10. člen ZUPJS

Odločitev toženca je v skladu z namenom podeljene diskrecije, saj niti zakon niti podzakonski predpis ne urejata vseh možnih položajev, ampak tožencu omogoča, da glede na številne življenjske primere ustrezno odloča o izredni denarni socialni pomoči v vsakem konkretnem primeru posebej. Pri tožnici niso bile izkazane izjemne okoliščine, ki so potrebne za priznanje izredne denarne socialne pomoči. Morebitna zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb v predsodnem upravnem postopku sama po sebi nista zadostna za odškodninsko odgovornost nosilca javnih pooblastil (Centra za socialno delo) oziroma državnega organa. Za obstoj odškodninske odgovornosti bi moralo biti ravnanje toženca takšno, da bi iz njega izhajalo namerno izigravanje z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava.

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da tožnikova družina šteje dva člana; poleg tožnika tudi njegovo zakonsko partnerico, saj jo je tožnik v predlogu navedel kot družinskega člana, to pa je potrjeno tudi s podatkom iz javne evidence. Pritožbena trditev, da zakonca ne živita (več) skupaj, na odločitev nima vpliva, saj tožnik ne zatrjuje, da bi zakonska zveza razpadla oz. da bi življenjska skupnost prenehala. Ker je vrednost prvega vozila, ki je bilo prvič registrirano leta 2014, manjša od 28- kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, sodišče tega vozila ne bi smelo upoštevati. Že ob upoštevanju ugotovljenega premoženjskega stanja družine (2.632,40 EUR dohodka na družinskega člana, avtomobil v vrednosti 19.095,80 EUR, polovični delež ene nepremičnine v vrednosti 74,300 EUR), ki presega premoženjski in dohodkovni cenzus, tožnik ne more doseči taksne oprostitve (niti delne), saj je taksna oprostitev namenjena samo najbolj socialno ogroženim posameznikom, kamor tožnika - kljub v predlogu zatrjevani trenutni brezposelnosti - ni mogoče uvrstiti. Odmerjena taksna obveznost je (4.215,00 EUR) je razmeroma visoka. Tožnikova družina ima kreditne obveznosti; neprem

ZUPJS v petem odstavku 12. člena določa, da se neprejemanje prejemkov iz 4. točke prvega odstavka 12. člena ugotavlja zlasti s predlogom za izvršbo, potrdilom sodišča o njegovi vložitvi, sklepom o izvršbi, dokazilom o neuspeli izvršbi. Vendar pa navedena določba ne določa, da je edino merodajen predlog za izvršbo (določba govori zlasti o predlogu za izvršbo itd.), tožnica pa je z izpiskom svojega TRR izkazala, da ji toženec v obdobju od decembra 2024 do februarja 2025 ni nakazal preživnine, zaradi česar pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče pri ugotavljanju materialnega položaja tožnice ne bi smelo upoštevati zneska preživnin pri prihodkih tožnice.

Zaključek sodišča prve stopnje, da se družinska pokojnina kot periodični dohodek šteje v lastni dohodek družine, ni pravilen. Dohodki, ki se upoštevajo pri ugotavljanju upravičenosti do obravnavanih pravic iz javnih sredstev, so taksativno določeni v 12. členu ZUPJS. Pri razlagi in uporabi te določbe treba upoštevati tudi njeno vključenost ter povezanost z drugimi sestavinami celotnega pravnega sistema in hkrati z namenom obravnavanih pravic iz javnih sredstev.

Le preživnina je izrecno izključena iz ugotavljanja lastnega dohodka družine pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev. Ustavnoskladna razlaga določbe 14. člena ZSVarPre mora biti takšna, da daje zakonu širšo vsebino s katero se varuje koristi otroka in je to določbo treba tolmačiti na način, da se njena uporaba razteza tudi na družinsko pokojnino namenjeno otrokom in ne samo na preživnino (t. i. sistemska razlaga).

Ker je tožničina življenjska skupnost razpadla in se zato pri ugotavljanju premoženjskega stanja njenih dohodki ne seštevajo z dohodki njenega nekdanjega partnerja in očeta otrok, se torej otroka ne smeta upoštevati pri obeh. Zato, dokler še ni odločeno (oziroma ni dosežen sporazum) o tem, komu bosta otroka dodeljena v vzgojo in varstvo ter kdo bo za vzgojo in varstvo dolžan prispevati s plačevanjem preživnine, je ustavoskladna razlaga navedenih določb ZUPJS takšna, da se otroka upoštevata vsakemu do polovice.

Iz izpodbijanega sklepa ne izhaja jasno, koga je sodišče v obravnavani zadevi sploh kaznovalo - tožnika ali njuno pooblaščenko. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kaj šteje kot obsežno vlogo, po oceni pritožbenega sodišča pa izdelava povzetkov ne bi zavlekla postopka in bi toženka še vedno imela dovolj časa, da se izjavi. Tožnika izpostavljata, da sodišče prve stopnje pri presoji ni upoštevalo kreditnih obveznosti, za plačilo slednjih pa naj bi tožnika porabila skoraj vse svoje mesečne prihodke. Vendar pa so navedbe glede kreditnih obveznosti precej pavšalne in brez kakršnihkoli trditev o višini ter ročnosti kreditov.

Glede na nesporno dejstvo, da otroka v času vložitve Prošnje ne živita pri tožnici, je odločitev toženke, da pri ugotavljanju materialnega položaja tožnice za presojo prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ne upošteva otrok, na podlagi prve točke 11. člena ZUPJS, pravilna in zakonita. Za presojo prve točke 11. člena ZUPJS je namreč bistveno, kje otroka dejansko prebivata.

Toženka je odločila v skrajšanem ugotovitvenem postopku, čeprav bi morala na podlagi 9. v zvezi s 146. členom ZUP pred izdajo izpodbijane odločbe tožnico seznaniti z ugotovljenih dejanskim stanjem (da dohodki presegajo zakonski prag) in ji dati možnost, da se o tem izjavi. Zaradi izvedenega skrajšanega ugotovitvenega postopka tožnica utemeljeno ugovarja, da pred izdajo izpodbijane odločbe ni imela pravice do izjave glede ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je toženka oprla izpodbijano odločbo, čeprav bi jo na podlagi 9. in 146. člena ZUP morala imeti.

Le če je stranki dodeljena brezplačna pomoč za tisti sodni postopek, v katerem predlaga taksno oprostitev, je posledično v tem istem postopku že po samem zakonu oproščena tudi plačila sodnih taks (prim. tretji odstavek 10. člena ZST-1). Obremenjenost nepremičnin s hipotekami, kot je pravilno štelo že sodišče prve stopnje, ni (pravna) ovira za njihovo odsvojitev ali obremenitev (prim. 170. člen ZIZ in 142. člen SPZ), kar bi tožniku lahko omogočilo pridobitev sredstev za plačilo takse. Vendar je po drugi strani treba upoštevati dejstvo, da s hipotekami obremenjenega premoženja pogosto dejansko ni mogoče unovčiti, čeprav pravnega zadržka za to res ni.

Sodišče z namenom ugotavljanja materialnega položaja stranke in njenih družinskih članov po uradni dolžnosti pridobi podatke, ki so davčna tajnost (peti odstavek 12.a člen ZST-1), vendar mora ta postopek temeljiti na popolnem predlogu za oprostitev plačila takse. Šele popoln predlog, to pa je predlog, ki vsebuje poleg podatkov za stranko tudi podatke in izjave iz drugega odstavka 12. člena ZST-1 za družinske člane stranke (v ta okvir sodijo tako podatki, na podlagi katerih lahko sodišče ugotovi, ali gre za osebe, ki jih je treba upoštevati pri ugotavljanju materialnega položaja stranke, kot tudi soglasje družinskih članov stranke za vpogled v podatke, ki so davčna tajnost), sodišču omogoča izvedbo ustreznih poizvedb z namenom ugotavljanja materialnega položaja stranke in njenih družinskih članov. Popoln predlog je torej pogoj za vsebinsko obravnavo predloga, del katerega je postopek po petem odstavku 12.a člena ZST-1.

Sodišče z namenom ugotavljanja materialnega položaja stranke in njenih družinskih članov po uradni dolžnosti pridobi podatke, ki so davčna tajnost (peti odstavek 12.a člena ZST-1), vendar mora ta postopek temeljiti na popolnem predlogu za oprostitev plačila takse. Šele popoln predlog, to pa je predlog, ki vsebuje tudi podatke in izjave iz drugega odstavka 12. člena ZST-1 za družinske člane stranke (v ta okvir sodijo tako podatki, na podlagi katerih lahko sodišče ugotovi, ali gre za osebe, ki jih je treba upoštevati pri ugotavljanju materialnega položaja stranke, kot tudi soglasje družinskih članov stranke za vpogled v podatke, ki so davčna tajnost), sodišču omogoča izvedbo ustreznih poizvedb z namenom ugotavljanja materialnega položaja stranke in njenih družinskih članov. Popoln predlog je torej pogoj za vsebinsko obravnavo predloga, del katerega je postopek po petem odstavku 12.a člena ZST-1. Tožnik sodišču prve stopnje ni posredoval zahtevanih podatkov in izjav glede sebe in svojih družinskih članov, zato je bila pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je predlog za oprostitev, odlog oziroma obročno plačilo takse kljub pozivu k dopolnitvi ostal nepopoln (tretji odstavek 1

Iz sklepa o začasni odredbi, na katerega je oprla svojo odločitev, glede upoštevanja B. B. kot tožnikovega družinskega člana, je sicer res mogoče sklepati, da hčerka živi pri mami in ima s tožnikom stike v skladu z začasno odredbo, a glede na povedano (t. j., da starša sporazuma o varstvu in vzgoji otroka, v času vložitve prošnje, nista dosegla) in glede na to, da je vprašanje prebivališča otroka pravno relevantno dejstvo, se tožena stranka v konkretnem primeru ne bi smela zadovoljiti s "smiselnimi" ugotovitvami. Izvesti bi morala dodatni ugotovitveni postopek.

Ne glede na zakonsko dikcijo, ki opredeljuje, kdo se upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja, kadar je vlagatelj otrok ali pastorek, temelji določitev kroga oseb, ki se upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja, na dolžnosti preživljanja. Ta pa je urejena v ZZZDR. Pojem osebe je torej potrebno uporabiti upoštevaje navedene določbe, pa tudi določbo 4. točke 3. člena ZUPJS, kjer je opredeljena oseba. Gre za osebo, katere materialni položaj se upošteva po tem zakonu in je stranka v postopku. Tožničina mati pod navedeno kategorijo ne spada.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je predlagateljica poročena ter da soglasja za vpogled v podatke svojega moža ni priložila niti po pozivu na dopolnitev. Po določbi 3. točke prvega odstavka 11. člena ZUPJS se zakonec, ki v življenjski skupnosti ni več dejansko povezan z družino in je začet postopek za razvezo zakonske zveze ali pogrešani zakonec sicer ne upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja predlagatelja, vendar pa pritožnica s priloženimi dokazili ni uspela izkazati, da je postopek za razvezo zakonske zveze začet, to je da je bil predlog, na katerega se nanaša dne 20. 1. 2023 izdan račun odvetnice, dejansko tudi vložen oziroma da je postopek razveze dejansko bil sprožen.

Tudi če je tožnik zmotno menil, da bi moral predložiti podatke staršev, in jih ni, ker jih ni želel finančno obremenjevati, pa ni navedel tudi nobenih drugih podatkov, na katere je bil pozvan. Med drugim tudi ni podal podatkov o svojih dohodkih in premoženju, niti svojega soglasja, da sodišče podatke, ki so davčna tajnost, pridobi po uradni dolžnosti, saj predloga ni dopolnil.

Nosilni razlog sodišča, da je neobstoj zakonske dolžnosti preživljanja tožnice s strani žene tožničinega očeta ključen pri priznanju pravice do državne štipendije v tem sporu, je materialnopravno zmoten. V tem socialnem sporu ni bistvena zakonska dolžnost preživljanja tožnice (pastorke) s strani žene tožničinega očeta v smislu določb DZ, temveč je ključno, da tožnica uveljavlja državno štipendijo iz javnih sredstev. Izražen javni interes, ki prežema tovrstno področje, je razlog, da je treba upoštevati določila ZUPJS oziroma režim, ki ga za to področje določa ZUPJS. ZUPJS je v razmerju do DZ lex specialis, saj določa način uveljavitve pravic iz javnih sredstev.

Sodišči nižjih stopenj sta tožbenemu zahtevku ugodili, izpodbijani odločbi odpravili in tožniku priznali pravico do izplačevanja državne štipendije tudi v študijskem letu 2020/2021. Povprečni mesečni dohodek na družinskega člana za leto 2019 sta namreč ugotovili v višini 677,84 EUR, ker sta pri izračunu izvzeli regres za letni dopust v višini 756,65 EUR, češ da to ni obdavčljiv dohodek, ker ne dosega višine povprečne mesečne plače zaposlenih v Sloveniji. O napačnosti tega stališča se je vrhovno sodišče že izreklo v sodbi VIII Ips 32/2022 z dne 20. 12. 2022, ki se je sicer nanašala na pravico do otroškega dodatka, enako razlogovanje pa velja tudi glede pravice do države štipendije, ki je odvisna od materialnega položaja vlagatelja in oseb iz 10. člena ZUPJS. Regres za letni dopust je obdavčljiv dohodek, saj gre za dohodek iz zaposlitve (delovnega razmerja), ki je predmet obdavčitve (1. točka 18. člena v zvezi s 15. členom in 2. točka prvega odstavka 37. člena ZDoh-2). Regres za letni dopust ni zajet v poglavju III/1 ZDoh-2. Samo zato, ker je do določene višine deležen posebne davčne obravnave (se ne všteva v davčno osnovo), ga ni mogoče šteti za dohodek, ki je o

Regres za letni dopust je obdavčljiv dohodek, ki ni oproščen plačila dohodnine, zato se upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja osebe, ki uveljavlja pravice iz javnih sredstev.