Socialno varstvo

Tožničina denarna sredstva na računu, ki jih je prejela iz naslova za nazaj izplačane denarne socialne pomoči v skupnem znesku, in sicer osem mesecev pred vložitvijo nove vloge za denarno socialno pomoč, se pri ugotavljanju njenega materialnega položaja upoštevajo kot dohodek.

Po 74. členu ZDSS-1 se sme upravni akt izpodbijati iz razlogov, ki jih določa zakon, ki ureja upravni spor. Tožnik je izrecno uveljavljal razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predmet sodnega preizkusa je lahko le tisti del dejanskega stanja, ki ga je sam začrtal kot spornega. Tako zastavljen okvir sodnega varstva ne predvideva, da bi sodišče po uradni dolžnosti preizkušalo, ali so bila tudi dejstva, ki so bila v predsodnem postopku ugotovljena tožniku v korist, ugotovljena pravilno. Ravno tako pa je postopalo sodišče v tej zadevi, ko je z izvedbo dokaza, ki ga je tožnik predlagal le v smeri raziskovanja dejstev glede filmskih vlog, raziskovalo tudi dejstva glede vlog v televizijskih nadaljevankah. To je imelo za posledico, da sodišče po kriteriju kakovosti ni upoštevalo vlog v nadaljevankah, čeprav je to že upoštevala toženka v predsodnem postopku, ampak le vlogo v enem filmu. Poudarilo, da je ravnalo v skladu z načelom materialne resnice (61. člen ZDSS-1), kar pa ne drži. Člen 61 ZDSS-1 določa, da mora sodišče popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka. V tem primeru glede štirih nadalje

Določba 14. člena ZSVarPre se ne nanaša na ugotavljanje lastnega dohodka osebe, ki je prejemnik preživnine, temveč ureja lastni dohodek osebe, ki je zavezanec za plačilo preživnine. Tej osebi se od lastnega dohodka, ki predstavlja osnovo za odločitev o tem, ali je upravičena oziroma v kakšni višini je upravičena do pridobitve pravice iz javnih sredstev, odšteje preživnina, ki jo je dolžna izplačati upravičencu do preživnine. Sodišče druge stopnje je ob napačnem izhodišču glede neupoštevanja prejete preživnine v lastni dohodek družine zašlo v neustrezno ustavno pravno razlago, ki jo je razširilo tudi na prejemek družinske pokojnine. S takšnimi razlogi je tudi družinsko pokojnino neutemeljeno izključilo iz lastnega dohodka družine.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo glede vrednotenja tožnikovega lastniškega deleža gospodarske družbe.

Ureditev po 9. členu ZSVarPre-E ne uporablja več izraza "vrednost", pač pa "višina", načelo socialne države (2. člen Ustave RS) in niti besedilo ZD ne narekuje valorizacije dane pomoči pri omejitvi dedovanja.

Ker je osnovni znesek minimalnega dohodka v pravno relevantnem obdobju znašal pri tožniku 484,88 EUR, njegov mesečni dohodek pa ta znesek presega, ni mogoče šteti, da se je tožnik znašel v položaju materialne ogroženosti, ob čemer je bila tožniku že večkrat predhodno priznana tudi izredna denarna socialna pomoč. Tožnik izredne denarne socialne pomoči ne uveljavlja iz naslova izrednih stroškov, vezanih na preživljanje, ki jih ne bi mogel pokriti z lastnim dohodkom.

Toženka je, upoštevaje 4. točko prvega odstavka 12. člena ZUPJS preživnino utemeljeno upoštevala, kot del lastnega dohodka družine. Pri tem je bistveno, da je ta preživnina omejena do višine minimalnega dohodka (4. točka prvega odstavka 12. člena ZUPJS). Prejeti zneski preživnine v tej zadevi ne presegajo delež 0,59 od minimalnega dohodka. Skladno z 8. točko prvega odstavka 12. člena ZUPJS se med lastne dohodke upošteva tudi otroški dodatek, kot to pravilno pojasnjuje že sodišče prve stopnje. Glede na zakonsko ureditev ni nobene pravne podlage, da bi se otroški dodatek upošteval na enak način, kot velja za preživnino, torej v višini do zneska minimalnega dohodka za otroka (količnik 0,59) in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

Zakonsko besedilo je jasno in v tem primeru z analogijo, na katero se sklicuje tožnica, svakinje ni mogoče uvrstiti v krog upravičenih oseb, v katerem se nahajajo družinski člani umrlega, kot so navedeni v četrtem odstavku 34.a člena ZSVarPre. Ker je zakonsko besedilo jasno, uporaba analogije ni utemeljena.

ZD in ZSVarPre ne dajeta podlage za stališče, da je treba pri omejitvi dedovanja prejeto denarno socialno pomoč revalorizirati.

Pri priznanju pravice do DPID je potrebno primarno ugotoviti, ali so pri otroku izpolnjeni pogoji glede bolezenskega stanja iz tretjega odstavka 79. člena ZSDP-1. Ni podan dejanski stan iz tretjega odstavka 79. člena ZSDP-1, saj pri tožničinem sinu ne gre za težko ali funkcionalno težko motnjo v duševnem razvoju, ali težko ali funkcionalno težko gibalno oviranost, ob čemer pri njemu ne gre niti za bolezen iz Seznama hudih bolezni, zaradi katere bi potreboval posebno nego in varstvo, za katero dodatek znaša 200,00 EUR (višji dodatek).

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilen materialnopravni zaključek, da tekmovanja "Matemček", ki je potekalo 26. 11. 2022, "Razvedrilna matematika", ki je potekalo 25. 2. 2023 ter "Logična pošast", ki je potekalo 20. 5. 2023, izpolnjujejo pogoj sofinanciranja iz javnih sredstev iz prvega odstavka 24. člena ZŠtip-1.

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da procesna predpostavka za vsebinsko sojenje ni izpolnjena in je sodišče prve stopnje tožbo zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk zavrglo, je posledično pravilno zavržen predlog za izdajo začasne odredbe.

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali sta sodišči druge in prve stopnje pravilno uporabili institut exceptio illegalis in posledično pri presoji nista uporabili 5. člena Pravilnika o dodeljevanju Zoisovih štipendij, ker sta zavzeli stališče, da ta določba nedopustno oži zakonski pojem „sofinanciranje iz javnih sredstev“ iz 24. člena ZŠtip-1; - ali je pravilen materialnopravni zaključek sodišč nižjih stopenj, da sporno tekmovanje izpolnjuje pogoj sofinanciranja iz javnih sredstev že zato, ker poteka v prostorih šole in ga nadzorujejo učitelji in ker prijavnino za tekmovanje krije šola.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilen materialnopravni zaključek, da tekmovanje Logična pošast 8-9, ki je potekalo 20. 5. 2023, v okoliščinah konkretnega primera izpolnjuje pogoj sofinanciranja iz javnih sredstev iz prvega odstavka 24. člena ZŠtip-1.

Podzakonski akt ne sme določati ničesar brez zakonske podlage in zunaj vsebinskih okvirov, ki morajo biti v zakonu izrecno določeni ali iz njega vsaj z razlago ugotovljivi. Ureditev tretjega odstavka 5. člena Pravilnika o dodeljevanju Zoisovih štipendij, ki dopušča upoštevanje sofinanciranja iz javnih sredstev tudi za pretekla tri leta od aktualnega tekmovanja, je celo ugodnejša od zakonske. S tem, ko predpisuje udeležbo organizatorja tekmovanja na javnem razpisu neposrednega ali posrednega proračunskega uporabnika oziroma neposredno zagotovitev financiranja s strani pristojnega ministrstva, pa prav tako ni presežena vsebina ali namen zakonske določbe o sofinanciranju iz javnih sredstev. Nasprotno, gre za podzakonsko ureditev, ki upošteva načelo preglednosti glede porabe javnih sredstev, nenazadnje pa tudi načelo enake obravnave pri porabi javnih sredstev. Čeprav sta sodišči ob odklonitvi uporabe tretjega odstavka 5. člena Pravilnika poudarili, da je treba vsem potencialnim štipendistom zagotoviti enak položaj, sta s svojim sojenjem storili ravno nasprotno. Namesto, da bi upoštevali jasno določbo Pravilnika, ki zakonito konkretizira zakonsko besedilo in pojma "sofinanciran

Revizija se dopusti glede vprašanj: ‒ ali sta sodišči druge in prve stopnje pravilno uporabili institut exceptio illegalis in posledično pri presoji nista uporabili določila 5. člena Pravilnika o dodeljevanju Zoisovih štipendij, ker sta zavzeli stališče, da nedopustno oži zakonski pojem "sofinanciranje iz javnih sredstev" iz 24. člena ZŠtip-1; ‒ ali je pravilen materialnopravni zaključek sodišč nižje stopnje, da sporno tekmovanje izpolnjuje pogoj sofinanciranja iz javnih sredstev že zato, ker poteka v prostorih šole in ga nadzorujejo učitelji in ker prijavnino za tekmovanje krije šola.

Pri priznanju denarne socialne pomoči, zaradi narave pravice, ne zadostuje zgolj prizadevanje za izboljšanje materialnega položaja, to se mora v določenem obdobju tudi odraziti. Status samozaposlene osebe sam po sebi ne izključuje upravičenosti do DSP, vendar neuspeh dejavnosti ne pomeni nadaljnje avtomatične upravičenosti do DSP, saj se pri upravičenosti preverjajo dejanski dohodki in premoženje. Pri presoji je skladno z 28. členom ZSVarPre ključno, da oseba ni sama povzročila slabega materialnega položaja, kar vključuje neupravičeno zavračanje ali izogibanje zaposlitvi ali aktivnostim zaposlitev.

Odločitev toženca je v skladu z namenom podeljene diskrecije, saj niti zakon niti podzakonski predpis ne urejata vseh možnih položajev, ampak tožencu omogoča, da glede na številne življenjske primere ustrezno odloča o izredni denarni socialni pomoči v vsakem konkretnem primeru posebej. Pri tožnici niso bile izkazane izjemne okoliščine, ki so potrebne za priznanje izredne denarne socialne pomoči. Morebitna zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb v predsodnem upravnem postopku sama po sebi nista zadostna za odškodninsko odgovornost nosilca javnih pooblastil (Centra za socialno delo) oziroma državnega organa. Za obstoj odškodninske odgovornosti bi moralo biti ravnanje toženca takšno, da bi iz njega izhajalo namerno izigravanje z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava.

14. člen ZSVarPre ne daje podlage za presojo, da se družinska pokojnina, ki jo prejemata mladoletna otroka tožnice, ne všteva v lastni dohodek družine.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da se družinska pokojnina, ki jo prejemata mladoletna otroka upravičenke, na podlagi 14. člena ZSVarPre ne upošteva pri ugotavljanju lastnega dohodka družine.