodišča).
² V sklepu X DoR 141/2023 z dne 29. 11. 2023 izrecno o tem, da možnost vložitve pritožbe v upravnem sporu izključuje revizijo in s tem podvajanje odločanja Vrhovnega sodišča kot najvišjega sodišča v državi o istih pravnih vprašanjih.
³ Prim. tudi sklep Vrhovnega sodišča Cp 14/2020 z dne 5. 6. 2020, 10. točka obrazložitve.