2. člen ZVV

Stališče upravnega organa, da je kurirska služba izključena iz zakonskih podlag za priznanje statusa vojnega veterana, ni pravilno. Vendar pa je tudi opravljanje teh nalog ali dolžnosti pri obrambi RS treba ugotoviti in presoditi v okviru, kot ga določa ZVV. V ZVV so namreč določeni tudi drugi pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da se takim osebam lahko prizna status vojnega veterana.

Ni pravilno stališče upravnega organa, da je kurirska služba izključena iz zakonskih podlag za priznanje statusa vojnega veterana. Vendar pa je tudi opravljanje teh nalog ali dolžnosti pri obrambi RS treba ugotoviti in presoditi v okviru, kot ga določa ZVV.

Pravice do izjave v postopku ne predstavlja samo pravica do predložitve oziroma predočenja izjave priče (zapisnika o zaslišanju) ali nekega dokaza stranki (kot je bilo v predmetnem upravnem postopku), temveč pomeni tudi pravico stranke do neposrednega soočenja stranke s pričami in ugotovljenimi dokazi ali dejstvi, s čimer se zagotavlja kontradiktornost v postopku in s tem izvedba poštenega postopka, ki ga v postopku mora zagotavljati in upoštevati tudi upravni organ v okviru zagotavljanja načela materialne resnice.

Iz spisov je razvidno, da je tožnik v pritožbi izrecno predlagal, da se ponovno zaslišita priči. Drugostopenjski organ se do tega ni opredelil, zaradi česar je zadevni upravni postopek obremenjen z bistveno kršitvijo pravil ZUP.

V obravnavanem primeru so kot relevantni dokazi ključni vpisi v uradne evidence, pri čemer pa med strankama ni sporno, da tožnik ni zaveden v uradnih evidencah, ter da zahteve za spremembo podatkov v uradnih evidencah, ki bi ji predložil ustrezna dokazila, ni podal.

ZZV pojma cestno podjetje sicer ne opredeljuje, kljub temu pa je mogoče sklepati, da je takšnih podjetij več, med njimi vsaj tista, ki kot svojo osnovno dejavnost opravljajo dejavnost gradnje, vzdrževanja in urejanja cest, ulic in drugih prometnih površin. To pa pomeni, da se lahko poimenovanje cestno podjetje nanaša tudi na komunalna podjetja.

V postopku ni bilo izkazano, da je bila na območju, na katerem je deloval tožnik, na predpisan način aktivirana narodna zaščita, zato tožnik ni mogel delovati kot njen oborožen pripadnik. S svojim delovanjem med agresijo v letu 1991 je sicer lahko prispeval k obrambi RS, vendar pa je mogoče status vojnega veterana priznati le, če je izkazano, da so v zvezi s takšnim delovanjem izpolnjeni vsi pogoji, ki jih za to določa zakon (ZVV), kar v obravnavanem primeru ni.

V zadevi ni spora o članstvu tožeče stranke v civilni zaščiti. Spora tudi ni, da je izdajatelj navedene osebne izkaznice Občinski upravni organ za ljudsko obrambo in da gre, za javno listino. Vendar pa tožbenemu stališču, da obravnavana osebna izkaznica dokazuje članstvo tožeče stranke v občinskem štabu civilne zaščite, ni mogoče slediti. Iz listine namreč sledi le to, da je bil tožnik razporejen v civilno zaščito Krajevne skupnosti C. kot reševalec v splošni enoti, česar pa dejstvo, da je listino izdal pristojni občinski upravni organ, v ničemer ne spreminja.

Pravice vojnih veteranov so določene v 5. členu ZVV, med drugim je v točki 8. 5. člena določena kot pravica vojnih veteranov tudi priznanje pokojninske dobe. V 21. členu je določeno, kateremu vojnemu veteranu gre pravica do pokojninske dobe in v kakšnem trajanju. V zvezi s tem tretji odstavek 21. člena ZVV določa, da se pokojninska doba kot posebna doba za čas, prebit v okoliščinah za priznanje statusa vojnega veterana, vojnemu veteranu iz 6. in 7. alineje 2. člena tega zakona šteje v dejanskem trajanju, če je bil vojni veteran vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oziroma v dvojnem trajanju, če vojni veteran v tem času ni bil zavarovan po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Pokojninska doba je po citirani določbi ZVV torej priznana samo nekaterim vojnim veteranom, ne pa vsem osebam, ki imajo status vojnega veterana. Pokojninska doba se kot posebna doba prizna samo vojnemu veteranu iz 6. in 7. alineje 2. člena tega zakona. Tožnik ima tudi status vojnega veterana kot pripadnik bivše Jugoslovanske ljudske armade, ki je po nalogu pristojnih organov Republike Slovenije od 17. 5. 1990 do 26. 6. 1991 izvajal vojaške, obveščevalne in protiobveščevalne

Sodišče se strinja z ugotovitvami prvostopnega in drugostopnega organa, da pogoji za priznanje statusa vojnega veterana tožniku po točki d) 7. alinee 2. člena ZVV niso izpolnjeni. Iz dopisa policijske uprave namreč izhaja, da ni evidentirano, da bi bil tožnik na območju in v času oboroženih spopadov po odredbi policije vključen v opravljanje njenih nalog, ki so se nanašale na postavljanje in varovanje barikad in drugih ovir na območju spopadov.

Že iz izpovedb prič, ki sta opravljali naloge načelnika in namestnika načelnika narodne zaščite, izhaja, da tožnik ni bil razporejen k opravljanju nalog narodne zaščite, kar utemeljuje ugotovitev, da tožnik teh nalog ni opravljal.

Tožnica je delala v vojnem času kot prodajalka-blagajnik v prosto carinski prodajalni. Ko se je agresija na Slovenijo začela, je delala v dnevni izmeni v objektu C13. Nesporno je, da je res preživela noč v tem objektu zaradi objektivnih okoliščin (obleganja s strani agresorja mejnega prehoda Šentilj), vendar pa ta dejstva še ne pomenijo takšnih okoliščin, na podlagi katerih bi se tožnici lahko priznal status vojnega veterana na podlagi določb ZVV, ki določno opredeljujejo vse okoliščine za priznanje statusa vojnega veterana. Po presoji sodišča je bil ugotovitveni postopek pred izdajo odločbe pravilno izveden in je upravni akt na zakonu utemeljen.

Ker je bilo o tožnikovi zahtevi na isti dejanski in pravni podlagi že pravnomočno odločeno, je odločitev, da se njegova zahteva na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zavrže, pravilna.

Nasprotja med izpovedbami zaslišanih prič o vlogi tožnika v času vojne niso bila razjasnjena, zaradi česar so ostala dejstva, pomembna za odločitev, nepopolno ugotovljena.

Tožnik v času vojaške agresije na Slovenijo ni deloval na podlagi odredb(e) predstavnika organa za notranje zadeve in torej organizirano ter da bi v okviru svojega delovanja opravljal naloge tajne hrambe oborožitve, streliva, opreme ali dokumentacije policije, tajne namestitve policijskih enot oziroma bil vključen v izvajanje oskrbe policijskih enot na terenu. Le s takim delovanjem pa bi lahko bil uresničen zakonski dejanski stan sedme alinee, točke e) 2. člena ZVV. Tožnik v tožbi relevantna dejstva navaja drugače, kot v postopku (v prošnji za priznanje statusa vojnega veterana), zato gre za nedopustne tožbene novote.

Ugotovljeno dejansko stanje ne daje podlage, da bi tožnik spadal v katerokoli od opredeljenih vsebin 2. člena ZVV. Dejstvo je, da je tožnik sodeloval pri obrambi Republike Slovenije, da je bilo njegovo ravnanje samoiniciativno, saj ni bil uradno poklican s strani policije, kar je bilo potrjeno tudi z dopisom Policijske uprave Murska Sobota oziroma s strani Teritorialne službe, ter da je bilo njegovo ravnanje prostovoljno. Obe lastnosti sta moralno visoko vrednoteni, vendar pa še vedno ne dajeta podlage za priznanje statusa vojnega veterana tožniku. Status se namreč ne podeljuje avtomatično vsakomur, ki je sodeloval v osamosvojitveni vojni, ampak samo ob izpolnjevanju zakonsko predpisanih pogojev.

Tožena stranka je pravilno ugotovila dejansko stanje in na tej podlagi pravilno zavrnila tožnikovo zahtevo za priznanje statusa vojnega veterana. Ob upoštevanju odločbe Ministrstva za obrambo in ob nespornem dejstvu, da tožnik z navedenim ministrstvom ni bil v pogodbenem razmerju, namreč ni imela podlage za ugotovitev, da je bil tožnik v pravno relevantnem obdobju delavec Ministrstva za obrambo. Prav zato je v skladu z 2.a členom ZVV organ prve stopnje preveril tudi, ali sodi tožnik med osebe, ki po 7. alinei 2. člena ZVV sicer ne izpolnjujejo pogojev, so pa vojni veterani po drugem odstavku 2.a člena ZVV, ker so po odločitvi organizatorja maneverske strukture narodne zaščite izvajale obveščevalne in protiobveščevalne dejavnosti. Ker po tretjem odstavku 2.a člena ZVV šteje za organizatorja maneverske strukture oseba, ki opravlja funkcijo republiškega sekretarja za obrambo, je organ prve stopnje ravnal pravilno, ko je zavrnil izvajanje preostalih dokazov, saj tožnik, ki sploh ni zatrjeval, da je deloval po odločitvi sekretarja za obrambo, z njimi tega dejstva ni dokazoval. Po oceni sodišča je namreč zmotno stališče tožnika, ki meni, da se lahko šteje za organizatorja maneverske s

Status vojnega veterana po določbah ZVV mogoče priznati le osebi, ki dokaže vse okoliščine, ki jih zahteva zakon, delovanje zunaj okvira, ki ga določa ZZV, pa ne more biti podlaga za pridobitev zadevnega statusa, zato tožničino delo v času osamosvojitvene vojne ne more predstavljati podlage za priznanje statusa vojnega veterana.

V tožbi izpostavljeno vprašanje, od kdaj naprej je mogoče šteti, da je majhen otrok lahko zavestno aktivno sodeloval v narodnoosvobodilnem gibanju oziroma boju, ne pomeni predhodnega vprašanja v smislu določb ZUP. Ne gre namreč za vprašanje, ki bi lahko bilo kot samostojna celota predmet drugega postopka (in bi ga kot takšno lahko pristojni organ s svojo odločbo pozneje v bistvenih točkah drugače rešil), pač pa gre za vprašanje uporabe materialnega prava, to je določb tretje alineje 2. člena ZVV, ki kot pogoj za priznanje statusa vojnega veterana določajo udeležbo v narodnoosvobodilni vojni Slovenije. Glede na povedano sta upravna organa pravilno ugotovila, da obnovitveni razlog po 4. točki 260. člena ZUP ni verjetno izkazan in da zato tudi ni mogoče uporabiti petega odstavka 263. člena ZUP, ki omogoča obnovo postopka po poteku objektivnega triletnega roka od dokončnosti odločbe.

Tožnica je v relevantnem času za priznanje statusa vojnega veterana opravljala delo administrativnega referenta s povečanim obsegom nalog, vendar z njihovim opravljanjem ni bila dejansko vključena v opravljanje nalog in dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije. Opravljanja dolžnosti v svojstvu organizatorja maneverske strukture narodne zaščite tožnica v postopku ni izkazala, niti ni izkazala, da je naloge opravljala na podlagi odločitve organizatorja manevrske strukture. Pomoč možu, organizatorju manevrske strukture, pa po presoji sodišča ne zadošča za priznanje statusa na podlagi 2. oz. 5. odstavka 2.a člena ZVV.