83. člen ZS

V primeru, da je stranka v stečajnem postopku v času trajanja ukrepov zamudila rok iz razloga, neposredno povezanega z epidemijo virusne okužbe SARS-CoV-2 (COVID-19), sodišče pa odločitve še ni sprejelo, lahko to obravnava prepozno vlogo le, če stranka ob vložitvi vloge izkaže upravičen, z epidemijo povezan razlog za zamudo roka.

Pritožbeno sodišče je neutemeljeno presodilo, da je rok iz prvega odstavka 72. člena ZDSS-1 materialni prekluzivni rok. V sodni praksi Vrhovnega sodišča je sprejeto stališče, da je rok za izpodbijanje upravnega akta, določen v prvem odstavku 28. člena ZUS-1, procesni rok. Besedili določb ZUS-1 in ZDSS-1, ki se nanašata na rok za vložitev tožbe zoper dokončni upravni akt, sta si vsebinsko podobi. Zato ni utemeljenega razloga za drugačno razlago sporne določbe ZDSS-1. Po strogo formalnem kriteriju se šteje za materialni rok, če je določen v materialnem predpisu, procesni pa, če ga opredeljujejo procesni prepisi. To sicer ni odločilen kriterij za razmejitev rokov, saj je treba prvenstveno upoštevati vsebino tega, na kar se rok dejansko nanaša. Ob takšnem izhodišču (upoštevanju vsebine in namena roka) v zvezi z varstvom pravic je treba ugotoviti, da gre za procesni rok, saj opredeljuje časovno omejitev procesnega dejanja. Ker je ZDSS-1 procesni zakon, je tudi po formalnem kriteriju rok iz prvega odstavka 72. člena procesni rok. Ker za toženo stranko kot upravi organ ne velja določba o nevročanju v času sodnih počitnic, je zaradi enakopravne obravnave strank pomembno, da

Pooblaščenec nasprotnega udeleženca je obvestilo o pošiljki nesporno prejel 11. 8. 2025, torej med poletnim poslovanjem sodišča. Pošiljka je bila nato vržena v njegov nabiralnik, vendar pa mu ob pomanjkanju jasnih obvestil ni mogoče šteti v škodo, če je štel, da rok za vročitev med sodnimi počitnicami ni tekel. To pa pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje šteti, da je bila pritožba vložena pravočasno in jo po izpeljanem postopku s pritožbo (vročanje v odgovor) predložiti v odločanje sodišču druge stopnje.

S sklepom o popravi je bila popravljena zgolj očitna pisna pomota glede parcelnih številk. Pritožbeni rok zoper odločitve, ki niso popravljene, ne začne ponovno teči.

Pritožba zoper sodbo se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sodbe strankam. Pritožba je prepozna, če je bila vložena po preteku zakonskega roka zanjo. Šteje se, da je pritožba vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden se izteče rok za njeno vložitev. Če je poslana priporočeno po pošti, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pri teku roka se upošteva poletno poslovanje sodišča, med katerim procesni roki v nenujnih zadevah od 15. 7. do 15. 8. ne tečejo.

Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da postopek na podlagi predloga za alternativno izvršitev zaporne kazni predstavlja nujno zadevo v skladu s 1. točko tretjega odstavka 83. člena ZS, saj gre za postopek v zvezi z izvrševanjem kazni zapora.

Ker je dolžnik vložil predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse 26. 8. 2024, to je po tem, ko je rok za plačilo takse za pritožbo zoper sklep o začetku postopka osebnega stečaja po plačilnem nalogu z dne 3. 7. 2024 že iztekel (ta je iztekel 29. 7. 2024), in takse v danem roku ni plačal, je sodišče prve stopnje njegovo pritožbo zoper sklep o začetku postopka osebnega stečaja utemeljeno štelo za umaknjeno.

V skladu s četrtim odstavkom 83. člena ZS v primeru, da je sodno pisanje v nenujni zadevi vročeno v času poletnega poslovanja, začne procesni rok teči prvi naslednji dan, ko se izteče poletno poslovanje, na kar sodišče opozori stranko na sodnem pisanju, ovojnici ali drugi listini, ki se priloži sodnemu pisanju. Na slednje je bil toženec v pozivu z dne 1. 8. 2024 pravilno opozorjen (list. št. 44 do 45).

Sodišče je ugotovilo, da iz vročilnice (C1 v sodnem spisu) izhaja, da je bila tožniku odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 3313-51/2024-4 z dne 22. 7. 2024, s katero je bil postopek v zadevi končan, vročena dne 31. 7. 2024. To pomeni, da je rok za vložitev tožbe potekel 30. 8. 2024, tožba pa je bila oddana priporočeno po pošti 16. 9. 20241, torej po poteku zakonsko določenega roka. Iz drugega odstavka 72. člena ZKZ izhaja, da se reševanje pritožb in upravnih sporov v zvezi s komasacijskim postopkom šteje za nujno. Iz 9. točke tretjega odstavka 83. člena ZS pa izhaja, da v zadevah, za katere zakon določa, da so nujne, procesni roki tečejo tudi v času poletnega poslovanja.

Po določbi 19.a člena ZP-1 lahko storilec, ki zaradi svojega premoženjskega stanja oziroma zmožnosti za plačilo ne more plačati globe in stroškov postopka v višini najmanj 300 eurov, najpozneje do poteka roka za plačilo predlaga, da se plačilo globe in stroškov postopka nadomesti z delom v splošno korist, pod pogojem, da bi bil upravičen do redne brezplačne pravne pomoči po materialnem kriteriju iz ZBPP. ZP-1 v 209. členu določa, katere prekrškovne zadeve v postopkih pred sodišči štejejo kot nujne in v katerih sodišča opravljajo naroke in odločajo tudi v času od 15. julija do 15. avgusta, in sicer so to zadeve, v katerih je storilec pridržan, zadeve, v katerih so udeleženi tujci, zadeve, v katerih je bilo obdolžencu začasno odvzeto vozniško dovoljenje ali je bilo zaseženo motorno vozilo, zadeve, v katerih je zaseženo hitro pokvarljivo blago ter zadeve o prekrških, v katerih gre za zavarovanje izvršitve. Glede na navedeno tožnikova prekrškovna zadeva ne šteje med nujne zadeve. Organ je tako v zmoti ter brez podlage ni sledil tožnikovemu zatrjevanju, da je predlog za nadomestitev plačila globe z delom v splošno korist podal pravočasno.

Pravica do počitka, ki ni plačana, nima svoje lastne ekonomske protivrednosti v plačilu nadomestila za delo, zato okoliščina nezagotovljenega neplačanega počitka sama po sebi še ne utemeljuje priznanja odškodnine za premoženjsko škodo zaradi kršitve te pravice. Posledično izostalih ur počitka, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ni mogoče obračunati kot ekvivalenta ustreznega števila delovnih ur. Tožnik je dokazal, da mu je zaradi protipravnega ravnanja toženke nastala škoda v nepremoženjski sferi. Toženka je z neustreznim razporejanjem delovnega časa kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja, ki mu jih je bila dolžna zagotoviti na podlagi pogodbe o zaposlitvi in zakonskih določil o odrejanju nadurnega dela (144. člen ZDR‑1), o najdaljšem trajanju tedenskega delovnega časa (šesti odstavek 148. člena ZDR‑1), o dnevnem počitku (155. člen ZDR‑1), o tedenskem počitku (156. člen ZDR‑1) in o varnosti in zdravju pri delu (5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu in 45. člen ZDR-1).

Iz pravnega pouka, ki je del evropskega plačilnega naloga in ki o roku za vložitev in teku roka govori v točki b. (list. št. 65), namreč ni jasno razvidno, da se čas poletnega poslovanja sodišča ne upošteva in da ne glede na to, da je bilo pisanje vročeno v času poletnega poslovanja, 30-dnevni rok teče tudi v tem obdobju. To je sicer na podlagi interpretacije iz Uredbe Sveta (EGS, Euratom) št. 1182/71 z dne 3. 6. 1971 mogoče razbrati, a vendarle pravni pouk, o katerem govori 28. točka uvodne obrazložitve Uredbe (ES), št. 1896/2006, ni namenjen sam sebi, ampak učinkovitemu varstvu pravic tožencev, ki morajo biti zato seznanjeni kako bo tekel rok in kaj je pri tem pomembno.

V postopkih zaradi insolventnosti je poudarjeno načelo hitrosti postopka. Izpeljava omenjenega načela se izraža tudi v drugih zakonih, med drugim v 83. členu ZS. Tudi za postopke zaradi insolventnosti in prisilnega prenehanja po izrecni določbi 8. točke tretjega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 83. člena ZS velja, da sodišča v času od 15. julija do 15. avgusta, ko poslujejo v omejenem obsegu (poletno poslovanje), odločajo tudi v nujnih zadevah. To pomeni, da je tudi za začetek teka in iztek procesnega roka za vložitev predloga za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo v insolventnih postopkih treba uporabiti navedeno določbo ZS in procesni roki v času poletnega poslovanja sodišča tečejo.

V času poletnega poslovanja sodišča razpisujejo naroke in odločajo v nujnih zadevah, v teh zadevah pa procesni roki tečejo. Nujne zadeve so tudi izvršilne zadeve v zvezi s postopki za varstvo koristi otrok. Tudi postopki, v katerih se odloča o preživljanju otroka (torej tudi postopek izterjave preživnine, ki je v zvezi s tem postopkom), so postopki za varstvo koristi otroka ne glede na to, ali se rešujejo samostojno ali skupaj z zakonskimi spori ali spori o ugotovitvi ali izpodbijanju očetovstva ali materinstva. Glede na navedeno je zato materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da obravnavana zadeva predstavlja nujno zadevo, pravilna.

Nujne zadeve so tudi izvršilne zadeve v zvezi s postopki za varstvo koristi otrok. Nujni so namreč tudi postopki, v katerih se odloča o preživljanju otroka, torej tudi postopek izterjave preživnine, ki je v zvezi s tem postopkom.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožba vsebovala vse, kar je bilo treba za obravnavanje (podanih je bilo dovolj dejstev in dokazov, da je bilo mogoče ugotoviti, kaj tožnica zahteva od toženke in s čim to zahtevo utemeljuje), o dokazanosti odločilnih dejstev pa se sodišču ni bilo treba izreči. Z izostankom z naroka je bila namreč vzpostavljena fikcija pripoznave zahtevka, se pravi, da je zahtevek utemeljen. Izvedba dokaznega postopka in ocena izvedenih dokazov v sodbi zato nista bili potrebni.

Praviloma o NIK odloča sodnik, ki je izdal sodbo in je obsojenca spoznal. Če zaradi objektivnih razlogov tega sodnika ni, pa to samo po sebi ne utemeljuje potrebe po osebnem kontaktu s sodnikom, ki prevzame odločanje o NIK, saj je ta vezan na pravnomočno obsodilno sodbo in tudi pravnomočno izrečeno kazen ter okoliščine, ki so jo utemeljevale. Kazni sodnik v postopku odločanja o NIK ne spreminja, temveč jo nadomešča, če ugotovi, da za to obstojijo zakonsko določeni pogoji in ustrezne okoliščine na strani obsojenca, kar ni vezano (samo) na neposreden stik z obsojencem, temveč je potrebna primerna poizvedba in angažma s strani sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče zavrača očitek, da se je sodišče prve stopnje oprlo zgolj na okoliščine v času kaznivega dejanja (objektivne okoliščine) in ni upoštevalo osebnih okoliščin obsojenca (subjektivne okoliščine). Sodišče prve stopnje je temeljito presodilo in pretehtalo vse relevantne okoliščine. Na podlagi te celovite presoje je ugotovilo, da objektivne okoliščine primera prevladajo in da cilji kaznovanja iz 45.a člena KZ-1 ne bi bili doseženi, če bi bila obsojenemu določena NIK z družbeno koristnim delo ali zaporna kazen ob koncu t